Valencija (/ vəlɛnsiə /, špansko Valencia [balenθja], katalonsko València) je glavno mesto skupnosti Valencija in tretje največje mesto v Španiji za Madridom in Barcelono, z okoli 800.000 prebivalcev. V njenem širšem urbanem območju, ki sega prek upravnih meja mesta, živi okoli 2,5 milijona ljudi.World Urban Areas - Demographia, May 2014 Valencija je tretje največje metropolitansko območje v Španiji, kjer živi med 1,7 in 2,5 milijona ljudi. Mesto ima status globalnega mesta. Mestno pristanišče je 5. najbolj prometno kontejnersko pristanišče v Evropi in najbolj prometno kontejnersko pristanišče v Sredozemskem morju.
Valencia je bila ustanovljena kot rimska kolonija leta 138 pred našim štetjem. Mesto se nahaja na bregovih Turia, na vzhodni obali Iberskega polotoka, v zalivu Valencia ob Sredozemskem morju. Zgodovinsko središče je eno največjih v Španiji, s približno 169 hektarjev; ta dediščina antičnih spomenikov in kulturnih znamenitosti naredi Valencijo kot eno najbolj priljubljenih turističnih destinacij v državi. Večji spomeniki so stolnica, Torres de Serranos, Torres de Quart, La Llotja de la Seda (razglašena kot svetovna dediščina UNESCO v letu 1996) in Ciutat de les Arts i les Ciències - kulturni in arhitekturni kompleks, ki temelji na zabavi in sta ga oblikovala Santiago Calatrava in Félix Candela. V Museu de Belles Arts de Valencia domuje velika zbirka slik iz 14. do 18. stoletja, vključno dela Velázqueza, El Greca in Goye kakor tudi pomembna serija grafik Piranesija. Institut Valencia d'Art Moderne je hiša stalne zbirke in občasnih razstav sodobne umetnosti in fotografije.
Tradicionalna španska jed paella izvira iz Valencije.
Ime mesta Izvirno latinsko ime mesta je bilo Valentia (latin.: [walentia]), kar pomeni "moč" ali "pogum", pri čemer so mesto imenovali skladno z rimsko navado priznavanja poguma nekdanjim rimskim vojakom po vojni. Rimski zgodovinar Tit Livij pojasnjuje, da je bila ustanovitev Valentie v 2. stoletju pred našim štetjem zaradi naseljevanja rimskih vojakov, ki so se borili proti iberskim upornikom, Viriatusom. (Viriatus - umrl 139 pr.n.št. je bil najpomembnejši voditelj v Luzitaniji, ki so premagali rimsko ekspanzijo v regijah zahodne Hispanije (rimsko poimenovanje) ali zahodne Iberie (grško poimenovanje)).
V času vladavine muslimanskih kraljestev v Španiji, je imelo mesto vzdevek Medina bu-Tarab ('Mesto radosti'), v skladu s transkripcijo, ali Medina at-Turab (مدينة التراب, 'Mesto peska'), saj se je nahajalo na bregovih reke Turia. Ni jasno, če je bil izraz Balansiyya (بلنسية) rezerviran za celotno Taifa Valencia ali za mesto.
S postopnimi glasovnimi spremembami Valentia je postala Valencija [balenθja] v kastiljščini in Valencia [Valensia] v valencijščini.
Zgodovina mesta Rimska Valentia
Valentia je eno izmed najstarejših mest v Španiji in je bila ustanovljena v času Rimljanov (138 l. pr.n.št.). Prvotna naselbina se je nahajala na strateškem mestu, in sicer rečnem otoku in je bila v svoji zasnovi tipično rimsko mesto, ki ga je prečkala Via Augusta, cesarska cesta, ki je provinco povezala z Rimom. Nekdanji dve glavni ulici Cardo Maximus in Decumanus Maximus še danes predstavljata glavni dve osi mesta, ki se križata na Plaza de la Virgen (Deviški trg). V prvem stoletju pred našim štetjem (leta 75 pr.n. št.) je Pompej Veliki (sin bogatega rimskega politika in hkrati vojskovodja) porušil Valentio ter jo tako kaznoval za njeno zvestobo Sertoriusu, enemu izmed rimskih generalov. Okoli petdeset let kasneje je bilo obnovljeno z velikimi infrastrukturnimi projekti in je sredi prvega stoletja doživelo hitro rast. Pomponius Mela ga je imenoval za enega od glavnih mest v provinci Tarraconensis. Valencia je nazadovala v tretjem stoletju. Nova krščanska skupnost je nastala v zadnjih letih rimskega imperija, v četrtem stoletju.
