Gorica

Gorica ( [go'rija], , , vzhodnofurlansko Guriza; v Novi Gorici je pogovorno znana kot stara Gorica) je obmejno mesto in občina s prebivalci (). Razvila se je pod gričem na levem bregu Soče, blizu izliva potoka Koren. Mesto leži v Italiji ob meji s Slovenijo (Novo Gorico oziroma Solkanom na severovzhodu in Šempetrom pri Gorici na jugovzhodu). Je mesto v deželi Furlanija - Julijska krajina. Je četrto največje naselje te dežele. V mestu in okoliških naseljih (npr. južnem obmestnem naselju Štandrež) živi avtohtona slovenska narodna manjšina.

V Gorici je sedež goriške nadškofije in metropolije. Do leta 2017 je bila Gorica glavno mesto Goriške pokrajine, danes pa je sedež Enote deželne decentralizacije Gorica. Skupaj z okoliškimi naselji na obeh straneh meje goriška aglomeracija sestavlja sklenjeno urbano celoto - čezmejno konurbacijo z okoli 70.000 prebivalci.

Etimologija

Italijansko ime Gorizia izhaja iz slovenskega samostalnika gorica, ki pomeni »majhna gora« ali »grič«, na katerem raste vinska trta. Toponim »Gorica« se v pisnih virih prvič zasledi leta 1001, v listini, ki jo je izdal cesar Oton III., ko je oglejskemu patriarhu podelil polovico vasi Solkan in Gorice:

Geografija

Gorica je na vzhodnem robu Furlanske nižine, na meji med Italijo in Slovenijo. Leži na pobočjih Kraške planote, skalnate apnenčaste planote, ki pripada Julijskim Alpam, na sotočju dolin rek Soča in Vipava, naravnih komunikacijskih poti med vzhodom in zahodom že od antičnih časov.

Gorico obdaja reka Soča, katere dve tretjini teče skozi slovensko severno Primorsko, ena tretjina pa skozi Goriško pokrajino. Soča vstopa na italijansko ozemlje blizu Gorice. Njen največji pretok je bil zabeležen leta 1924 v Solkanu, ko je dosegel 2500 m³/s. Reka Vipava se izliva v Sočo pri Savogni d'Isonzo, italijanski občini, ki leži južno od mesta.

Ob reki Soči, nasproti Gorice in čez mejo med Italijo in Slovenijo, leži slovensko mesto Nova Gorica. Njeno ozemlje je bilo del občine Gorica do leta 1947, ko sta bila Istra in velik del Julijske krajine po Pariški mirovni pogodbi kot posledica poraza Italije v drugi svetovni vojni odstopljena Jugoslaviji.

Mesto gleda na vzhodno Furlansko nižino, ime dela Padske nižine v bližini reke Soče, in je obdano z griči Collio, znanimi po gojenju grozdja in pridelavi kakovostnih vin. Območje Collio prideluje vina z oznako Collio Goriziano DOC, ki so tudi mednarodno priznana. Na območju Collio gojijo tudi češnje, gojenje oljk pa je bilo po desetletjih zanemarjanja ponovno odkrito.

Podnebje Gorica ima prehodno submediteransko podnebje z veliko sonca, s povprečno milimi in vlažnimi zimami in vročimi poletji. Poletno vročino nemalokrat osvežijo padavine. Na klimatske razmere delno vplivata tudi kraško podnebje in bližina morja. Hribi mesto varujejo pred mrzlimi vetrovi, zato je podnebje primerno tudi za gojenje vinske trte.

Zgodovina Antična doba Na območju, kjer trenutno stoji mesto Gorica, sta v rimskih časih, začenši v 1. stoletju pred našim štetjem, stali dve viki: Castrum Silicanum, iz katerega je nastal sodobni Solkan in Pons Aesontii ali (Pons Sontii), ki ustreza sodobnemu kraju Mainizza, kot je navedeno na Tabuli Peutingeriani.

Tukaj je stal dvorec Via Gemina, na mestu, kjer je ta rimska cesta, ki je povezovala Aquileia (današnji Oglej) z Emono (današnja Ljubljana), prečkala reko Sočo. Možno je, da je bila Noreia, glavno mesto starodavne regije Norik, na tem območju v 15. stoletju pred našim štetjem.

Nastanek urbane naselbine Gorica je nastala sprva kot utrdba ali prazgodovinski grad, s katerega so nadzirali prehode čez reko Sočo.

Naselbina se kot villa quae Sclavorum lingua vocatur Goriza v srednjeveških pisnih virih prvič omenja leta 1001, cesarski donaciji, ki jo je Otona III. sestavil v Raveni, s katero je saški vladar odstopil grad Salcano in vilo, imenovano Goriza, oglejskemu patriarhu Janezu IV. Ravenskemu in furlanskemu grofu Guarientu.

