Unjetiška kultura (češko Únětická kultura, nemško Aunjetitzer Kultur, poljsko Kultura unietycka) je arheološka kultura srednjeevropske bronaste dobe, datirana približno okoli 2300—1600 pr. n. št. Istoimenska lokacija za to kulturo, vas Únětice, se nahaja v osrednji Češki, severozahodno od Prage. Danes je ta arheološka kultura znana na Češkem in Slovaškem s približno 1400 nahajališči, na Poljskem (550 nahajališč) in v Nemčiji (približno 500 nahajališč in lokacij brez najdb). Zich B. 1996, Studien zur regionalen und chronologischen Gliederung der nördlichen Aunjetitzer Kultur, Berlin, p.5-19 Injetiška kultura je znana tudi iz severovzhodne Avstrije (v povezavi s tako imenovano skupino Böheimkirchen) in iz zahodne Ukrajine.
Podskupine Unjetiška kultura je nastala na ozemljih sodobne Češke. V svoji klasični fazi je mogoče razlikovati deset lokalnih podskupin: Pokutta D. 2013, Population Dynamics, Diet and Migrations of the Únětice culture in Poland, Gothenburg, p.25
Skupina Bohemia Pleinerová I. 1967, Únetická kultura v oblasti Krušných hor a jejím sousedství II, Památky archeologické 58, p. 1-36 Skupina Moravia Bartelheim M. 1998, Studien zur böhmischen Aunjetitzer Kultur: Chronologie und chronologische Untersuchungen, vols.1- 2. Bonn Slovaška skupina; tudi skupina Nitra Bátora J. 2000, Das Gräberfeld von Jelšovce/Slowakei. Ein Beitrag zur Frühbronzezeit im nordwestlichen Karpatenbecken, vols.1-2, Kiel Skupina Spodnja Avstrija Neugebauer J.W. 1994, Bronzezeit in Ostösterreich, Wien Skupina Nemčije Zich B. 1996, Studien zur regionalen und chronologischen Gliederung der nördlichen Aunjetitzer Kultur, Berlin Skupina Spodnja Saška Gimbutas, M. 1965, Bronze Age cultures in Central and Eastern Europe, Hague-London, p.248, 261-265 Spodnja skupina Lužice Skupina Šlezija Sarnowska W. 1969, Kultura unietycka w Polsce, vol.1, WrocławPokutta D. 2013, Population Dynamics, Diet and Migrations of the Únětice culture in Poland, Gothenburg Skupina Poljske (Kościan) Lasak I. 2001, Epoka brązu na pograniczu śląsko-wielkopolskim. Część II. Zagadnienia kulturowo-osadnicze, Seria: Monografie Archeologiczne 6, WrocławMachnik J. 1977, Frühbronzezeit Polens (Übersicht über die Kulturen und Kulturgruppen), Wrocław Skupina Galicija (Zahodna Ukrajina) Pasternak J. 1933, Перша бронзова доба в Галичині в світлі нових розкопок, ЗапискиНТШ Львів, vol.152, p. 63-112
Zgodovina raziskovanj Unjetiško kulturo je odkril češki kirurg in amaterski arheolog Čeněk Rýzner (1845-1923), ki je leta 1879 našel pokopališče nad 50 pokopov na Holý Vrchu, hribu nad vasjo Únětice. Istočasno je A. Rzehak na južnem Moravskem v Měnínu odkril prvi Unjetiški grobnici. Po teh začetnih odkritjih in do 1930-ih je bilo najdenih še veliko več lokacij, predvsem grobišč, npr. Němčice nad Hanou (1926), najdišče v bližini Prage, Polepy (1926-27) ali Šardičky (1927).
V Nemčiji je F. Klopfleisch izkopal unjetiško gomilo v Leubingenu že leta 1877, vendar je v nepravilno datiral spomenik halštatsko železno dobo. V kasnejših letih je bil v opredeljen glavni grozda najdišč v osrednji Nemčiji: Baalberge, Helmsdorf, Nienstedt, Körner, Leubingen, Halberstadt, Klein Quenstedt, Wernigerode, Blankenburg in Quedlinburg. V istem času je leta 1918 Schumacher določil skupine Adlerberg in Straubing.
