Sečoveljske soline () so največje delno delujoče slovenske soline, ene od treh Piranskih solin. Raztezajo se na približno 650 hektarjih površine na ustjih reke Dragonje in potoka Drnice, pri Sečovljah.
Zgodovina Čeprav nekateri domnevajo, da so sol v Istri pridelovali že času Rimljanov, Sečoveljske soline v današnji obliki izvirajo iz karolinške dobe. Zagotovo so bile obravnavane na Rižanskem zboru leta 804, prvič pa so bile izrecno omenjene in pisno dokumentirane leta 1274 v Piranskem statutu, ki je določal pogoje pridelave in prodaje soli in celo njene prodajne cene.
Pridobivanje soli thumb|left|250px|Kristalizacijski bazeni (cavedini/kavedini) na Leri (delu Sečoveljskih solin) Sol se pridobiva z zgoščevanjem oziroma izhlapevanjem morske vode pod vplivom sonca in vetra v štirih oziroma šestih stopnjah. Zadnja stopnja izhlapevanja poteka v kristalizacijskih bazenih (kavedinih), kjer slanica doseže ustrezno nasičenost in se prične kristalizacija. Morska voda je speljana po kanalih (lidih), po katerih teče v naravnem padcu do večjih izparilnih površin (morarov), od tam pa v zbiralnike (vaske). Do končnih kristalizacijskih bazenov ji pomagajo s črpalkami. Na Fontaniggiah, v južnem delu Sečoveljskih solin, so vodo včasih dvigovale črpalke na veter (pompe a vele). Na Leri, v severnem del solin, to delo opravljajo električne črpalke. Ta del je bil v 20. stoletju posodobljen in še danes se v njem prideluje sol za prodajo. V časih Avstro-Ogrske, pred približno sto leti, so na Leri uvedli uporabo dizelskih črpalk (te so kasneje nadomestile električne), ki so značaj dela v solinah bistveno spremenile. Delovni postopek se je po tovarniškem modelu razdelil na več nalog in s tem na različne specializirane poklice: vodarje, mizarje, pobiralce soli, itd.
Kristalizacijske bazene zgodaj spomladi obnavljajo in premažejo s svežim blatom, da bi omogočili rast petole (podlage, ki ločuje sol od blatnih sedimentov), nato se prične postopno zgoščevanje morske vode. Postopek je odvisen od vremena in spretnosti vodarjev. Najprimernejše vreme za pridelavo soli je sončno vreme z rahlim vetrom, kot je burin, za pospešeno izhlapevanje vode pa tudi burja in tramontana.
Ko v kristalizacijskih bazenih vode doseže ustrezno gostoto oziroma nasičenost, morska sol (NaCl) kristalizira. Solinarji jo z grabljami s ploščatim čelom (gaverom) spretno pograbijo na kupčke, da se odcedi odvečna voda, pri čemer morajo paziti, da ne poškodujejo podlage. Ko je sol dovolj suha, jo v lesenih vozičkih (karelih) ali samokolnicah (karjolah) prestavijo na skladiščno ploščad (pjacal). Med pobiranjem soli mora solinar hoditi po bazenu v lesenih natikačih (tapperinih), ki preprečujejo udiranje v blatno podlago in s tem poškodbe petole.
Po končanem delu morajo solinarji orodje in vozičke oprati. Za to uporabljajo vodo iz kanala za odpadne vode (fosade), ki jo zajemajo z vrčem na dolgem ročaju (botassom).
Solinarstvo Prebivalci Pirana so solinarsko sezono nekdaj začenjali z množično selitvijo družin v soline na praznik sv. Jurija, 23. aprila, sezono pa zaključevali 24. avgusta, na god sv. Jerneja. Takrat so se po sveti maši v zahvalo za letino vrnili na svoje domove. Po avstro-ogrskih posodobitvah postopka pridelave soli pa bivanje v solinah ni bilo več potrebno.
Sol so v soline hodili pobirat (levat) tudi prebivalci okoliških vasi, saj je bil to zanje pogosto edini stalnejši vir dohodkov. Predvsem v času, ko je bila proizvodnja soli zelo donosna dejavnost, je delo v solinah pomembno dopolnjevalo prihodke od siceršnjih kmetijskih dejavnosti. Raba soli je danes zelo obsežna, poleg v živilstvu je uporabna tudi v številnih industrijah. V Piranu in Sečovljah vsako leto med aprilom in avgustom priredijo solinarski praznik.
