Sargon Akadski, znan tudi kot Sargon Veliki (akadsko Šarru-kīnu, pravi kralj ali zakoniti kralj), je bil kralj semitskega Akadskega kraljestva, ki je vladal v 24. in 23. stoletju pr n. št..
Osvojil je mezopotamske sumerske države in ustanovil Akadsko vladarsko dinastijo. Vsi klinopisni viri navajajo, da je bil dvorni točaj kiškega kralja Ur-Zababa. Nekateri zgodovinarji so špekulirali, da je ubil kralja in si prilastil njegov prestol, potem pa začel osvajati Mezopotamijo. Sprva so ga imenovali Sargon I., dokler niso ugotovili, da so imeli kralja Sargona tudi Asirci. Sargon I. se sedaj imenuje slednji.G. Bromiley (31. december 1996). The international standard Bible encyclopedia (dopolnjena izdaja). William B Eerdmans. ISBN 978-0-8028-3784-4
Za Sargonovo obširno cesarstvo se domneva, da je obsegalo velik del Mezopotamije in dele sedanjega Irana, Sirije in Male Azije. Vladal je iz nove, do sedaj arheološko nedefinirane prestolnice Akad, za katero Seznam sumerskih kraljev navaja, da jo je zgradil sam ali jo morda samo obnovil.S.N. Kramer. The Sumerians: Their History, Culture and Character. Chicago, 1963, str. 60–61 Včasih se omenja kot prvi v pisani zgodovini, ki je ustvaril večetnično centralno vodeno cesarstvo, čeprav se za isti naslov potegujeta tudi sumerska vladarja Lugal-Ane-Mundu in Lugalzagezi. Akadska dinastija je vladala približno poldrugo stoletje.M. Van de Mieroop (2006). A History of the Ancient Near East: ca. 3000–323 BC. Blackwell, str. 63. ISBN 978-1-4051-4911-2
Poreklo in vzpon na oblast Natančna datuma Sargonovega rojstva in smrti nista znana. Po kratki kronologiji je vladal od leta 2270 do 2215 pr. n. št., po srednji pa od leta 2334 do 2279 pr. n. št.. Datumi temeljijo na Seznamu sumerskih kraljev.Kramer 1963 Asirologi še vedno niso soglasni ali je ime dobil ob rojstvu ali ga je privzel kasneje, ko je prišel na prestol. B. Lewis. The Sargon Legend: A Study of the Akkadian Text and the Tale of the Hero Who Was Exposed at Birth. American Schools of Oriental Research Dissertation Series 4: 277-292. Cambridge, MA: American Schools of Oriental Research, 1984.W. Sallaberger, A. Westenholz, Aage (1999). Mesopotamien. Akkade-Zeit und Ur III-Zeit, Orbis Biblicus et Orientalis 160 (3): 34. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht, ISBN 3-525-53325-X
Zgodba o Sargonovem rojstvu in otroštvu je v Sargonovi legendi, sumerskem besedilu, ki naj bi bilo Sargonov življenjepis. Razpoložljivo besedilo ni popolno, v ohranjenih fragmentih pa je omenjen Sargonov oče Laibum. Praznini v besedilu sledi kiški kralj Ur-Zababa, ki se je zbudil po sanjah, katerih vsebina iz ohranjenega dela tablice ni razvidna. Ur-Zababa je iz neznanega vzroka za svojega dvornega točaja imenoval Sargona. Kmalu zatem ga je povabil v svoje dvorne prostore, da bi razpravljala o Sargonovih sanjah, v katerih je boginja Inana Ur-Zababa utopila. Na smrt prestrašeni Ur-Zababa je ukazal, naj glavni kovač Beliš-tikal Sargona ubije. Inana je umor preprečila in zahtevala, da se Sargon pri mestnih vratih ustavi, kar je »umazan s krvjo«. Ko se je Sargon vrnil k Ur-Zababi, se je kralj ponovno prestrašil in se odločil, da Sargona pošlje k uruškemu kralju Lugalzagesiju s sporočilom na glinasti tablici, naj Sargona ubije.The Sargon legend: translation. Oxford University, 2006 Legenda se tukaj prekine. Domneva se, da je v manjkajočem nadaljevanju opis Sargonovega vzpona na prestol.J.S.Cooper, W. Heimpel. The Sumerian Sargon Legend. Journal of the American Oriental Society 103 (1): 67–82
