Rák () je razred bolezni, za katere je značilna nenadzorovana celična delitev in sposobnost teh celic, da napadejo druga tkiva, bodisi tako, da se neposredno vrastejo v sosednje tkivo (»invazija«) ali pa z migracijo rakastih celic na oddaljena mesta (»zasevanje«). Ta nenadzorovana delitev celic je posledica poškodbe DNK oziroma mutacije nekaterih vitalnih genov, ki med drugim nadzorujejo delitev celic. Ena ali več takih mutacij, ki so lahko bodisi pridobljene bodisi podedovane, lahko privedejo do nenadzorovane delitve celic in tvorbe tumorja. Rak ni nujno le posledica podedavane ali pridobljene mutacije v telesu, ampak se lahko pri nekaterih živalskih vrstah, kot sta domači pes in tasmanski vrag, rakave celice prenesejo v telo tudi iz drugega organizma. To se dogaja le pri živalskih vrstah, katerih predstavniki imajo med seboj dovolj sorodno DNK, da organizem rakavih celic ne prepozna kot vsiljivca. Tumor (beseda izhaja iz latinščine, ker pomeni oteklino oz. zadebelitev) označuje katerokoli nenormalno maso tkiva, je pa lahko maligen (rakotvoren) ali benigen (nerakotvoren). Le maligni tumorji imajo sposobnost širjenja v sosednja tkiva in tvorjenja metastaz.
Rak lahko povzroči številne različne simptome, odvisno od mesta in značaja malignega tkiva in od tega, ali je prišlo do metastaz. Dokončna diagnoza navadno zahteva mikroskopsko preiskavo tkiva, pridobljenega z biopsijo. Ko je diagnosticiran, se rak navadno zdravi s kirurškim posegom, kemoterapijo ali obsevanjem, v zadnjem času pa tudi z biološkimi zdravili. Medicinska specializacija, ki se ukvarja z rakom, se imenuje onkologija. Predpono onko- uporabljamo tudi za druge pojme, povezane z rakom.
Če se ne zdravi, večina rakastih obolenj sčasoma privede do smrti; rak je eden vodilnih vzrokov smrtnosti v razvitih državah. Večino rakastih obolenj se lahko zdravijo, številne tudi pozdravijo, posebej če se zdravljenje začne dovolj zgodaj. Številne oblike rakastih obolenj so povezane z dejavniki okolja, ki se jim je mogoče ogniti. Na drugem mestu med dejavniki okolja, ki ima med za posledico rakasta, obolenja je kajenje (glej vpliv kajenja tobaka na zdravje).
Dejavniki okolja, ki vplivajo na povečano obolelost z rakom, so predvsem: nezdrava prehrana, stres in premalo gibanja. Zdrava prehrana naj vsebuje veliko sadja in zelenjave, hrane bogate z vlakninami (kar je pomembno predvsem za preventivo raka na debelem črevu, ki je v zadnjem času zelo v porastu), ter malo maščob in sladkorjev. Stres zelo vpliva na človeško telo, zato se mu je potrebno čim bolj izogibati oz. se ga naučiti obvladovati (avtosugestija, meditacija, joga). Dovolj gibanja in dobra fizična kondicija zelo pripomoreta k zmanjšanju verjetnosti obolelosti. Poleg dejavnikov okolja pa je zelo pomembna genska obremenjenost s to boleznijo (t. i. družinska anamneza), zato morajo potomci obolelih ljudi še posebej paziti na dejavnike okolja in pravočasno opravljati preventivne preglede pri zdravniku.
Etimologija Termin "rak" izhaja izhaja iz grške besede karkinos (). Najverjetneje je besedo prvi uporabil Hipokrat,Novaković s sod., Onkologija, 2009, str. 57. grški antični zdravnik, ki je med zdravljenjem naletel na številne primere rakastih tvorb, ki so ga zaradi številnih žil spominjale na klešče raka.Cooper, The Cell: A Molecular Approach, 2007, str. 720.
Zgodovina Stari Egipt in antika Najstarejši dokumentirani primeri rakastih obolenj segajo v čas Starega Egipta, med letoma 3000 in 1500 pr. n. št. Primeri so bili zapisani na številnih papirusih, med katerimi sta najbolj znana »Edwin Smith« in »George Ebers«, ki vsebujeta poglobljene zapise o tumorjih in ulceracijah dojk. Kljub temu se znanstveniki strinjajo, da bolezen verjetno obstaja že od samega pojava človeka, kar med drugim dokazuje odkritje ostankov malignega tumorja (verjetno Burkitovega limfoma) v fosilnih ostankih človečnjakaDomnevano je, da fosilni ostanki pripadajo ali vrsti Homo erectus (pokončni človek) ali pa rodu Avstralopitek. iz poznega terciarja ali zgodnjega kvartarja, ki ga je leta 1932 odkril kenijski arheolog Louis Leakey. Najstarejši primerek človeškega tumorja izvira iz železne dobe iz lobanje ženskega osebka, sledi malignega melanoma pa naj bi odkrili tudi v mumificiranih truplih Egipčanov in Inkov, starih več tisoč let.
