Starorimska civilizacija

Starorimska civilizacija je zgodovina razvoja antičnega Rima in njegove državne ureditve od leta 753 pr. n. št. do leta 1453 n. št. V tem obdobju se je država razvila iz primitivne naselbine v najobširnejšo vladavino svoje dobe in nato v množico manjših držav, iz katerih izhajajo današnja Evropa in sredozemske dežele.

Legendarni nastanek 250px|right|thumb|Kovanec s podobo dveh rimskih kraljev, Nume Pompilija in njegovega vnuka Anka Marcija. Po tradiciji je prvotno naselje načrtno ustanovil Romul dne 21. aprila leta 753 pr. n. št. Ta datum je določil zgodovinar Varon s pomočjo podatkov matematika Tarucija, ki jih je pridobil s preučitvijo horoskopa.<ref>Plutarh: Romulov življenjepis</ref>, Čeprav sta Cicero in Plutarh menila, da je postopek silno ekstravaganten, se je datum vključil v legendo. Arheološke najdbe vsekakor potrjujejo nastanek večjega naselja na tem ozemlju približno v tem obdobju.

Kraljevina

Za vso dobo kraljevine, ki se je začela z Romulom, so podatki večinoma legendarni. Prvi štirje kralji so bili Latinci in Sabinci, nato so sledili trije Etruščani. Doba kraljevine je trajala 243 let.

Republika

Doba republike ni več legenda, saj obstajajo številni arheološki dokazi. To je najuspešnejše obdobje rimske civilizacije, v katerem je država dosegla hegemonijo nad vsem Sredozemljem in je začela graditi zakonodajo, ki je bila podlaga za moderno pravosodje.Gabba E. et al.: Introduzione alla storia di Roma, Milano 1999. ISBN 88-7916-113-X Trajala je 478 let. 250px|right|thumb|Maketa cesarskega Rima 1:250, ki je na ogled v Muzeju Rimske civilizacije v Rimu

Cesarstvo

To je obdobje največjega teritorialnega razmaha države in najvišje stopnje njene kulture, ki je trajalo 507 let. Večina arheoloških pričevanj je iz tega časa, saj so vsi rimski cesarji kar tekmovali v gradnji javnih poslopij in zasebnih vil. Politična dogajanja v cesarstvu, ki so bila stoletja podcenjena, se danes proučujejo in primerjajo z modernimi problematikami.Rendina, C.: Roma ieri, oggi e domani, Roma 2007. ISBN 978-88-541-1025-0

Leta 395 n. št. je cesar Teodozij I. umrl in nasledila sta ga sinova Honorij in Arkadij, ki sta prevzela administracijo vsak svoje polovice države, Honorij zahodne in Arkadij vzhodne. Ne Teodozij ne njegova sinova niso s tem nameravali deliti cesarstva, vendar so spori glede dejanske razmejitvene črte postavili v ospredje veliko razliko med kulturo, zgodovino in perspektivami njegove vzhodne in zahodne polovice. Razen tega je napredovanje germanskih ljudstev vzdolž Apeninskega polotoka, vključno z večkratnim plenjenjem Rima, prepričalo zahodnjake, da je cesarstvo pri koncu, vzhodnjake pa, da je samo njihova polovica Rimsko cesarstvo. Za uradni propad enotnega cesarstva velja leto 476, ko je germanski poveljnik Odoaker odstavil zadnjega rimskega cesarja Romula Avgustula ter njegovo krono izročil bizantinskemu cesarju, sam pa se je razglasil za kralja Italije.

S tem dobi pojem starorimske civilizacije negativni pomen, saj je zahodna polovica cesarstva, ki je obsegala evropske dežele, prešla v oskurantizem srednjega veka in izgubila vsako civilizacijo. Vzhodni del cesarstva z Bizancem na čelu se je izognil evropskemu propadanju in tako preživel še celo tisočletje, a ne spada več v starorimsko civilizacijo, temveč v bizantinsko.Ostrogorsky G.: Zgodovina Bizanca, Ljubljana 1961, prev Župančič M.

