Ludvik I., Veliki, ogrski in hrvaški kralj, poljski kralj, * 5. marec 1326, Visegrád, † 10. september 1382, Nagyszombat.
Ludvik I. je vladal Ogrski in Hrvaški od leta 1342 in Poljski od leta 1370 do smrti. Bil je utelešen ideal srednjeveškega monarha. Od očeta, Karla I., je podedoval notranje urejeno, stabilno in bogato državo, pa tudi obvezo, da se vključuje v dogodke zunaj države, zlasti v rojstni deželi svojega očeta, Neapeljskem kraljestvu in svoje matere Elizabete, kraljevini Poljski. Že v mladosti so ga določili tudi za dediča poljskega prestola; zato je moral stricu Kazimirju III. Velikemu obljubiti, da mu bo pomagal ponovno osvojiti ozemlja, ki jih je Poljska izgubila v preteklih desetletjih. Ko so njegovi sorodniki v Neaplju dopustili uboj Ludvikovega brata Andreja, sta mu čast in dolžnost velevali, da mora z vojsko posredovati v Italiji. Potem so bili tu še posegi v srednjeveške Bosno, Hrvaško in Dalmacijo, kjer se nekateri plemiči še vedno niso hoteli podrediti kralju in kjer so v Dalmaciji Ludvikova prizadevanja trčila ob interese Beneške republike. Tu so bili še papeži s svojimi željami in zahtevami po osvajanju "krivoverskih" dežel pa težave z neposlušnim vazalom, Vlaško. Tako je bilo njegovo vladanje eno samo vojskovanje. Njegova vojska naj bi bila kar tridesetkrat vpletena v vojne na tujem in kar v šestnajstih naj bi Ludvik svoji vojski poveljeval osebnoKontler, str. 78.. Potem ko je leta 1370 zavladal še na Poljskem, je v starejšem zgodovinopisju veljalo, da sega njegov imperij od Baltiškega do Črnega in Jadranskega morja.V resnici so bile njegove osvojitve precej kratkotrajne. V 1370-tih, ko je bil že vojaško nekoliko manj dejaven, je izpeljal tudi nekaj upravnih reform. Ni zapustil sina, ki bi nasledil njegova kraljestva.
Mladost
Ludvik je imel liberalno vzgojo svojega časa. Učil se je francosko, nemško in latinsko. Posebno zanimanje je kazal za zgodovino in astrologijo. Mati mu je vcepila vnemo za katolicizem. Oče je že desetletnega jemal s seboj na državniške posle.
Oče ga je že v mladosti vključil tudi v dinastične povezave. Zaročil ga je s hčerko moravskega mejnega grofa Karla, kasnejšega češkega kralja in cesarja Karla IV., Margareto, ki je po tem živela na ogrskem dvoru. Že leta 1339 ga je poljski kralj Kazimir III. določil za svojega naslednika na poljskem prestolu; Ludvik pa je moral stricu obljubiti, da mu bo pomagal boriti se proti Nemškemu viteškemu redu in vse močnejši Litvi, ki sta ogrožala Poljsko, ter ponovno zavzeti nekdanje poljsko ozemlje ob Baltskem morju (Pomorjansko).
Ludvik je zrasel v velikega, močnega, neustrašenega in izobraženega mladeniča, pravega srednjeveškega viteza. . Prva leta vladanja (1342-46)
Ludvik je bil ob očetovi smrti star 16 let. Čeprav je bi po takratnih merilih že polnoleten, je mati, ki je imela nanj velik vpliv, še desetletja delovala kot nekakšen sovladar. Ludvik je po očetu podedoval trdno, urejeno vladavino, ki plemstvu ni dovoljevala vmešavanja, in bogato zakladnico. Takoj je odstavil nekaj pomembnih osebnosti iz časa očetovega vladanja, čeprav se mati s tem ni strinjala, in se naslonil predvsem na hrvaško plemiško rodbino Lackovićev, ki so vladali na Sedmograškem; v njegovi službi je bilo osem članov te družina.Engel, str, 182.
Ludvik je kar takoj začel z vojaškimi aktivnostmi.
V Srbijo je poslal vojsko pod poveljstvom Andreja Lackovića, ki je v letih 1342-43 zavzela Mačvo, ki jo je ob koncu svojega vladanja izgubil Ludvikov oče.Kristo, str. 91-92.
Poleti 1344 je Ludvik prvič sam popeljali vojsko proti sedmograškim Sasom Saški Nemci so se v drugi polovici 12. stoletja začeli naseljevali v Spišu in na Sedmograškem; prvi naseljenci so prišli, ko je ogrski kralj Géza II. dovolil prehod udeležencem druge križarske vojne preko ogrskega ozemlja., ki so odklonili plačevanje davkov, in jih pokoril. Med njegovim bivanjem na Sedmograškem mu je Nikolaj Aleksander, sin Besaraba I., ki je vladal na sosednjem Vlaškem, v imenu očeta prisegel lojalnost (ki jo je prej Karlu I. odklanjal). Pokroviteljstvo nad Vlaško je bilo tako vsaj formalno obnovljeno.Kristo, str. 93-94.