Mesto Gorica je omenjeno pozneje, leta 1015, v drugem dokumentu z besedami: Medietatem unius villae que sclavonica lingua vocatur Goriza ('polovica vasi, ki se v slovanskem jeziku imenuje Gorica'). Družina Eppenstein je vladala Gorici do leta 1090. Od takrat so mestu najprej upravljali Mosburgi, nato pa Lurngausi, družina, ki je izvirala iz doline Puster in je bila v sorodu s pfalškimi grofi Bavarske.

Z njimi se je povečalo tudi prebivalstvo mesta, ki so ga sestavljali večinoma Furlani (obrtniki in trgovci), Nemci (uslužbenci v javni upravi) in Slovenci (kmetje), slednji pa so se naselili predvsem na obrobnih območjih in v sosednjih podeželskih mestih.

V 11. in 12. stoletju je naselje pridobivalo pomen in postalo zgodnje urbano naselje s centralnim pomenom za širšo regijo. Po kraju se je že 1100 in 1102 poznejši koroški vojvoda Henrik Spanheimski poimenoval goriški, od srede 12. stoletja pa ime naselja prevzamejo pomembni Goriški grofje. Novejše raziskave nakazujejo, da se je kraj preoblikoval v trško naselbino, še preden je Majnhard II. Goriški 24. junija 1210 izdal listino, s katero je Gorici podelil pravico do tedenskega sejma.

To je omogočilo, da se je grofija na svojem vrhuncu (ki ustreza drugi polovici 13. stoletja in prvim desetletjem 14. stoletja) razširila čez večji del severovzhodne Italije (tako zelo, da je za kratek čas vključevala tudi mesti Treviso in Padova v Benečiji), zahodni del današnje Slovenije, tako imenovano "notranjo" Istro (Pazinska grofija) in nekatera območja današnje Avstrije (Tirolska in Koroška). Grofje so imeli svoje običajno prebivališče v avstrijskem mestu Lienz, glavna državna kovnica pa je bila v Meranu.

Med vladavino Henrika II. (1304–1323) je mesto Gorica, ki je do takrat že pridobilo tipično mestne konotacije, dobilo naziv mesta. V prvih desetletjih naslednjega stoletja je vključitev patriarhalne kneževine Akvileje v Beneško republiko spodbudila goriške grofe k politiki uravnoteženja med Habsburžani in Beneško republiko. Politični premik proti Beneški republiki je bil prisiljen s padcem Oglejskega patriarhata. Gorica je pravzaprav od beneškega doža (1424) zahtevala fevdalno investituro za grofijska ozemlja, ki jih je patriarh prej podelil grofu.

S tem dejanjem se je Gorica znašla v dvoumnem položaju vazala Beneške republike, države naslednice patriarhata, glede nekaterih furlanskih fevdov onkraj reke Soča, in vazala habsburškega cesarja glede ozemelj, ki so zgodovinsko sestavljala starodavno grofijo. Leta 1455 so bila okrožja zunaj obrambnega obzidja južnega območja (tako imenovano Spodnje mesto), delno naseljena s Slovenci, z razširitvijo mestnih privilegijev vključena v Gorico.

Habsburško obdobje Na cvetno nedeljo, 12. aprila 1500, je zadnji goriški grof Leonardo di Gorizia umrl brez potomcev v mestu Lienz in grofijo zapustil Maksimilijanu I. Habsburškemu. Do prenosa je prišlo po zaslugi posredovanja Leonardovega upravitelja Virgilia di Grabna s pomočjo njegovega sina Luce di Grabna v Gorici.La signora di Schwarzenegg. Un feudo goriziano sul Carso alle porte di Trieste, XIV-XIX secolo, S. 38, von Ugo Cova (2009) Akt, ki so ga Benečani, ki so zahtevali priključitev Goriške grofije k Beneški republiki zaradi starodavnih vazalnih pravic, razglasili za neveljavnega, je bil casus belli, ki je Benečane spodbudil k obsodbi kršitve teh starodavnih pogodb.

Vsak beneški poskus zavzetja mesta, četudi s silo, je bil zaman. Šele med aprilom 1508 in avgustom 1509 je vojski Beneške republike, ki je bila takrat prav tako v vojni z Ludvikom XII., uspelo zasesti spodnji del mesta, ne pa tudi goriškega gradu. Nekaj ​​mesecev pozneje, po beneškem porazu v bitki pri Agnadellu (14. maja 1509) s strani francoskih sil, je bila okupacijska sila Beneške republike prisiljena zapustiti Gorico.

Od takrat naprej je bila Gorica del dednih zemljišč Habsburške hiše, najprej kot glavno mesto istoimenske grofije, kasneje pa kot glavno mesto poknežene grofije Goriške in Gradiške. Od sredine 19. stoletja je slednja postala del Avstrijskega primorja, upravne regije Avstrijskega cesarstva, ustanovljene leta 1849 po zatiranju prejšnjega Ilirskega kraljestva.

