thumb|upright=1.5|Sikstinska kapela (1508-1512), Vatikan, Rim thumb|upright=1.5|Kvartet za flavto (1777), Wolfgang Amadeus Mozart thumb|upright=1.5|Dve strani iz Gallandovega rokopisa, najstarejše besedilo Tisoč in ene noči. Arabski rokopis iz 14. stoletja iz Sirije v Bibliotheque Nationale v Parizu
Zgodovina umetnosti je multidisciplinarna znanost, ki raziskuje umetnost skozi čas, se ukvarja z razvrščanjem kultur, vzpostavlja periodizacijo in opazuje posebnosti in vplivne značilnosti umetnosti. Umetnostna zgodovina pa je humanistična veda, ki z raziskovanjem okoliščin nastanka, vsebine in oblike pojasnjuje razvoj likovne umetnosti.
Zgodovina umetnosti se osredotoča na predmete, ki so jih izdelali ljudje za številne duhovne, pripovedne, filozofske, simbolne, konceptualne, dokumentarne, dekorativne in celo funkcionalne ter druge namene, vendar s primarnim poudarkom na njihovi estetski vizualni obliki.
Zgodovina umetnosti proučuje: arhitekturo, kiparstvo, glasbo, slikarstvo, literaturo, gledališče, ples, film, fotografijo, oblikovanje in grafične umetnosti. Poleg tradicionalnih oblik umetniškega izražanja in drugih ustvarjalnosti kot so moda in gastronomija, so v raziskave vključeni novi načini umetniškega izražanja, kot: video, računalniška umetnost, performans, oglaševanje, animacija, televizija in videoigre.
Stroke likovne umetnosti slikarstvo kiparstvo arhitektura umetna obrt
Zgodovinski razvoj Zgodovini umetnosti pogosto rečejo tudi kronologija mojstrovin, ustvarjenih v različnih civilizacijah po vsem svetu. S tem se tesneje ukvarja umetnostna zgodovina. Svoje delo lahko opredeli kot pregledovanje vizualne in materialne kulture ali kot prispevek na področjih, povezanih z umetnostno zgodovino, to so antropologija in arheologija. V slednjih primerih so umetniški predmeti arheološki artefakti.
Umetnost starega veka Prazgodovinska umetnost
thumb|Megalitski krog, Stonehenge
Prvi konkretni artefakti človeške umetnosti so iz kamene dobe (zgornji paleolitik, neolitik in mezolitik). V paleolitiku (25.000–8000 pr. n. št.) je bil človek lovec in je živel v jamah, kjer se je razvilo jamsko slikarstvo. V naslednjem obdobju (mezolitik, 8000–6000 pr. n. št.) in v obdobju neolitika (6000–3000 pr. n. št.), ko se je človek stalno naselil in se ukvarjal s kmetijstvom, so družbe postale vse bolj kompleksne, religija je pridobivala na pomenu, pojavila se je obrtna proizvodnja. V bronasti dobi (okoli 3000–1000 pr. n. št.) se pojavijo prve civilizacije.
30.000 pr. n. št so bile kulture med seboj večinoma nepovezane. Skupno jim je izražanje simbolov, ki so imeli vlogo sporočevalca (boginja rodovitnosti, zvezde, luna, sonce). Tovrstna umetnost se je v Evropi nadaljevala tudi po nastanku visokih kultur.
Dela prazgodovinskih kultur se delijo na tri smeri: naturalistične upodobitve (izvor v magiji, naslonitev na posnemanje narave) simboli, piktogrami (znamenja za obrede) zavestno okraševanje
Arhitektura: Stavbe, ki so služile kot bivališča ali svetišča, imajo danes status monumentalnih spomenikov, npr. Megalitski krog, Stonehenge v Angliji, ok. 2100–2000 pr. n. št.
Kiparstvo: Oblika prazgodovinske umetnosti, ki jo najdemo po vsem svetu, zlasti v Evropi, so bili izdelani majhni prazgodovinski kipci, znani kot Venerine figurice s pretiranimi prsmi in trebuhom, najbolj znani Venera iz Hohle Felsa in Willendorfska Venera, najdeni v Nemčiji in Avstriji. Večina ima majhne glave, široke boke in noge, ki se zožijo na konico. Roke in noge so pogosto odsotne, glava pa je običajno majhna in brez obraza. Venera iz Hohle Felsa je eden od številnih predmetov, najdenih v jamah in umetnosti ledene dobe na območju Unescove svetovne dediščine Švabska Jura, kjer so bila najdena najstarejša nestalna dela človeške umetnosti, ki so jih doslej odkrili, v obliki izrezljane živali in humanoidne figurice, poleg najstarejših doslej izkopanih glasbil, z artefakti, ki segajo med 43.000 in 35.000 pred našim štetjem.