Decembra 1344 se je Ludvik s svojo vojsko pridružil križarskemu pohodu proti poganskim Litovcem, v katerem so sodelovali tudi Ivan Češki, Karel Moravski, Peter Burbonski in Viljem Hainautski; oblegali so Vilno, a so morali zaradi napada Litovcev obleganje opustiti.Housley, str. 194.
Februarja 1345 je Ludvik poslal Andreja Lackovića na povračilni pohod proti Tatarom Zlate horde, ki so pred tem ropali po Sedmograškem in po Spišu. Andrejeva vojska je porazila veliko tatarsko vojsko.Kristo, str. 96-97. Po tem porazu je oblast Zlate horde na ozemlju med vzhodnimi Karpati in Črnim morjem oslabela. --- Istega leta sta se sprla Ludvikov stric in tast in Ludvikove čete, so, skladno s sporazumom iz leta 1339, sodelovale na stričevi strani.Kristo, str. 95-96.
Ludvik je junija 1345 osebno popeljal vojsko na Hrvaško in zavzel Knin, sedež ravnokar umrlega plemiča Nelipca Nelipičića, ki se je uspešno upiral Ludvikovemu očetu. Hrvaški plemiči so se prišli Ludviku poklonit, meščani Zadra, ki so pričakovali njegovo pomoč, pa so Benečanom odrekli pokorščino in zaprosili za Ludvikovo pokroviteljstvo. Toda Ludvik se je z vojsko vrnil v Visegrád in naročil bosanskemu banu Stjepanu II. Kotromaniću, da s svojo vojsko pomaga Zadrčanom. Benečani so uporni Zadar takoj obkolili in Stjepan je ocenil, da so premočni, da bi lahko posredoval. Tudi Ludvik drugo leto s svojo vojsko Zadra ni mogel več rešiti in decembra 1346 so ga Benečani ponovno zavzeli. Zadrčani so bili prepričani, da jih je Ludvik pustil na cedilu. --- Benečani so Ludviku ponujali 320.000 zlatih florintov, če se odpove Dalmaciji. Ludvik na to ni pristal in je osvajanje Dalmacije odložil na kasneje. Tedaj so ga bolj skrbeli dogodki v Italiji.Bertenyi, str. 61.
Pohodi nad Neapelj. Obdobje 1346-50
Ludvikov stari stric Robet Modri, kralj Neapeljskega kraljestva, je umrl januarja 1343. V oporoki je za svojo edino dedinjo določil vnukinjo Ivano I. in izključil iz sovladarstva njenega moža, Ludvikovega mlajšega brata Andreja. Ludvik in njegova mati sta imela to za kršitev dogovora med Karlom I. in Robertom iz leta 1333. Preko papeža Klemena VI. in neapeljskih sorodnikov sta skušala zavarovati Andrejeve interese. Mati Elizabeta je poleti 1343 odpotovala v Neapelj in vzela s seboj velik del kraljeve zakladnice, več kot 6600 kg srebra in 5150 kg zlata. Toda med sedemmesečnim bivanjem v Italiji je uspela snaho in papeža prepričati le v to, da bo Andrej kronan kot Ivanin soprog.Engel, str, 156,159.Bertenyi, str. 55, 57.
Septembra 1345 so Andreja v Aversi ubili. Ludvik in mati sta obtožila kraljico Ivano I., njena strica Roberta II., kneza Tarantskega, in Karla, vojvodo Draškega, ter druge člane neapeljske kraljeve hiše zarote proti Andreju. Ludvik je v pismu papežu Klemenu VI. s 15. januarja 1346 zahteval, da papež "morilki moža" odvzame prestol in ga dodeli Andrejevemu in Ivaninemu posthumnemu sinu Karlu Martelu. Zahteval je regentstvo v času nečakove mladoletnosti in se pri tem skliceval na pravico zaporedja prvorojencev, naslednikov po Karlu II. Neapeljskem. Papežu je obljubil, da bo povečal letni prispevek Neapeljskega kraljestva Svetemu sedežu. Potem ko papež ni odredil popolne preiskave Andrejevega umora, se je Ludvik odločil za napad na Italijo. V pripravah nanj je poslal v Ancono in druga italijanska mesta svoje odposlance.Engel, str. 159.Kristo, str. 109-110.