Solinske hiše Tradicionalni način pridobivanja soli v starih solinah (danes vidno le v opuščenih Fontaniggiah) je bil pogojen s stalno prisotnostjo solinarja na štabilu (tako so rekli posamezni manjši enoti obrtne proizvodnje soli z lastnim skladiščem). Na solnem polju je solinar bival s celo svojo družino ves čas kristalizacije soli, predvsem v poletnih mesecih. V solinarski hiši je bilo spodaj skladišče soli, zgoraj pa stanovanje. Do 20.stoletja je bilo takih hiš v Sečovljah približno 400. Danes je vidnih le nekaj ruševin ter tri obnovljene stavbe (Muzej solinarstva) od skupaj 175 hiš, ki so nekdaj stale v južnem delu solin. Hiše so bile grajene iz rjavega ali belega peščenjaka. Rjavi peščenjak so pridobivali v okolici, belega pa v nekdanjem kamnolomu v Kanegri. Gradnja solinarskih hiš je bila nezahtevna, hkrati pa strogo namensko urejena, bodisi v razvrstitvi prostorov, bodisi v namembnosti posameznih detajlov. Pri gradnji je bilo pomembno, da so vzpostavili dobro komunikacijo v smeri polje–hiša in z glavnim dovodnim kanalom morske vode. Ta pot je služila za transport soli s polja v skladišče v pritličju solinarske hiše, od koder so ga odvažali v glavna občinska skladišča v Portorožu ali na Seči. levo|sličica|461x461_pik|Pogled na soline s polotoka Seča, ko je v solinah stalo več kot 400 hiš.
Priprava solnih polj Solinarji pri svojem delu še vedno uporabljajo stara tradicionalna znanja in orodja. Preden se začne sezona za pridelavo soli, imajo solinarji veliko dela s pripravo in ureditvijo kristalizacijskih bazenov. Obnavljanje in čiščenje vseh nasipov in pretočnih poti je sezonsko opravilo. Solinarji v kristalizacijskih bazenih gojijo petolo. To je nekaj milimetrov debela plast biosedimenta iz alg, ki se nato s kristalizacijo postopno prekrije s sadro in minerali. Sluzaste alge se preoblikujejo v hrapavo in čvrsto skorjo skorja, ki kot biološki filter preprečuje prehajanje neželenih ionov in sedimentov iz morskega blata v kristale soli. Postopek pridelave soli na petoli so v Istri uvedli po postopku, izumljenem na Pagu v 14. stoletju, ki se je razširil po severnem Jadranu. Danes je tak postopek redkost, uporablja se le še v Sečoveljskih in Strunjanskih solinah. Podobnega so poznali tudi v nekaterih španskih solinah, vendar so ga opustili. Delo v solinah se začne v začetku marca, ko solinarji obnovijo podlago za petolo po zimskem sušenju in utrjevanju substrata petole. Vsakoletna obnova z utrjevanjem vseh blatnih jezov in poti je zaradi zimskih padavin in splošne erozije nujna, saj bi sicer soline v nekaj letih propadle. Še v 80. letih prejšnjega stoletja je bilo na solnih poljih na Leri zaposlenih preko 60 solinarjev. V zadnjih desetletjih število solinarjev stalno upada, z njimi pa se izgublja nematerialna kulturna dediščina, povezane s to obrtjo.
thumb|220px|Zapuščeni sektor Fontaniggie thumb|220px|Delujoči sektor Lera
Fango Zaradi visoke vsebnosti soli vode in blata v solinah je v nekdanjih portoroških termah postalo popularno zdravljenje kožnih in revmatskih obolenj z blatom in slanico. Da ima fango večji zdravilni učinek, se mora posušiti na telesu, na delih, kjer so znaki revmatizma, kasneje pa se ga spere s slano vodo.
Biotska raznovrstnost
Varstveni režim Sečoveljske soline so kot značilen krajinski element z bogato kulturno dediščino zelo pomembne. Da bi jih ohranili, je bil z odlokom opredeljen varstveni režim, ki določa omejitev vseh tistih dejavnosti, ki negativno vplivajo na ekologijo krajine in njeno podobo. Predvsem so prepovedani lov, kakršnokoli onesnaževanje zraka, vode in tal, gradnja strnjenega naselja na polotoku Seča, spreminjanje namembnosti prostora; še posebej v naravnih rezervatih je prepovedano kakršno koli poseganje, ki bi spremenilo življenjske razmere za tamkajšnjo floro in favno. Prav tako je prepovedano uničevati in trgati rastline ter poškodovati gnezdišča in bivališča živali. Kakršni koli posegi na območju Krajinskega parka Sečoveljske soline so možni le s predhodnim soglasjem Medobčinskega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran.