30. aprila 1848 je goriški nadškof Franc Ksaver Lušin na zahtevo cesarskega komisarja objavil anonimni poziv beneškim kmetom, naj odložijo orožje in ne sledijo več revolucionarjem, pri čemer se je podpisal preprosto kot Dober katoliški duhovnik.Riccardo Pasqualin, Antonio Maresio Bazolle. Antirisorgimento veneto, 2025, Club di Autori Indipendenti, Castellammare di Stabia, pp=48-50

Do leta 1918 je naziv goriškega grofa prehajal na avstrijske vladarje, razen s kratko prekinitvijo: francosko okupacijo, ki je trajala od leta 1809 do 1813 z vključitvijo mesta v Ilirske province, guvernerstvo, ki ga je Napoleon ustvaril v okviru Prvega francoskega cesarstva.

Po tretji italijanski vojni za neodvisnost, ki je privedla do priključitve Benečije k Kraljevini Italiji, je avstrijska cesarska uprava v drugi polovici 19. stoletja povečala svoje vmešavanje v politično upravljanje ozemlja, da bi zmanjšala vpliv italijanske etnične skupine, saj se je bala njenih iredentističnih tokov. Med sestankom ministrskega sveta 12. novembra 1866 je cesar Franc Jožef I. Habsburško-Lotarinški orisal daljnosežen načrt, katerega cilj je bil germanizacija oziroma slovanizacija območij cesarstva z italijansko prisotnostjo:

Politika sodelovanja z lokalnimi Slovani, ki sta jo uvedla Ghiglianovich iz Zadra in Giovanni Avoscani iz Dubrovnika, je nato Italijanom omogočila, da so leta 1899 osvojili občinsko upravo Dubrovnika. Leta 1909 pa je bil italijanski jezik prepovedan v vseh javnih stavbah, Italijani pa so bili izgnani iz občinskih uprav.Dizionario Enciclopedico Italiano (Vol. III, pag. 730), Roma, Ed. Istituto dell'Enciclopedia Italiana, fondata da Giovanni Treccani, 1970 Ta vmešavanja so skupaj z drugimi dejanji, ki so bila v prid slovanski etnični skupini, ki jo je cesarstvo imelo za najbolj zvesto kroni, še poslabšala razmere in spodbudila najbolj ekstremistične in revolucionarne tokove.

Prehod v Italijo

Usodo Goriške pokrajine, ustanovljene leta 1919, so zapečatili rezultati splošnih volitev leta 1921, na katerih so bili izvoljeni štirje slovenski poslanci in en italijanski komunistični poslanec. To je vznemirilo nacionalistične sile, ki so si začele prizadevati za normalizacijo julijske lokalne uprave in njeno uskladitev s splošnim modelom države. Novo ustanovljena Goriška pokrajina je bila nato leta 1923 ukinjena. To ukinitev je bila torej motivirana z upravnimi in političnimi razlogi.

Z nastopom fašističnega režima, ko so bile demokratične svoboščine odpravljene in je bil vladni primež dovolj močan, je bila Gorica sprva dodeljena pokrajini Furlaniji (1923), vendar je že leta 1927 z reorganizacijo pokrajinskih okrožij postala glavno mesto nove pokrajine Gorica, z nekoliko drugačnimi mejami v primerjavi s tistimi iz leta 1923:s:R.D.L. 2 gennaio 1927, n. 1 - Riordinamento delle circoscrizioni provinciali zlasti so bile v primerjavi s slednjo združene sosednje občine Lucinico, Piedimonte del Calvario, Salcano, San Pietro di Gorizia in Sant'Andrea di Gorizia, leta 1928 pa še sosednja občina Vertoiba.R.D. 25 ottobre 1928, n. 2520

Med letoma 1927 in 1947 se je pokrajina Gorica tako raztezala na bistveno večjem ozemlju kot danes, saj je vključevala tudi zgornjo in srednjo dolino reke Soče s pritoki do Gradisce. Le delno je ustrezala stari Goriški pokrajini, ki je bila ukinjena leta 1923.

Jurisdikcija nove pokrajine iz leta 1927 je še vedno vključevala celotno vzhodno Furlanijo, vendar je bila tokrat odvzeta okrožja Bisiacaria in Grado, ki sta bila združena s tržaško pokrajino, in okrožje Cervignano, ki je ostalo znotraj pokrajine Furlanije.

Obnova je bila izvedena predvsem v dvajsetletnem fašističnem obdobju. Odprte so bile nove ceste in razvito skromno industrijsko območje. Med Sant'Andreo in Mirnom je bilo zgrajeno novo pokopališče, pa tudi prvi delujoči objekti letališča Gorizia, ki so še vedno posvečeni Amedeu Duci d'Aosta, junaku iz Ambe Alagija.