Zdravljenje je bilo dolga obdobja omejeno na verske obrede in uporabo naravnanih sestavin, čeprav so zdravniki v Starem Egiptu priporočali izžiganje (kavterizacijo) rakastih tvorb. Poleg tega so znali razlikovati med benignim in malignim tipom tumorja.History of cancer MedicineWorld.Org. Pridobljeno 03.08.2009. V času Konstantinopla je bila splošno sprejeta teorija, da povzroča raka prevelika količina »črnega žolča«.
Renesansa Šele v času renesanse so rak začeli zdraviti klinično, najpogosteje s kremami, ki so vsebovale arzen, vendar se je teorija o črnem žolču obdržala do 16. stoletja, dokler je ni ovrgel Gaspare Asseli, italijanski zdravnik, z odkritjem limfnega sistema. Domneval je, da so glavni vzrok za nastanek raka nepravilnosti v limfnem sistemu. Francoski zdravnik Claude Gendron je predlagal teorijo, po kateri se rak pojavi kot trda, rastoča masa, ki se je ne da pozdraviti z zdravili, zaradi česar mora biti kirurško odstranjena "z vsemi svojimi filamenti". Podobnega mnenja je bil njegov sodobnik v 18. stoletju John Hunter, škotski kirurg.
18. stoletje in moderna doba Začetke eksperimentalne onkologije predstavlja delo dveh francoskih zdravnikov, Jean Astruca in Claude Bernarda, ki je predstavljalo temelj za poznejše diagnoze in zdravljenje, prvo avtopsijo žrtve raka pa je opravil leta 1761 Giovanni Morgani. Odkritje anestezije, Leeuwenhoekove izboljšave mikroskopa in Virchowove patološke raziskave rakastih tkiv so pripomogle k boljši diagnozi in kirurškem odstranjevanju. Kljub vsemu pa je število rakastih obolenj znatno naraslo šele v 20. stoletju; do takrat so bile glavni vzrok za smrt nalezljive bolezni, kot so bakterijske pljučnice in tuberkoloza.Cooper, The Cell: A Molecular Approach, 2007, str. 721. Leta 1911 je Francis Peyton Rous odkril virus, ki povzroča raka, pozneje pa je bilo odkritih še veliko kemičnih in fizikalnih karcinogenov. Pozneje v 20. stoletju so raziskave raka pripomogle k razumevanju mehanizmov celične delitve in diferenciacije.
Klasifikacija thumb|right|250px|Prečni prerez jeter z vidnimi metastazami pankreatičnega tumorja (bela področja). V patologiji raka je osnovna in najpomembnejša delitev na benigni tumor in maligni tumor (malignom). Benigni tumor (iz latinščine benignus, blagi) ali primarni tumor ne kaže niti morfoloških niti kliničnih znakov invazivnega vraščanja v sosednja tkiva ali zasevkov (metastaz), kar torej pomeni, da je omejen le na izvornem mestu nastanka. Maligni tumor (iz latinščine malignus, slabi oz. zloben) ima sposobnost invazivnega vraščanja v sosednja tkiva ali razširjanja preko obtočil in/ali mezgovnega (limfnega) sistema v oddaljena tkiva, kjer tvori metastaze oziroma sekundarne tumorje. Zaradi slednjega predstavljajo maligni tumorji veliko večjo nevarnost kot benigni, ki se lahko v celoti odstranijo s kirurškim posegom. Le maligni tumor pravilno imenujemo tudi rak.
Tako benigni kot maligni tip se dalje razvršča glede na tip celic, iz katerih nastanejo. Tako ločujemo: karcinome – izvirajo iz epitelnih celic, predstavljajo pa največjo skupino (90 % vseh tumorjev) in so malignega tipa; sarkome – izvirajo iz celic mišičnega, kostnega, hrustančnega in vezivnega tkiva in so redki pri človeku; levkemije in limfome – izvirajo iz krvnih celic ali celic kostnega mozga in predstavljajo 7 % vseh tumorjev; tumorje zarodnih celic – izvirajo iz totipotentnih celic; blastične tumorje ali blastome – večinoma maligni tumorji, ki so podobni nezrelemu ali embrionalnemu tkivu, običajno pa so prisotni pri otrocih.
