Velika depresivna motnja (angleško Major depressive disorder, MDD) (znana tudi kot klinična depresija, velika depresija, unipolarna depresija, ali unipolarna motnja ali pa kot ponavljajoča se depresija v primeru ponavljajočih se epizod) je duševna motnja oseb, za katero je značilna prodorna in vztrajna potlačenost, ki jo spremlja nizka samozavest in izguba zanimanja ali veselja do običajno prijetnih dejavnosti. Pogosto se za ta sindrom uporablja kar izraz »depresija«, ki pa lahko pomeni tudi druge razpoloženjske motnje ali preprosto slabo voljo. Velika depresivna motnja je stanje, zaradi katere je prizadeta oseba nemočna; negativno vpliva na osebo, njeno družino, na čas na delu ali v šoli, na spanje, prehranjevalne navade in na splošno zdravstveno stanje. V Združenih državah Amerike se okoli 3,4 % ljudi s hudo depresijo odloči za samomor, in med samomorilci jih je do 60 % imelo depresijo ali drugo motnjo razpoloženja.
Diagnoza hude depresivne motnje temelji na bolnikovi samooceni doživetij, na poročilih sorodnikov ali prijateljev o vedenju prizadete osebe in na pregledu duševnega stanja. Za hudo depresijo ni laboratorijskega testa, čeprav zdravniki običajno predpišejo teste za telesna stanja, ki lahko povzročijo podobne simptome. Najpogosteje se pojavi v starosti med 20 in 30 let, do vrha pa pride kasneje, med 30 in 40 leti.
Običajno se ljudje zdravijo z antidepresivnimi zdravili in pogosto jih napotijo tudi na psihoterapijo, zlasti kognitivno vedenjsko terapijo (Cognitive behavioral therapy - CBT).Driessen, Ellen; Hollon, Steven D. (2010). "Cognitive Behavioral Therapy for Mood Disorders: Efficacy, Moderators and Mediators". Psychiatric Clinics of North America 33 (3): 537–55. Zdi se, da zdravila učinkujejo, vendar je učinek včasih značilen le pri najhujših primerih. Hospitalizacija je lahko potrebna, če se prizadeta oseba zanemarja, ali pa kadar je zelo verjetno, da bo škodila sebi ali drugim. Manjši delež prizadetih se zdravi z elektrokonvulzivno terapijo (ECT). Potek motnje se od epizode do epizode močno razlikuje, epizode lahko trajajo tedne, tja do motenj, ki so prisotne do smrti, spremljajo pa jo ponavljajoče se velike depresivne epizode. Depresivni posamezniki imajo v primerjavi z ljudmi brez motnje krajšo pričakovano življenjsko dobo, delno zaradi večje nagnjenosti k obolenjem in delno zaradi samomorov. Nejasno je, ali zdravila vplivajo na nevarnost samomora. Sedanji in pretekli bolniki so ponekod stigmatizirani.
Razumevanje narave in vzrokov depresije se je razvijalo skozi stoletja, a je še vedno nepopolno, tako da depresija ostaja predmet razprav in raziskav. Med predlaganimi vzroki je najti psihološke, psiho-socialne,dedne, razvojne in biološke dejavnike. Dolgoročna zloraba psihoaktivnih drog lahko povzroči ali poslabša simptome depresije. Psihološki pristopi temeljijo na teorijah osebnosti, medosebne komunikacije in učenja. Večina bioloških teorij se osredotoča na monoaminske spojine serotonin, noradrenalin in dopamin, ki so naravno prisotne v možganih in posredujejo pri komunikaciji med živčnimi celicami. Ta skupek simptomov (sindrom) je bil imenovan, opisan in opredeljen kot ena od razpoloženjskih motenj v izdaji diagnostičnega priročnika (Združenje psihiatrov ZDA) iz leta 1980.
__TOC__ Simptomi in znaki Huda depresija občutno vpliva na osebo, njeno družino, na čas na delu ali v šoli, na spanje in prehranjevalne navade ter na splošno zdravstveno stanje. Njen vpliv na delovanje in počutje so primerjali s kroničnimi obolenji, kot je diabetes.
