Vojvodina Bavarska, sprva plemenska vojvodina, kasneje vojvodina v Svetem rimskem cesarstvu.
Plemenski vojvodini so do leta 788 vladali Agilofingi, starejši rod plemenskih vojvod. Po vmesni izgubi samostojnosti so ji v obdobju 907-947 vladali Luitpoldinci, mlajši rod plemenskih vodij. Potem je bila 120 let kronska dežela, neposredno pod rimsko-nemškimi kralji ali njihovimi sorodniki. Samostojno pot je začela spet ubirati po letu 1070, ko jo je dobila v fevd rodbina Welfov. Welfi so v spopadu za nemško krono s Staufovci Bavarsko izgubili. Od leta 1180 do konca prve svetovne vojne ji je vladala rodbina Wittelsbachov.
Leta 1623 (mednarodno priznano leta 1648) je vojvodina Bavarska postala volilna kneževina in po razpadu Svetega rimskega cesarstva (1806) kraljevina. Danes je kot zvezna dežela vključena v Zvezno republiko Nemčijo.
Starejše bavarsko vojvodstvo (Agilolfingi)
Del današnje Bavarske južno od Donave je v času cesarja Avgusta spadal k rimski provinci Reciji.
V prvi polovice 6. stoletja je področje med Lechom, Donavo, Innom in Alpami v več valovih naselilo germansko pleme Bajuvarov (Bavarcev); pozneje so svojo oblast razširili tudi severno od Donave, v današnji bavarski Nordgau, in proti jugu na današnjo Južno Tirolsko. Pomešani z ostanki romanskega prebivalstva so tvorili sposobno pleme z upravnim središčem v Regensburgu. V letih 670-80 so prvič prodrli preko Aniže do Dunajskega gozda, v letih 720-30 so dolino Aniže tudi zavzeli.
Vladala jim je rodbina Agilofingov, ki ji je mogoče slediti nazaj do vojvode Geribalda okrog leta 555. Leta 591, v času vojvode Tasila I., so Bavarci prišli v odvisnost od frankovskega cesarstva; stopnja odvisnosti se je s časom spreminjala. Vojvoda Theodo II. († 717) je npr. imel precejšnjo samostojnost: sam se je dogovarjal s papežem, sam je razdelil vojvodino med svoje sinove. Od njega naprej so po imenih poznani vsi agilofinški vojvode. Prvi bavarski zakonik, Lex Baiuvariorum, ki ga uvrščajo v obdobje od 6. do 8. stoletja in iz katerega je mogoče povzeti strukturo tedanje bavarske družbe, navaja kot najvišjega nosilca politične moči frankovskega kralja, bavarskega vojvodo pa kot njegovega vazala.
Po letu 590 so Bavarci ob zgornji Dravi naleteli na Slovane, ki so tedaj od vzhoda naselili področja ob zgornji Dravi in Zilji. Njihovi spopadi so s spremenljivo bojno srečo (leta 593 so zmagali Bavarci, leta 595 Slovani, leta 629 so pri Aguntu, danes blizu Lienza na Tirolskem, zmagali Slovani) vzpostavili mejo med frankovsko-bavarskim in avarsko-slovanskim prostorom. Kasneje je bila soseda Bavarcev slovanska kneževina Karantanija, s katero so se bojevali na Salzburškem.
V 7. stoletju so začeli irsko-škotski misijonarji in potujoči škofje, nasledniki sv. Kolumbana (*534-†615), kot npr. opat Eustasius iz francoskega Luxeuila, prinašati na Bavarsko krščanstvo in ustanavljali samostane. Na prelomu v 8. stoletje so jim sledili trije "bavarski apostoli", Emmeram, Rupert in Korbinian, ki so z vero prinašali tudi frankovski politični vpliv. Vsak na svojem območju so ustanavljali samostane: Emmeram je bil dvorni škof vojvode Theoda II. v Regensburgu, Rupert je bil škof v nekdanjem rimskem Iuvavumu (Salzburgu) in Korbinian v Freisingu.
Da bi se osvobodil frankovskega vpliva, je leta 716 vojvoda Theodo II. z veljaki romal na grob sv. Petra v Rimu in se s papežem Gregorjem II. pogodil o ustanovitvi bavarske cerkvene organizacije po rimskem zgledu. Načrt je začel uresničevati vojvoda Hugbert (†736) z ustanovitvijo škofije v Passauu, izpeljal pa ga je leta 739 benediktinski potujoči škof Bonifacij (*675-†754) v času vojvode Odila (737-48). Vzpostavil je bavarsko cerkveno organizacijo, ki je slonela na škofijah Salzburg, Passau, Regensburg in Freising. Bonifacij je postavil nove, benediktinske škofe, ki so v primerjavi s prejšnjim škofi strogega Kolumbanovega reda prinesli bolj pomirjujoče ozračje in željo po nadaljnjem širjenju. Cerkveno imetje je z darovi hitro naraščalo, gradile so se cerkve in samostani. Samostani so rasli tudi zunaj Bavarske, okrog njih pa na še neizkrčenih ozemljih nova naselja; kolonizacija proti vzhodu je bila v novem zagonu.