Nadaljnje razvrščanje temelji na prizadetem organu. Tako npr. pri karcinomih ločujemo pljučni rak, rak dojk, rak na požiralniku idr. Tako pri moških kot tudi ženskah povzroča trenutno največ smrti pljučni rak. Na drugem mestu je pri moških rak na prostati, pri ženskah pa rak na dojki. Incidenca rakastih obolenj je večja pri moških.Cancer Statistics 2008 (PPT) American Cancer Society (ACS). Pridobljeno 04.08.2009.
Maligne tumorje običajno poimenujemo tako, da kot koren besede nastopa latinsko ali grško ime prizadetega organa, v priponi pa -karcinom, -sarkom ali -blastom; primer tega je rak na jetrih oz. hepatokarcinom. Pri benignih tumorjih nastopa kot pripona -om, npr. hepatocelularni adenom, vendar pa se redkeje uporablja tudi za maligne tumorje, kot sta melanom (rak melaninskih celic) in seminom (rak testisa).
Kancerogeneza
V normalnem človeškem telesu skozi življenje poteče več tisoč bilijonov celičnih delitev, zato je verjetno, da pri kopiranju dednega material lahko pride do spontanih mutacij. V vsaki celici obstaja nadzorni oziroma kontrolni sistem celičnega cikla, ki je odgovoren za pravilno kopiranje dednega materiala, raznih organelov in makromolekul, razporeditev kopiranih materialov in delitev v hčerinske celice. V primeru poškodbe DNK, nedokončanih znotrajceličnih procesov in neugodnega zunajceličnega okolja kontrolni sistem zaustavi proces kopiranja ali delitve in tako celici omogoči dovolj časa, da popravi kakršnokoli napako. V primeru da napake sistem ne uspe zaznati in jo odpraviti, lahko celica sproži programirano celično smrt (apoptoza), obstajajo pa tudi drugi varnostni mehanizmi.
Kljub učinkovitemu nadzornem sistemu, ki odpravi mutacije, pa lahko pride do situacije, ko mutirana celica uide sistemu. Za preživetje celica potrebuje selektivno prednost pred normalnimi celicami, ki jo pridobi preko progresivnega kopičenja mutacij skozi vrsto uspešnih delitev. Pri tem pride do naravnega izbora, tj. iz generacije v generacijo postajajo pogostejše tiste dedne lastnosti celic, ki jim dajejo večjo možnost za preživetje in razmnoževanje, zaradi česar se začnejo mutirane celice razmnoževati na škodo normalnih celic. K mutacijam bistveno prispevajo karcinogeni, periodične poškodbe in za celice neugodno okolje (npr. hipoksija).
Mehanizmi nastanka in razvoja Kancerogenezo lahko v grobem razdelimo v tri stopnje:Novaković s sod., Onkologija, 2009, str. 25. Iniciacija – med podvojevanjem DNK se kopičijo mutacije, katerih posledica nenadzorovano izražanje proto-onkogenov in/ali inaktivacija tumor-supresorskih genov, spremeni pa se tudi stopnja metilacije teh genov, in sicer se na promotorskih regija pri proto-onkogenih zmanjša stopnja metilacije, pri tumor-supresorskih genih pa se poveča; Promocija – podvojujejo se celice z mutacijami, s čimer se kopičijo nove mutacije, katerih število raste sorazmerno s številom celičnih delitev; Progresija – izrazijo se maligne lastnosti: tvori se tumorsko krvožilje (vaskularna faza), le-to pa privede do močnejšega protitumorskega odgovora zaradi vdora celic imunskega sistema ter metastaziranje. thumb|right|175px|Raka povzroča več različnih mutacij na proto-onkogeni in tumor-supresorskih genih, kar vodi v intenzivne celične delitve. Različne vrste tumorjev (novotvorb) zahtevajo različne kombinacije lastnosti za razvoj, kljub temu pa imajo vse tumorske celice nekaj skupnih lastnosti: intenzivne delitve (neoplazija) – celice imajo zaradi mutacij komponent v celični signalizaciji zmanjšano odvisnost ali popolno neodvisnost od rastnih faktorjev za rast, preživetje in delitev, v nekaterih primerih pa celice same proizvajajo rastne faktorje in s tem stimulirajo lastne delitve, kar imenujemo avtokrina rastna stimulacija; genetska nestabilnost – kopičenje mutacij, ki ovirajo točno podvajanje dednega materiala, popravljanja napak ter sprememb na nivoju kromosomov (npr. prelomi); neodvisnost od kontaktne inhibicije – tumorske celice so neodvisne od kontaktne inhibicije, kar pomeni, da migracija in proliferacija celic ni preprečena kljub tvorbi stikov s sosednjimi celicami;