Seznam sumerskih kraljev navaja: »V Agadi (Akadu) je Sargon, sin vrtnarja in Ur-Zababov točaj, postal kralj Agade, ki je zgradil Agado. Vladal je 56 let«. V navedku se skriva več problemov. Thorkild Jacobsen je del zapisa, ki se nanaša na njegovega očeta, označil za praznino, katere natančen pomen je negotov.T. Jacobsen. The Sumerian King List. Assyriological Studies 11: 111. Chicago: Oriental Institute, 1939. Res je, da sta na seznamu kot kralja umenjena tudi Ur-Zababa in Lugalzagesi, vendar je med njiju vrinjenih več drugih kiških kraljev, ki so bili bolj verjetno guvernerji ali vazali Akadskega cesarstva. Kish at The History Files Po nedavno odkritem napisu z omembo mesta in datuma prvega leta vladanja kralja Enšakušana, ki je bil skoraj zagotovo Sargonov predhodnik, je postala vprašljiva tudi trditev, da je bil Sargon ustanovitelj Akadskega cesarstva.M. Van de Mieroop. Cuneiform Texts and the Writing of History, str. 74-75. Routledge, 1999 Weidnerjeva kronika (ABC 19:51) omenja, da je bil Sargon tisti, ki je »tik ob Akadu zgradil Babilon«. A.K. Grayson. Assyrian and Babylonian Chronicles 19:51. J. J. Augustin, 1975; Eisenbrauns, 2000.Chronicle of Early Kings Livius.org Isto trdi tudi Kronika zgodnjih kraljev (ABC 20:18–19), ki pravi, da je Sargon med svojim vladanjem »izkopal zemljo iz babilonske jame in tik ob Agadi zgradil dvojnika Babilona«.Grayson 1975: 20:18–19 Van de Mieroop domneva, da se obe kroniki morda nanašata na mnogo kasnejšega asirskega kralja Sargona II. iz novoasirskega obdobja in ne na Sargona Akadskega.S. Dalley (2005). Babylon as a Name for Other Cities Including Nineveh
Sargon se je kot legendarna osebnost ohranil v novoasirski književnosti iz zgodnje železne dobe. Tablice z odlomki Legende o Sargonovem rojstvu so odkrili v Ašurbanipalovi knjižnici iz 7. stoletja pr. n. št..Joan Goodnick Westenholz (januar 1984). Review of The Sargon Legend: A Study of the Akkadian Text and the Tale of the Hero Who Was Exposed at Birth by Brian Lewis. Journal of Near Eastern Studies 43 (1). Po tej legendi je bil Sargon nezakonski sin svečenice (starejši prevodi opisujejo njegovo mater kot ponižno). Mati ga je skrivoma rodila, ga položila v košaro iz trsja in jo potisnila v reko. Otroka je našel Aki, delavec na namakalnem kanalu, ki je otroka vzgojil kot svojega sina.Brian Edric Colless. The Empire of Sargon. Pridobljeno 25. maja 2013.King, L. W. (1907). Chronicles concerning early Babylonian kings. str. 87–96
Ustanovitev Akadskega cesarstva 300px|thumb|Akadsko kraljestvo (rjavo) in glavne smeri vojnih pohodov (rumene puščice)
Sargon je po prevzemu oblasti v Kišu ubil kiškega kralja. Ko je na svojo stran pridobil kiško vojsko, je takoj napadel Uruk, kjer je vladal Lugalzagezi Umski. Zasedel je Uruk in porušil njegovo znamenito obzidje. Izgleda, da so branilci pobegnili iz mesta in se pridružili vojski, ki so jo vodili ensiji petdesetih provinc. Sumerska vojska se je spopadla z akadsko v dveh bitkah na bojnem polju, v katerih je bila Lugalzagesijeva vojska popolnoma uničena.Kramer 1963: 61; Van de Mieroop 2006: 64–66 Lugalzagesi je bil ujet in odveden v Nipur. Sargonov napis na piedestalu kipa, ohranjen na kasnejšem zapisu na glinasti tablici, pravi, da so Lugalzagesija »pripeljali skozi Enlilova vrata privezanega kot psa«.A.L. Oppenheim, prevajalkec. Ancient Near Eastern Texts Relating to the Old Testament. 3. izdaja, str. 267. B. Pritchard, ed. Princeton: University Press, 1969 Sargon je svoje nasprotnike zasledoval do Ura in se nato obrnil na vzhod proti Lagašu in Perzijskemu zalivu in nato proti Umi. V »spodnjem morju« (Perzijski zaliv) je simbolično opral svoje orožje, s čimer je želel pokazati, da je osvajanje Sumerije zaključeno.
