thumb|250px|Magna Graecia, 280 pr. n. št.
Magna Graecia (; ) je ime za regijo v antični južni Italiji in na SicilijiVključevanje Sicilije v Veliko Grčijo je sporno, saj sta bila v času nastajanja Megále Hellás in Sikelia dva popolnoma ločena pojma – združili so ju poznejši zgodovinarji., ki so ju od 8. st. pr. n. št. kolonizirali grški naseljenci.
Magno Graecio so sestavljala številna neodvisna mesta oziroma države - polis, ki so se pogosto vojskovale med seboj.
Nastanek Od 8. st. pr. n. št. so začeli Grki naseljevati otoke v Egejskem morju, nato posamezne regije vzdolž obale južne Italije v bližini rek in izvirov na območju današnje Kalabrije, Kampanije, Bazilikate, Apulije ter jugovzhodnega dela Sicilije. Osnovali so številna mesta, med drugimi Taras, Kyme, Metapont, Sybaris, Kroton, Rhegion, Pestum, Neapolis, ki so se s časom razširila in ustvarila nekakšne pod-kolonije, skupaj s katerimi so postala znana kot Magna Graecia.
Tudi na Siciliji so Stari Grki osnovali kolonije: v prvem valu prihodov (osmo stoletje pr. n. št.) so nastali Naksos, Zankle, Leontinoi, Katane, Syrakousai), Megara Hyblaea in leta 688 pr. n. št. Ghelas; v drugem valu prihodov (sedmo in šesto stoletje pr. n. št.) Akrai, Kasmenai, Himera, Selinous, Kamarina in Akragas.
Poimenovanje
Oznaka Magna Grecia ni nikoli pomenila določenega teritorija ali celo državne ureditve, temveč se je nanašala na prebivalstvo in kulturo grških kolonij v južni Italiji ter na ozemlje, ki ga je njihova kultura pokrivala. Ime je prvič zapisal Polibij v drugem stoletju pr. n. št.Polibij: Zgodovina, II 39, 1-6, a grške kolonije so se že od 4. st. pr. n. št., v času največjega razcveta lokalne kulture in blaginje, začele imenovati Megále Hellás, latinsko Magna Graecia, to je Velika Grčija, najbrž zato, da bi poudarile svoje izjemne uspehe v primerjavi z matično Grčijo.Braccesi L., Raviola F.: La Magna Grecia. Bologna 2008, ISBN 978-88-15-12410-4.
Stari Grki vsekakor niso šteli k tako imenovani Veliki Grčiji sicilskih kolonij, kot so pozneje storili rimski zgodovinarji in dober del modernih zgodovinarjev. Otoške posesti so bile znane pod imenom Sikelia (Σικελία) ali Grška Sicilija.
Izseljevanje iz Grčije thumb|left|250px|Deček recitira pesem ob spremljavi lire (nagrobni relief iz Velike Grčije, okoli 420. pr. n. št. Kolonizacija in izseljevanje v stari Grčiji nista pomenila, kar se danes razume za ta pojma. Kolonizacija ni bila mišljena kot osvajanje novih teritorijev in izseljevanje ni bilo zadnja možnost preživetja. Kakor "sveta pomlad" pri starih Rimljanih, je kolonizacija pomenila znižanje demografskega pritiska v originalnih skupnostih, v grškem primeru polisih, ki so bile geografsko zaključene enote. Odseljevali so se predvsem prebivalci premaganih mest, ki so morali v izgnanstvo, ali večje skupine družin, ki so zapuščale prenaseljeno polis. V tem slučaju je sama polis dajala sredstva, potrebna kolonistom za življenje v novi domovini: ladje, orožje, kmetijsko orodje, zaloge živeža, semena.
Od osmega stoletja pr. n. št. dalje so izseljenci odhajali najprej na Egejske otoke, nato so se selili v južne predele Apeninskega polotoka. Vodja ekspedicije je bil oikist ali ekist (grško οἰκιστής oikistes, "ustanovitelj kolonije"), običajno zelo izkušen in poznan v svojem domačem mestu. Pogosto je izhajal iz aristokratske družine, ki ji je mestna uprava dala nalogo, da pripravi ekspedicijo v Italijo in druga območja Sredozemlja. Včasih so bili vodje ekspedicije tudi pustolovci brez doma, izkušeni navigatorji, ki so zbrali in vodili skupine iz različnih delov Grčije.
Po tradiciji je oikist pred ekspedicijo prosil zaščito grških božanstev, največkrat boga Apolona, katerega je v delfskem svetišču vprašal, kam naj gredo. Preko svečenikov mu je bog obljubil pokroviteljstvo in določil lokacijo nove domovine. Zgodovinski podatki o poteku selitev in o samih oikistih so skromni in nezanesljivi, ker so koloni večinoma mitizirali svoje prednike in posebno oikiste so častili kot heroje. Znani oikisti so bili na primer Arhias iz Sirakuz, Tukles iz Naxosa, Evarhos iz Katane, Falantos iz Tarasa. Musti, D.: Magna Grecia. Il quadro storico, Bari 2005, ISBN 88-420-7585-X.