Prve ogrske odprave so prispele v Italijo aprila 1347 pod vodstvom Nikolaja Vasarija, škofa v Nitri (danes na Slovaškem). Ludvik je najel tudi nemške najemnike. Sam je odpotoval iz Višegrada novembra 1347. Po pohodu skozi Udine, Verono, Modeno, Bologno, Urbino in Perugio, je 24. decembra blizu L'Aquile vstopil na ozemlje Neapeljskega kraljestva, ki ga ni nihče branil. Kraljica Ivana, ki se je na novo poročila s sorodnikom Ludvikom II. Tarantskim, je z možem januarja 1348 zbežala v Avignon, kjer je tudi imela posesti. Robert II. Tarantski in Karel Draški sta obiskala Ludvika v Aversi in se mu poklonila. Ludvik ju je prijateljsko sprejel in ju prepričal, da sta pregovorila svoja brata, Filipa II. Tarantskega in Ludvika Draškega, da sta se jim pridružila (glej rodbinsko drevo). Po pričevanju sodobnika Domenica da Gravina je tedaj Ludvik zamenjal prijaznost s strogostjo in pokazal pravo razpoloženje. Obdolžil jih je uboja Andreja in jih dal zapreti. Naslednjega dne (23. januarja 1348) je dal Karla Draškega, ki je bil poročen z Ivanino sestro Marijo, obglaviti. Ostale kneze je kot ujetnike odpeljal na Ogrsko, kamor je vzel s seboj tudi nečaka, Karla Martela.Kristo, str. 111-112.Bertenyi, str. 74-75.Goldstone, str. 143, 149-151.Engel, str. 160.
Ludvik je februarja vkorakal v Neapelj. Nadel si je tradicionalne nazive neapeljskih kraljev (kralj Sicilije in Jeruzalema, vojvoda Apulije in knez Capue). Po gradovih je naselil ogrske viteze in nemške plačance ter svojim italijanskim pristašem pustil glavne službe. Kot poroča sodobnik Domenico Gravina, je po neobičajno grobih preiskavah dal pozapreti vse, ki so bili domnevno vpleteni v Andrejevo smrt. Večina krajevnih plemiških družin z njim ni hotela sodelovati. Papež je odklonil, da bi potrdil Ludvikovo oblast v Neaplju. Na uradnem srečanju kolegija kardinalov so papež in kardinali razglasili kraljico Ivano za nekrivo umora svojega moža.Goldstone, str. 152, 159-163.
Epidemija kuge je Ludvika prisilila, da je maja 1348 zapustil Italijo. Za upravnika Neaplja je imenoval poveljnika nemških najemnikov Ulricha Wolfhardta. Toda ob odsotnosti Ludvika je Neapelj že junija ponovno prišel v italijanske roke. Ivana se je ob podpori papeža, ki ni nič navdušeno sprejel dejstva, da so si ogrski Anžujci ustvarili oporišče še na italijanski strani Jadrana, jeseni vrnila v Neapelj.Engel, str. 160-161.Bertenyi, str. 77-78.
Ludvik, ki je z Benečani sklenil osemletni mir, je pozno leta 1349 poslal v Neapelj novo vojsko pod vodstvom Štefana Lackovića. Ta je ponovno zavzel Capuo, Averso in druge trdnjave, toda upor nemških najemnikov ga je prisilil k vrnitvi na Ogrsko. Med tem je kuga dosegla tudi Ogrsko. Žrtev njenega drugega vala, v septembru 1349, je bila tudi Ludvikova žena Margareta, medtem ko je Ludvik bolezen prebolel. V redko naseljeni Ogrski je bila epidemija manj pogubna kot v gosto naseljenih evropskih deželah.Kristo, str. 119-120.Bertenyi, str. 78-79.
Ludvik je bil pripravljen odpovedati se Neapeljskemu kraljestvu, če bi papež Klemen VI. Ivani odvzel prestol. Ko pa je papež to odklonil, se je Ludvik aprila 1350 osebno odpravil na drugi pohod v Italijo. Ker so se meščani spominjali krutosti vojakov Štefana Lackovića, se je Ludviku na pohodu proti Neaplju postavilo po robu mnogo mest. Ludvik je osebno vodil napade, plezal preko mestnih obzidij skupaj s svojimi vojaki in pri tem izpostavljal svoje življenje. Pri obleganju Canose di Puglie je padel z lestve, ko ga je eden od braniteljev zadel s kamnom. Brez oklevanja je skočil v reko, da je rešil mladega vojaka, ki ga je voda odnesla, ko je po kraljevem ukazu raziskoval možnost prehoda preko reke. Med obleganjem Averse mu je puščica predrla levo nogo. Po padcu Averse (3. avgusta) sta kraljica Ivana in njen mož ponovno zbežala iz Neaplja. Vendar Ludvik to pot ni vztrajal in se je vrnil na Ogrsko, potem ko je porabil denar in se prepričal, kako sovražno mu je lokalno prebivalstvo.Engel, str. 158.Bertenyi, str. 78-82.Kristo, str. 119-125.Goldstone, str. 173-174.