Škofije so postale zaključene gospodarske celote, ki so se kasneje razvile v knežje škofije. Poleg misijonske dejavnosti so gojile prepisovanje knjig, nova znanja in umetnosti, predvsem pa skrbele za šolanje. Prvi cerkveni šoli sta bili na otoku jezera Chiemsee in v Freisingu. V njih so se šolali možje, ki so se kasneje uveljavil tudi po Evropi in na dvoru Karla Velikega.
Bavarska cerkvena organizacija je bila prva, od Frankov neodvisna deželna cerkev vzhodno od Rena. Leta 741, po smrti frankovskega majordoma Karla Martela, je Bonifacij ustanovil še vzhodnofrankovsko deželno cerkev s škofijama v Würzburgu in Eichstättu. Od prej sta ostali škofija Augsburg ob Lechu in na jugu škofija Säben (kasneje Brixen).
Bavarski vojvoda Odilo (737-48) je bil poročen z eno od hčera Karla Martela in je sprva (zaradi sporov v frankovski kraljevi družini) lahko vladal precej samostojno. Navezal je stike s karantanskim knezom Borutom, ki se je nanj obrnil za pomoč v boju proti Avarom; Odilo mu je pomoč obljubil, v zameno pa je moral Borut sprejeti krščanstvo in bavarsko delno nadoblast. Odilo je zunaj svoje vojvodine ustanovil samostana Niederaltaich ob Donavi in Chammünster na robu Češkega gozda. Leta 743 je prišel v spor s svojima svakoma Pipinom Malim in Karlmanom, ki sta ga porazila na Leškem polju in mu odvzela ozemlja severno od Donave. Zmanjšana Bavarska je padla spet v večjo odvisnost od Frankov.
thumb|right|Bavarska plemenska vojvodina okrog leta 788. Po Odilovi smrti je njegov sin Tasilo III. (748-88) prvotno vladal v skrbništvu svojega strica Pipina Malega, potem pa leta 763 na vojnem pohodu samovoljno zapustil stričevo vojsko in zavladal samostojno. Njegove ambicije so bile v širitvi na jugovzhod, na slovanska ozemlja. Sprva je nadaljeval z očetovo miroljubno politiko. Ustanovil je samostan v San Candidu (oz. Innichen v Pustriški dolini, leta 757). Ko pa je po smrti pokristjanjenega karantanskega kneza Hotimirja v Karantaniji leta 769 izbruhnil obsežen protikrščanski in protigermanski upor, je leta 772 Karantance pokoril s silo. Leta 777 je ustanovil samostan v Kremsmünstru ob Donavi. Na svojem dvoru je skliceval srečanja s cerkvenimi in posvetnimi veljaki in se povezal z Langobardi.
Med tem si je novi frankovski kralj Karel Veliki podvrgel Akvitanijo, združil pod svojo oblastjo celotno Francijo in leta 774 strl langobardsko cesarstvo, na kar je svojo pozornost usmeril na Bavarsko, ki si jo je želel spet bolj podrediti. Tasila je dvakrat prisilil k ponovni vazalski prisegi. Ker pa je ta še vedno nasprotoval frankovski politiki in si morda celo prizadeval za podporo pri Avarih, ga je Karel dal leta 788 obsoditi na smrt in ga kasneje pomilostil na dosmrtni zapor v samostanu. S Tasilom III. se je končal starejši rod bavarskih plemenskih vojvod.
Pod Karolingi
Avari so po Tasilovem padcu dvakrat vdrli v dolino Inna, na kar je Karel odgovoril z veliko vojsko, prvič leta 791 in drugič leta 796, ko je njegova vojska pod vodstvom furlanskega mejnega grofa zavzela ozemlje od Dunajskega gozda do kolena Donave; nastala je Spodnja Panonija. Da bi bavarsko cerkev bolje organiziral za misijonsko nalogo, je papež Leon III., na željo Karla Velikega, povzdignil salzburško škofijo v nadškofijo in jo napravil za metropolo bavarske cerkvene province, v katero so spadale škofije Regensburg, Passau, Freisburg in Säben-Brixen.
