Rusko-gruzijska vojna je bila oborožen spopad med Gruzijo na eni strani ter Rusko federacijo, Južno Osetijo in Abhazijo na drugi strani. Vojna se je začela 1. avgusta 2008 z eksplozijo improvizirane eksplozivne naprave, ki je ranila pet gruzinskih policistov. Istega dne se je začelo obstreljevanje gruzinskih vasi in odziv. Boji so se stopnjevali in 7. avgusta je Gruzija napadla separatistično Južno Osetijo, ki se je že dalj časa upirala gruzijskemu nadzoru. Ker je bila Južna Osetija pod močnim ruskim vplivom, se je v vojno kmalu vmešala Rusija in v Abhazijo poslala vojsko, hkrati pa je na severu Gruzije v Južni Osetiji odprla novo fronto, ki je še dodatno obremenila gruzinsko vojsko. Rusija je Gruzijo lažno obsodila »genocida« in »agresije proti Južni Osetiji« ter invazijo poimenovala »mirovna operacija«.
Maloštevilčna in slabo opremljena gruzijska vojska ni bila kos profesionalni ruski armadi, zato se je začela umikati. Po nekaj dneh bojev so ruske sile zasedle skoraj vse ozemlje v Abhaziji in Južni Osetiji tako, da so se začeli boji širiti na nesporno gruzijsko ozemlje. Po posredovanju Evropske unije in Nata se je vojna končala 16. avgusta 2008. Vojna je postala znana tudi potem, da je zasenčila 29. olimpijske igre v Pekingu.
Predhodno dogajanje Prihajajoči razpad Sovjetske zveze v začetku leta 1991 je povzročil nastanek številnih osamosvojitvenih gibanj in posledično nove države. Z novim stanjem pa se številni, predvsem manjšine, niso strinjali saj so izgubili številne pravice in postali zatirani v novonastalih državah. To je prišlo najbolj do izraza na Kavkazu, ki so ga v pred in postsovjetskem času zaznamovale številne krvave vojne. Novonastala Gruzija ni bila nobena izjema. Prvi spopadi so se tam začeli že januarja 1991, ko so želele gruzijske varnostne sile uničiti severno osetijsko separatistično gibanje. Za majhno gruzijsko vojsko je bila vojna težka preizkušnja saj so Severni Osetiji pomagale nekdanje sovjetske enote, ki so kasneje prešle pod nadzor Ruske federacije. Enoletni spopadi so imeli za posledici 2.000 mrtvih iz domov je bilo pregnanih več kot 100.000 ljudi na obeh straneh, prišlo pa je tudi do pobojev civilnega prebivalstva, ki sta ga izvajali obe strani vpleteni v vojno. Istočasno se je Gruzija zapletla tudi v spopad z Abhazijo, tudi ta vojna ni bila nič manj krvava saj sta imeli obe strani skupaj več kot 40.000 mrtvih ranjenih in pogrešanih. Tudi v tej vojni so se dogajali številni zločini nad civilni prebivalstvom. Vojna med Gruzijo in Severno Osetijo se je končala 24. junija 1992 s podpisom mirovnega sporazuma v Sočiju, vojna med Gruzijo in Abhazijo pas se je končala leto pozneje s premirjem podpisanim 27. julija 1993 prav tako v Sočiju. Po dogovoru so na sporna ozemlja prišli mirovniki in opazovalne skupine, ki so nadzirale izvajanje ukrepov določenih iz mirovnega sporazuma.
Stvari so do leta 2003 ostale praktično nespremenjene, dokler v Gruziji ni s t. i. revolucijo vrtnic na oblast prišel Miheil Saakašvili. Njegova proameriško usmerjena politika, katere končni cilj je bil vstop Gruzije v NATO, je postala trn v peti Rusije, saj je ta celoten Kavkaz smatrala kot svoje interesno območje. V letih, ki so sledila, so se odnosi med Gruzijo in Rusijo začeli vedno bolj ohlajati. To se je začelo kazati tudi na vojaškem področju, saj se je začela gruzijska vojska izdatno oboroževati. Poleg vstopa Gruzije v NATO je bil cilj Saakašvilija tudi priključitev Južne Osetije in Abhazije k matični Gruziji. Sprva so sprte strani želele nesporazume rešiti po diplomatski, vendar so bile zamere in nasprotja prevelika, zato sta se državi leta 2008 znašli na robu vojne.
