Umetnost antične Grčije je zelo vplivala na kulturo mnogih držav po vsem svetu, še posebej v kiparstvu in arhitekturi. Umetnost rimskega imperija v glavnem izvira iz Grčije. Aleksander Veliki je z osvajanji na vzhodu sprožil več stoletij izmenjave med grško, srednjeazijsko in indijsko kulturo, ki je imela vplive do Japonske. Vse od renesanse dalje so v Evropi estetski in visoki tehnični standardi grške umetnosti navdihovali generacije evropskih umetnikov. V 19. stoletju je v umetnosti zahodnega sveta prevladovala klasična tradicija, ki je izvirala iz Grčije.

thumb|right|Bronasta skulptura, verjetno Pozejdon ali Zevs, okoli 460 pr. n. št., Narodni arheološki muzej, Atene. To mojstrovino klasičnega kiparstva so našli ribiči v svojih mrežah v obalnih vodah ob rtu Artemizij leta 1928.Kip je več kot 2 m visok.

Arhaična in klasična Grčija Od 8. stoletja pr. n. št. naprej so se življenjske razmere izboljševale. Sledil je hiter razvoj gospodarstva in političnega življenja. V 6. stoletju pr. n. št. so velik razcvet doživljale znanosti in filozofija, ki je sprejela dognanja naravoslovnih ved. Tako je npr. Heraklit postavil tezo o štirih elementih: zemlji, vodi, zraku in ognju, ki sestavljajo svet. Vse to je vplivalo tudi na hiter razvoj umetnosti. Ob koncu 6. stoletja se je Grčija spopadla s Perzijci. Te t.i. perzijske vojne so se končale l. 480 pr. n. št. z zmago grških mest pod vodstvom Aten. Sledila je zlata doba Aten pod vodstvom modrega vladarja Perikleja. V tem času sta se razvijali demokracija in gospodarstvo. Periklejje mestno bogastvo uporabil za razvoj umetnosti, ki naj bi povzdignila sijaj Aten. Zelo močan je bil občutek pripadnosti isti skupnosti. Vzrok za to je bila religija – verovanje v bogove in njihovo skupno čaščenje, spoštovanje običajev, športne igre, med njimi najsijajnejše olimpijske, obiskovanje predstav v gledališčih na prostem,… Umetnine tega časa veljajo za ene največjih v zgodovini človeštva. Po tem t.i. klasičnem obdobju so sledili spori med državicami, kar je pomenilo pešanje moči. Tudi religija ni bila več enotna, kar je povzročilo versko krizo

Razvoj Grška umetnost se je hitro razvijala in jo delimo v vsaj štiri pomembnejša obdobja: doba geometričnega sloga ali prehodno obdobje (okoli 1000–700 pr. n. št.) je obdobje po veliki selitvi s severa na jug in je najbolj viden na poslikani keramiki (vse je strogo, skoraj abstraktno), podobni so kipci; arhaična umetnost (700–480 pr. n. št.) je obdobje velikega prebujenja; razvoj mestne aristokracije je vplival na kiparstvo in slikarstvo, v arhitekturi so se pojavili templji in različni stebrni slogi (dorski, jonski in korintski), bila je zlata doba poslikane keramike; klasična umetnost (480–323 pr. n. št.) je vrhunec grške umetnosti. V kiparstvu so nastale največje mojstrovine, slikarstvo je bilo razkošno s tabelnimi slikami in mozaiki; helenistična umetnost (323–34 pr. n. št.) velja za pozno obdobje grške umetnosti, ki se je intenzivno razvila v času Aleksandra Velikega. To je bil nekakšen mednarodni slog, viden predvsem v arhitektonskih celovitih delih v kiparstvu.

Keramika

Večina starogrške keramike je bila narejena za vsakodnevno uporabo. Izjeme so trofeje za zmage v igrah, kot so panatenajska amfora (vrč za vino). Večina ohranjenih lončarskih izdelkov so posode za tekočine in druge stvari, kot so amfore, kraterji (posoda za mešanje vina z vodo), hidrije (posoda za vodo), lekitos (posoda, ki so jo uporabljali pri pogrebnih ceremonijah), skifos (vrsta pivske čaše), kiliks (posoda zelo odprte narave), kantaros (vrsta pivske čaše) itd. Našli so tudi poslikane pogrebne žare, mnogo je bilo miniatur, predvsem za uporabo v templjih. V helenističnem obdobju je nastal širši izbor keramike, ki pa nima umetniške vrednosti.

