Guido iz Arezza

Guido iz Arezza (tudi Guido Aretinus, Guido Areški, Guido Monaco), italijanski glasbenik, menih in pedagog, * okrog 992, † 17. maj? 1050)

Obravnavan je kot izumitelj – ali kot razvijalec – (sodobne) konvencionalne glasbene notacije, ki je nadomestila nevmatsko notacijo. Morda najpomembnejši evropski pisec o glasbi med Boetijem in Johannesom Tinctorisom, po delu De institutione musica prvega, je bil Guidov Micrologus najbolj razširjena srednjeveška razprava o glasbi.

Biografski podatki o Guidu so na voljo le iz dveh sodobnih dokumentov; čeprav ponujata omejeno ozadje, je mogoče dobiti osnovno razumevanje njegovega življenja. Guido je bil menih benediktinskega reda v italijanskem mestu Arezzo. Njegova poklicna pot se je začela okoli leta 1013 kjer je začel poučevati v opatiji v Pomposi blizu Ferrare, vendar so njegov antifonarij Prolog v antifonariju in nove metode poučevanja, ki temeljijo na notaciji v sistemu, pri njegovih kolegih povzročili precejšnje nezadovoljstvo. Leta 1025 se je preselil v Arezzo in pod pokroviteljstvom škofa Tedalda iz Arezza poučeval pevce v arezški stolnici. Z notnim zapisom je lahko hitro poučeval velike količine glasbe in napisal večplasten Micrologus, s čimer je pritegnil pozornost vse Italije. Papež Janez XIX. ga je, ker so ga njegove inovacije zanimale, poklical v Rim. Po prihodu in začetku razlage svojih metod duhovščini ga je poleti bolezen odslovila. Preostanek njegovega življenja je večinoma neznan, vendar se je naselil v samostanu blizu Arezza, verjetno v enem od Avellanov kamaldolskega reda.

Kontekst in viri Podatki o Guidovem življenju so redki; glasbeni zgodovinar Charles Burney je trdil, da je pomanjkanje zapisov posledica Guidovega meništva. Burney je nadaljeval, da so, po besedah ​​muzikologa Samuela D. Millerja, »Guidova skromnost, nesebična opustitev materialnih koristi in poslušnost avtoriteti po navadi zakrivali njegove poteze, delo in motivacije«. Znanstveni oris Guidovega življenja je bil predmet številnih mitologizacij in nesporazumov. Te dvomljive trditve vključujejo, da je večino življenja preživel v Franciji (zapisano že v delu Johannesa Trithemiusa De ecclesiasticis iz leta 1494); da se je izobraževal v Saint-Maur-des-Fossés blizu Pariza; in neutemeljene govorice, da je bil zaprt zaradi zarot tistih, ki so bili sovražni do njegovih inovacij.

Glavna ohranjena dokumenta, povezana z Guidom, sta dve nedatirani pismi; posvetilno pismo škofu Tedaldu iz Arezza in pismo njegovemu kolegu Mihaelu iz Pompose, znano kot Epistola ad Michaelem. Ta pisma zagotavljajo dovolj informacij in konteksta za kartiranje glavnih dogodkov in kronologije Guidovega življenja, čeprav Miller ugotavlja, da "ne omogočajo podrobnega, verodostojnega pregleda".

Življenje in kariera Zgodnje življenje Guido se je rodil nekje med letoma 990 in 999. Ta razpon rojstnih datumov je bil ugotovljen na podlagi zdaj izgubljenega in nedatiranega rokopisa Micrologus, kjer je navedel, da je bil star 34 let, ko je bil Janez XIX. papež (1024–1033). Z datacijo rokopisa švicarskega muzikologa Hansa Oescha v leto 1025–1026 se strinjajo znanstveniki Claude V. Palisca, Dolores Pesce in Angelo Mafucci, pri čemer Mafucci ugotavlja, da je to »zdaj soglasno sprejeto«. To bi nakazovalo na rojstni datum ok. 991–992.

