Papež Celestin V.,Celestin (latinsko: coelum, celestis) pomeni slovensko nebo, nebeški rojen kot Pietro Angeleri, (imenovan tudi Pietro del Murrone ali Morrone oziroma Peter Moronski) je bil celestinski oziroma benediktinski redovnik in rimski škof (papež) Rimskokatoliške cerkve ter svetnik; * 1215 Isernia (Molise, Neapeljsko kraljestvo); † 19. maj 1296 Fumone (Ferentino, Papeška država, Sveto rimsko cesarstvo).
Življenjepis
Mladost in meništvo Peter se je rodil kot Pietro Angeleri v Iserniji, najbrž v kraju Sant’Angelo Limosano v pokrajini Kampaniji kmečkim staršem z dvanajstimi otroki kot predzadnji. O tem pravi njegov življenjepis:
"V gradiču, ki se imenuje Sancto Angelo, se je rodil ljubki Celestin« To je toliko bolj verjetno, ker je mladi Peter vstopil v bližnji benediktinski samostan S. Maria di Faifula blizu Montagana, ki ga deli od kraja Sant’Angelo Limosano le dolina Biferno. Starša Angelerio in Marija sta bila preprosta kmeta. Po moževi smrti ga je mati zaupala omenjenemu samostanu. Temu so drugi bratje nasprotovali, dokler ni tudi najstarejši brat vstopil v cerkveno službo.
Že kot dvanajstletnik je torej vstopil v samostan k benediktincem in je opravljal tudi službo opata v Beneventu, 1238 je prejel v Rimu duhovniško posvečenje. V želji po še večji samoti in spokornosti se je že po nekaj letih meniškega življenja podal v hribe in tako prišel 1241 na goro Murrone v Abrucih; zato ga imenujejo tudi Pietro del Murrone; tam je živel kot puščavnik v strogi odpovedi. Na gori je zgradil tudi cerkev in samostan. Osnoval je strožjo vejo benediktinskega reda z imenom celestinci, tj. nebeški bratje, katerim je bil tudi vrhovni redovni predstojnik od 1274 do 1294. Imel je neuresničeno željo, da bi tudi benediktince na Monte Cassinu pridobil za ta strožji način življenja.
Njegovo oblačilo, narejeno iz raševine, je bilo povezano z vozli: opasan je bil z železno verigo; postil se je vsak dan razen nedelje; vsako leto se je držal štirih postnih kvater, od katerih je tri preživel le ob kruhu in vodi; cel dan in velik del noči je posvetil molitvi in delu. Petru pa se ni izpolnila želja po samoti. Veliko sorodnih duš se je zbiralo okrog njega v želji, da bi posnemali njegov način življenja in pred njegovo smrtjo je obstajalo že 36 samostanov, ki so šteli 600 redovnikov in nosili njegovo papeško ime »celestinci«. Red je odobril 1264 Urban IV. 1284 je Peter, utrujen od skrbi, ki mu jih je povzročalo vodstvo, imenoval za svojega namestnika nekega Roberta ter se podal še globlje v samotno divjino.
Volitve se zavlečejo Julija 1294 je njegove pobožne vaje nenadoma pretrgal prizor še neviden v cerkveni zgodovini. Trije pomembni dostojanstveniki, ki jih je spremljala nepregledna množica menihov in laikov, se je zgrnila na goro in sporočila, da je Petra kardinalski zbor enodušno izvolil. Ponižno so ga prosili, naj sprejme to čast. Od smrti Nikolaja IV., ki je bil umrl 4. aprila 1292, je minilo namreč že dve leti in tri mesece, ne da bi se kardinali – ki so zasedali v konklavu zdaj v Perugii zdaj v Rimu - mogli zediniti za skupnega kandidata. Od dvanajstih kardinalov je bilo 6 Rimljanov, 4 Neapeljci (Italijani) in 2 Francoza. Strankarski duh med gvelfi in gibelini Gvelfi in gibelini: poenostavljeno bi mogli reči, da so gvelfi zagovarjali papeško in cerkveno samostojnost, oziroma oblast papeža nad Cerkvijo in vladarji (teorija o dveh mečih); medtem pa so gibelini zagovarjali podrejenost papeža in Cerkve cesarju ali kralju, oziroma tako imenovani cezaropapizem, ki je okužil celo Italijo, je podelil konklave in tudi Rim na dve soražni stranki. Eno je zastopala rodbina Orsini, drugo pa Colonna, ki jo je predstavljal njen duhovni voditelj kardinal-dekan Gaetani, ki pa se je pozneje – kot papež Bonifacij VIII. – sprevrgel v njihovega hudega nasprotnika. K soglasju ni pripomogel niti obisk kralja Karla II., ki je položaj le še poslabšal. Ko se je položaj zdel brezupen, je kardinal Latino Orsini opomnil očete, da je Bog razodel po svetniškem puščavniku: če kardinali ne bodo izvršili svoje dolžnosti v štirih mesecih, bo prišla nad Cerkev huda kazen. Vsi so vedeli, da je to sporočil Pietro di Murrone in mnenje vseh je bilo, naj torej on postane papež. Peter je to poslušal solznih oči in se najprej branil, pozneje pa je le sprejel izvolitev kot Božjo voljo. Beg – na katerega je tudi mislil – zdaj ni bil več mogoč: okoli njega se je namreč stiskala dvestotisočglava množica.
