Uralsko gorovje

Uralsko gorovje (), tudi samo Ural, je staro gorovje v Rusiji in Kazahstanu, ki se razprostira približno 2500 km od severa proti jugu, od obale Arktičnega oceana, skozi zahodno Rusijo do izvira reke Ural na severovzhodu Kazahstana.Ural Mountains , Encyclopædia Britannica on-line Gorovje je del konvencionalne meje med celinama Evropo in zijo, ki označuje ločitev med evropsko Rusijo in Sibirijo. Otok Vajgač in otoki Nova dežela tvorijo nadaljevanje verige proti severu v Arktični ocean. Povprečna nadmorska višina Urala je približno 1000–1300 metrov, najvišja točka pa je gora Narodna, ki doseže višino 1894 metrov.

Gorovje leži znotraj uralske geografske regije in se znatno prekriva z Uralskim zveznim okrožjem in Uralsko gospodarsko regijo. Njihovi viri vključujejo kovinske rude, premog, drage in poldrage kamne. Od 18. stoletja gorovje pomembno prispeva k mineralnemu sektorju ruskega gospodarstva. Regija je eno največjih središč metalurgije in težke industrije v Rusiji.

Etimologija Kot je potrdil Žiga Herberstein, so Rusi v 16. stoletju Uralsko gorovje imenovali z različnimi imeni, ki izhajajo iz ruskih besed za skalo (kamen) in pas. Sodobno rusko ime za Ural (, ), ki se je prvič pojavilo v 16.–17. stoletju med Rruskim osvajanjem Sibirije, se je sprva uporabljalo za njegove južne dele in se je kot ime celotnega gorovja uveljavilo v 18. stoletju. Morda si je izposodilo iz turščine za kamnitia pas (baškirščina, kjer se za gorovje uporablja isto ime) ali iz obsko-ugrske.Max Vasmer Этимологический словарь русского языка Od 13. stoletja v Baškortostanu obstaja legenda o junaku po imenu Ural, ki je žrtvoval svoje življenje za svoje ljudstvo, ki je nato na njegov grob, ki se je kasneje spremenil v Uralsko gorovje, nasulo kup kamenja.Ural, toponym Chlyabinsk Encyclopedia (in Russian) Med možnostmi sta baškirsko үр 'nadmorska višina; gorovje' in mansijsko ур ала '"gorski vrh, vrh gore', V. N. Tatischev meni, da je ta oronim povezan z 'pas' in ga povezuje s turškim glagolom oralu- "opasati. I. G. Dobrodomov predlaga prehod iz Aralskega v Ural, ki ga pojasnjujejo na podlagi starodavnih bolgarsko-čuvaških narečij. Geograf E. V. Hawks meni, da ime izvira iz baškirske ljudske folklore Ural-Batyr. Teoretiziran je bil tudi evenski geografski izraz era 'gora'. (prim. tudi Ewenkī ürǝ-l (množ.) 'gore') Finsko-ogrski učenjaki menijo, da Ural izhaja iz ostjaške besede urr, ki pomeni 'veriga gora'. Turkologi pa so dosegli večinsko podporo za svojo trditev, da ural v tatarščini pomeni 'pas' in spominjajo, da je bilo prejšnje ime za gorovje 'kamniti pas'. Avtohtona ljudstva Urala imajo za gorovje različna poimenovanja: Komi Iz, Mansi Njor, Hanti Kev, Nenets Ngarka pe.

Zgodovina

Ker so trgovci z Bližnjega vzhoda že od 10. stoletja trgovali z Baškirji in drugimi ljudstvi, ki so živela na zahodnih pobočjih Urala vse do Velikega Perma, so se srednjeveški geografi z Bližnjega vzhoda zavedali obstoja gorovja v celoti, ki se je raztezalo vse do Arktičnega oceana na severu. Prva ruska omemba gora vzhodno od Vzhodnoevropskega nižavja je v kroniki Zgodovina minulih let, kjer opisuje novgorodsko odpravo v zgornji tok Pečore leta 1096. V naslednjih nekaj stoletjih so se Novgorodci ukvarjali s trgovanjem s krznom z lokalnim prebivalstvom in pobirali davek od Jugre in Velikega Perma, pri čemer so se počasi širili proti jugu. Mestna država Novgorod je vzpostavila dve trgovski poti do reke Ob, obe sta se začeli v mestu Ustjug. Reki Čusovaja in Belaja sta bili prvič omenjeni v kronikah iz leta 1396 oziroma 1468. Leta 1430 je bilo na Kami ob vznožju Urala ustanovljeno mesto Solikamsk (Kamska sol), kjer so sol proizvajali v odprtih posodah. Ivan III., veliki knez Moskve, je leta 1472 od propadajoče Novgorodske republike zavzel Perm, Pečoro in Jugro. Z pohodi čez Ural v letih 1483 in 1499–1500 je Moskvi uspelo popolnoma podjarmiti Jugro. Rusi so prejemali davke, vendar so stiki s plemeni po njihovem odhodu prenehali.