Guidov rojstni kraj je še manj zanesljiv in je bil predmet številnih nesoglasij med znanstveniki, glasbeni zgodovinar Cesarino Ruini pa ugotavlja, da je zaradi Guidovega ključnega pomena »razumljivo, da si več lokacij v Italiji lasti čast, da so rodile G[uida]«. Obstajata dva glavna kandidata: Arezzo, Toskana ali opatija Pomposa na jadranski obali blizu Ferrare. Muzikolog Jos. Smits van Waesberghe je trdil, da se je rodil v Pomposi zaradi svoje močne povezave z opatijo od ok. 1013 do 1025; po Van Waesbergheju je Guidov epitaf Arezzo posledica njegovega približno ducat letnega bivanja tam pozneje v življenju. Mafucci se ni strinjal z Van Waesberghejevimi sklepi in trdil, da bi Guido, če bi se rodil v Pomposi, tam preživel skoraj 35 let in bi bil zato bolj verjetno znan kot »iz Pompose«. Mafucci navaja poročilo skoraj sodobnega zgodovinarja Sigeberta iz Gemblouxa (ok. 1030–1112), ki je Guida imenoval »Guido Aretinus« (Guido iz Arezza), kar nakazuje, da zgodnja uporaba takšne oznake pomeni, da je bil Guidovo rojstno mesto Arezzo. Mafucci je s sklicevanjem na nedavno odkrite dokumente leta 2003 identificiral Guida z Guidom clerico filius Roze iz stolnice v Arezzu. Če ima Mafucci prav, bi Guido prejel zgodnjo glasbeno izobrazbo v stolnici v Arezzu od diakona po imenu Sigizo, bil pa je posvečen v subdiakona in aktiven kot kantor.

Pomposa Okoli leta 1013 je Guido odšel v opatijo Pomposa, enega najbolj znanih benediktinskih samostanov tistega časa, da bi dokončal svojo izobrazbo. Ko je postal znan menih, je začel razvijati nova načela notnega zapisa (glasba se piše in bere iz organiziranega vizualnega sistema).

Guido je, verjetno črpajoč iz spisov Oda iz Saint-Maur-des-Fossésa, začel osnutek svojega sistema v antifonarju Regulae rhythmicae, na katerem je verjetno delal s svojim kolegom Mihaelom iz Pompose. V prologu antifonarja je Guido izrazil svoje nezadovoljstvo zaradi velike količine časa, ki ga pevci porabijo za pomnjenje glasbe. Sistem, je pojasnil, bi preprečil potrebo po pomnjenju in tako pevcem omogočil dodaten čas za diverzifikacijo študija v druge molitve in verska besedila. Svoje pevce je začel poučevati na ta način in si pridobil sloves, da je sposoben hitro poučevati precejšnje količine glasbe. Čeprav so njegove ideje vzbudile zanimanje po vsej Italiji, so vzbudile precejšnjo ljubosumnost in odpor njegovih menihov, ki so se zaradi njegovih inovacij počutili ogrožene. Med tistimi, ki niso odobravali, je bil opat Guido iz Pompose. Zaradi teh ugovorov je Guido okoli leta 1025 zapustil Pomposo in se preselil – ali se »vrnil«, če sledimo hipotezi o rojstnem kraju Arezza – v Arezzo.

Arezzo, Rim in poznejše življenje

Arezzo ni imel samostana; škof Tedald iz Arezza (škof od 1023 do 1036) je Guida imenoval za nadzornika usposabljanja pevcev za arezško stolnico. V tem času je Guido začel delati na Micrologusu oziroma v celoti na Micrologusu de disciplina artis musicae. Delo je naročil in posvetil Tedaldu. Bil je predvsem glasbeni priročnik za pevce in je obravnaval široko paleto tem, vključno s koralom, polifonično glasbo, monokordom, melodijo, zlogi, modusom, organumom, neume in številnimi njegovimi učnimi metodami. Guido je nadaljeval z istim učnim pristopom kot prej in skrajšal standardno 10-letno usposabljanje za idealnega kantorja na le eno ali dve leti. Pozornost celotne Italije se je vrnila k Guidu in papež Janez XIX. ga je poklical v Rim, saj je bodisi videl bodisi slišal tako njegove Regulae rythmaicae kot inovativne tehnike poučevanja notnega zapisa. Teobald je morda pomagal organizirati obisk in okoli leta 1028 je Guido tja odpotoval s kanonikom Domom Petrom iz Arezza in opatom Grimaldom iz Arezza. Njegova predstavitev je vzbudila veliko zanimanja duhovščine in podrobnosti njegovega obiska so vključene v Epistola ad Michaelem.

Medtem ko je bil Guido v Rimu, je zbolel in vroče poletje ga je prisililo, da je odšel, z zagotovilom, da ga bo ponovno obiskal in podal dodatno razlago svojih teorij. V Epistoli ad Michaelem Guido omenja, da ga je pred odhodom obiskal opat Guido iz Pompose, ki je obžaloval svojo vlogo pri Guidovem odhodu iz Arezza in ga zato povabil, naj se vrne v opatijo. Guido iz Pompose je utemeljil, da se mora izogibati mestom, saj je bila večina njihovih cerkvenih mož obtožena simonije, čeprav ni znano, ali si je Guido za cilj izbral opatijo Pomposa. Zdi se bolj verjetno, da se je Guido okoli leta 1029 naselil v samostanu Avellana kamaldolskega reda blizu Arezza, saj so mnogi najstarejši rokopisi z gvidonsko notacijo kamaldolski. Zadnji dokument, ki se nanaša na Guida, ga uvršča v Arezzo 20. maja 1033; znano je le, da je umrl nekaj časa po tem datumu.