Kriza se je začela, ko je gruzijska vojska začela ob meji z Južno Osetijo in Abhazijo nameščati dodatne vojaške enote. Rusi so na to odgovori s povečanjem števila mirovnikov. Sredi aprila 2008 so Rusi nad Abhazijo sestrelili brezpilotno gruzijsko letalo s čimer so se napetosti med državama še dodatno povečale, Gruzija je na to odgovorila s povečanjem števila vojakov na meji z Abhazijo in Južno Osetijo. Napetosti so se kazala tudi s številnimi vojaškimi vajami, ki sta jih ob meji izvajali ob strani. Do prvih obmejnih spopadov je prišlo v jutranjih urah iz 14. na 15. junij, ko je gruzijska vojska začela obstreljevati vasi v Južni Osetiji. V napadih sta umrla dva civilista več pa je bilo ranjenih. S tem napadom se je začne spirala nasilja, ki na koncu pripelje do vojne. V naslednjem mesecu je na spornih ozemljih prišlo do številnih krvavih incidentov. Obe strani sta za nasilje obtoževale eno druga.
Vojna Južna Osetija Ob 8:00 zjutraj je na cesti v bližini Chinvala eksplodirana improvizirana eksplozivna naprava, ki je ranila pet gruzinskih policistov. Večina poročil je bila enotnih, da je bombo nastavila južna Osetija. Kot povračilo so gruzinski ostrostrelci napadli južno Osetijske položaje in ubili 4 separatiste in ranili 7.
Istega dne so separatisti začeli silovito obstreljevanje gruzinskih vasi, Gruzinci pa so izvedli protinapade. V sledečih nočeh se je obstreljevanje nadaljevalo, ubitih je bilo več civilistov, vojakov in policistov. Topniški napad separatistov je prekršil premirje iz leta 1992.
3. avgusta se je namestnik ruskega ministra za obrambo tajno sestal s predstavniki separatisov v Chinvalu in istega dne so se začele evakuacije civilistov iz južne Osetije v Rusijo. Na bodočem ozemlju bojev je bilo evakuiranih 90% civilistov. Iz severne Osetije in severnega Kavkaza so začeli prihajati prostovoljci za boj proti Gruzinom. Predsedniški odposlanec južne Osetije v Moskvo je naznanil začetek železniške vojne proti Gruziji. Rusija je napovedala, da bo na strani separatistov in 6. avgusta so se začele zbirati ruske enote na mejah Gruzije. Istega dne je rusko ministrstvo za zunanje zadeve preprečilo poskus gruzinskega predsednika Miheila Saakašvilija, da bi kontaktiral ruskega predsednika, češ da »čas za predsedniška pogajanja še ni prišel«.
Na celotni kontaktni meji z južno Osetijo je popoldne 6. avgusta izbruhnilo obstreljevanje med gruzinskimi in separatističnimi silami, ki je trajalo do jutra. Vodja separatistov je 7. avgusta naznanil, da so pripravljeni v naslednjih urah izvesti ofenzivo. Gruzinska vojska je na mejo poslala dodatne enote, da bi odvrnila dodatne napade. Opazovalci OSCE so popoldne opazili povečan gruzinski vojaški promet.
Ob 16:00 7. avgusta je gruzinski minister za reintegracijo Temur Iakobašvili prispel v Chinvali na srečanje s predstavniki separatistov in ruskim diplomatom, vendar se nihče od njih ni pojavil. Separatisti so dan pred tem zavrnili pogajanja z Gruzijo in zahtevali sestanek z mirovno misijo, ki jo je pa Gruzija zapustila v marcu. Iakobašvili je poročal, da je Chinvali bil povsem prazen.
Ob 19:00 je Saakašvili razglasil premirje. Po le treh urah pa se je nadaljevalo separatistično obstreljevanje vasi Tamarašeni in Prisi. Visok častnik v gruzinski vojski je v odzivu na obstreljevanje naznanil, da bo »obnovil ustavni red«. Rusija je sodelovala v napadih na vasi. Po poročanju gruzinske obveščevalne službe in nekaterih ruskih medijev, je del redne ruske vojske že tega dne vstopil v južno Osetijo, vendar Gruzija tega ni javno naznanila. V noči na 8. avgust je skozi Rokijski predor vstopilo večje število ruskih enot, na kar je Saakašvili ob 23:00 ukazal vojaški odziv, saj je menil, da bo odziv Zahoda prepočasen.
