Diseminírani plazmacitóm (v tujini znan kot multípli mielómBošnjak D, Zver S. (2011). Diseminirani plazmocitom: kaj je to? . Ljubljana: Društvo bolnikov z limfomom, str. 130. ISBN 978-961-93143-0-2 in kot Kahlerjeva bolezen) je maligna novotvorba oz. maligni tumor limfocitov B, ki so skoraj dosegli zrelost plazmatk, odgovornih za tvorbo protiteles. Take celice imenujemo plazmocitomske celice. Pri diseminiranemu plazmacitomu se te celice kopičijo v kostnem mozgu, kjer izpodrivajo normalne krvne celice, pri večini primerov pa te celice v velikih količinah izločajo še nenormalna protitelesa ali njihove lahke verige; nenormalna protitelesa in njihove lahke verige označujemo s skupnim imenom proteini M oz. mielomski proteini.Porter, Kaplan s sod.; 2011, str. 1029.Černelč, 2011, str. 1331.
Bolezen se najpogosteje kaže z bolečino na prizadetih kosteh, povišano ravnjo kalcija v krvi (hiperkalciemijo), slabokrvnostjo (anemijo), odpovedjo ledvic in pogostimi okužbami. Diseminirani plazmacitom je bolezen starejših ljudi, najpogosteje se pojavlja med 60. in 70. letom, nekoliko pogostejši je pri moških.Zver, Mlakar, 2015, str. 336.
Diagnoza temelji na dokazovanju proteinov M v serumu ali urinu z elektroforezo, izvidu citološkega punktata ali biopsije kostnega mozga ter dokazovanju kostnih sprememb s slikovnimi preiskavami. Zdravljenje simptomatskih bolnikov je sestavljeno iz specifičnega, proti plazmacitomu usmerjenega zdravljenja (tj. kemoterapije) ter podpornega zdravljenja (npr. zdravljenje hiperkalciemije in slabokrvnosti).Mlakar, 2006, str. 3, 5.
Epidemiologija thumb|350px|Starostno standardizirana umrljivost zaradi limfomov in diseminiranega plazmacitoma leta 2004. Diseminirani plazmacitom se v zahodnem svetu uvršča na drugo mesto med najpogostejšimi hematološkimi malignimi obolenji, takoj za ne-Hodgkinovim limfomom, vendar sodi v primerjavi z drugimi malignimi obolenji med razmeroma redka obolenja. Ocenjujejo, da se po celem svetu letno pojavi okoli 86.000 novih primerov bolezni (tj. 0,8 % vseh novih primerov rakov), okoli 63.000 ljudi pa umre (tj. 0,9 % vseh smrti zaradi raka). Najpogosteje se pojavlja v razvitih industrializiranih območjih Avstralije, Evrope, Severne Amerike in Nove Zelandije. V zahodnih državah naj bi se pojavnost (incidenca) skozi desetletja višala, medtem ko je v azijskih državah stabilna. Petletna razširjenost oz. prevalenca na Kitajskem je zelo nizka, tj. 1,3 na 100.000 prebivalcev. Nekatere študije sicer kažejo naraščanje incidence v azijskih državah; na Japonskem je od leta 1975 do 2010 starostno standardizirana incidenca pri moških porasla od 0,92 do 5,2, pri ženskah pa od 0,81 do 4,8 na 100.000 prebivalcev. V Združenih državah Amerike je leta 2005 umrlo okoli 11.000 ljudi, novo odkritih primerov (incidenca) pa je bilo okoli 16.000, tj. 5,6 primerov na 100.000 prebivalcev.
Glede na podatke iz leta 2012 se letna starostno standardizirana incidenca diseminiranega plazmacitoma in drugih imunoproliferativnih bolezni v Evropi giblje okoli 3,8 primerov na 100.000 prebivalcev, v državah Evropske unije (EU) pa okoli 4,5. Takratna petletna prevalenca oz. razširjenost je znašala okoli 76.000 primerov v EU in 89.000 primerov za celotno Evropo, umrljivost je bila 2,2 za Evropo in 2,5 za EU na 100.000 prebivalcev oz. 24.000 in 20.000 bolnikov, po vrstnem redu. Najvišjo stopnjo incidence diseminiranega plazmacitoma in drugih imunoproliferativnih bolezni v Evropi imajo Norveška, Francija in Irska (7,0, 6,6 in 6,1, po vrstnem redu), najnižjo pa Bosna in Hercegovina, Makedonija in Albanija (0,9, 0,9 in 0,5, po vrstnem redu). V Rusiji je ocenjena incidenca 1,7 na 100.000 prebivalcev, petletna prevalenca pa se giblje okoli 6.000 ljudi."Multiple myeloma and immunoproliferative diseases: Estimated incidence, mortality & prevalence for both sexes, 2012" . EuCAN, International Agency for Research on Cancer, Svetovna zdravstvena organizacija (WHO). Pridobljeno 22.5.2016. V Sloveniji vsako leto odkrijejo okoli 120 bolnikov z diseminiranim plazmacitomom. Leta 2012 je bilo odkritih 131 novih primerov, skupno število vseh bolnikov je bilo 504, groba stopnja umrljivosti pa je bila 4,2 na 100.000 prebivalcev (tj. 87 bolnikov).Zadnik V, Primic Žakelj M. "SLORA: Slovenija in rak. Epidemiologija in register raka". Onkološki inštitut Ljubljana. Pridobljeno 22.5.2016.