V zgodnejših obdobjih so majhna grška mesta izdelovala lončenino za lastno uporabo. Ta se močno razlikuje v slogu in standardih. Prepoznavna lončenina, ki se uvršča v umetnost, je bila izdelana na nekaterih egejskih otokih, Kreti in v bogatih grških kolonijah v južni Italiji in na Siciliji. V poznejši arhaični in zgodnji klasični dobi sta bili dve veliki središči Korint in Atene, ki sta prevladovali. Njihovi izdelki so bili izvoženi po vsem grškem svetu in zatrli lokalne proizvode. Izdelki iz Korinta in Aten so se znašli v Španiji in Ukrajini, pogosto v Italiji. Mnogo tega množično izdelanega je bilo slabe kakovosti. V 5. stoletju pr. n. št. je lončarstvo postalo industrija in lončarsko slikarstvo je prenehalo biti pomembna oblika umetnosti.

Zgodovina antične grške keramike je razdeljena slogovno na šest obdobij: protogeometrično od okoli 1050 pr. n. št.; geometrično od okoli 900 pr. n. št; pozno geometrično ali arhaično od okoli 750 pr. n. št; črne figure na rdečem ozadju od zgodnjega 7. st. pr. n. št; rdeče figure na črnem ozadju od okoli 530 pr. n. št.

Paleta barv, ki se je lahko uporabljala na posodah, je bila omejena s tehnologijo žganja: črna, bela, rdeča, rumena so bile najpogostejše. V treh zgodnjih obdobjih so opustili svojo naravno svetlo barvo in so bili okrašeni z listki, ki so se spremenili v črno v peči.

Popolnoma zrela tehnika črne figure z dodanimi rdečimi in belimi detajli in vrezanimi obrisi in podrobnostmi izvira iz Korinta v zgodnjem 7. stoletju pr. n. št. in je bila uvedena v Atiki v generaciji kasneje. Cvetela je vse do konca 6. st. pr. n. št. Tehniko rdečih figur so izumili okrog leta 530 pr. n. št. Tradicijo so obrnili, pri čemer je bila posoda pobarvana črno in figure v rdeče. Včasih so bile večje posode gravirane in tudi naslikane.

Med protogeometričnim in geometričnim obdobjem je bila grška lončenina okrašena z abstraktnimi vzorci. Ob koncu geometričnega obdobja (orientalsko obdobje) so pri vaznem slikarstvu abstraktne geometrijske motive nadomestili z bolj zaobljenimi, realnimi oblikami vzhodnoevropskih motivov, kot so lotos, palmete, levi in sfinge. Okraski so postali bolj zamotani in večji.

V kasnejših obdobjih, ko se je spremenil estetski okus in je napredovala tehnika lončarjev, so začeli krasiti v obliki človeških figur. Običajno so bili zastopani bogovi ali junaki grške zgodovine in mitologije. Prav tako priljubljeni so bili lov in bitke, saj je bila upodobitev konja pri Grkih zelo cenjena. V kasnejših obdobjih so nastale erotične teme, običajni so bili heteroseksualni in homoseksualni moški.

Grški keramika je pogosto podpisana, včasih jo je podpisal lončar ali mojster lončarstva, redkeje slikar. Stotine slikarjev pa so prepoznavne po umetniških izdelkih: če njihovi podpisi niso ohranjeni, se imenujejo po izdelkih, kot je Ahilov slikar, v pozni arhaični dobi slikar Kleofrades ali celo po sodobnih krajih, kot je poznoarhaični Berlinski slikar.

Figurine Figurine iz terakote right|thumb|upright|Zvonasti idol, 7. st. pr. n. št., Louvre Glina se je pogosto uporabljala za izdelavo votivnih kipcev ali idolov tudi že pred minojsko civilizacijo do helenističnega obdobja in po njem. V 8. stoletju pr. n. št. so bili v Beociji pogosti ženski kipci. Te figurine so bile narejene s premičnimi nogami: glava, ki je majhna v primerjavi s preostalim telesom, je nataknjena na dolgem vratu, medtem ko je telo v celoti v obliki zvona. Na začetku 8. stoletja pr. n. št. so v grobnice dodali na stotine, celo tisoče majhnih figurin, z osnovno figuraliko, ki na splošno predstavljajo like z dvignjenimi rokami, tako imenovane "poveličane bogove". SSKJ

V kasnejših obdobjih so terakotne figurice izgubile svoj verski pomen in so jih nadomestili liki iz vsakdanjega življenja. V 4. in 3. st. pr. n. št. se pojavijo tanagrijske figurice, ki so pogosto ohranile obsežne sledi površinske barve. Hkrati so v mestih, kot so Aleksandrija, Smirna ali Tarz izdelovali groteskne figure, ki predstavljajo osebe z iznakaženimi členi, izbuljenimi očmi, ki se zvijajo. Take figurine so bile narejene tudi iz brona.