Sargon je premagal tudi Kazalskega kralja Kaštubila. Eden od antičnih virov navaja, da je bilo Sargonovo uničenje mesta tako popolno, »da ptice niso mogle najti prostora, kamor bi se lahko vsedle«.Oppenheim 1969: 266
Da bi omejil možnost upora v Sumeriji, je v svoj dvor imenoval 4500 mož, ki jih je poznal in so se zavedali, da mu morajo biti zvesti, če se želijo obdržati »ob njegovi mizi«, se pravi v državnem položaju.Kramer 1963: 61 Teh 5400 mož je morda sestavljalo tudi njegovo vojsko.Frayne 1993: 31 Za guvernerje velikih mest je imenoval Akadce in ne Sumerce.Van de Mieroop 2006: 62–68 Uradni jezik cele Mezopotamije in lingua franca je postala semitska akadščina, ki je presegala meje cesarstva. Sargon je tudi podrl vsa obzidja in uničil vse podobe prejšnjih kraljev. Njegovo cesarstvo je vzdrževalo trgovske in diplomatske stike s kraljestvi okoli Arabskega morja in drugod na Bližnjem vzhodu. Sargonovi napisi poročajo, da so v njegovi prestolnici Agadi pristajale tudi ladje iz Magana, Meluhe in Dilmuna.Kramer 1963: 62, 289–291
Stare sumerske verske ustanove, katere so Semiti dobro poznali in jih celo oponašali, so spoštovali. Sumerščina se je obdržala predvsem kot jezik v bogoslužju. Sargon in njegovi nasledniki so bili zaščitniki sumerskih kultov, sam Sargon pa se je naslavljal z »maziljeni Anujev svečenik« in »veliki Elilov ensi«.Van de Mieroop 2006: 67–68
V različnih prepisih Seznama sumerskih kraljev je Sargon vladal 56, 55 ali 54 let. Kljub temu so znana imena samo štirih let njegovega vladanja - leta pohodov proti Elamu, Mariju, Simurumu (huritska regija) in Urui (elamitska mestna država). Sargon's year-names
Vojne na severozahodu in vzhodu Kmalu potem, ko je zavaroval Sumerijo, se je odpravil na več vojnih pohodov za osvojitev celotnega Rodovitnega polmeseca. Kronika zgodnjih kraljev o tem piše:
[Sargon] ni imel niti tekmeca niti sebi enakega. Njegova slava se je širila po vsem svetu. Na vzhodu je odplul preko morja in v enajstih letih pokoril zahodne dežele do njihovih najbolj oddaljenih meja in jih pripeljal pod svojo oblast. Tam je postavil svoje kipe in z zahoda z barkami pripeljal bogat plen. Na razdaljah po pet dvojnih ur je postavil svoje upravitelje in vladal enotno vsem ljudstvom in deželam. Odšel je na pohod proti Kazalu in ga pretvoril v kup ruševin, da od njega ni ostala niti gred, na katero bi se lahko vsedle ptice. Sargon je osvojil Maru, Jarmuti in Eblo v Cedrovem gozdu (Amanus) in Srebrne hribe (Taurus). Akadsko kraljestvo je zavarovalo trgovske poti, zato so dobave lesa in kovin po Evfratu postale varne vse do Akada.
Na vzhodu je premagal vojsko štirih elamskih poglavarjev pod poveljstvom njihovega kralja Avana in oplenil elamitska mesta. Guvernerje, podkralje in kralje Suse, Barhaše in sosednjih okrožij je pretvoril v svoje vazale. Akadščina, ki je postala lingua franca cele regije, se je med njegovim vladanjem standardizirala in prilagodila zapisovanju v klinopisu, ki se je pred tem uporabljal za sumerščino. Razvilo se je tudi lepopisje, zato so na okrasne glinaste ploščice in valjaste pečatnike namesto mitoloških in obrednih prizorov začeli pisati besedila.Britannica
Pozna leta V amarnskih arhivih so odkrili Ep o kralju bitke, napisan v akadščini, in njegova prevoda v hetitščino in huritščino.N. Postgate. Early Mesopotamia: Society and Economy at the Dawn of History. Routledge, 1994 Ep opisuje Sargonov pohod globoko v Malo Azijo, s katerim je nameraval zaščititi akadske in druge mezopotamske trgovce pred izsiljevanjem kralja Purušande (ali Puršahande). Dogodki časovno niso usklajeni, ker opisujejo vladarja iz 23. stoletja pr. n. št. v zgodovinskem okolju 19. stoletja pr. n. št.. Zgodba je verjetno izmišljena, četudi imajo nekateri dogodki morda zgodovinsko podlago.B. Studevent-Hickman, C. Morgan (2006). Old Akkadian Period Texts. V Chavalas, Mark William. The ancient Near East: historical sources in translation. Wiley-Blackwell. str. 24–27. ISBN 978-0-631-23580-4 Isto besedilo omenja, da je Sargon odplul tudi na Zahodno morje (Sredozemsko morje) in priplul do Kupare, katero nekateri zgodovinarji istovetijo s Keftiujem, zgodovinsko lokacijo na Kreti ali Cipru.G.A. Wainright. Asiatic Keftiu. American Journal of Archaeology 56 (4): str. 196–212.J. Strange. Caphtor/Keftiu: A New Investigation. Journal of the American Oriental Society 102 (2): 395–396C. Vandersleyen (2003). Keftiu: A Cautionary Note. Oxford Journal of Archaeology 22 (2): 209
V poznih letih Sargonove vladavine je Mezopotamiji grozila lakota in vojna. Kronika zgodnjih kraljev poroča, da so v celem cesarstvu izbruhnili upori: