Terezija Avilska, znana tudi kot Terezija Velika, rojstno ime Teresa Sánchez de Cepeda y Ahumada, redovno ime Terezija Jezusova (), španska karmeličanka, redovna prenoviteljica, mistikinja, svetnica in cekvena učiteljica, * 28. marec 1515, Gotarrendura, Kastiljska krona (danes Španija), † v noči iz 4. oktobra na 15. oktober 1582 (glej razdelek Smrt), Alba de Tormes, ŠpanijaV neki nočni uri na prehodu med 5. in 15. oktobrom 1582 – noč v kateri je Španija prešla iz julijanskega na gregorijanski koledar..
Velja za eno najvplivnejših protireformatork in teologinj. Prenovila je karmeličanski red in se skupaj s svetim Janezom od Križa šteje za soustanoviteljico bosonogih karmeličank.
Štirideset let po smrti (1622), jo je papež Gregor XV. kanoniziral, 27. septembra 1970 pa jo je papež Pavel VI. razglasil za cerkveno učiteljico. Dokument o razglasitvi sv. Terezije za Cerkveno učiteljico. Njena pisna dela, ki vključujejo tudi avtobiografsko delo Življenje Terezije Jezusove ter pomembno delo Notranji grad (El Castillo Interior), so nujni sestavni del zlate dobe španske književnosti v krščanski mistični literaturi. Vse skupaj nadgradi z delom Pot popolnosti (Camino de Perfección).
Zgodnje življenje
Teresa de Cepeda y Ahumada se je rodila leta 1515 v kraju Gotarrendura v španski provinci Ávila (avtonomna pokrajina Kastilija in Leon). Njen dedek, Juanito de Hernandez, je bil konvertit iz judovstva v krščanstvo, pa ga je španska inkvizicija obtožila, da se vrača nazaj v judovsko veroizpoved. Njen oče, Alonso Sánchez de Cepeda, je kupil viteški naslov in se s tem asimiliral v krščansko občestvo. Njena mati, Beatriz de Ahumada y Cuevas,Zupeda, Reginald: From Spain to Texas, ISBN 9781479770083 je svojo hčerko vzgajala kot pobožno kristjanko. Terezija je bila v otroških letih fascinirana nad življenjepisi različnih svetnikov in njihovim pogumom, ko so dali svoja življenja za Kristusa. Pri sedmih letih je pobegnila iz mesta skupaj s svojim bratom Rodrigom, da bi dosegla mučeništvo med Mavri, ki so v tistem času plenili po Iberskem polotoku. V tistem hipu pa se je njen stric vračal v mesto in je od daleč opazoval dva otroka, ki sta zbežala izza mestnega obzidja, ju ujel ter vrnil nazaj na varno.Medwick, Cathleen: Teresa of Ávila: The Progress of a Soul, Knopf, 1999, ISBN 0-394-54794-2
Pri 12-ih letih ji je umrla mati,Spletna stran reda bosonogih karmeličank, Slovenija. kar pri dekletu povzroči globoko žalost. Uteho išče v zaupanju in predanosti v Devico Marijo kot njeno duhovno mater. Pogum in moč je iskala tudi v takrat dostopni literaturi, ki je bila dokaj razširjena, in sicer z branjem t.im. viteških romanov in epov. Vse skupaj ji je pripomoglo k izgrajevanju lastne samopodobe. Njen oče se odloči, da vzgojo svoje hčerke zaupa sestram avguštinkam v Ávili.Zimmerman, Benedict: St. Teresa of Ávila. The Catholic Encyclopedia. Vol. 14. New York: Robert Appleton Company, 1912. Pridobljeno 20. september 2014
V samostanu je zelo trpela zaradi različnih bolezni. Obdobja bolečin je blažila z duhovnimi zamaknjenji, kar je doživljala s pomočjo nabožne knjige Tercer abecedario espiritual, ki jo je leta 1527 izdal frančiškanski redovnik Francisco de Osuna.Francisco de Osuna: Third Spiritual Alphabet (New York / London: Paulist Press / SPCK, 1981), ISBN 0-8091-2145-XFrancisco de Osuna: Tercer Abecedario espiritual, estudio histórico y edición crítica por Melquíades Andrés, (Madrid: Biblioteca de Autores Cristianos, 1972) Delo je napisano po vzoru med seboj podobnih spisov srednjeveških mistikov, sestavljeno za pregled vesti in duhovne samo-koncentracije ter notranje kontemplacije (znana v mističnem jeziku kot oratorij recollectionis ali oratorij mentalis). Prav tako se je ukvarjala z mistično asketskim delom Tractatus de oratione et meditatione avtorja Petra Alkantarskega ter najbrž še največ z deli Ignacija Lojolskega, s knjigo Duhovne vaje.Ignacij Lojolski: Duhovne vaje, Ljubljana: Župnijski zavod Dravlje, 2007. ISBN 961-6123-74-2
V času bolezni je večkrat doživljala bogat blagoslov solza, ko ji je bilo razodeto, da sama od sebe ne zmore nič v boju proti grehu, ker je vsak človek že na začetku zaznamovan z izvirnim grehom. Samo s pomočjo Boga in s popolno podreditvijo le njemu se človek lahko upre hudičevim skušnjavam.