Ramsarska lokaliteta Sečoveljske soline so mednarodno pomembno mokrišče in so se leta 1993 kot prvo tovrstno območje v Sloveniji uvrstile na seznam ramsarskih območij izjemnih krajinskih in ekoloških vrednosti. Ramsarsko območje Sečoveljskih solin (obalno in antropogeno mokrišče) obsega 650 ha v ustju reke Dragonje.
Rastlinstvo V solinah uspevajo slanuše ali halofiti. To so slanoljubne rastline, ki uspevajo v okoljih z visokimi koncentracijami soli. Na Leri rastejo halofiti predvsem na robu solnih polj in v jarkih. Le poredko prekrije solni bazen pionirska združba navadnega osočnika (Salicornia europea). V Fontaniggiah so pravi halofitni travniki, na katerih večinoma prevladuje navadni členkar (Arthrochnemum fruticosum), najdemo pa tudi lobodovec (Halimone portulacoides) in ozkolistno mrežico (Limonium angustifolium). Robove nekdanjih bazenov in jarke preraščajo modrikasti pelin (Artemisia caerulescens) in posamezni grmiči navadnega členkarja ter navadna obrežna lobodka (Suaeda maritima). Brežino solinskih kanalov prerašča obmorski oman (Inula crithmoides).
Živalstvo Sečoveljske soline so najbolj znane po pticah. Do sedaj so v njih zabeležili že 282 vrst ptic. Najmanj štiri vrste imajo tu svoje edino gnezdišče v Sloveniji.
Na solinah prebiva tudi veliko manjših živali, mnoge od njih imajo tu sploh edino prebivališče v Sloveniji. V plitvi slani vodi živijo mnogoščetinci, raki, školjke, do 5 cm dolga progasta ribica solinarka ter ličinke nekaterih vrst muh. Na območju solin živi nekaj čebeljih vrst: med njimi sta dolgoroga čebela (Tetraloniella nana) in solinska čebela (Pseudapis bispinosa). Slanoljubne rastline v solinah gostijo tudi več vrst rastlinojedih stenic. Na trstju živijo pajčji škržatki (Dimorphopterus blissoides).
V Sečoveljskih solinah živi le manjše število vrst kopenskih vretenčarjev, med katerimi so tudi predstavniki pravih sredozemskih vrst, kot so drugi najmanjši sesalec na svetu, etruščanska rovka (Suncus etruscus), pa primorska kuščarica (Lacerta sicula) in ostrouhi netopir (Myoti blythi), katerega odkritje na tem območju je bila prva zanesljiva najdba te vrste v Sloveniji.
Glej tudi Krajinski park Sečoveljske soline Strunjanske soline seznam zavarovanih parkov v Sloveniji Kuhinjska sol Muzej solinarstva
Sklici in opombe
Viri Mencinger Borut Naravni parki Slovenije Ljubljana, Mladinska knjiga Založba d.d., 2004 ISBN 86 11 16747 3 Skoberne, Peter Sto naravnih znamenitosti Slovenije, Ljubljana, Prešernova družba, 1988, Gogala, Andrej Kamen, voda, sonce in veter : narava Krasa in slovenske Istre, Ljubljana, Prirodoslovni muzej Slovenije, 2003, ISBN 961-6367-06-4 Miroslav Pahor, Tatjana Poberaj: Stare piranske soline, 1963 (COBISS) Piranske soline, strokovna monografija, Založništvo in izdelava - Koper : Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Inštitut za dediščino Sredozemlja, Univerzitetna založba Annales, 2015 (Jezik - slovenski, angleški) (COBISS)
Zunanje povezave Uredba o Krajinskem parku Sečoveljske soline Krajinski park Sečoveljske soline Muzej solinarstva v Krajinskem parku Sečoveljske soline Solinarske poti »Sečoveljske soline - 700 let tradicije«. Sledi časa (30. avgust 2015). RTV Slovenija.
Kategorija:Ramsarska mokrišča v Sloveniji Kategorija:Parecag Sečovlje Kategorija:Slovenska Istra Kategorija:Sečovlje