Alanya, nekdanja Alaiye, je sredozemsko letoviško mesto v turški provinci Antalya na južni obali Anatolije. Leta 2010 je imela 98.627 prebivalcev. Cela regija meri 1.599 km² in ima 248.286 prebivalcev.Statistical Institute page for Antalya. Address Based Population Registration System (ABPRS) Database. Turkish Statistical Institute. 2011. Pridobljen0 24. avgusta 2011.
Alanya je bila zaradi naravnega strateškega položaja na majhnem polotoku v Sredozemskem morju pod gorovjem Taurus trdnjava več sredozemskih imperijev, vključno s Ptolemajskim, Rimskim, Bizantinskim, Selevkidskim in Osmanskim. Največji politični pomen je imela v srednjem veku v selevkidskem Sultanatu Rum med vladavino Alaedina Kejkubada I.. Iz tega obdobja je več pomembnih zgradb, med njimi Kızıl Kule (Rdeči stolp), Tersane (ladjedelnica) in grad Alanya.
Mesto in okolica sta zaradi sredozemskega podnebja, naravnih znamenitosti in zgodovinske dediščine priljubljeno turistično središče, ki gosti 9 % vseh turških in 30 % vseh tujih turistov. Turizem, ki se je začel razvijati leta 1958, je zdaj glavna gospodarska panoga in glavni vzrok naraščanja števila prebivalcev.
Imena Alanya je večkrat zamenjala svoje oblastnike, kar se odraža tudi v njenem imenu. V grških in rimskih časih se je imenovala Korakesion oziroma Coracesium. Ime izhaja iz luvijskega Korakassa, kar pomeni konica ali štrleče mesto. Alanya – Korekesion. Ministry of Culture. Republic of Turkey. Pridobljeno 7. septembra 2008. To ime še vedno uporablja Rimskokatoliška cerkev za svoj naslovni sedež.Coracesium. Catholic Hierarchy. Pridobljeno 18. januarja 2015. V Bizantinskem cesarstvu je bila znana kot Kalonoros ali Kalon Oros, kar v grščini pomeni čudovite/mogočne gore.Crane, Howard (1993). Evliya Çelebi's Journey through the Pamphylian Plain in 1671-72. Muqarnas 10 (Essays in Honor of Oleg Grabar): 157–168. doi: 10.2307/1523182. JSTOR 1523182. Seldžuki so jo preimenovali v Alaiye (علائیه), izpeljanko iz imena sultana Alaedina Kejkubada I.. V 13. in 14. stoletju so italijanski trgovci mesto imenovali Candelore ali Cardelloro.Mason, Roger (1989). The Medici-Lazara Map of Alanya. Anatolian Studies 39: 85–105. doi: 10.2307/3642815. JSTOR 3642815. Mustafa Kemal Atatürk je na svojem obisku leta 1935 ime mesta prečrkoval v turško latinico kot Alanya. Črki »i« in »e« v imenu Alaiye je spremenil domnevno zaradi napačno prebranega telegrama.Yetkin, Haşim (1990). Dünden Bugüne Alanya. Antalya: Yetkin Dağitim. Pridobljeno 10. marca 2008.Alaiye's Becoming Alanya . Alanyanın Web Sitesi. 2008. Pridobljeno 1. avgusta 2008.
Zgodovina thumb|upright|left|Piri Reisova karta Alanye iz leta 1525
Najdbe v bližnji podzemni jami Karain dokazujejo, da je bila Alanya naseljena že v kameni dobi pred 20.000 leti. The History of Alanya. Ministry of Tourism. Pridobljeno 7. septembra 2008. Arheološka izkopavanja kažejo, da je bilo v Sujedri južno od Alanye pristanišče že v bronasti dobi okoli leta 3000 pr. n. št..Relics of a 5,000-year-old port found in southern Turkey. World Bulletin, 24. avgust 2011. Pridobljeno 29. avgusta 2011. V okolici mesta so našli tablice iz leta 625 pr. n. št., pisane v feničanskem jeziku. Mesto je prvič eksplicitno omenjeno v grškem geografskem rokopisu iz 4. stoletja pr. n. št.. Grajski grič je bil verjetno naseljen že v Hetitskem in Ahemenidskem cesarstvu. V helenističnem obdobju po prihodu Aleksandra Velikega je bil dodatno utrjen.Rogers, J. M (1976). Waqf and Patronage in Seljuk Anatolia: The Epigraphic Evidence. Anatolian Studies 26: 82, 83, 85, 97–98. doi: 10.2307/3642717. JSTOR 3642717. Po Aleksandrovi smrti lete 323 pr. n. št. je Alanya pripadla Aleksandrovemu generalu Ptolemeju I. Sotru. Njegova dinastija je slabo obvladovala regijo s pretežno izavrijskim prebivalstvom in alanjsko pristanišče je postalo priljubljeno zatočišče sredozemskih piratov. Leta 199 pr. n. št. se je uspešno uprla Antiohu III. iz bližnjega Selevkidskega cesarstva in bila lojalna piratu Diodotu Trifonu, ki si je leta 142 do 138 pr. n. št. prilastil selevkidsko krono. Gradnjo pristanišča in gradu, ki se je začela pod Diodotom, je dokončal njegov rival Antioh VII. Sidet.Acar, Özgen (10. oktober 2005). Alanya's graffiti from the Middle Ages being saved. Turkish Daily News. Pridobljeno 2. maja 2009.