Več njenih znancev je okrog leta 1556 začelo nasprotovati njenim opisom doživljanja Boga. Zavračali so jo z opravičilom, da je zaradi pretiranega mrtvičenja lastnega telesa in prestroge askeze, prišla do novih odkritij po diabolični in ne božanski poti. Mir in razumevanje je našla v svojem spovedniku, jezuitu svetem Franciscu Borgiji, ki jo je pomiril, da so njena spoznanja navdihnjena od Boga. Na god apostolov sv. Petra in Pavla leta 1559, ji je bilo dokončno razodeto, da se ji Jezus prikazuje v vsej polnosti, čeprav nevidno. Ta videnja so trajala skoraj neprekinjeno več kot dve leti. V še nekem drugem videnju, ji je kerubinTerezija piše, da je to moral biti pravi kerubin. (Deben ser los que llaman cherubines)Santa Teresa de Jesús: Libro de la vida; slovenski prevod v: Lastni življenjepis, ISBN 961-90174-5-5. z ognjeno puščico večkrat prebodel srce, kar ji je povzročalo neznosne duhovne bolečine.
Ta presunljivi dogodek njenega življenja se ji je tako vtisnil v spomin, da je pogostokrat premišljevala Jezusovo trpljenje in večkrat izgovorila stavek: Gospod, dovoli mi, da trpim, ali pa me pusti umreti. Ta Terezijina videnja so bila navdih za ena izmed najslavnejših Berninijevih ustvarjenin (L'Estasi di Santa Teresa oz. Santa Teresa in estasi), ki se danes nahaja v rimski cerkvi Santa Maria della Vittoria.
Prenova reda
V karmeličanski samostan Božjega učlovečenja je Terezija vstopila v Ávili, 2. novembra 1535. Samo sebe je že na začetku redovne poti našla v neskladju in brez notranje harmonije, ki naj bi je bila deležna kot človek, zaradi katerega se je Bog učlovečil. Izmed 150 nun, ki so takrat živele v spoštovanem samostanu, je postala tako zelo neodločna, omahljiva, da je dejansko izgubila svoj namen zakaj je prišla tja. Dnevno se je soočala z velikim številom obiskovalcev, predvsem iz visoke družbene in politične elite, obdana s skrbmi zunanjega sveta, ki so popolnima nepomembne za samostan in obdana z neresnimi pogovori. Vse te kršitve samote in molitve, so jo pripeljale do razmišljanja, da je tu potrebno nekaj narediti, če se želi kontemplativni samostan poglobiti v Boga.
To njeno razmišljanje je spodbudil tudi Frančiškov manjši brat duhovnik sveti Peter Alkantarski, ki sta se srečala v začetku leta 1560 ter je pozneje postal njen duhovni spremljevalec in svetovalec. Za trdno se je odločila, da želi resno prenoviti način življenja v karmeličanskih samostanih in želi odpraviti vsakršno ohlapnost, ki se je znašla v redovnih skupnostih. Terezija je v takratnem samostanskem življenju videla precej pomanjkljivosti, zato je 24. avgusta 1562 začela novo/staro obliko življenja s štirimi kandidatkami v samostanu svetega Jožefa v Ávili in sicer življenje po prvotnem Pravilu.Hočevar, Ksenija: Karmela ni mogoče razložiti z razumom. Pogovor s priorico karmela v Mirni Peči s. Pavlo Švigelj. V: Družina, 2011; št. 42. Tudi zunaj samostanskih zidov je našla somišljenike, ki so se strinjali z njo, da je potrebno resno prenoviti življenje v karmeličanskem redu (npr. Guimara de Ulloa). Enako kot pri sv. Klari Asiški tristo let prej, se je tudi sedaj pri sv. Tereziji in njeni odločitvi, da ustanovi nov samostan Sv. Jožefa in v njem prenovljen način življenja – v popolno uboštvo – pojavilo nasprotovanje, škandal in pohujšanje med meščani (prim.: uboštvo sv. Klare). Majhna in nezavarovana hiša (samostan) je bila na začetku (1562) videti zelo ranljiva pred morebitnimi napadi oz. vdori sovražnika vanjo; kmalu pa je po zaslugi krajevnega škofa in s pomočjo vplivnih meščanov, zaživela v stanju blaginje in velikega ugleda – iz pohujšanja se je vse skupaj preobrnilo v navdušenje.