Diseminirani plazmacitom je bolezen starejših ljudi, najpogosteje se pojavlja med 60 in 70 letom starosti. Glede na podatke iz ameriške študije je bolezen redkokdaj diagnosticirana pred 40. letom starosti, nato pa incidenca strmo narašča do 84. leta in potem upade. V ruski študiji, ki je zajemala 170 bolnikov, je bila mediana starosti 61 let, razpon starosti pa od 42–86 let. Moški zbolevajo nekoliko pogosteje kot ženske.
Vzročne povezave so še vedno v veliki meri nejasne. Študije jasno kažejo, da je večja verjetnost za pojav bolezni prisotna pri naraščajoči starosti, moškem spolu, črni oz. negridni rasi ter pri družinski obremenjenosti, med možnimi dejavniki tveganja pa se omenjajo tudi debelost, prehrana z nizkim deležem rib ter zelenolistnate zelenjave, AIDS ter predhodna okužba s herpesvirusi. Glede poklicne izpostavljenosti barvilom za lase ter lesu in lesnemu prahu, preživljanja s kmetijskimi opravili ter kronične stimulacije imunskega sistema, kamor lahko prištevamo vplive okužb, avtoimunskih bolezni ter alergij, študije ne podajo enoznačnega odgovora oz. dajo pogosto nasprotujoče si rezultate. Izpostavljenost azbestu, organskim topilom (vključno z benzenom in trikloretilenom), pesticidom in sevanju ter pitje alkohola in kajenje tobaka naj ne bi bili dejavniki tveganja glede na izsledke nekaterih raziskav.
Patofiziologija thumb|200px|Rentgenski posnetek levega zgornjega uda, ki kaže številne osteolitične lezije na koželjnici, podlahtnici in nadlahtnici; vidna sta tudi patološka zloma na distalnemu in proksimalnemu delu podlahtnice. Vzroka za nastanek diseminiranega plazmacitoma ne poznamo, vendar se med možnimi vzroki omenjajo kromosomske in genetske napake, sevanje in kemikalije.
Najpogosteje se pojavi v rdečem kostnem mozgu aksialnega skeleta, tj. hrbtenice, medenice, reber in lobanje, pa tudi stegnenice. Širjenje plazmocitomske mase ter izločanje citokinov, ki aktivirajo osteoklaste, povzroči razgradnjo lokalne kostnine, kar se na slikovnih preiskavah kaže kot osteolitična lezija. Poleg tega se zaradi pospešene razgradnje kostnine sprošča kalcij, kar vodi do hiperkalciemije, tj. do porasta ravni kalcija v krvi.
Diseminirani plazmacitom se vedno razvije iz predmalignega stanja, ki mu pravimo monoklonski imunoglobulin nedoločenega pomena (MINP), pri katerem so v laboratorijskih izvidih vidne nekoliko povišane vrednosti M proteinov, vendar je delež plazmocitomskih celic manjši od 10 %, opredeljujoči dejavniki za plazmacitom ali druge novotvorbe limfocitov B ter amiloidozo pa niso prisotni.Zver, Mlakar, 2015, str. 335, 338. Tveganje za preobrazbo MINP v diseminirani plazmacitom znaša približno 1 % na leto. Pri več kot polovici primerov plazmocitomskih celic, ki izločajo M proteine, gre za imunoglobuline IgG, pri petini gre za imunoglobuline IgA, le redko izločajo imunoglobuline IgD, najredkeje pa izločajo IgM, IgE ter dva različna razreda imunoglobulinov.Černelč, 2011, str. 1333. Približno 40 % plazmocitomskih celic, ki izloča bodisi IgG bodisi IgA, izloča hkrati še lahke verige imunoglobulinov, tj. verige kapa (κ) in lambda (λ), ki jih imenujemo Bence Jonesove beljakovine, 15 % celic pa izloča samo lahke verige (t. i. Bence Jonesov plazmacitom). Celice izločajo samo eno zvrst lahkih verig, zaradi česar se spremeni količinsko razmerje med zvrstema verig. Pri približno 1 % bolnikov plazmocitomske celice proizvajajo monoklonske imunoglobuline, vendar jih ne izločajo v kri; gre za nesekretorno obliko plazmacitoma, pri kateri je okrnjeno ledvično delovanja redkejše, delež normalnih imunoglobulinov pa je višji.