Rimska republika se je s kilikijskimi pirati spopadla leta 102 pr. n. št., ko je Mark Antonij Orator ustanovil prokonzulat v bližnjih Sidah, in leta 78 pr. n. št. pod poveljstvom Servilija Vacija, ki je sklenil podjarmiti izavrijska plemena.Sherwin-White, A. N. (1976). Rome, Pamphylia and Cilicia, 133-70 B.C.. The Journal of Roman Studies 66: 1–14. doi: 10.2307/299775. JSTOR 299775. Obdobje piratstva se je dokončno končalo, ko je Pompej Veliki po bitki v mestnem pristanišču leta 67 pr. n. št. mesto vključil v rimsko provinco Pamfilijo.de Souza, Philip (1997). Romans and Pirates in a Late Hellenistic Oracle from Pamphylia. The Classical Quarterly 47 (2): 477–481 . doi: 10.1093/cq/47.2.477. JSTOR 639682. Izavrijsko razbojništvo se je rimskem obdobju ohranilo. Izavrijska plemena so se v 4. in 5. stoletju n. št. večkrat uprla rimski nadoblasti. Največji upor je trajal od leta 404 do 408.Lenski, Noel (1999). Assimilation and Revolt in the Territory of Isauria, from the 1st Century BC to the 6th Century AD. Journal of the Economic and Social History of the Orient 42 (4): 440–441. doi: 10.1163/1568520991201687. JSTOR 3632602.
S širjenjem krščanstva je Antalya (Coracesium) postala sedež škofije. Prvega konstantinopelskega cerkvenega zbora leta 381 se je udeležil škof Teodul, zbora v Efezu leta 431 Matidijan, zbora v Kalcedonu leta 451 Obrim in Tretjega konstantinopelskega zbora leta 680 škof Nikifor (Niketas). Coracesium je bil sufragan metropolije Side v upravnem središču rimske province Pamfilije Prime. V Notitiae Episcopatuum je omenjana vse do poznega 12. ali 13. stoletja.Pius Bonifacius Gams. Series episcoporum Ecclesiae Catholicae. Leipzig, 1931, str. 450.Michel Lequien. Oriens christianus in quatuor Patriarchatus digestus. Pariz, 1740, Vol. I, koloni 1007-1008.Raymond Janin. Coracesium. Dictionnaire d'Histoire et de Géographie ecclésiastiques, vol. XIII, Pariz, 1956, kolona 804.Sophrone Pétridès. Coracesium. Catholic Encyclopedia, vol. IV, New York, 1908. Coracesium zdaj ni več rezidenčni ampak naslovni sedež katoliške škofije.
Arabski vojni pohodi in širjenje islama v 7. stoletju je sprožilo gradnjo novih utrdb. Po porazu Bizantincev v bitki s Seldžuki pri Manzikertu leta 1071 so regijo zasedla seldžuška plemena, dokler je ni leta 1120 osvojil Ivan II. Komnen.Vryonis, Jr, Speros (1975). Nomadization and Islamization in Asia Minor. Dumbarton Oaks Papers 29: 41–71 . doi: 10.2307/1291369. JSTOR 1291369.
thumb|250px| Kip Kejkubada I. v Alanyi
Po četrti križarski vojni in padcu Konstantinopla je pristanišče občasno zasedlo krščansko Kilikijsko kraljestvo. Do leta 1221 je v mestu vladal armenski plemič Kir Fard, potem pa je mesto zasedel anatolski seldžuški sultan Kejkubad I.. Za guvernerja je imenoval prejšnjega vladarja, se poročil z njegovo hčerko in mesto podredil upravi v Akşehirju.Redford, Scott (1993). The Seljuqs of Rum and the Antique. Muqarnas 10: 149–151. doi: 10.2307/1523181. JSTOR 1523181. Seldžuško obdobje je bilo za mesto zlata doba. Alanya je postala zimska prestolnica cesarstva.Yavuz, Ayşil Tükel (1997). The Concepts That Shape Anatolian Seljuq Caravanserais. Muqarnas 14: 80–95 . doi: 10.2307/1523237. JSTOR 1523237. Zgradila se je nova citadela, mestno obzidje, arzenal in Kızıl Kule (Rdeči stolp). Postala je zelo pomembno pristanišče za trgovanje z zahodnim Sredozemljem, zlasti med ajubidskim Egiptom in italskimi mestnimi državami.Inalcik, Halil (1960). Bursa and the Commerce of the Levant. Journal of the Economic and Social History of the Orient 3 (2): 143–147. doi: 10.2307/3596293. JSTOR 3596293. Kejkubad I. je zgradil tudi številne vrtove in paviljone izven mestnega obzidja. Veliko tega se je ohranilo. Gradnjo, ki se je financirala iz državne blagajne in z denarjem lokalnih emirjev, je vodil Abu Ali al-Katani al-Halabi. Kejkubadov sin Kejhusrev II. je leta 1240 zgradil še novo cisterno za vodo. Arik, M. Oluş; Russell, James; Minzoni-Déroche, Angela; Erim, Kenan; Korfmann, Manfred; Cauvin, J; Aurenche, O; Erzen, Afıf in drugi (1986). Recent Archaeological Research in Turkey. Anatolian Studies 36: 173–174. doi: 10.2307/3642834. JSTOR 3642834.