Srednji vek 250px|right|trumb|Apeninski polotok ob koncu srednjega veka Z odpravo centralne oblasti je po bivšem cesarstvu zavladala anarhija, kjer so se vsi borili proti vsem. Razpad državne organizacije je prekinil centralizirano upravo in prekomorsko trgovino, kar je najhuje zadelo osrednje predele države, medtem ko so se obrobne dežele bivšega cesarstva povrnile v življenje pred rimsko kolonizacijo. Zato se zgodovina srednjeveškega propadanje omejuje na dogajanja na Apeninskem polotoku, kjer so se v političnem smislu uveljavili nad množico državic predvsem Papeška država in Beneška republika, na jugu Sicilsko kraljestvo in Neapeljsko kraljestvo. Obdobje ne predstavlja konca ali izginotja starorimske civilizacije, temveč njeno zlitje z ostalimi evropskimi kulturami, predvsem z germansko. Zaključi se z nastopom novega veka (odkritje Amerike 1492) in renesanse.Sergi G.: L'idea di Medioevo, Roma 2003. ISBN 88-7989-406-4

Družba

Cesarsko mesto Rim je bilo največje mestno središče v cesarstvu, po številu prebivalcev po ocenah od 450.000 do skoraj milijon. Javni prostori v Rimu so tako odmevali pod mnogimi kopiti in železnimi kolesi kočij, da je Julij Cezar nekoč predlagal prepoved prometa s kočijami čez dan. Zgodovinske ocene kažejo, da je približno 20 odstotkov prebivalstva pod pristojnostjo antičnega Rima (25–40 %, odvisno od uporabljenih standardov, v rimski Italiji)N.Morley, Metropolis and Hinterland (Cambridge, 1996) 174–83, živelo v neštetih urbanih središčih z 10.000 prebivalci in več ter več vojaških naseljih z zelo visoko stopnjo urbanizacije po predindustrijskih standardih. Večina teh središč je imela forum, templje in druge stavbe, podobne rimskim. Povprečna pričakovana življenjska doba je bila približno 28 let.

Pravo

Korenine pravnih načel in praks starih Rimljanov je mogoče zaslediti v Zakoniku dvanajstih plošč (Lex duodecim tabularum), ki so bile objavljene leta 449 pred našim štetjem in kodifikacijo zakona, ki jo je izdal ukaz cesarja Justinijana I. okoli leta 530. (glej Corpus Iuris Civilis). Rimsko pravo, ohranjeno v Justinijanovi kodifikaciji, se je nadaljevalo v Bizantinskem cesarstvu in je bilo osnova podobnih kodifikacij v celinski zahodni Evropi. Rimsko pravo se je v širšem smislu še naprej uporabljalo po vsej Evropi do konca 17. stoletja.

Glavne delitve prava antičnega Rima, ki jih vsebujejo Justinijana in Teodozijevi zakoni, so sestavljale Ius Civile, Ius Gentium in Ius Naturale. Ius Civile ('državljansko pravo') je bil skupni zakon, ki se je uporabljal za vse rimske državljane. Praetores Urbani (sg. Praetor Urbanus) so bili ljudje, ki so bili pristojni za primere vpletenih državljanov. Ius Gentium ('zakon narodov') je bil skupni zakon, ki se je uporabljal za tujce in njihov odnos z rimskimi državljani. Praetores Peregrini (sg. Praetor Peregrinus) so bili ljudje, ki so bili pristojni za primere, v katere so bili vpleteni državljani in tujci. Ius Naturale je obsegal naravno pravo, telo zakonov, ki so veljali za skupna vsem bitjem.

Razredna struktura

Na rimsko družbo večinoma gledamo kot hierarhično, s sužnji (servi) na dnu, svobodnjaki (liberti) nad njimi in svobodno rojenimi državljani (cives) na vrhu. Svobodni državljani so bili tudi razdeljeni po razredih. Najširša in najzgodnejša delitev je bila med patriciji, ki so lahko zasledili svoje rod do enega od 100 patricijev ob ustanovitvi mesta in plebejci, ki tega niso mogli. V poznejši republiki je to postalo manj pomembno, saj so se nekatere plebejske družine obogatile in vstopile v politiko, nekatere patricijske družine pa so gospodarsko propadle. Kdorkoli, patricij ali plebejec, ki je lahko našel konzula kot svojega prednika, je bil plemenit (nobilis); moški, ki je bil prvi v svoji družini, ki je opravljal konzulstvo, na primer Marij ali Cicero, je bil znan kot novus homo ('novi človek') in je oplemenitil svoje potomce. Patricijsko rojstvo pa je še vedno imelo velik ugled in mnogi verski uradi so ostali omejeni na patricije.

