Kip svobode (angleško Statue of Liberty; s polnim imenom Liberty Enlightening the World, francosko La Liberté éclairant le monde, slovensko Svoboda razsvetljuje svet) je ameriški spomenik, kolosalna neoklasicistična skulptura, delo francoskega kiparja Frederica Augusta Bartholdija. Stoji na otoku Liberty island ob ustju reke Hudson v newyorškem pristanišču, postavljen 28. oktobra 1886 ob stoti obletnici neodvisnosti ZDA kot darilo francoskega ljudstva Američanom in predstavlja pozdrav vsem obiskovalcem, tudi priseljencem, ki so prihajali v Ameriko. Kip je od leta 1924 skupaj s postajo za priseljence na otoku Ellis del Državnega spomenika, od leta 1984 pa na seznamu Unescove svetovne kulturne dediščine.http://whc.unesco.org/en/list/307
Kip ženske figure predstavlja Libertas, rimsko boginjo svobode, ki v iztegnjeni visoko dvignjeni desni roki drži pozlačeno baklo, v levi roki pa nosi tabulo ansata (ploščo z lastovičjimi ročaji), na kateri je natisnjen datum ameriške deklaracije neodvisnosti, 4. julij 1776. Ob njenem vznožju leži pretrgana veriga (v spomin na nedavno nacionalno odpravo suženjstva). Kip svobode je eden najznačilnejših ameriških simbolov, ikona svobode in ZDA. Z višino kipa 46,05 metra in skupno višino 92,99 metrov spada med najvišje kipe sveta, do leta 1959 je bil najvišji.
Zgodovina Bartholdija je navdahnil francoski profesor prava in politik Édouard René de Laboulaye, ki naj bi leta 1865 razlagal, da bi vsak spomenik, postavljen v čast ameriški neodvisnosti, bil temu primerno skupni projekt francoskega in ameriškega naroda. Zaradi težavnega političnega položaja v Franciji se je delo na spomeniku začelo šele v začetku 70. let 19. stoletja. Leta 1875 je Laboulaye predlagal, da Francija financira kip, medtem ko ZDA poskrbi za mesto postavitve in zgraditev podstavka. Bartholdi je dokončal glavo in roko z baklo še preden je bil kip v celoti zasnovan. Oba dela kipa sta bila predhodno razstavljena za javnost na več mednarodnih razstavah.
Roka z baklo je bila prikazana na svetovni razstavi v Filadelfiji ob stoletnici podpisa Deklaracije o Ameriški neodvisnosti 1876 ter od leta 1876 do 1882 v Madison Square parku v New Yorku. Zbiranje sredstev se je izkazalo za zahtevno, zlasti za Američane, in z letom 1885 delo na podstavku zaradi pomanjkanja oteženo. Založnik New York Worlda Joseph Pulitzer je s kampanjo za donacije, s katero bi dokončal projekt, pritegnil več kot 120.000 vlagateljev, od katerih je večina prispevala manj kot en dolar. Kip je bil zgrajen v Franciji, odpremljen čez Atlantik na krovu francoske fregate »Isere« v zabojnikih in sestavljen na že dograjenem granitnem podstavku v obliki zvezde Fort Wooda na otoku, tedanjem Bedloe's Islandu. Dokončanje kipa 28. oktobra 1886 sta zaznamovali prva newyorška parada s konfeti in otvoritvena proslava pred več tisoč ljudmi, ki ji je predsedoval tedanji predsednik ZDA Grover Cleveland.
Kip je do leta 1901 upravljal ameriški Odbor za svetilnike, od 1901 do 1933 ameriško vojno ministrstvo, od 1933 pa je bil vzdrževan s strani ameriškega Urada narodnih parkov. Večino leta 1938 je bil zaradi obnove zaprt. V začetku 80. letih 20. stoletja so ob pregledu ugotovili, da se je stanje kipa poslabšalo do take mere, da je bila potrebna obsežna obnova. Med zaprtjem 1984-1986 je bila zamenjana roka z baklo in večina notranjega ogrodja. Za dlje časa se je območje spomenika zaprlo po napadih 11. septembra 2001 zaradi varnosti. Podstavek je bil ponovno odprt v letu 2004, sam kip pa v letu 2009, pri čemer je bilo omejeno število obiskovalcev z dovoljenjem za vzpon na krono. Ponovno je bil kip zaprt za leto dni do 28. oktobra 2012, ko so mu namestili dodatno stopnišče in ostale varnostne funkcije. Le dan kasneje so morali zaradi orkana Sandy zapreti sam otok, na katerem stoji kip. Tako otok kot kip sta bila ponovno odprta 4. julija 2013. Javni dostop do balkona okoli bakle je zaprt zaradi varnostnih razlogov vse od leta 1916.