V bitki pri Kose Dagu leta 1242 so mongolske horde zlomile oblast Seldžukov v Anatoliji in Alanya je postala cilj napadov anatolskih bejlikov. Leta 1371 so Luzinjani s Cipra za nekaj časa strmoglavili vladajočo Hamidsko dinastijo.Hamid Dynasty. Encyclopædia Britannica. 2007. Pridobljeno 29. januarja 2007. Leta 1421 so Karamanidi prodali mesto Mameluškemu sultanatu v Egiptu za 5.000 zlatnikov. Mameluki so ga obdržali do leta 1471, ko ga je Gedlik Ahmed Paša priključil k Osmanskemu cesarstvu. Mesto je postalo upravno središče lokalnega sandžaka v Içelskem vilajetu. Po letu 1477 je postalo glavno pristanišče za trgovanje z lesom, ki so ga opravljali predvsem Benečani, vendar pod državnim nadzorom. 6. septembra 1608 je mesto odbilo napad Reda svetega Štefana iz Beneške republike.
thumb|250px|left|Tersane (arzenal) je bil v seldžuškem obdobju suhi dok za ladje
Odprtje trgovske poti med Evropo in Indijo okoli Afrike je zelo negativno vplivalo na gospodarstvo v vzhodnem Sredozemlju, zato se Alanya v poznem 16. stoletju ni več uvrstila na davčni seznam urbanih središč.Erder, Leila T.; Suraiya Faroqhi (oktober 1980). The Development of the Anatolian Urban Network during the Sixteenth Century. Journal of the Economic and Social History of the Orient 23 (3): 265–303. doi: 10.2307/3632058. JSTOR 3632058. Osmansko cesarstvo jo je leta 1571 priključilo k novo osvojeni provinci Ciper, kar je še zmanjšalo gospodarski položaj njenega pristanišča. Ko je Alanyo leta 1671/1672 obiskal svetovni potnik Evliya Çelebi, ni pisal samo o ohranjanju njenega gradu, ampak tudi o propadanju njenih predmestij. Mesto je leta 1864 pripadlo provinci Konyi, leta 1868 pa provinci Antalyi in tam ostalo do danes. V 18. in 19. stoletju je osmansko plemstvo v mestu zgradilo veliko vil. Gradnja se je nadaljevala tudi med vladavino lokalne dinastije Karamanidov. Sredi 19. stoletja se je v Antaljski provinci spet pojavilo razbojniištvo.History of Kalkan. Five Star Hotels Antalya. 2006. Pridobljeno 24. februarja 2008.
Po prvi svetovni vojni je bila Alanya s St. Jean-de-Maurienneskim mirovnim sporazumom, podpisanim leta 1917, dodeljena Italiji. Po ustanovitvi Turške republike je bila z Lausannsko pogodbo leta 1923 priključena k Turčiji.Helmreich, Paul C. (1976). Italy and the Anglo-French Repudiation of the 1917 St. Jean de Maurienne Agreement. The Journal of Modern History 48 (2): 99. doi: 10.1086/241525. JSTOR 1877819. Po priključitvi je tudi Alanya doživela množično preseljevanje neturškega prebivalstva. Osmanski popis prebivalstva leta 1893 je pokazal, da je bilo v mestu od 37.914 prebivalcev 964 Grkov.Karpat, Kemal H. (1978). Ottoman Population Records and the Census of 1881/82-1893. International Journal of Middle East Studies 9 (3): 237–274. doi: 10.1017/s0020743800000088. JSTOR 162764. Večina Grkov je bila preseljena v Neo Ionio pri Atenah.
Turizem v regiji so začeli razvijati Turki, ki so prišli tja v 1960. letih zaradi domnevno zdravilnih lastnosti podzemne jame Damlataş. Dostop v regijo je zelo olajšala izgradnja Antalyskega letališča leta 1988. Razvoj turizma in modernizacija infrastrukture sta v 1990. letih sprožila velik val priseljevanje.Hakları, Telif (2002). Belediye Tarihi. Pridobljeno 7. septembra 2008.
Geografija thumb|200px| Alanjski polotok