Dinastija Jageloncev je vladala Poljski in veliki kneževini Litvi v obdobju 1386–1572. Prvo polovico vladavine (15. stoletje) sta zaznamovala dva močna in dolgoživa monarha, Vladislav II. Jagielo in Kazimir IV. Andrej, ki sta povzdignila moč države in ugled dinastije. Za drugo polovico vladavine (16. stoletje) pa je značilen razvoj poljskega parlamentarizma, t. j. postopno večanje politične moči srednjega in nižjega plemstva (šlahte) na račun zmanjševanja privilegijev visokega plemstva (magnatov) in omejevanja pristojnosti monarha. Tik pred koncem vladavine Jageloncev sta se kraljevina in velika kneževina, prej povezani le preko osebe monarha, tesneje povezali v Lublinsko unijo, ki so jo poimenovali Republika obeh narodov (Rzeczpospolita Obojga Narodów).

Uvod

Poljski kralj Kazimir III. Veliki iz dinastije Pjastov ni imel zakonitega sina in je nasledstvo poljske krone prepustil svojemu nečaku ogrskemu kralju Ludviku I. Ta je dajal prednost ogrskemu kraljestvu in Poljska je postala v njegovem času (1370-82) kraljevina sekundarnega pomena. Poljskemu plemstvu to ni bilo všeč in po Ludvikovi smrti je, v nasprotju z njegovimi načrti, za poljsko kraljico izvolilo njegovo mlajšo hčer Jadvigo in jo začetkom leta 1386 poročilo z litvanskim velikim knezom Jagielom. Jagielo se je dal pred poroko krstiti po katoliškem obredu in je bil potem kronan za poljskega kralja Vladislava II. Odtlej je do leta 1572 Poljski vladala dinastija Jageloncev.

Jagielova matična dežela, velika kneževina Litva, je bila obremenjena s sporom med bratrancema Jagielom in Vitautasom. Njuna očeta Algirdas in Kęstutis sta složno vladala Litvi, s tem da je bil Algirdas veliki knez (1341-77). Po smrti je prestol zapustil sinu Jagielu, s čimer pa se ni strinjal stric Kęstutis in njegova družina. Državljanska vojna, ki se je iz tega izcimila, se je končala s smrtjo Kęstutisa, med tem ko je Kęstutisov sin Vitautas našel začasno zatočišče pri sicer sovražnih tevtonskih vitezih. Leta 1384 sta se bratranca prehodno pobotala. Kasneje sta se še večkrat razšla in spet pobotala.

V času združitve sta kraljevina Poljska in velika kneževina Litva našli skupen interes v boju proti največjemu skupnemu sovražniku, Tevtonskemu viteškemu redu, in v ureditvi razmer v Rdeči Ruteniji, kjer so v času Ludvika I. zavladali Ogri. Poljsko duhovščino je privabljala tudi misel, da bodo v pretežno poganski Litvi z misionarskim delom prehiteli pravoslavje, ki se je že dolgo širilo iz sosednih ruskih kneževin. To se jim je potem tudi posrečilo.

Vladavina Vladislava II. Jagiela

thumb|Poljska in Litva v letih 1386-1434, v času vladanja Vladislava II. Jagiela. Monarhija, ki je nastala s personalno unijo kraljevine Poljske in velike kneževine Litve, je na vzhodu segala vse do bližine Moskve, vključevala nekdanjo rusko prestolnico Kijev in prostrane stepe proti jugovzhodu do Črnega morja. Te so bile skoraj nenaseljene in nad njimi je imela Litva bolj nazivno kot dejansko oblast. Monarhija je bila mnogoetnična in mnogoreligiozna in je bila sprva še vedno obremenjena s sporom med Jagielom in Vitautasom.

Ureditev zunanjepolitičnih razmer

Jadviga in Jagielo sta se najprej lotila odpravljanja ogrskega vpliva. Iz Rdeče Rutenije sta odstranila ogrske posadke in od moldavskega vojvode Petra, ki je bil dotlej ogrska vazal, zahtevala, da se jima pokloni. Poljska-Litva je dobila dostop do bogate trgovine z orientom preko mest Kaffa (Feodosia na Krimu) in Akkerman (sedaj Belgorod-Dnestrovsky).

Leta 1387 je bila ustanovljena škofija v Vilni, od koder so misionarji širili katolicizem. Pripadniki katoliške verske skupnosti so dobili privilegiran položaj. Vzhodna litvanska prostranstva pa so ostala pod vplivom pravoslavja, ki se je širilo iz ruskih kneževin.