Slikarstvo: Najbolj znana prazgodovinska umetniška dela so velike paleolitske jamske slike, ki prikazujejo živali v celinski Evropi, zlasti tiste v Lascauxu v francoski regiji Dordogne. Znanih je nekaj sto okrašenih jam, ki segajo v obdobje zgornjega paleolitika (ok. 38.000–12.000 pr. n. št.), npr. Risba mamuta, jama Pech-Merle v Franciji, ok. 20.000 pr. n. št.; Upodobitev konja in abstraktni znaki, jama Lascaux v Franciji, ok. 15.000 pr. n. št.; Bik, jama Altamira v Španiji, ok. 14.000–10.000 pr. n .št. O namenu umetnosti je bilo predlaganih veliko teorij, najbolj sprejeta pa je bila, da je bila del verskih obredov, morda za spodbujanje uspeha pri lovu.
Paleolitik Paleolitik je imel svojo prvo umetniško manifestacijo 25.000 pred našim štetjem, ko je dosegel vrhunec v Magdalenskem obdobju (± 15.000–8000 pr. n. št.). Sledove umetnih predmetov so našli v južni Afriki, zahodnem Sredozemlju, srednji in vzhodni Evropi (Jadransko morje), Sibiriji (Bajkalsko jezero), Indiji in Avstraliji. Ti prvi predmeti so običajno orodja iz kamna (kremen, obsidian), lesa ali kosti. Za slikanje v rdeči barvi je bil uporabljen železov oksid, v črni barvi manganov oksid in za oker glina. Ohranjene umetnosti iz tega obdobja je malo; rezbarije iz kamna ali kosti in jamsko slikarstvo, to je še posebej obsežno v francosko-kantabrijski regiji. Slike imajo magično (religiozno) vsebino ali so naturalistične (slike živali). Pomembne so predvsem jame Altamira, Trois Frères, Chauvet in Lascaux. Skulpture žensk (Venerine figurice) so verjetno uporabljali v kultih plodnosti.
Neolitik Za to obdobje je okoli 8000 pr. n. št. na današnjem Bližnjem vzhodu značilna človekova stalna naselitev, ukvarjanje s kmetijstvom in živinorejo in nastanek vere. Skalna umetnost v Ibersko-sredozemskem bazenu je nastala v mezolitiku in neolitiku. Primeri vklesanih shematičnih ljudi in drugih figur so v El Cogul, Valltorta, Alpera in Minateda. Ta vrsta upodabljanja je bila tudi v severni Afriki (Atlas, Sahara) in na področju sodobnega Zimbabveja. Neolitsko slikarstvo je bilo shematično, zreducirano na osnovne črte (človek v obliki križa in ženska trikotne oblike). Jamske slike so ob reki Pinturas v Argentini, še posebej Cueva de las Manos. V uporabni umetnosti je nekaj lončenine, okrašene z odtisi školjk. Novi materiali so bili jantar, kristali, kremen, jaspis, itd. V tem času so nastala tudi prva mestna naselja, ostanki so v Tell as-Sultan (Antični Jeriho), Džarmo (Irak) in Çatal Höyük (Anatolija).
Kovinske dobe Zadnja prazgodovinska faza je doba kovin, saj so se elementi, kot so baker, bron in železo, izkazali za zelo uporaben material. Iz bakrene dobe so znani megaliti, spomeniki iz kamna (dolmen in menhir ali angleški cromlech) v veličastnih kompleksih Stonehenge. V Španiji se je oblikovala kultura Los Millares, kultura čaš in poslikane človeške figure z velikimi očmi. Na Malti so opazni tempeljski kompleksi Mnajdra, Tarxien in Ġgantija. Na Balearskih otokih so megalitski ostanki: naveta, grobnica v obliki prisekane piramide; taula, dva velika kamna, ki stojita vertikalno in horizontalno drug nad drugem; intalaiot, stolp s pokrito komoro in lažno kupolo.
V železni dobi sta pomembni fazi v Evropi halštatska (Hallstatt, Avstrija, tudi Slovenija) in latenska (La Tene, Švica) kultura. Prva je nastala med 7. in 5. st. pr. n. št., poznana je po nekropolah z grobnicami v obliki gomil in leseno pokopno sobo v obliki hiše, ki jo pogosto spremlja štirikolesni voziček. Lončarstvo je bilo večbarvno z geometričnimi okraski in kovinskimi aplikacijami. Latenska kultura je nastala med 5. in 4. st. pr. n. št. in je bolj poznana kot zgodnja keltska umetnost. Znani so številni predmeti iz železa, kot so meči in kopja, ki so slabo ohranjeni, bronasti okrašeni ščitniki, fibule in drugi predmeti. Okras je bil pod vplivom grške, etruščanske in skitske umetnosti.