Sin in naslednik Karla Velikega, cesar Ludvik Pobožni je Bavarsko in obmejne dežele na vzhodu že leta 817 kot podkraljestvo namenil svojemu sinu Ludviku Nemškemu. Po delitvi frankovskega cesarstva leta 843 v Verdunu je Ludvik Nemški postal vladar vzhodnega dela nekdanjega frankovskega cesarstva. Leta 865 je Bavarsko, Karantanijo in Panonijo prepustil svojemu sinu Karlmanu. Karlman ni imel zakonitih naslednikov, le nezakonskega sina Arnulfa, ki mu je skušal omogočiti čim boljši družbeni vzpon. Leta 876 mu je dal v vladanje Karantijo in Panonijo kot t. i. Karantanski regnum s prestolnico v Regensburgu. Ker so vsi nasledniki Ludvika Nemškega ostali brez zakonitih naslednikov, se je zelo aktivni Arnulf Koroški uveljavil tudi kot bavarski voditelj. V odnosu do frankovskega kraljestva je postal popolnoma samostojen, podeljeval je kraljeve posesti, na lastno pest se je vojskoval (v različnih zavezništvih) za oblast vzhodno od svojega regnuma ( Moravska, Panonija). Leta 887 se je na državnem zboru v Triburu/Trieru pojavil z vojsko Bavarcev in karantanskih Slovanov in prevzel vzhodnofrankovsko krono. Od vzhoda so tedaj že prodirali Madžari, ki so se leta 894 obrnili proti Arnulfu in ob njegovi smrti leta 899 že vpadali preko današnjega slovenskega ozemlja v Italijo.
Mlajše bavarsko vojvodstvo (Luitpoldinci)
S slabitvijo frankovske države se je lokalno plemstvo spet začelo zbirati okrog novih plemenskih voditeljev. Eden takih je bil Luitpold (tudi Liutpold) z ozemljem ob Donavi okrog Regensburga, ki ga je Arnulf Koroški imenoval za mejnega grofa Karantnije in Zgornje Panonije; viri ga imenujejo dux Baiuvarum. Izkazal se je v obrambi pred Madžari in je v odločilni bitki pri Bratislavi (ki je Madžarom odprla pot v Evropo) leta 907 padel skupaj z mnogimi drugimi plemiči in škofi, med njimi nadškofom Salzburga, škofoma Freisinga in Säbna in skoraj vsem bavarskim visokim plemstvom. Ugled, ki ga je pridobil, je omogočil njegovemu sinu Arnulfu I. (bavarski vojvoda 907-37), da je ponovno vzpostavil bavarsko plemensko vojvodino. Na posestvih samostanov, ki jih je zasegel (in zato od duhovščine dobil vzdevek Hudobni), je vzgojil čredo za bavarsko konjenico, s katero se je poslej uspešno postavljal po robu Madžarom in leta 913 od njih dobil zagotovilo, da ne bodo več vpadali na Bavarsko. Prišel je v spor z nemškim kraljem Konradom I. in se pred njim za nekaj časa umaknil k Madžarom. Po njegovi smrti se je leta 918 vrnil v Regensburg in po triletnih bojih s saškim vojvodo, novim nemškim kraljem Henrikom I., temu priznal kraljevsko oblast, v zameno pa mu je Henrik v bavarski vojvodini pustil popolnoma proste roke: smel je sklicevati deželne zbore, podpisoval je listine, imenoval škofe, pobiral carine, koval denar, se bojeval na lastno pest. Nazadnje je pridobil na svojo stran celo sprva sovražne škofe.
Novi nemški kralj Oton I. Veliki vojvodini Arnulfovega sina Eberharda ni bil pripravljen priznati posebnega položaja v kraljestvu. Po dveh spopadih ga je odstavil in izgnal. Za novega bavarskega vojvodo je postavil Eberhardovega strica Bertolda, Eberhardovemu bratu Arnulfu II., ki je Eberharda podpiral, pa je dal upravni položaj bavarskega palatinskega grofa. Potem je Oton I. poročil svojega brata Henrika s hčerko Arnulfa I., Judito, in s tem pripravil okolje za družinski prevzem Bavarske. Berthold je dvakrat uspešno odbil napade Madžarov.
Kronska dežela Po Bertoldovi smrti leta 947 je Oton dal Bavarsko svojemu (prej upornemu) bratu Henriku I. Bavarskemu (947-55). Bavarsko plemstvo se je temu uprlo pod vodstvom Arnulfa II. in se leta 953 pridružilo obsežnemu uporu Otonovega sina Liudolfa Švabskega proti očetu. Arnulf II. je leta 954 padel v bojih pred Regensburgom.
thumb|right|Vojvodina Bavarska v letih 952-976. Potem ko so se uporniki z Otonom pobotali, so nemški vojvode leta 955, ko so Madžari oblegali Augsburg, združili svoje sile in 10. avgusta 955 na Leškem polju praktično uničili madžarsko vojsko. Po zmagi je Bavarska razširila svoje ozemlje na vzhodu vse do reke Traisen. Ker pa je že pred tem, po prvem pohodu Otona I. v Italijo, leta 952 na državnem zboru v Regensburgu od Italije dobila v fevd mejne grofije Istra, Furlanija in Verona, je leta 955 dosegla svoj največji obseg v zgodovini, segala je od Nordgaua (porečje Naaba) na severu do Jadranskega morja na jugu. Bavarska je postala kronska dežela, ki so jo cesarji po svoji presoji dodeljeval članom svoje družine.