Glasbena teorija in inovacije Dela

Navedena štiri dela so zanesljivo pripisana Guidu.

Epistola ad Michaelem je edina, ki ni formalna glasbena razprava; napisana je bila neposredno po Guidovem potovanju v Rim, morda leta 1028, vendar najkasneje leta 1033. Vse tri glasbene razprave so bile napisane pred Epistolo ad Michaelem, saj Guido v njej omenja vsako od njih. Natančneje, Micrologus lahko datirajo po letu 1026, saj v predhodnem posvetilnem pismu Tebaldu Guido čestita za njegove načrte za novo cerkev sv. Donata iz leta 1026. Čeprav se je Prolog v antifonariju začel v Pomposi (1013–1025), se zdi, da ni bil dokončan do leta 1030.

Solmizacija Guido je razvil nove tehnike poučevanja, kot sta notni zapis in uporaba mnemotehnike (solmizacija) ut–re–mi–fa–sol–la (do–re–mi–fa–so–la). Zlogi ut-re-mi-fa-sol-la (do-re-mi-fa-sol-la) so vzeti iz šestih polvrstic prve kitice himne Ut queant laxis, katere note so zaporedoma dvignjene za en korak, besedilo pa se pripisuje italijanskemu menihu in učenjaku Paulusu Deaconu (čeprav ima glasbena linija bodisi skupnega prednika s prejšnjo postavitvijo Horacijeve Ode Filidi (Ode 4.11), posnete v montpellierskem rokopisu H425, bodisi je bila morda vzeta od tam).Stuart Lyons, Horace's Odes and the Mystery of Do-Re-Mi with Full Verse Translation of the Odes. Oxford: Aris & Phillips, 2007. Giovanni Battista Doni je znan po tem, da je spremenil ime note Ut (C) in jo preimenoval v Do (v zaporedju Do Re Mi ..., znanem kot solfège). Kmalu zatem je bila dodana sedma nota, Si (iz začetnic za Sancte Iohannes, latinsko za svetega Janeza Krstnika), da bi se dokončala diatonična lestvica.Norman Davies, Europe: A History (Oxford and New York: Oxford University Press, 1996), pp. 271–7). ; . V anglofonskih državah je Sarah Glover v 19. stoletju Si spremenila v Ti, tako da se je vsak zlog lahko začel z drugo črko (to je sprostilo tudi Si za kasnejšo uporabo kot solfo). Ti se uporablja v toničnem solfu in v pesmi »Do-Re-Mi«.

Guidonova roka Guidu nekoliko zmotno pripisujejo izum guidonske roke, široko uporabljenega mnemoničnega sistema, kjer so imena not preslikana na dele človeške roke. Guido dejansko opisuje le osnovno obliko guidonske roke, popolnoma izdelanega sistema naravnih, trdih in mehkih heksakordov pa mu ni mogoče zanesljivo pripisati.Claude V. Palisca, "Theory, Theorists, §5: Early Middle Ages", The New Grove Dictionary of Music and Musicians, second edition, edited by Stanley Sadie and John Tyrrell (London: Macmillan Publishers).

V 12. stoletju je prišlo do razvoja poučevanja in učenja glasbe na učinkovitejši način. Guido iz Arezza je več kot sto let po svoji smrti razvil gvidonsko roko, kar je glasbenikom omogočilo, da so določen sklep ali konico prsta označili z lestvico (v sodobni dobi imenovano tudi heksakord). Uporaba določenih sklepov roke in konic prstov je spremenila način učenja in pomnjenja zlogov solmizacije. Gvidonska roka ni postala le standardna uporaba pri pripravi glasbe v 12. stoletju, temveč je njena priljubljenost rasla še v 17. in 18. stoletju.Bonnie J. Blackburn, "Lusitano, Vicente", Grove Music Online. Oxford Music Online. Oxford University Press. Web. accessed 13 July 2016. Poznavanje in uporaba gvidonske roke je glasbeniku omogočila preprosto transponiranje, prepoznavanje intervalov ter pomoč pri uporabi notacije in ustvarjanju nove glasbe. Glasbeniki so lahko med nastopi peli in si zapomnili daljše dele glasbe in kontrapunkta, količina porabljenega časa pa se je dramatično zmanjšala.Don Michael Randel, "Guido of Arezzo", The Harvard Biographical Dictionary of Music (Cambridge, MA: Belknap Press of Harvard University Press, 1996): 339–40.

Zapuščina