Papeževanje Ko je kralj Karel slišal za izvolitev svojega izbranca, je pohitel s sinom Karlom Martelom, naslovnim kraljem Ogrske, da bi dal svoje darilo novemu papežu; v resnici pa je hotel vzeti preprostega starčka pod svoje častno varstvo, kar bi lahko izkoristil v svoj prid. Kot odgovor na zahtevo kardinalov, da bi moral biti kronan v Perugii, je Peter na Karlovo nagovarjanje zahteval, naj pridejo raje kardinali na srečanje v Aquilo, ki je še spadala pod Neapeljsko kraljestvo, kamor so poklapano prišli eden po eden. Sedečemu na ponižnem oslu sta mu držala uzdo dva vladarja, ko je prijahal v Akvilo; čeprav so prišli le trije kardinali, je kralj ukazal njegovo kronanje. Kardinal Latino je bil tako prizadet, ko je videl, v katero smer gredo zadeve, da je zbolel in umrl. Peter si je vzel ime Celestin V. Kardinali so ga priganjali, naj pride stolovat v Cerkveno državo; vendar je bolj poslušal kralja in prenesel vso kurijo v Neapelj.
Nenavadno, koliko resnih napak je ta preprosti stari mož napravil v teh kratkih petih mescih. Nimamo celega seznama o tem, ker je njegove uradne akte uničil njegov naslednik. 18. septembra je izbral 12 novih kardinalov, od katerih je bilo 7 Francozov, dva njegova redovna sobrata celestinca, drugi pa – razen enega – Neapeljci, kar je omogočilo francosko večino ter tako tlakovalo pot do Avignona in zahodnega razkola. Deset dni pozneje je razočaral kardinale z obnovitvijo strogega zakona Gregorja X. glede konklava, ki pa ga je Hadrijan V. preklical. V Beneventu je povzdignil tamkajšnjega škofa v kardinala, ne da bi se držal določene oblike. Med tem je velikodušno in na široko delil privilegije in službe. Zavrnil ni nikogar; tako je včasih eno in isto nadarbino podelil hkrati trem ali štirim prosilcem. Vse to je povrzočilo nered in zaplet v delovanju kurije.
»Francoski« konsistorij V konzistoriju 18. septembra 1294 je torej papež Celestin V. imenoval trinajst kardinalov, od katerih je bilo kar sedem Francozov: Simon de Beaulieu, nadškof v Bourgesu, Francija; (kardinal-škof v Palestrini, † 18. avgust 1297). Bérard de Got, nadškof v Lyonu, Francija; (kardinal-škof v Albanu, † 27. junij 1297). Tommaso d'Ocre, OSBCœl, opat pri S. Giovanni in Piano (naslov S. Cecilia, † 29. maj 1300. Benediktinci ga častijo kot blaženega.) Jean Le Moine, škof-izbornik v Arrasu, Francija (vice-kancler svete Rimske Cerkve; kardinal pri Ss. Marcellino e Pietro, † 22. avgust 1313). Pietro de L'Aquila, OSB, škof-izbornik v Valva-Sulmona (kardinal pri S. Croce in Gerusalemme, † 3. junij 1298). Guillaume Ferrières (francoski kardinal pri S. Clemente, † 7. september 1295). Nicolas l'Aide, kancler in dekan stolnega kapitlja v Parizu, Francija (kardinal pri S. Marcello, † 23. september 1299). Robert de Pontigny, OCist, 28. vrhovni predstojnik tega reda (kardinal pri S. Pudenziana, † 9. oktober 1305). Simon d'Armentières, OSBClun, (pri S. Balbina, † po 7. maj 1297). Landolfo Brancaccio (kardinal-diakon pri S. Angelo in Pescheria, † 29. oktober 1312). Guglielmo Longhi, kancler kralja Karla II. Sicilskega (kardinal-diakon S. Nicola in Carcere Tulliano, † 9. april 1319). Francesco Ronci, OSBCœl, prvi vrhovni predstojnik svojega reda (pri S. Lorenzo in Damaso, † po 13. oktober 1294). Giovanni Castrocoeli, OSBCas, nadškof Beneventa (naslov pri S. Vitale, † 22. februar 1295). Tega nadškofa je papež imenoval za kardinala zunaj konsistorija, kar "na hitro", mimo vseh uobičajenih postopkov in obredov. Poleg teh je hotel imenovati 1294 za kardinala tudi celestinca Roberto di Salle-ja, ki pa je to odklonil.