Umetnosti visokih kultur Od pr. 4000 pr. n. št. so na območju med vzhodnimi obalami Sredozemskega morja in Pakistanom nastajala urbana središča Ninive, Babilon, Sumer, Uruk itd.
Umetnost starega Bližnjega vzhoda
thumb|325px|Zigurat iz Ura, danes v Iraku Stari Bližnji vzhod se je raztezal od današnje Turčije in sredozemske obale na zahodu do Irana in Arabskega polotoka na vzhodu. Sčasoma se je tu pojavilo, živelo in izginilo več civilizacij. Ena ključnih regij je bila Mezopotamija, kjer so se v 4. tisočletju pr. n. št. pojavila prva mesta in najzgodnejša oblika pisave. Starodavna Mezopotamija zajema današnji Irak ter dele Sirije in Turčije. Njegova severna polovica je del tako imenovanega rodovitnega polmeseca, kjer so se prvič pojavili pomembni neolitski dogodki, kot sta zgodnje poljedelstvo in ustanavljanje stalnih vaških naselij. Ker je regija znotraj delte rek Tigris–Evfrat, so tu živele številne civilizacije, predvsem Sumerci, Akadci, Asirci in Babilonci.
Mezopotamska umetnost se je razvijala postopoma, kot so nastajale mestne državice in se širile v imperije.
Politična, gospodarska, umetniška in arhitekturna tradicija Sumercev vodi do temeljev zahodne civilizacije. V Sumeriji se je prvič pojavilo več stvari: prva mestna država (Uruk), ki ji je vladal kralj Gilgameš; prva organizirana religija, ki temelji na hierarhični strukturi bogov, ljudi in obredov; prva znana pisava, klinopisi; prvi namakalni sistem in prva vozila s kolesi. Tu so se pojavili tudi cilindrični pečati, vgravirani z majhnimi napisi in ilustracijami.
Arhitektura: Stavbe niso bile iz kamenja, ampak opeke, najpomembnejši prostor je zavzemalo stopničasto svetišče, imenovano zigurat, tak je Zigurat iz Ura, ok. leta 2100 pr. n. št. Pomembne so tudi vladarske palače, ki so bile središče dvornega življenja.
Druga civilizacija, ki se je tu razvila, je bilo Akadsko cesarstvo, prvo veliko svetovno cesarstvo. V zgodnjem 1. tisočletju pred našim štetjem je po Akadcih cesarstvo, imenovano Asirija, zavladalo celotnemu Bližnjemu vzhodu, ki se je raztezalo od Perzijskega zaliva do Sredozemskega morja. Njegova mesta so bila polna impresivnih zgradb in umetnosti. Asirska umetnost je najbolj znana po podrobnih kamnitih reliefih, ki prikazujejo prizore dvornega življenja, verske prakse, lov in epske bitke. Ti reliefi so bili sprva pobarvani v svetle barve in postavljeni v palače. Poleg lepote nam pokažejo tudi asirsko življenje in poglede na svet, vključno z asirsko obleko in pohištvom.
Po ustanovitvi asirske države so z gradbenimi deli dokazovali moč vladarja in njegove vojaške uspehe, stavbe iz opeke so prekrili z glino ali kamnitimi reliefi, na vogale pa dodali krilate grifone, ki naj bi odganjali zle duhove.
Kiparstvo: Za zgodnje obdobje so značilni kipci darovalcev/molivcev, ki jim je skupna toga drža, roke so imeli sklenjene v molitvi ali darovanju, npr. Molivci, najdeni v Iraku, ok. 2700–2500 pr. n. št.; dioritni kip Gudea Lagaškega, Lagaš, ok. 2150 pr. n. št. Vladarjevo življenje so upodabljali tudi z napisi na velikih kamnitih ploščah, npr. Asurbanipal na lovu, ok. 650 pr. n. št. Izjemno je bil razvit relief, saj so bile kraljeve palače v celoti okrašene z reliefi, ki so prikazovali vladarja bodisi na vojnem pohodu ali lovu.
O asirski umetnosti lahko govorimo šele od 13. stoletja pr. n. št. dalje, bila pa je povsem podrejena avtoriteti vladarja. Umetnik je moral upodabljati dela in dosežke vladarja in njegovo moč. Vrh razvoja mezopotamske umetnosti je prav gotovo palača Ašurnasirpala II. v Nimrudu. Motivi so: vladarski »portreti«, vladar v družbi bogov, bojni prizori, prizori lova in razna nadčloveška bitja. Ob vhodu v palačo so stali velikanski kipi v podobi bikov ali levov s človeško glavo imenovani lamassu.
Slikarstvo: Salmanasar III. (858-824 pr. n. št.) je svojo palačo bogato okrasil s freskami, ki pa se niso ohranile, le nekaj fragmentov. Ohranili so se prerisi in barvna shema iz katere so razvidne velike narativne poslikave, po vsebini podobne reliefom.
Egipčanska umetnost