Oseba, ki ima epizodo depresije, običajno kaže zelo slabo razpoloženje, ki prežema vse vidike življenja, in nezmožnost doživeti veselje ob dejavnostih, ki so ji dotlej bile v užitek. Depresivne ljudi lahko obremenjujejo ali zaposlujejo misli in občutki ničvrednosti, neprimerne krivde ali obžalovanja, nemoči, brezupa, in samo-sovraštva. V hujših primerih lahko depresivni ljudje kažejo simptome psihoze. Ti simptomi vključujejo zablode ali redkeje halucinacije, po navadi neprijetne. Drugi simptomi depresije so slaba koncentracija in spomin (še posebej pri melanholičnih ali psihotičnih oblikah), umikanje iz družabnih dejavnosti, zmanjšan spolni nagon in misli o smrti ali samomoru. Nespečnost je pogosta pri depresivnih ljudeh. Značilno se oseba zbudi zelo zgodaj in ne more več zaspati.Nasprotno lahko prihaja do hipersomnije, to je pretiranega spanja. Nekateri antidepresivi lahko povzročijo nespečnost zaradi stimulativnega učinkovanja.
Depresivna oseba lahko poroča o več fizičnih simptomih, kot so utrujenost, glavobol ali prebavne motnje; telesne težave so po merilih Svetovne zdravstvene organizacije najpogostejši razpoznavni znak za depresijo v državah v razvoju. Tek se pogosto zmanjša, posledica pa je izguba telesne teže, čeprav se občasno pojavi tudi povečanje teka in s tem teže. Družina in prijatelji lahko opazijo, da se oseba vede bodisi nemirno, bodisi letargično. Starejši depresivni ljudje imajo lahko kognitivne simptome nedavnega nastopa, kot je pozabljivost, in pa, kar je bolj opazno, upočasnjene gibe. Depresija pogosto soobstaja s fizičnimi motnjami, ki so za starejše značilne, kot so kap, druge kardiovaskularne bolezni, Parkinsonova bolezen in kronična obstruktivna pljučna bolezen.
Pri depresivnih otrocih je pogosto opaziti razdražljivost, bolj kot pa potlačenost, odvisno od starosti in stanja pa kažejo spremenljive simptome. Večina izgubi zanimanje za šolo in šolski uspeh jim upade. Vtis, ki ga dajejo, lahko opišemo kot nesproščen, zahteven, odvisen, ali negotov. Diagnoza se lahko odloži ali pa prezre, če si simptome razlagamo kot običajno potrtost. Depresija lahko sobiva tudi z motnjo pomanjkanja pozornosti in hiperaktivnosti (ADHD), kar diagnozo in zdravljenje obeh stanj otežuje.
So-obolevnost Resna depresija se pogosto pojavlja hkrati z drugimi psihiatričnimi težavami. Pregled so-obolevnosti v ZDA 1990-1992 poroča, da 51 % ljudi s hudo depresijo trpi tudi zaradi trajne anksioznosti. Simptomi anksioznosti (t. j. občutka strahu) imajo lahko velik vpliv na potek depresivne bolezni, s posledicami, kot so kasnejše okrevanje, povečano tveganje za ponovitev bolezni, večja onesposobljenost in povečano število poskusov samomora. Ameriški nevroendokrinolog Robert Sapolsky podobno trdi, da bi se odnose med stresom, anksioznostjo in depresijo dalo meriti in biološko dokazati. Več je zlorabe alkohola in drugih drog, tudi zasvojenosti, in okoli tretjina posameznikov z diagnozo ADHD razvije sočasno depresijo. Posttravmatska stresna motnja in depresija se pogosto pojavljata sočasno.
Pogosto se sočasno pojavlja tudi bolečina. Pri 65 % depresivnih je prisoten najmanj eden od simptomov bolečine in od 5 do 85 % bolnikov z bolečino bo trpelo za depresijo, odvisno od okolja; med pacienti splošnih zdravnikov je razširjenost manjša, višja pa v specialističnih klinikah. Pri diagnozi depresije se pogosto zamuja ali pa se jo spregleda, kar poslabšuje izid. Izid se lahko poslabša tudi, če se depresija opazi, vendar popolnoma napačno razume.