Odpoved Pri vsem tem je največ trpel on sam. Državne zadeve so ga ovirale pri običajnih pobožnih vajah. Bal se je, da je njegovo dušno zveličanje v nevarnosti. Zdi se, da je prišla misel na odpoved hrati papežu in njegovim nezadovoljnim kardinalom, s katerimi se je redko posvetoval.
Ko se je razširila novica, da hoče Celestin odstopiti, je nastalo v Neaplju silno razburjenje. Kralj Karel, čigar varuštvo je pripeljalo zadevo do take krize, je organiziral odločno nasprotovanje. Velika procesija duhovnikov in menihov je obdala grad, in s solzami in molitvami so prosili papeža, naj nadaljuje svojo vladavino. Celestin se še ni dokončno odločil, zato jim je ustregel, na kar je množica zapela Te Deum in se umaknila. Teden dni pozneje, 13. decembra, pa se je že trdno odločil: zbranim kardinalom je prebral odlok o svojem odstopu in tako razglasil, da kardinali svobodno morejo ponovno voliti.
Po devetih dneh so kardinali vstopili v konklave ter naslednjega dne razglasili kardinala Benedetta Gaetanija za papeža in on si je vzel ime Bonifacij VIII.. Papež je preklical mnogo odlokov, ki jih je prinesel njegov prednik, sedaj v obleki ponižnega puščavnika, in ga vzel s seboj na pot v Rim. Držal ga je v priporu, iz katerega pa se je Celestinu posrečilo pobegniti k svojim menihom v hribe. Več mesecev je taval po gozdovih in gorah in poskušal celo pobegniti z ladjo v Grčijo, a ga je nevihta vrnila pod vznožje Monte Gargana.
Smrt in spomin
Ujetništvo in smrt Sedaj ga je Bonifacij dal zapreti v tesno sobico v stolpu grada Fumone blizu Anagnija. Tukaj je, po devetih mesecih posta in molitve, končal svojo nenavadno kariero v 81. letu starosti, 9. maja 1296. Izrazil se je baje, da je zdaj končno srečen, ko je našel popolno samoto in mir pred radovedneži, pred katerimi je bežal v samoto celo svoje življenje; sedaj se je res lahko posvetil le postu, molitvi in premišljevanju. Skrbno sta ga nadzirala dva njegova soredovnika, straža pa je z njim surovo ravnala. Da je z njim ravnal trdo tudi Bonifacij in ga na koncu dal okrutno umoriti, je pa navadno obrekovanje – ki pa se je po njegovi smrti hitro razširilo vse do današnjih dni. Sedaj njegovi zemeljski ostanki počivajo v stolnici S. Maria di Collemaggio v mestu L'Aquila v Abrucih, kjer je bil nekdaj slovesno ustoličen za papeža.
Pri hudem potresu leta 2009 je njegova steklena rakev v zelo poškodovani cerkvi v L'Aquili ostala nepoškodovana. Benedikt XVI. je počastil svojega predhodnika. 28. aprila 2009 mu je podaril palij, ki ga je sam prejel pri nastopu službe 24. aprila 2005 in s tem nakazal, da ga bo posnemal v odstopu.
Spomin v slovstvu Malo je papežev, ki bi tako burili umetniško domišljijo; Petra Moronskega oziroma Celestina V. je skozi zgodovino vse do danes obdelalo veliko pesnikov, pisateljev, dramatikov in drugih umetnikov. O njem so pisali zelo znani - kot tudi manj znani umetniki peresa.
Njegova učenca sta napisala njegov najstarejši in najskrbnejši življenjepis, znan kot Vita C.
Njegov sodobnik frančiškan Jacopone Blaženi Jacopone da Todi (1233–1308), italijanski redovnik in pesnik, znan tudi po svojih Laudes (Laude, (Po)hvale), od katerih je eno posvetil tudi papežu Celestinu V. mu je ob izvolitvi posvetil Hvalo, v kateri se sprašuje, ali bo novi papež kos svoji vzvišeni nalogi:
Loda: Que farai, Pier da Morrone? (del) Èi venuto al paragone. Vederimo êl lavorato che en cell'ài contemplato. S'el mondo de te è 'ngannato, séquita maledezzone. Pohvala: Kaj boš napravil, Peter Moronski? (del) Prišel si na vidno mesto. Videli bomo v dejanju, kar si v celici premišljeval. Če se bo svet nad teboj razočaral, bo sledilo prekletstvo.