Kljub temu je poljski geograf Maciej iz Miechówa v svojem vplivnem delu Tractatus de duabus Sarmatiis (1517) okoli začetka 16. stoletja trdil, da v vzhodni Evropi sploh ni gora, s čimer je izpodbijal stališče nekaterih avtorjev klasične antike, ki so bili priljubljeni v času renesanse. Šele potem ko je Žiga Herberstein v svojih Moskovskih zapiskih (1549) poročal, po ruskih virih, da so za Pečoro gore in jih identificiral kot Rifejske gore in Hiperborejci starodavnih avtorjev, se je obstoj Urala oziroma vsaj njegovega severnega dela trdno uveljavil v zahodni geografiji. Srednji in Južni Ural sta bila ruskim ali zahodnoevropskim geografom še vedno večinoma nedostopna in neznana.

V 1550-ih, potem ko je Rusko carstvo premagalo Kazanski kanat in postopoma priključilo dežele Baškirjev, so Rusi končno dosegli južni del gorske verige. Leta 1574 so ustanovili Ufo. Zgornji tok Kame in Čusovaje na Srednjem Uralu, ki je bil še vedno neraziskan, ter deli Transuralije, ki jih je še vedno imel v lasti sovražni Sibirski kanat, so bili Stroganovim dodeljeni z več carjevimi odloki v letih 1558–1574. Stroganovska zemlja je bila izhodišče za Jermakov vdor v Sibirijo. Jermak Timofejevič je okoli leta 1581 prečkal Ural od Čusovaje do Tagila. Leta 1597 je bila zgrajena Babinova cesta čez Ural od Solikamska do doline Ture, kjer je bilo leta 1598 ustanovljeno mesto Verkhoturje (Zgornja Tura). Kmalu zatem je bila v Verkhoturju ustanovljena carina in cesta je dolgo časa postala edina pravna povezava med evropsko Rusijo in Sibirijo. Leta 1648 je bilo ob zahodnem vznožju Srednjega Urala ustanovljeno mesto Kungur. V 17. stoletju so na Uralu odkrili prva nahajališča železovih in bakrovih rud, sljude, dragih kamnov in drugih mineralov.

Pojavile so se talilnice železa in bakra. Zlasti rudnik Gumjoševski je bil ustanovljen leta 1702 na starodavnem nahajališču bakra, znanem že od bronaste dobe – tako imenovani »legendarni« Bakreni gori, ki je proizvajala tudi malahit. Rudarstvo se je še posebej hitro okrepilo med vladavino Petra I. V letih 1720–1722 je naročil Vasiliju Tatiščevu, naj nadzoruje in razvija rudarske in talilnice na Uralu. Tatiščev je predlagal novo talilnico bakra v Jegošihi, ki bi sčasoma postala jedro mesta Perm in novo talilnico železa na Isetu, ki bi v času gradnje postala največja na svetu in bi dala povod za nastanek mesta Jekaterinburg. Obe tovarni je leta 1723 dejansko ustanovil Tatiščevljev naslednik Georg Wilhelm de Gennin. Tatiščev se je po ukazu carice Ane vrnil na Ural, da bi v letih 1734–1737 nasledil de Gennina. Prevoz proizvodnje talilnic na trge evropske Rusije je zahteval gradnjo sibirske poti iz Jekaterinburga čez Ural do Kungurja in Jegošihe (Perm) ter naprej do Moskve, ki je bila dokončana leta 1763 in je Babinovo cesto naredila zastarelo. Leta 1745 so na Uralu v Beryozovskem in kasneje še v drugih nahajališčih odkrili zlato. Kopljejo ga od leta 1747.

Prvi obsežen geografski pregled Uralskega gorovja je v začetku 18. stoletja po ukazu Petra I. opravil ruski zgodovinar in geograf Vasilij Tatiščev. Že prej, v 17. stoletju, so v gorah odkrili bogata nahajališča rude, njihovo sistematično pridobivanje pa se je začelo v začetku 18. stoletja, kar je regijo sčasoma spremenilo v največjo mineralno bazo Rusije.

Eden prvih znanstvenih opisov gora je bil objavljen v letih 1770–71. V naslednjem stoletju so regijo preučevali znanstveniki iz številnih držav, vključno z Rusijo (geolog Aleksander Karpinski, botanik Porfirij Krilov in zoolog Leonid Sabanejev), Združenim kraljestvom (geolog sir Roderick Murchison), Francijo (paleontolog Édouard de Verneuil) in Nemčijo (naravoslovec Alexander von Humboldt, geolog Alexander Keyserling). Leta 1845 je Murchison, ki je po Encyclopædii Britannici »leta 1841 sestavil prvi geološki zemljevid Urala«, skupaj z de Verneuilom in Keyserlingom objavil delo Geologija Rusije v Evropi in Uralskem gorovju.cf.