Srednji vek Doba Vizigotov Nekaj stoletij kasneje, kar je sovpadalo s prvimi valovi preseljevanja germanskih ljudstev (Svebi, Vandali in Alani, kasneje Vizigoti) in nastanka brezvladja po propadu rimskega cesarskega, je cerkev prevzela vajeti oblasti v mestu in zamenjala stare rimske templje z verskimi objekti. Z invazijo Mavrov na jugozahodnem delu Iberskega polotoka leta 554 je mesto pridobilo strateški pomen. Po izgonu Mavrov leta 625, se je tukaj namestil Vizigotski vojaški kontingent in utrdila rimski amfiteater. Malo je znanega o tej skoraj sto letni zgodovini; to obdobje je le redko dokumentirano, a izkopavanja kažejo, da je bilo malo razvoja mesta. V obdobju Vizigotov je bila Valencia škofija Katoliške cerkve in suffragan škofija podrejena nadškofiji Toledo, ki je obsegala še starodavno rimsko provinco Hispania Carthaginensis.
Muslimanska Balansiya
Mesto predajo brez boja do preplavljajo Mavri (Berberi in Arabci) leta 714 in stolnico Sv. Vinceca spremenil v mošejo. Abd al-Rahman I., prvi emir iz Córdobe, odredil mesto uničiti, a je nekaj let pozneje njegov sin Abdullah, dobil avtonomno oblast nad pokrajino Valencia in začel obnovo. Med njegovimi upravnimi akti je bil ukaz za izgradnjo razkošne palače Russafa, na obrobju mesta, v soseski z istim imenom. Doslej niso našli nobenih ostankov. Prav v tem času se je Valencia preimenovala v Medina al-Turab (Mesto peska). Ko se je islamska kultura zasidrala v Valenciji, se je preimenovala v Balansiyya in cvetela od 10. stoletja zaradi trgovine s papirjem, svilo, usnjem, keramiko, steklom in srebrnimi izdelki. Arhitekturna zapuščina tega obdobja je bogata in se še vedno vidi v ostankih starih zidov, Baños del Almirante (kopališče), Portal de Valldigna (mestna vrata) in celo v stolnici in stolpu, El Micalet (El Miguelete), ki je bil minaret stare mošeje.
Po smrti Almanzor in nemirih, ki so sledili, je muslimanska Al Andaluz razpadla na številna majhna kraljestva, znana kot taifas, od katerih je bila ena Taifa Valencia, ki je obstajala v štirih ločenih obdobjih: 1010 - 1065, 1075 - 1099, 1145 - 1147 in 1229-1238.
Balansiyya je doživela preporod z začetkom kraljestva Taifa Valencia v 11. stoletju. Mesto je raslo. V času vladavine Abd al-Aziza je bilo zgrajeno novo mestno obzidje, ostanki so se ohranili v starem mestu (Ciutat Vella) do danes. Kastiljski plemič Rodrigo Diaz de Vivar, znan kot El Cid, ki je bil odločen imeti svojo kneževino na Mediteranu, je začel s kombinirano krščansko in mavrsko vojsko oblegati mesto na začetku leta 1092. Zmagal je maja 1094 in izklesal v lasten fevd, da je vladal od 15. junija 1094 do julija 1099. Ta zmaga je ovekovečena v Pesmi o Cidu (Cantar de Mio Cid), španskem junaškem epu. V času njegove vladavine je spremenil devet mošej v cerkve in namestil francoskega meniha Jérôma kot škofa Valencije. Ubit je bil v juliju 1099, medtem ko je branil mesto pred obleganjem Almoravidov, nakar je njegova žena Ximena Díaz vladala še dve leti.
Mesto je ostalo v rokah krščanskih vojakov do 1102, ko so ga ponovno zavzeli Almoravidi in obnovili muslimansko vero. Upadanje moči Almoravidov je sovpadalo z vzponom nove dinastije Almohadov v Severni Afriki, ki je prevzela nadzor nad polotokom leta 1145. Njihov vstop v Valencijo je odvrnil Ibn Mardanis, kralj Valencije in Murče do 1171, potem je mesto končno padlo v roke Severnoafričanom. Dve muslimanski dinastiji sta vladali Valenciji več kot stoletje.