Bitka za Chinvali
Ob 23:35 je gruzinska vojska v južno Osetijo izstrelila dime bombe. Po 15-minutnem premoru, domnevno, da bi lahko civilisti pobegnili, se je začelo obstreljevanje pozicij separatistov. Sprva so se izogibali obstreljevanju ruskih enot mirovne misije, ki naj bi bile nevtralne, vendar ker so delovale pod poveljstvom Rusije, so sprožile napade na gruzinsko vojsko.
V zgodnjih jutranjih urah 8. avgusta sledil še napad enot gruzijske vojske, katerih glavni cilj je bilo mesto Chinvali. Gruzijska vojska je mesto obkolila in ga začela bombardirati z letali in topništvom, hkrati pa so začele v predmestje prodirati prve enote gruzijske vojske. V predmestjih so se začeli prvi ostri spopadi, ki pa so se nato začeli seliti proti centru mesta. V spopade so se vmešali ruski mirovniki, ki so se postavili na stran milice Južne Osetije. Število žrtev je začelo na vseh straneh naraščati, med spopadi ni bilo prizanešeno niti civilistom in civilnim objektom, kot so bolnice, šole, in stanovanjske zgradbe. Ker je bilo videti, da bo center mesta kmalu padel v gruzijske roke, so Rusi na pomoč svojim enotam poslali vojno letalstvo, ki je napadlo gruzijske vojaške položaje in oklepne kolone. Na severu mesta pa so se že začele zbirati enote redne ruske vojske, ki so tja prispele skozi cestni tunel Roki. Ta tunel je med rusko-gruzijsko vojno odigral ključno vlogo saj je predstavljal edino vez med Rusijo in Južno Osetijo. Od tunela je nato proti Chinvaliju vodila strateško pomembna cesta čez most Gupta. Na prvi dan vojne bi morala gruzijska vojska most uničiti vendar se ji to ni posrečilo zato so imele ruske sile neoviran dostop do Chinvalija. Proti koncu prvega dneva vojna je tako ruska vojska že dosegla premoč in začela odbijati vse gruzijske napade. Kot izredno uspešni so se izkazali tudi napadi osetijskih odporniških skupin in milic, ki so iz zasede napadale gruzijske oklepne kolone.
Ker so Rusi zaradi slabih cestnih komunikacij in neprestanih napadov gruzijskih posebnih enot s težavo premeščali svoje enote v Južno Osetijo je to rusko težavo izkoristila gruzijska vojska. Tako je drugi dan vojne v okolici Chinvalija izvedla več ofenziv, ki pa so vse zaradi močne ruske obrambe in velikih izgub na gruzijski strani propadle. Prišlo je tudi do nekaj tankovskih spopadov gruzijski protiletalski obrambi pa je med spopadi nad Gruzijo in Severno Osetijo uspelo sestreliti večje število ruskih letal zaradi česar so morali Rusi začasno prekiniti bojne poleten nad Gruzijo. Nekoliko več sreče v bojih je imela gruzijska vojska le v Chinvaliju, ki ga je skoraj v celoti zasedla vendar ne za dolgo. Tretji dan vojne so Rusi z novimi okrepitvami in pomočjo osetijske milice ponovno zasedli mesto, tako, da se je morala gruzijska vojska umakniti južno od mesta. Zaradi vse večjega ruskega pritiska pa se je gruzijska vojska morala umakniti tudi iz drugih predelov Južne Osetije. Njeno stanje se je iz ure v uro slabšalo rusko vojno letalstvo je skoraj popolnoma uničilo gruzijsko topništvo tako, vojska je tako ostala brez kritja. Odsotnost nasprotnikovega topništva pa so izkoristili Rusi in izvedli več napadov na celotni fronti. Gruzijski vojski tako ni ostalo drugega, kot da se se umakne iz celotne Južne Osetije in vzpostavi novo obrambno črto na njenih mejah.