Razredna struktura, ki je temeljila na vojaški službi, je postala pomembnejša. Članstvo v teh razredih so občasno določali cenzorji glede na lastnino. Najbogatejši je bil senatorski razred, ki je prevladoval v politiki in poveljevanju nad vojsko. Nato so prišli konjeniki (equites, včasih v prevodu 'vitezi'), prvotno tisti, ki so si lahko privoščili bojnega konja in so tvorili močan trgovski razred. Sledilo je več nadaljnjih razredov, ki so bili prvotno zasnovani na vojaški opremi, ki so si jo lahko privoščili pripadniki, s proletarii, državljani na dnu, ki sploh niso imeli lastnine. Pred Marijevimi reformami niso bili sposobni za vojaško službo in jih pogosto opisujejo kot nekaj nad osvobojenimi sužnji v bogastvu in prestižu.

Moč glasovanja v Republiki je bila odvisna od razreda. Državljani so bili vpisani v volilna 'plemena', toda plemena bogatejših razredov so imela manj članov kot revnejši, vsi proletarii pa so bili vpisani v eno pleme. Glasovanje je potekalo po vrstnem redu od zgoraj navzdol in se ustavilo takoj, ko je bila dosežena večina plemen, zato revnejši razredi pogosto niso mogli oddati svojega glasu.

Ženske so si delile nekaj osnovnih pravic s svojimi moškimi partnerji, vendar niso bile v celoti obravnavane kot državljanke in zato niso smele glasovati ali sodelovati v politiki. Hkrati so se postopno širile omejene pravice žensk (zaradi emancipacije) in ženske, ki so dosegle svobodo pred pater familias, si pridobile lastninske pravice in imele celo več sodnih pravic kot njihovi možje, vendar še vedno nobene volilne pravice in so bile izločene iz politike.Frank Frost Abbott, Society and Politics in Ancient Rome, BiblioBazaar, LLC, 2009, p. 41

Zavezniška tuja mesta so pogosto dobila latinske pravice (latinsko ius Latii ali ius latinum), vmesno raven med polnopravnimi državljani in tujci (peregrini), ki so svojim državljanom dajala pravice po rimskem pravu in svojim vodilnim sodnikom dovolila, da postanejo polnopravni rimski državljani. Medtem ko so bile latinske pravice različnih stopenj, je bila glavna delitev med tistimi, ki so se cum suffragio ('z glasovanjem'; vpisali v rimsko pleme in lahko sodelovali v comita tributa) in sine suffragio ('brez glasovanja'; ni mogel biti del v rimske politike). Večina rimskih zaveznikov je dobila polno državljanstvo po zavezniški vojni 91–88 pr. n. št., polno rimsko državljanstvo pa je leta 212 Karakala razširil na vse moške, rojene v cesarstvu.

Izobraževanje

V zgodnji Republiki ni bilo javnih šol, zato so fante brati in pisati učili starši ali izobraženi sužnji, imenovani paedagogi, običajno grškega izvora.Lecture 13: A Brief Social History of the Roman Empire by Steven Kreis. 11 October 2006. Retrieved 2 April 2007. Glavni cilj izobraževanja v tem obdobju je bil izučiti mlade v kmetijstvu, vojskovanju, rimskih tradicijah in javnih zadevah. Mladi fantje so se naučili veliko o državljanskem življenju s spremljanjem očetov na verske in politične funkcije, vključno s senatom za plemiške sinove. Ti sinovi so bili pri 16 letih vajenci za vidno politično osebnost in so z vojsko kampirali od 17. leta (ta sistem je bil še vedno v uporabi med nekaterimi plemiškimi družinami v cesarski dobi). Izobraževalne prakse so bile spremenjene po osvojitvi helenističnih kraljestev v 3. stoletju pred našim štetjem in posledično grškem vplivu, čeprav so se rimske izobraževalne prakse še vedno precej razlikovale od grških. Če so si jih starši lahko privoščili, so fante in nekatera dekleta, stara 7 let, poslali v zasebno šolo zunaj doma, imenovano ludus, kjer jih je učitelj (imenovan litterator ali magister ludi in pogosto grškega porekla) učil osnovnega branja, pisanja, aritmetike in včasih grščine do 11. leta.Roman Education. Latin ExCET Preparation. Texas Classical Association, by Ginny Lindzey, September 1998. Retrieved 27 March 2007.

Od 12. leta dalje so učenci hodili v srednje šole, kjer jih je učitelj (danes imenovan grammaticus) poučeval o grški in rimski literaturi. Pri 16 letih so nekateri učenci odšli v šolo retorike (kjer je bil učitelj, navadno grški, imenovan rhetor). Izobraževanje na tej ravni je učence pripravilo na pravno pot in zahtevalo, da si zapomnijo rimske zakone. Učenci so hodili v šolo vsak dan, razen v času verskih praznikov in tržnih dni. Bile so tudi poletne počitnice.

Vlada