Rekonkvista
Leta 1238 je kralj Jakob I. Aragonski z vojsko, sestavljeno iz Aragoncev, Kataloncev, Navarcev in križarjev iz reda Calatrava, oblegal Valencijo, ki se je 28. septembra predala. Petdeset tisoč Mavrov jo je bilo prisiljeno zapustiti. Pesnika, kot sta Ibn al-Abbar in Ibn Amira sta obžalovala to izgnanstvo iz ljubljene Valencije. Po krščanski zmagi in izgonu muslimanskega prebivalstva, je bilo mesto razdeljeno med tiste, ki so sodelovali pri osvajanju, po zapisih v Llibre del Repartiment (Knjiga razdelitve). Jakob I. je dodelil mestu nove zakone, Furs de València, ki so bili pozneje razširjeni na celotno kraljestvo Valencia in so veljali večino srednjega veka in zgodnje moderne Evrope. Odslej je mesto vstopilo v novo zgodovinsko obdobje, v katerem je nastala nova družba in nov jezik, ki tvorita podlago za značaj Valencije in ljudi, kot jih poznamo danes. Kralj Jakob I. je glavno mošejo očistil in z mašo obeležil praznovanje. Mesto in ozemlje je vključil v novonastalo Kraljevino Valencija, ki je bila eno izmed kraljestev, ki so pripadala kroni Aragonije in dovolil vsem ljudem, ki so živeli v mestu, Judom, muslimanom in kristjanom, da ostanejo tam in živijo kot državljani kraljestva.
Glede na zgodovinske podatke ob predaji mesta, je v kraljestvu Valencija živelo 120.000 muslimanov, 65.000 kristjanov in 2000 Judov, ki so jim večinoma dovolili, da ostanejo na svoji zemlji. Po navedbah arabskega zgodovinarja Husseina Monesa iz Univerze v Kairu, so bile besede kralja Zayana Jakobu I., ko je predal ključe mesta:
»V mestu Valencia žive muslimani, plemiči mojih ljudi, skupaj s kristjani in Judi. Upam, da boste še naprej živeli v isti harmoniji, vsi, ki delajo in živijo skupaj, v tej plemeniti deželi. Tu, v času mojega vladanja, so bile velikonočne procesije in kristjani so svobodno izpovedovali svojo vero, kot naš Koran priznava Kristusa in Marijo. Upam, da imeli enako obravnavo muslimani Valencije.«
Mesto je imelo resne težave sredi štirinajstega stoletja. Na eni strani se je zmanjšalo prebivalstvo zaradi več epidemij kuge (1348 in naslednjih letih), na drugi strani zaradi serije vojn in nemirov, ki so sledili. Med njimi je bila vojna v Uniji, upor državljanov proti ekscesom monarhije, ki jo je vodila Valencija kot središče kraljestva in vojna s Kastilijo, ki je prisilila zgraditi novo obzidje, da bi se uprli kastiljskim napadom leta 1363 in 1364. V teh letih, je bilo sobivanje treh skupnosti, ki so živele v mestu - muslimani, kristjani in judje precej sporna. Judje, ki so naseljevali območje okoli obale, so gospodarsko in socialno napredovali in njihova četrt se je postopoma razširila preko svojih meja na račun sosednjih župnij. Medtem so bili muslimani, ki so ostali v mestu, zasidrani v mavrski soseski v bližini današnjega trga Mosen Sorel. Leta 1391 je nenadzorovana drhal napadla judovsko četrt, ki je povzročilo njeno navidezno izginotje in vodilo v prisilno spreobrnjenje preživelih članov v krščanstvo. Muslimanska četrt je bila napadena v podobnih nemirih leta 1456, posledice pa so bile manjše.
Zlata doba Valencie
V 15. stoletju je prišlo do naglega ekonomskega širjenja območja, ki je znano tudi kot Zlata doba Valencie. S sočasno rastjo prebivalstva je mesto bilo najbolj naseljeno v Aragonskem kraljestvu. Lokalna industrija je dosegla velik napredek, hkrati pa so razvile finančne institucije, ki so kraljici Izabeli I. Kastiljski omogočile financiranje odprave Krištofa Kolumba leta 1492. Konec 15. stol. je bila zgrajena »Lonja de la Seda« stavba, ki je bila namenjena vse večjemu in uspešnejšemu trgovanju. Tako je bila Valencia eno izmed najbolj vplivnih mediteranskih mest v 15. in 16. stoletju. Zanimivo je, da je bila prva tiskana beseda na Iberskem polotoku natisnjena prav v Valenciji prav tako tudi prva tiskana Biblija v romanskem jeziku in sicer že leta 1478.
Po odkritju Amerike Evropsko gospodarstvo je bilo po velikih odkritjih nove celine usmerjeno predvsem proti Atlantiku, kar pa ni prizaneslo trgovanju v Mediteranu. Kljub Aragonski in Kastiljski povezavi, je bilo odkrivanje in zasedanje novih ozemelj še naprej izključno v rokah Kastilije. Prebivalce Valencie, Katalonije, Aragonije in Majorke je tako prizadela izguba posla, zato je Valencia zapadla v hudo gospodarsko krizo. Ta se je še poglobila v začetku 17. stoletja z izgonom Judov in prisilnim prevzemom krščanske vere za muslimanske potomce.