Depresija je povezana tudi z 1,5- do 2-krat večjim tveganjem za bolezni srca in ožilja, neodvisno od drugih znanih dejavnikov tveganja; sama po sebi je neposredno ali posredno povezana z dejavniki tveganja, kot sta kajenje in debelost. Pri ljudeh s hudo depresijo je manj verjetno, da se bodo držali navodil za zdravljenje in preprečevanje srčno-žilnih bolezni, kar še dodatno povečuje tveganje za zdravstvene zaplete. Poleg tega se lahko zgodi, da kardiolog ne bo prepoznal depresivnega ozadja, kar bo otežilo kardiovaskularne težave, ki jih zdravi.
Vzroki Po biopsihosocialnem modelu igrajo vlogo pri nastanku depresije biološki, psihološki in socialni dejavniki. Model diateza-stres sloni na predpostavki, da do depresije pride, ko stresni dogodki v življenju aktivirajo že obstoječo ranljivost ali diatezo. Že prisotna ranljivost je lahko genetskega izvora, kar pomeni interakcijo med naravo in vzgojo ali shemami, ki izhajajo iz pogleda na svet, pridobljenega v otroštvu.
Depresijo lahko povzroči neposredno poškodba malih možganov, kot je to videti pri cerebralnem kognitivnem čustvenem sindromu.
Ti interaktivni modeli so pridobili tudi empirično podporo. Raziskovalci na Novi Zelandiji so na primer za preučevanje depresije privzeli prospektivni pristop, ki je dokumentirala skozi čas, kako se pojavlja depresija v sprva normalni kohorti ljudi. Raziskovalci so prišli do zaključka, da razlike v genu za serotoninski prenašalec (5-HTT) vplivajo na verjetnost, da bodo ljudje, ki so prestali zelo stresne dogodke, kasneje trpeli za depresijo. Konkretneje, depresija lahko sledi takšnim dogodkom, vendar pa se zdi bolj verjetno, da se pojavi pri ljudeh z enim ali dvema kratkima aleloma gena 5-HTT. Poleg tega je raziskava na Švedskem prišla do ocene za dednost depresije – to je ravni, do katere so individualne razlike v pojavu bolezni povezane z genetskimi razlikami – v višini okoli 40 % za ženske in 30 % za moške, razvojni psihologi pa so predlagali, da je genetske osnove za depresijo treba iskati globoko v preteklosti naravno odbranih prilagoditev. Motnje razpoloženja zaradi raznih snovi, katerih znaki spominjajo na hude depresije, so vzročno povezane z dolgotrajnim jemanjem mamil ali zlorabo mamil ali pa z umikom določenega pomirjevala in hipnotičnih drog.
Biologija
Monoaminska hipoteza
Antidepresivna zdravila večinoma povečajo koncentracijo enega ali več monoaminov, to je nevrotransmitorjev serotonina, noradrenalina in dopamina v sinaptičnih špranjah med možganskimi nevroni. Nekatera zdravila delujejo neposredno na monoaminske receptorje.
Za serotonin domnevajo, da regulira tudi druge nevrotransmitorske (prenašalne) sisteme; ob znižani dejavnosti serotonina lahko ti sistemi začnejo delovati na neobičajen in bloden način. Po tej »permisivni hipotezi« pride do depresije, ko nizke ravni serotonina spodbudijo nizke ravni norepinefrina, drugega monoaminskega živčnega prenašalca. Nekateri antidepresivi raven noradrenalina neposredno dvignejo, spet drugi pa dvigujejo raven dopamina, tretjega monoaminskega prenašalca. Ta opazovanja so pripeljala do monoaminske hipoteze za depresijo. Po sodobnem opisu monoaminska hipoteza predpostavlja, da je pomanjkanje določenih živčnih prenašalcev odgovorno za ustrezne značilnosti depresije: »Norepinefrin je lahko povezan z budnostjo in energijo, kakor tudi s strahom, pozornostjo in zanimanjem za življenje; serotonin [njegovo pomanjkanje] za tesnobo, obsedenosti in prisiljeno vedenje; dopamin pa za pozornost, motivacijo, užitek in nagrajevanje, kot tudi za zanimanje za življenje«. Zagovorniki te teorije priporočajo izbiro antidepresivov z mehanizmom delovanja, ki vpliva na najbolj vidne simptome: tesnobne in razdražljive bolnike je treba zdraviti s SSRI ali zaviralci ponovnega zajema norepinefrina, osebe, ki doživljajo izgubo energije in veselja do življenja, pa z zdravili, ki krepijo vpliv norepinefrina in dopamina.