Razvoj Velike Grčije thumb|right|300px|Grška kipa Bronzi di Riace (med 460 in 430 pr. n. št.) v muzeju v Reggio Calabria thumb|right|Poslikana vaza iz stare Capue thumb|right|240px|Herin tempelj pri Metapontu thumb|right|Ostanki dorskega templja v Tarantu thumb|right|200px|Tempelj pri Agrigentu Grška kolonialna mesta so se s časom razmnožila po vsej južni obali Apeninskega polotoka in večina od njih je postala mogočna in bogata. Kljub ekonomski neodvisnosti so vsa ta mesta ostala ideološko povezana z Grčijo, se pravi da so se tudi v novi domovini nadaljevala nasprotovanja med plemeni oziroma meščani raznih polis. Zaradi tega so bila mesta Velike Grčije v stalni medsebojni vojni, kjer se je v grobih obrisih obnavljala zgodovinska sovražnost med Atenami in Šparto.
Kalabrija Večja grška mesta v Kalabriji so bila Medaglia, S.: Carta archeologica della provincia di Crotone. Paesaggi storici e insediamenti nella Calabria centro-orientale dalla Preistoria all'Altomedioevo, Ricerche IV, Rossano 2010: Rhegion (Ρήγιον), danes Reggio di Calabria Lokroi (Λοκροί), danes Locri Kroton (Κρότων), danes Crotone Kaulon (Καυλών), danes Monasterace pri Reggio Calabria Thurioi (Θούριοι), blizu Sybarisa Sybaris (Σύβαρις), danes Sibari Krimisa, med Sybarisom in Krotonom, danes Cirò Guzzo, P.G.: Le città scomparse della Magna Grecia, Vicenza 1990 Veiponion ali Hipponion ( Ἱππώνιον), danes Vibo Valentia Metauros (Μεταύρος), danes Gioia Tauro Medma (Μέδμη), danes Rosarno Laos (Λάος), danes Santa Maria del Cedro Terina (Τερίνα), danes Lamezia Terme Petelia (Πετηλία), blizu Krotona Turii (Θούριοι), danes Sibari Temesa (Θέμψη), danes (verjetno) pri Lamezia Terme Skylletion (Σκυλλήτιον), danes Catanzaro
Kampanija Večja grška mesta v ¨Kampaniji so bila Campania, Napoli, Bibliopolis, 1989, ISBN 88-7088-213-6.: Pithekoussai (Πιθηκούσσαι), danes Ischia Kume (Κύμη), danes Napoli Parthenope (Παρθενωπη), pozneje Nea Polis (Νεάπολις), danes Napoli Kapua (Καπύη), danes Santa Maria Capua Vetere Poseidonia (Ποσειδωνία), pozneje Paistom, pozneje Paestum blizu Salerna Dikaiarhia (Δικαιαρχία), pozneje Pozzuoli, danes Napoli Hyele (῾Υέλη), pozneje Elea (Ελαία), danes Ascea pri Salernu Pixous (Πυξοῦς), danes Policastro pri Salernu
Lukanija, danes Bazilikata Večja grška mesta v Lukaniji (današnji Bazilikati) so bila:De Juliis, E.M.: Metaponto, Bari 2001, ISBN 88-7228-300-0. Metapontion (Μεταπόντιον), danes Metaponto Siris (Σῖρις), pozneje Herakleia, danes Nova Siri Herakleia (Ἡράκλεια), pozneje Polychoron (Πολύχωρον), danes Policoro Pistoikos, danes Pisticci Troilia in Obelanon, danes Ferrandina
Apulija Večja mesta v Apuliji so bila Murray, O.: La Grecia delle origini, Bologna 1983: Taras (Τάρας), danes Taranto Kallipolis (Καλλίπολις), danes Gallipoli Sidis (Σίδις) in Sìlbion (Σιλβìον), danes Gravina in Puglia Kanusion, danes Canosa di Puglia Apeneste (Απενήστε), danes Mattinata Argyrippa (Aργύριπποι) ali Argos Hippium (Άργος Ίπποι), danes Foggia
Grške kolonije na Siciliji
Na Siciliji so Grki ustanovili več mest, ki jih sicer niso vključevali v Veliko Grčijo, vendar jih z njo povezuje skupna antična zgodovina. Zaradi različne usode, ki so jo pozneje sicilska mesta doživela od srednjega veka dalje, so bolje ohranila starogrške ostanke in so danes dragoceni kulturni dokazi, ki so se na apeninskih področjih izgubili. Glavna grška mesta na Siciliji so bila: thumb|right|450px|Sicilska mesta v starem veku Naxos (Νάξος), danes Giardini-Naxos Zankle (Ζὰγκλης), pozneje Messana (Μεσσάνα), danes Messina Syrakousai (Συράκουσαι), danes Siracusa Akragas (Άκραγας), danes Agrigento Gelas (Γέλων), danes Gela Katane (Kατάvη), danes Catania Leontinoi (Λεοντῖνοι), danes Lentini Hybla Mikrà (Ὕβλα μικρά), pozneje Mègara Hyblaia (Μέγαρα Ὑβλαία), danes Augusta Kamarina (Καμαρίνα), južno od Gelas Mylai, (Μύλαι), danes Milazzo Akrai (Ἄκραι), danes Palazzolo Acreide Himera (Ἱμέρα), danes Termini Imerese Selinus (Σελινοῦς), pozneje Selinunte, danes Castelvetrano Kasmenai (Κασμέναι), danes Comiso Herakleia Minoa (Ἡράκλεια Μινῴα), danes Cattolica Eraclea Lipara (Λιπάρα) ali Meligunis (Μελιγουνίς), danes otok Lipari Posebej je treba omeniti, da je kolonija Sirakuze ustanovila pod-kolonije tudi izven Sicilije in izven Velike Grčije, in sicer: Ankon (Ἀγκών), danes Ancona Teate (Θεάτη) ali Tegeate (Θηγεάτη), danes Chieti Hatria (Ἀτρία), danes Adria