Spore z Vitautasom je Jagielo leta 1392 omilil tako, da mu je pustil, da v njegovem imenu samostojno vlada v Litvi. Tedaj je Vitautas začel uresničevati svoj megalomanski načrt, ki naj bi Litvo spremenil v kraljevino. Razširiti jo je nameraval preko vse Rusije (s tem namenom se je že poročil s hčerko moskovskega velikega kneza Vasilija I.) in s pomočjo nekdanjega kana Zlate horde Tohtamiša (ki ga je bil mongolski kan Timur Lenk izgnal in se je zatekel v Litvo) dobiti tudi nadzor nad Tatari. Toda Vitautasov načrt je propadel že leta 1399, ko je mongolska vojska v bitki ob reki Vorksli uničila njegovo vojsko.

Leta 1399 je umrla Jadviga. Po njeni smrti je poljsko plemstvo še vedno priznavalo Jagiela za poljskega kralja; zahtevalo pa je poboljšanje še vedno neurejenih odnosov z Litvo. Leta 1401 je tako Jagielo priznal Vitautasa za vladajočega velikega kneza v Litvi; zase je ohranil vrhovni položaj. K dokončni ureditvi njunega odnosa in k složnosti so ju prav gotov prisilili tudi pereči odnosi z militantnim Tevtonskim viteškim redom.

Vojne s Tevtonskim viteškim redom (1409-35)

thumb|Območja konflikta med Tevtonskim viteškim redom in Poljsko-Litvo v času vladanja Jagiela in Vitautasa; najbolj sporni sta bili pokrajini Dobrzyń in Žemaitija (Samogitia). Vstaja prebivalcev proti nemškim vitezom v pokrajini Žemaitiji (ki je kot klin delila ozemlje vitezov na dva dela) je pripeljala do vojne med Tevtonskim viteškim redom in Poljsko-Litvo (1409-11). V odločilni bitki pri Grunvaldu (1410), eni največjih bitk srednjega veka, je poljsko-litvanska vojska odločilno premagala vojsko nemških vitezov. V nadaljevanju pa ni uspela zavzeti njihovega glavnega mesta Malbork (Marienburg) in tako zamudila priložnost, da bi red dokončno uničila. Kljub temu je zlomila njegovo silno vojaško moč, ki se nikdar več ni povrnila. Mir v Torunju je prinesel Litvi vrnitev Žemaitije, Poljski pa le manjše ozemeljske popravke. Kasneje je bilo še več medsebojnih spopadov in mirovnih dogovorov, ki pa se jih strani nista držali. Odnose s Tevtonskim viteškim redom so poskušali urediti tudi na koncilu v Konstanci, kjer je rektor krakovske akademije Paweł Włodkowic leta 1415 v razpravi, v kateri se je zavzemal za strpnost, kritiziral nasilne metode pokristjanjevanja in zagovarjal pravico poganov, da v miru živijo skupaj s kristjani. Sledili sta še dve vojni, 1421-22 z mirom v Melnu in 1432-35 z mirom v Brześć Kujawskem, vendar je red obdržal svojo posest.

Drugi vzporedni dogodki

Leta 1412 je Jagielo pridobil 16 v glavnem nemških gorskih mest v Spiszu (južno od Visokih Tater) in s tem Poljakom zagotovil soudeležbo v pridobivanju rudnin na Zgornjem Ogrskem.

Leta 1413 je sporazum v Horodłi (ob Zahodnem Bugu) dopolnil prejšnje sporazume med Poljsko in Litvo. V Litvo je vpeljal državne institucije po zgledu Poljske. Litvansko katoliško plemstvo je dobilo enake pravice kot poljska šlahta; s tem je bilo povzdignjeno nad pravoslavne rutenske bojarje. Sporazum pomeni začetek polonizacije litvanskega plemstva.

Med husitksimi vojnami (1420-34) je bil Jagielo sprva husitom naklonjen. Husiti so mu ponudili prestol češkega kralja. Jagielo ponudbe zaradi silovitega nasprotovanja vplivnega krakovskega škofa Zbigniewa Oleśnickega ni mogel sprejeti. Pod škofovim pritiskom je leta 1424 v Wieluńu celo izdal oster edikt naperjen proti pristašem husitov med poljskim nižjim plemstvom.

Jagielo je v Brześć Kujawskem (1425) in Jedlini (1430), podelil šlahti privilegije, poznane kot neminem captivabimus nisi jure victum (nikogar ne bomo zaprli brez sojenja).

Po smrti Vitautasa (1430) je kralj imenoval za litvanskega velikega kneza svojega najmlajšega še živečega brata Świdrygiełło. Vendar je ta v notranji in zunanji politiki deloval v nasprotju z interesi Poljske. Šele po Jagielovi smrti (1434) je Sigismundu Kęstutaitisu, Vitautasovemu bratu, uspelo na čelu litvanske opozicije in poljskih pomožnih čet prevzeti oblast v Litvi. Iz Świdrygiełłovega časa je ostala izenačenost pravic pravoslavnih bojarjev s katoliškimi plemiči.