Izvor Izvor projekta Kipa svobode se včasih zasledi v komentarju, ki ga je dal sredi leta 1865 francoski profesor prava Édouard René de Laboulaye. V večernem pogovoru na svojem domu v Versaillesu naj bi Laboulaye, goreč podpornik severnjaške Zveze v ameriški državljanski vojni, dejal, da če se naj bi postavljal spomenik v Združenih državah v spomin na njihovo neodvisnost, bi si mislil, da je edino naravno, da se postavi v združenem naporu - skupnem delu francoskega in ameriškega naroda. Urad narodnih parkov je v poročilu iz leta 2000 zapisal, da je to legendo izsledil v pamfletu za zbiranje sredstev iz leta 1885, medtem ko je bil sam kip najverjetneje zasnovan v letu 1870.
thumb|left|upright|Ameriški patent dizajna Bartholdija
Po Bartholdiju, ki je kasneje pripovedoval to zgodbo, Laboulayev komentar ni bil mišljen kot predlog, ga je pa vseeno navdihnil. Ob tedanji represivni naravi režima Napoleona III. Bartholdi ob ideji ni takoj ukrepal razen, da je o njej razpravljal z Laboulayem. Bartholdi je bil razen tega zaposlen že z drugimi možnimi projekti. V poznih 60. letih se je sešel z egiptovski kedivom Ismailom Pašo z načrtom postavitve velikega svetilnika v obliki staroegičanse ženske fellah s pokončno baklo na severnem vhodu v Sueški prekop v Port Saidu. Za predlagano delo so bili narejeni modeli in skice, vendar do odločitve o izgradnji ni prišlo. Za sueški predlog je bil podan klasični primer rodoškega kolosa: antičnega bronastega kipa grškega boga sonca Heliosa, za katerega se domneva, da je bil visok preko 30 metrov, podobno postavljen ob vhodu v pristanišče na otoku Rodos.
Vsak večji projekt je nadalje zamujal zaradi francosko-pruske vojne, v kateri je Bartholdi služil kot policijski častnik. V vojni je bil Napoleon III. zajet in odstavljen, Bartholdijeva domača provinca Alzacija predana Prusom, v Franciji pa se je vzpostavila bolj liberalna republika. Ker je Bartholdi načrtoval potovanje v Ameriko, se je z Laboulayem odločil, da je pravi čas za pogovor o ideji z vplivnimi Američani. Junija 1871 je Bartholdi odpotoval s predstavitvenimi pismi, pod katere se je podpisal Laboulaye. Ob vstopu v newyorško pristanišče se je Bartholdi osredotočil na Bedloe's Island kot prostor za postavitev kipa, pri tem je bil vesel ob spoznanju, da si otok lasti ameriška vlada za obrambo pristanišča. Ob srečanju s številnimi vplivnimi Newyorčani je Bartholdi obiskal tudi predsednika Ulyssesa Granta, ki mu je zagotovil, da ne bo težko pridobiti prostora za kip. Združene države je Bartholdi prepotoval dvakrat z vlakom, ob tem srečal mnoge, za katere je menil, da bodo razumevajoči do projekta. Kljub temu je ostal zaskrbljen ob javnem mnenju na obeh straneh Atlantika, nezadostno podpirajočim do predloga; z Laboulayem sta se zato odločila, da počakata z izgraditvijo javne kampanje.
thumb|Bartholdijev Belfortski lev
Bartholdi je naredil prvi model v letu 1870, in nadaljeval z razvijanjem zamisli po vrnitvi v Francijo. Poleg tega je delal tudi na številnih plastikah, namenjenih krepitvi francoskega patriotizma po porazu proti Prusom. Ena od teh je bil Belfortski lev, mogočen kip vklesan v peščenjaku pod Belfortsko trdnjavo, ki se je v času vojne zoperstavljala pruskemu obleganju več kot tri mesece. Kljubovalen lev, 22 metrov dolg in pol toliko visok, prikazuje čustveno kakovostno značilnost romanticizma, ki ga je Bartholdi kasneje vnesel v Kip svobode.