Jezik thumb|right|250px|Ustanovitelji velikogrških in sicilskih kolonij in jezikovne razlike med njimi: rumeno Špartanci, rjavo Ahajci (Atenci), vijolično Joni (Egejci) Za razumevanje zgodovine Grkov je treba upoštevati, da so bile polis države, ne samo mesta. To pomeni, da so bili prebivalci zvesti državljani svojega mesta in šele potem pripadniki skupnosti imenovane Hellas – Grčija. Mesta so se spopadala, sklepala zavezništva in mirovne pogodbe z isto miselnostjo, ki je v poznejših vekih vodila srednjeveške države in imperije, vse do modernih republik. To se je jasno pokazalo tudi pri kolonijah, kjer je bilo prvotnega pomena, odkod koloni prihajajo oziroma kateremu grškemu plemenu pripadajo. Za razliko od današnjih izseljencev, ki v novi domovini skušajo pozabiti na razlike med prebivalci različnih zapuščenih ozemelj, so Grki tudi v kolonijah ohranili kulturno dediščino svoje polis. To se je pokazalo tudi na razvoju grškega jezika v Veliki Grčiji. Glavna narečja antične grščine so bila atiško (Atene),
jonsko (Egejska severna obala in otoki, južna Mala Azija),
doriško (jugovzhodni Peloponez, Kreta, Rodos),
eolsko (Tesalija, Tebe, severna Mala Azija) in
zahodnogrško (Epir). Zaradi tega se je v kolonijah, ki so jih ustanovili Korinčani, Špartanci in Rodošani (južna Sicilija in južna Apulija), uporabljal doriški dialekt; v kolonijah, ki so jih osnovali Atenci (današnja Kalabrija, Metapont), so govorili atiški dialekt; kolonije severovzhodne Sicilije so prevzele jonsko govorico.
Ta starodavna razlika v govorici je vplivala na grščino, ki se še danes uporablja kot manjšinski jezik v južni Italiji. Grško govoreči manjšini sta namreč dve, ena v Kalabriji (pribl. 2.000 govorcev) in ena v Apuliji (pribl. 10.000 govorcev). Kalabrijski Grki govorijo grecanico [grekàniko], Apulijski pa grico [griko], ki sta dve narečji moderne grščine. Jezikoslovci so mnenja, da sta se razvili iz atiškega in doriškega starega narečja, na katera je močno vplivala govorica srednjeveških priseljencev, to je pregnanih vernikov v dobi ikonoklazma (osmo stoletje) in ubežnikov pred bizantinskimi vojskami in dvornimi spletkami naslednjih stoletij. Martino, P.: L'isola grecanica dell'Aspromonte. Aspetti sociolinguistici, 1980 Tondi, D.: Glossa. La lingua greca del Salento, Ed. Cretesi, 1935
Sklici in opombe
Viri Cerchiai L., Jannelli L., Longo F. The Greek Cities of Magna Graecia and Sicily. Getty Trust, 2004. ISBN 0-89236-751-2 Dunbabin T. J. The Western Greeks. 1948. William Smith "Magna Graecia." In Dictionary of Greek and Roman Geography. 1854. Woodhead A. G. The Greeks in the West. 1962.
Zunanje povezave
Map. Ancient Coins. David Willey. Italy rediscovers Greek heritage. BBC News. 21 June, 2005, 17:19 GMT 18:19 UK. Gaze On The Sea. Salentinian Peninsula, Greece and Greater Greece. (in Italian, Greek and English) Oriamu pisulina. Traditional Griko song performed by Ghetonia. Kalinifta. Traditional Griko song performed by amateur local group. Second Interdisciplinary Symposium on the Hellenic Heritage of Southern Italy. Archaeological Institute of America (AIA). June 11, 2015. (Dates: Monday, May 30, 2016 to Thursday, June 2, 2016.) Sergio Tofanelli et al. The Greeks in the West: genetic signatures of the Hellenic colonisation in southern Italy and Sicily. European Journal of Human Genetics, (15 July 2015).