Ustanavljanje samostanov
Ko se je Terezija preselila v nov samostan, je marca 1563 od papeža Pija IV. prejela listino, v kateri ji dovoljuje živeti v popolnem uboštvu in brez lastnine, kar je svetnica vključila v redovne Konstitucije. Njen načrt je bil predvsem poskus oživitve prejšnjih, strožjih pravil, dopolnjenih z novimi predpisi, ki so vključevala redno tedensko obredno bičanje in discalceacijodiscalced The Free dictionary: discalceate (bosonogi način življenja). Prvih pet let takšnega življenja je sv. Terezija ostala strogo v klavzuri, kjer se je ukvarjala samo s pisanjem.
Leta 1567 je bil odobren njen način življenja ter sprejet za splošno karmeličanski način, s tem pa tudi dovoljenje za ustanavljanje novih samostanov po skoraj vseh španskih pokrajinah. Vse na novoustanovljene hiše je popisala v svojem delu Libro de las Fundaciones. Med letoma 1567 in 1571 je ustanovila skupnosti v krajih: Medina del Campo, Malagón, Valladolid, Toledo, Pastrana, Salamanca in Alba de Tormes.Libro de las Fundaciones
Že kmalu se je pojavila tudi želja po prenovi moške veje karmeličanskega Reda. Terezija je tako dala dovoljenje, da se ustanovita dva samostana za moške karmeličane, pri čemer sta ji pomagala Sveti Janez od Križa in Anton od Jezusa. Tako je bil novembra 1568 v Durellu ustanovljen prvi reformirani moški samostan bosonogih karmeličanov. Njen prijatelj, Jerónimo Gracián, ki je pozneje postal prvi predstojnik moške veje, je v Andaluziji užival velik ugled in dal Tereziji svojo močno podporo pri ustanavljanju samostanov v Segoviji (1571), Beas de Segura (1574), Seviliji (1575) in Caravaca de la Cruz (Murcia, 1576).
V sredini 70-ih let 16. stoletja so se proti Tereziji začela razna preganjanja njenih nekdanjih sosester, ki niso želele sprejeti reforme. V italijanski pokrajini Piacenzi so se sešli vodilni možje na kapitlju, kjer so se odločili, da prepovejo nadaljnjo ustanavljanje bosonogih karmeličanskih samostanov. Da bi se dosegel mir med razburjenimi in nevoščljivimi sestrami, ki niso sprejele reforme in da bi bila kazen pravično naložena, so se možje odločili, da mora Terezija prostovoljno ukiniti enega od svojih samostanov. Pokazala je popolno pokorščino temu sklepu ter se odločila, da žrtvuje samostan sv. Jožefa pri Toledu. Njene sestre in prijatelji so bili izpostavljeni večjim preizkušnjam.
Po več letih vztrajnega dopisovanja s španskim kraljem Filipom II., so na vrsto prišle olajšave za Red. Kot eden večjih rezultatov tega dopisovanja, je tudi leta 1579 potrjena odločba, da Teresa Sánchez de Cepeda y Ahumada ni več pod drobnogledom španske inkvizicije. Jerónimo Gracián in Terezija sta lahko nadaljevala z reformo Reda in z ustanavljanjem novih samostanov. Papež Gregor XIII. je izdal dovoljenje, da Terezija sme nadaljevati svoje začeto delo, s čimer je tudi obvestil kraljeve dvore.
V zadnjih treh letih svojega življenja je Terezija ustanovila samostane v Villanuevi (na severu Andaluzije,1580), v Palenciji (1580), Soriji (1581), Burgosu in Granadi (1582). Do začetka oktobra 1582 je v Španiji ustanovila 17 ženskih in 15 moških samostanov.Karmeličanke v Sloveniji/zgodovina Reda.
Smrt
Umrla je ali v poznih večernih urah 4. oktobra (pred polnočjo) ali pa v zgodnjih jutranjih urah 15. oktobra 1582. To je bilo ravno v času, ko so na Španskem vstopili iz julijanskega v gregorijanski koledar in je 4. oktobru sledil 15. oktober.Kočevar, Vanja: Uvedba gregorijanskega koledarja v Notranji Avstriji leta 1853: Spor med nadvojvodo Karlom II. in protestantskimi deželnimi stanovi. V: SLO: časi, kraji, ljudje: slovenski zgodovinski magazin; Ljubljana: Družina, september 2014; št. 3; str.: 26-31; ISSN 2350-4641. Njene zadnje besede so bile: Moj Gospod, ali je čas, da grem? Naj se zgodi Tvoja volja. O, moj Gospod in moj Ženin, ura po kateri sem dolgo hrepenela, je le prišla. Čas je, da se srečava.Counsell, Michael: 2000 Years of Prayer; Canterbury Press Norwich, 2004; str. 207; ISBN 978-1-85311-623-0.
Čaščenje