Zaradi neposrednih učinkov Bence Jonesovih beljakovin na tubulne celice, poapnitve ledvic (nefrokalcinoze) zaradi hiperkalciemije ter sekundarne amiloidoze (odlaganja netopnih beljakovinskih skupkov) se pojavi odpoved ledvic. Ta je deloma vzrok za slabokrvnost, saj ledvice tvorijo hormon eritropoetin, ki spodbuja nastajanje rdečih krvničk (eritropoezo), deloma pa je to posledica zavrtja tvorbe celic zaradi razraščanja tumorja v kostnem mozgu. Sekundarna amiloidoza se pojavi pri 10–25 % primerov, predvsem pri izločanju verig lambda.
Veliko količina protiteles v krvi poveča njeno viskoznost, kar povzroči t. i. sindrom hiperviskoznosti krvi, ki se kaže z motnjami krvnega obtoka in strjevanja krvi. Motnje v strjevanju krvi so posledica motenega delovanja krvnih ploščic (trombocitov), ki so obloženi s protitelesi ter medsebojnih vplivov med protitelesi in dejavniki (faktorji) strjevanja I, II, V, VII in VIII, dodatno pa k temu prispeva trombocitopenija (zmanjšano število trombocitov) zaradi spodrivanja tumorske mase v kostnem mozgu.Černelč, 2011, str. 1332.
Povečana dovzetnost za okužbe je v glavnem posledica spodrivanja normalnih belih krvničk v kostnem mozgu, kar privede do nevtropenije (zmanjšanja števila nevtrofilcev), ki so bistven del nespecifičnega imunskega odziva, in zmanjšanja števila normalnih plazmatk. Plazmocitomske celice namreč izločajo le monoklonska protitelesa, ki so neučinkovita proti patogenim mikrobom, kar pojasni paradoksno oslabljeno specifično imunost navkljub velikemu številu protiteles. Večina mikrobov, ki povzročijo okužbe, so enkapsulirane bakterije, kar sovpada z oslabljeno specifično imunostjo s protitelesi.
Klinična slika thumb|left|225px|Med najpogostejša mesta pojava diseminiranega plazmacitoma spada rdeči kostni mozeg hrbteničnih vretenc. Najpogostejši znaki diseminiranega plazmacitoma so vztrajajoča bolečina v kosteh, predvsem v predelu križa in prsnega koša, odpoved ledvic ter ponavljajoče se okužbe. Veliko bolnikov je sicer odkritih na osnovi rutinskih laboratorijskih preiskavah, ki pokažejo povišane vrednosti beljakovin v krvi ali urinu. Pogosti so patološki zlomi kosti, sesedanje hrbteničnih vretenc pa lahko utesni hrbtenjačo ter povzroči ohromitev nog (paraplegijo).
Okužbe prizadenejo mnogo bolnikov z diseminiranim plazmacitomom in so vodilni vzrok smrti, prevladujejo pa predvsem pljučnice, pielonefritisi (gnojna vnetja ledvic), cistitisi (vnetja sečnega mehurja) ter sinusitisi (vnetja obnosnih votlin). Nagnjenost k okužbam je posledica pridobljene okvare imunskega sistem v okviru bolezni, pomemben del pa prispevata tako intenzivna terapija, ki dodatno zavre delovanje imunskega sistema, kot tudi sáma starost (družbena izolacija, upad kognitivnih funkcij, oslabitev delovanja različnih organskih sistemov ipd.). Poleg okvare delovanja limfocitov B, ki se kaže kot hipogamaglobulinemija, naj bi bili pomembni mehanizmi za nagnjenost k okužbam tudi okvare delovanja dendritičnih celic, limfocitov T in naravnih celic ubijalk, vendar je trenutno nejasno, kateri od navedenih mehanizmov je najbolj bistven. Hipogamaglobulinemija je povezana z okužbami z enkapsuliranimi bakterijami, kot sta Streptococcus pneumoniae (pnevmokok) in Haemophilus influenzae.