Vladislav III.

Vladislava II. je nasledil njegov desetletni sin Vladislav III. Vodenje države in politike je v njegovem imenu prevzel očetov svetovalec in vplivni krakovski škof Zbigniew Oleśnicki. To je bil čas popolne premoči novih magnatov, v glavnem malopoljskih, ki so svojo gospodarsko in politično moč črpali iz Rdeče Rutenije in Podolja. Proti njim se je iz nezadovoljne šlahte in meščanstva izoblikovala aktivna opozicijska stranka pod vodstvom Spyteka iz Melsztyna, katere pripadniki so večinoma simpatizirali z idejami husitov iz sosednje Češke. Ob smrti češkega kralja Sigismunda Luksemburškega je ta stranka vzpodbudila poljski dvor, da je predlagal princa Kazimirja, drugega sina Vladislava II., za kandidata za češki prestol in, kljub nasprotovanju Zbigniewa Oleśnickega, dvakrat vojaško posegel v dogajanja na Češkem. Istočasno se je husitom naklonjeni del šlahte združil v bojno zvezo zoper škofa. Gibanju so se pridružili tudi nezadovoljni kmetje, kar pa je vznemirilo viteze in mnoge med njimi odvrnilo od sodelovanja. V bitki pri Grotnikih ob Nidi (1439) je poljska vojska zatrla poskus poljske husitske vstaje, Spytek je padel; magnati so prisilili dvor, da je opustil svoje dinastične načrte, Oleśnicki se je znebil opozicije.

Leta 1440 je v Litvi prišlo do umora strogega kneza Sigismunda Kęstutaitisa in v Vilno je bil poslan trinastletni princ Kazimir, da bi kot kraljevi namestnik vladal v imenu svojega brata Vladislava III. A litvanski velikaši so ravnali po svoje; Kazimirja so povzdignili v velikega kneza in pretrgali personalno unijo s Poljsko. Ker je ravnokar umrl tudi ogrski kralj Albreht Habsburški, je škof Oleśnicki dal prednost ponovni zvezi z Ogrsko. Tudi Ogrska, vse bolj ogrožena od Turkov, je potrebovala močno zavezništvo. Tako je leta 1440 prišlo v Budi, kljub odporu habsburške stranke, do Vladislavovega kronanja za ogrskega kralja Vladislava I. Mladi kralj se je pridružil diplomatskim in vojaškim načrtom protiturške koalicije papeža Evgena IV. Leta 1443 je izbojeval sijajno zmago proti Turkom na bolgarskem ozemlju, naslednje leto pa je padel, skupaj s številnimi poljskimi in ogrskimi knezi, v slabo pripravljeni bitki pri Varni. Ta poraz je zapečatil usodo balkanskih Slovanov in približal turško nevarnost srednji Evropi.

Vladavina Kazimirja IV. Andreja

Leta 1445 so poljski magnati ponudili izpraznjeni poljski prestol Kazimirju, a ta ponudbe pod njihovimi pogoji ni hotel sprejeti. Šele leta 1447 je krono sprejel, vendar brez pogojev. Litvanskemu plemstvu je dal, ne glede na vero in narodnost, enake pravice, kot jih je imela poljska šlahta. Z oblasti je odstranil Zbigniewa Oleśnickega in sestavil kraljevi svet iz predstavnikov mlajšega srednjega plemstva.

Vojna s Tevtonskim viteškim redom (1454-66)

thumb|Tevtonski viteški red pred trinajstletno vojno. V Prusiji so se bogata mesta z nemškimi upravami (npr. Gdansk, Torunj, Elblag) začela upirati izkoriščevalski vlogi menihov-vitezov. V drugi četrtini 15. stoletja so pruski stanovi (plemstvo in mesta) ustanovili Prusko zvezo, ki se je pogajala s tevtonskimi vitezi predvsem glede dajatev. Preganjanje članov te zveze je bil v glavnem vzrok za vstajo pruskih stanov leta 1454. Vstajniki so Kazimirja prosili za pomoč in zaščito.

Kazimir v konflikt ni hotel vplesti tudi Litve. Na razpolago je imel le vojaške enote poljskih vitezov, pospolite ruszenie. Izdal je t. i. "nieszawske privilegije", s katerimi je dal šlahti na račun magnatov nove pravice. V imenu krone se je obvezal, da ne bo oglašal splošne mobilizacije in nalagal novih davkov brez privolitve plemiških zborov, to je pokrajinskih sejmov. Nieszawski privilegiji so v času Kazimirjevih naslednikov na široko odprli pot k razvoju parlamentarizma.

thumb|Poljska-Litva v letu 1466, ko je med vladavino Kazimirja IV. segala od Baltika do Črnega morja.