Prva železnica čez Ural je bila zgrajena do leta 1878 in je povezovala Perm z Jekaterinburgom prek Čusovoja, Kušve in Nižnega Tagila. Leta 1890 je železnica povezala Ufo in Čeljabinsk prek Zlatousta. Leta 1896 je ta odsek postal del Transsibirske železnice. Leta 1909 je skozi Kungur po sibirski poti potekala še ena železnica, ki je povezovala Perm in Jekaterinburg. Sčasoma je kot glavna železniška proga Transsibirske železnice nadomestila odsek Ufa–Čeljabinsk.

Najvišji vrh Urala, gora Narodna (nadmorska višina 1895 m), je bila odkrita leta 1927.

Med sovjetsko industrializacijo v 1930-ih je bilo na jugovzhodnem Uralu ustanovljeno mesto Magnitogorsk kot središče taljenja železa in jeklarstva. Med nemško invazijo na Sovjetsko zvezo v letih 1941–1942 so gore postale ključni element nacističnega načrtovanja za ozemlja, ki so jih nameravali osvojiti v ZSSR. Soočena z grožnjo, da bo sovražnik zasedel znaten del sovjetskih ozemelj, je vlada evakuirala številna industrijska podjetja evropske Rusije in Ukrajine na vzhodno vznožje Urala, ki je veljalo za varno mesto, nedosegljivo nemškim bombnikom in četam. Tri velikanske tovarne tankov so bile ustanovljene v Uralmašu v Sverdlovsku (kot se je nekoč imenoval Jekaterinburg), Uralvagonzavodu v Nižnem Tagilu in traktorski tovarni Čeljabinsk v Čeljabinsku. Po vojni je v letih 1947–1948 čez polarni Ural prečkala železnica Čum–Labitnangi, zgrajena s prisilnim delom zapornikov gulaga.

Majak, 150 kilometrov jugovzhodno od Jekaterinburga, je bil središče sovjetske jedrske industrije in prizorišče katastrofe v Kištimu.

Geografija in topografija

Uralsko gorovje se razteza približno 2500 km od Karskega morja do kazahstanske stepe vzdolž meje s Kazahstanom. Otok Vajgač in otok Nova dežela tvorita nadaljnje nadaljevanje verige na severu. Geografsko to gorovje označuje severni del meje med Evropo in Azijo. Njegov najvišji vrh je gora Narodna, visoka približno 1895 m. Prečni prelomi delijo gorsko verigo na sedem glavnih enot, od katerih ima vsaka svoj značilen vzorec gorskih grebenov. Od severa proti jugu so to Paj-Koj, Zapoljarni, Pripoljarni, Poljarni, Severni, Srednji, Južni Ural in Mugodžari. Povprečna nadmorska višina Urala je okoli 1000–1300 m.

Ural je po topografiji in drugih naravnih značilnostih od severa proti jugu razdeljen na polarni (ali arktični), severni polarni (ali subarktični), severni, osrednji in južni del.

Polarni Ural Polarni Ural se razteza približno 385 kilometrov od gore Konstantinov Kamen na severu do reke Kulga na jugu; ima površino približno 25.000 km² in močno razčlenjen relief. Najvišja višina je 1499 m na gori Pajer, povprečna višina pa je od 1000 do 1100 m.

Gorovje Polarnega Urala ima izpostavljene skale z ostrimi grebeni, čeprav najdemo tudi sploščene ali zaobljene vrhove.

Spodnji polarni Ural

Spodnji polarni Ural je višji in do 150 km širši od Polarnega Urala. Vključuje najvišje vrhove gorovja: goro Narodna (1895 m), goro Karpinski (1878 m) in Manaraga (1662 m). Razteza se več kot 225 km proti jugu do Ščugorja. Številni grebeni so žagaste oblike in jih prečkajo rečne doline. Tako Polarni kot Spodnji polarni Ural sta tipično alpska; nosita sledi pleistocenske poledenitve, skupaj s permafrostom in obsežno sodobno poledenitvijo, vključno s 143 obstoječimi ledeniki.

Severni Ural Severni Ural sestavlja vrsta vzporednih grebenov, visokih do 1000–1200 m in vzdolžnih kotanj. Podolgovati so od severa proti jugu in se raztezajo približno 560 km od reke Usa. Večina vrhov je sploščenih, vendar imajo najvišje gore, kot sta Telposiz, 1617 m in Konžakovski kamen, 1569 m, razčlenjeno topografijo. Intenzivno preperevanje je na gorskih pobočjih in vrhovih severnih območij ustvarilo obsežna območja erodiranega kamna.

Osrednji Ural Osrednji Ural je najnižji del Urala z gladkimi gorskimi vrhovi, najvišja gora je 994 m (Basegi); raztezajo se proti jugu od reke Ufa.

Južni Ural