Kovinske figurine thumb|upright|8. st. pr. n. št., votivni konj iz Olimpije (Louvre) Figurine iz kovine, predvsem brona, so zelo pogosta najdba v zgodnjih grških svetiščih, kot je Olimpija, kjer so našli na tisoče takih predmetov. Večinoma upodabljajo živali. Običajno so narejene v voščeni tehniki in se štejejo za začetnico pri razvoju grškega bronastega kipa. Najpogostejši motivi v geometričnem obdobju so bili konji in jeleni, pa tudi psi, govedo in druge živali. Človeške figurice se pojavljajo občasno. Izdelovanje drobnih kovinskih votivnih figur se je nadaljevalo v celotni grški antiki. V klasičnem in helenističnem obdobju so bolj izdelovali bronaste kipce, ki so tesno povezani z monumentalno skulpturo, ki je postala pogostejša.

Prvi veliki kipi in kamnita arhitektura

Grki so se kiparstva učili pri Egipčanih, vendar prvi grški kipi niso tako togi kot egipčanski. Od l. 700 do Zgodovina umetnosti stoletja 2 500 pr. n. št. je čas kurosov in kor – togih kipov. Kurosi so kipi golih mladeničev in kore – oblečene mladenke. Okrog l. 500 so se kipi sprostili. Kuros iz Krojzovega groba (slika 6), 525 pr. n. št.: Kurosi so kipi, ki predstavljajo bogove ali so spominski simboli. Značilnosti: stoji z obema nogama trdno na tleh, teža je na prednji nogi, etažna frizura, obraz nima notranjega življenja, vendar je na njem nek arhaični smehljaj. To je gimnastični človek, roke ima ob sebi, med rokama in telesom je prazen prostor. Telo je deljeno na enote s posameznimi črtami. Kolena so poudarjena, vrat je dolg, glava mirna. Oči so okrogle, obraz ovalen. Kora v dorskem peplosu in kora iz Chiosa (sliki 4, 5), 530 – 520 pr. n. št.: figure so oblečene in obarvane. Ženska figura je bila vedno oblečena (do helenizma): obe kori imata arhaični smehljaj, obraz je miren, frizura etažna in v kitah. V rokah so kore držale dar kot posvetilo boginji. Oblačilo je večplastno in nagubano, telo je komaj vidno. Mož, ki nosi tele, Moskoforos (slika7), 570 pr. n. št.: figura moškega je oblečena, vendar je ceremonialna. Mož ima brado, frizura je povita v kite. Smehljaj je zadržan in bolj resen – zadnja faza arhaične umetnosti. Okoli vratu ima tele in z njegovima nogama ter svojima rokama tvori križ, kar daje figuri center. Izraža sožitje. To je začetek motiva človek – žival, kasneje se razvije motiv dobrega pastirja v rimski in starokrščanski umetnosti. Jezdec na konju (Rampin) (slika 8), imenovan tudi Jezdec Rampin. Jezdec je v Louvru, konj na Akropoli (rezultat zgodovinskih naključij). To je aristokrat. Prikazanje arhajski kuros, ki ima brado in ceremonialno frizuro. Oprsje je izbočeno, spet imamo motiv človek – žival.

Monumentalne skulpture Z vizualno umetnostjo, vključno s kiparstvom, se je v stari Grčiji ukvarjal nižji sloj in so jih imeli za fizične delavce. Plutarh (Življenje Perikla, II ) je dejal, "smo občudovali umetniško delo, vendar preziram njegovega izdelovalca". To je bilo splošno stališče v antičnem svetu. Starodavna grška umetnost se danes pogosto razvršča v tri obdobja: arhaično, klasično in helenistično.

Arhaična umetnost Obdobje arhajske umetnosti je čas velikega prebujanja. Podobo umetnosti je narekovala mestna aristokracija, ki je s svojimi etičnimi načeli in odnosom do lepega vplivala na kiparstvo in slikarstvo. Med vsemi mesti so najpomembnejše Atene in tu je prišlo do velikega preobrata. Umetnik se je odrekel tradicionalnim pravilom posnemana in začel raziskovati nove oblike izražanja. Iz sredine 7. stoletja pred našim štetjem so prva podpisana dela, izoblikovala pa se je tudi ideja duhovne lastnine in umetnost je postala sestavina njihovega življenja: o njej so pisali, jo ocenjevali, razpravljali… Umetniško delo ni bilo več stvaritev, ki je nastala z natančno določenim namenom, ampak tudi zaradi osebne odločitve. Razlog za nastanek umetnine je bila zamisel umetnine in estetski užitek ob njej. Vendar se je umetnost geometričnih shem k polnim in živim oblikam razvijala le postopoma. thumb|left|Kip iz terakote, pozna arhaična doba, kip Zevs nosi Ganimeda, Arheološki muzej, Olimpija|227x227_pik

Slikarstvo arhaičnega obdobja