Izgled, slog in simbolika thumb|left|Detajl s freske Constantina Brumidija na ameriškem Kapitolu, Washington D.C., prikazuje dva zgodnja simbola Amerike: Kolumbijo (levo) in indijansko princeso (desno)
Bartholdi in Laboulaye sta razmišljala, kako najbolje izraziti idejo ameriške svobode. V zgodnji ameriški zgodovini sta bili pogosto uporabljeni dve ženski figuri kot kulturna simbola naroda. Ena od teh simbolov, personificirana Kolumbija, je bila videna kot utelešenje Združenih držav na način, da je Britannia bila povezana z Združenim kraljestvom, Marianne pa je predstavljala Francijo. Kolumbija je izpodrinila predhodni lik avtohtone ameriške indijanske princese, ki je obveljala za necivilizirano in zaničljivo pred Američani. Druga pomembna ženska ikona v ameriški kulturi je upodabljala svobodo, izhajajoč iz Libertas, boginje svobode, široko čaščene v starem Rimu, zlasti med osvobojenimi sužnji. Lik Svobode je krasil večino tedanjih ameriških kovancev, upodobitve Svobode so se pojavljale v ljudski umetnosti, vključno s Kipom svobode Thomasa Crawforda iz leta 1863 na vrhu kupole ameriškega Kapitola.
Umetniki 18. in 19. stoletja so prizedavajoč si, da bi obudili republikanske vzore, pogosto uporabljali upodobitve Svobode kot alegorični simbol. Lik Svobode je bil prav tako upodobljen na velikem pečatu Francoske republike. Bartholdi in Laboulaye sta se izognila podobi revolucionarne Svobode, kot je bila prikazana na Delacroixevi Svoboda vodi ljudstvo (1830). Na tej sliki, ki ponazarja francosko julijsko revolucijo, na pol slečena Svoboda vodi oboroženo množico preko trupel padlih. Laboulaye ni imel nobenega razumevanja do revolucije in bi bila tako Bartholdijeva figura polno odeta v valujočo haljo. Bartholdi je želel dati kipu namesto vtisa nasilja v Delacroixovem delu umirjen videz, z izbiro bakle predstavljajoče napredek, ki bi jo kip držal v roki.
thumb|upright|Kip svobode Thomasa Crawforda
Crawfordov kip je bil oblikovan v zgodnjih 50. letih 19. stoletja. Prvotno je bil kronan s pilosom, kapo dano osvobojenim sužnjem v starem Rimu. Vojni minister Jefferson Davis, južnjak, ki je kasneje služil kot predsednik Konfederacijskih držav, zaskrbljen glede tega, da bi bil pilos vzet kot abolicionistični simbol, je ukazal, da se mora pilos zamenjati s čelado.
Ob tem, da Delacroixev lik nosi pilos, je tudi Bartholdi sprva razmišljal postaviti pileus na svoj kip. Namesto tega je za pokritje glave kipa uporabil diadem oz. krono, s čimer se je izognil referenci z Marianne, ki vedno nosi pilos. Krona s sedmerimi žarki oblikuje avreolo, izposojeno iz antične predstave bogov sonca, Heliosa oz. Sola; Prvotno simbolizira sonce, tukaj sedem morij, sedem celin, skupaj z baklo naznanja sporočilo, da Svoboda razsvetljuje svet.
Bartholdijevi zgodnji modeli so si bili vsi podobni v zamisli: ženska figura v neoklasicističnem slogu predstavljajoč svobodo, nosi stolo in pello (značilno pri upodobitvah rimskih boginj) in držečo baklo visoko v zrak. Obraz naj bi bil oblikovan po Bartoldijevi materi Charlotte Beysser Bartholdi; drugi viri kot model navajajo Isabello Eugenie Boyer, ženo ameriškega iznajditelja in podjetnika Isaaca Singerja Bartholdi je zasnoval figuro z izrazno nezapleteno silhueto, s čimer se je dobro dvignila iznad kulise pristanišča. Ladijski potniki bi jo tako lahko zaznali iz različnih zornih kotov, ko bi se približevali Manhattnu. Figuri je dal poudarjene klasične poteze in pri tem uporabil poenostavljeno modeliranje, odsevajoč ogromen obseg projekta in slovesen pomen.
Bartholdi je ob razvijajočem se projektu naredil spremembe v dizajnu. Premišljeval je o tem, da bi Svoboda držala v rokah pretrgano verigo, vendar se odločil, da bi bilo to preveč sporno v dnevih po državljanski vojni. Pokončni kip se dejansko dviguje nad pretrgano verigo, napol skrito pod haljo, ki jo je s tal težko opaziti. V začetju je bil Bartholdi negotov glede tega, kaj Svobodi položiti v levo roko; njegov izbor je padel na tabulo ansata, ploščo v obliki sklepnika, simbol sodnega prava. Čeprav je Bartholdi zelo občudoval Ustavo Združenih držav, si je za napis na plošči izbral "JULY IV MDCCLXXVI" (4. julij 1776) in tako datum ameriške Deklaracije o neodvisnosti povezal s pojmom svobode.