Na Poljskem je bil prvi arheolog, povezan z odkrivanjem in prepoznavanjem Unjetiške kulture Hans Seger (1864-1943), profesor arheologije in direktor muzeja Schlesisches für Kunstgewerbe und Altertümer v Breslau, Šlezija, zdaj Vroclav. Seger je odkril le nekaj lokacij in nadzoroval pionirska izkopavanja, npr. v Przecławice, a je povezoval češke materiale EBA s podobnimi sestavami v Spodnji Šleziji. V Velikopoljski regiji je prva izkopavanja na kraljevi nekropoli Łęki Małe izvajal Józef Kostrzewski leta 1931, vendar so bila glavna arheološka odkritja na tej lokaciji kasneje leta 1953 in 1955 Kowiańska-Piaszykowa M. (ed.) 2008, Cmentarzysko kurhanowe z wczesnej epoki brązu w Łękach Małych w Wielkopolsce, Poznań. Leta 1935 je Kostrzewski objavil prve podatke in ugotovitve o kulturi Iwno, drugi in sočasni z Únětice EBA, arheološko kulturo iz Zahodne Poljske. Leta 1960 je Wanda Sarnowska (1911-1989) začela izkopavanja v Szczepankowice v bližini Vroclava, jugozahodne Poljske, kjer je bila odkrita nova skupina vrvi. Leta 1969 je objavila novo monografijo o Unjetiški kulturi, v kateri je katalogizirala, analizirala in opisovala zbirke, ki izhajajo iz 373 znanih mest na Poljskem. Sarnowska W. 1975, Kultura unietycka w Polsce, vol.2, Wrocław
Prvi enotni kronološki sistem (relativno kronologijo), ki temelji na tipologiji keramike in kovinskih artefaktov za Unjetiško kulturo na Češkem je leta 1963 uvedel Moucha Moucha V. 1963, Die Periodisierung der Úněticer Kultur in Böhmen, Sborník ČSSA 3, p. 9-60. Ta kronološki sistem, sestavljen iz šestih podfaz, velja za češke skupine Unjetiške kulture, kasneje pa je bil prilagojen na Poljsko in v Nemčiji. Müller J. 1999, Radiocarbonchronologie-Keramiktechnologie-Osteologie-Anthropologie-Raumanalysen. Beiträge zum Neolithikum und zur Frühbronzezeit im Mittelelbe-Saale-Gebiet, Bericht der Römisch-Germanischen Kommission 80, p. 28-211
V zadnjem času se Unjetiška kultura navaja kot vseevropski kulturni pojav, katerega vpliv je zajemal velika območja zaradi intenzivne izmenjave, z lončenino in bronastimi artefakti, najdenimi od Irske do Skandinavije, na italijanskem polotoku in na Balkanu. Kot taka je kandidat za pozno skupnost, ki povezuje kontinuum že razpršenih severozahodnih indoevropskih jezikov, prednikov italskih, keltskih in germanskih ter morda tudi v balto-slovanskih, kjer so bile besede pogosto izmenjane, s skupnim leksikonom in nekaterimi regionalnimi izoglosami. Gamkrelidze, T. V., and V. V. Ivanov. 1995. Indo-European and the Indo-Europeans: A Reconstruction and Historical Analysis of a Proto-Language and Proto-Culture. Part I: The Structure of Proto-Indo-European. Part II: Semantic Dictionary of Proto-IndoEuropean Language. Vol. 80. Walter de Gruyter, 1995. Edited by W. Winter. Vol. 80. Berlin / New York: Mouton de Gruyter
Kronologija Kultura ustreza bronasti A1 in A2 v kronološki shemi Paula Reineckeja: A1: 2300—1950 pr. n. št .: trikotna bodala, ravne sekire, kamnit ščitnik za zapestje, osti, A2: od 1950 do 1700 pr. n. št .: kosti s kovinskim ročajem, ploščate sekire, helebarde, priponke s perforiranimi sferičnimi glavami, zapestnice.
+ Relativna kronologija Unjetiške kulture na Češkem in Slovaškem Obdobje Reinecke 1924Reinecke, P. 1924, Zur chronologischen Gliederung der süddeutschen Bronzezeit, Germania 8, p. 40-44 Moucha 1963 Pleinerová 1967Pleinerová I. 1967, Únetická kultura v oblasti Krušných hor a jejím sousedství II, Památky archeologické 58, p. 1-36Bartelheim 1989Bartelheim M. 1998, Studien zur böhmischen Aunjetitzer Kultur: Chronologie und chronologische Untersuchungen, vols.1- 2, Bonn Absolutna datacijapozni eneolitik(A0)1. Proto-ÚněticeIa Ibstarejša Únětice12300-2000 pr. n. št.2. starejša Únětice3. srednja ÚněticeII24. Pre-klasična Úněticestarejša bronasta dobaA15. Klasična ÚněticeIIImlajša Únětice32000-1800 pr. n. št.A26. Post-klasična Únětice1800-1700 pr. n. št.srednja bronasta dobaB2kultura gomil (zahod), kultura Trzciniec (vzhod)
Kovinski predmeti Kultura se odlikuje z značilnimi kovinskimi predmeti, kot so ovratnice, ploščate sekire, ploščata trikotna bodala, zapestnice s spiralnimi zaključki, okrogle in priponke z ročaji in pritrdilni obroči, ki so porazdeljeni na širokem območju Srednje Evrope in širše.
Ingotke najdemo v zakladih, ki lahko vsebujejo več kot šeststo kosov. Tudi zaloge sekir so pogoste, zaklad Dieskau (Saška) je vseboval 293 ploščatih sekir. Tako so lahko sekire služile tudi kot ingoti. Po letu 2000 pr. n. št., ta skrivnostna tradicija zamre in se nadaljuje le v obdobju žarnih grobišč. Ti zakladi so bili včasih interpretirani kot oblika shranjevanja potujočih bronastodobnih ustanoviteljev ali bogastev, skritih zaradi sovražnega delovanja. To je verjetno, saj so tudi v sodobnem času orožje shranjevali pod zemljo, da bi ga skrili pred sovražnikom in sekire so bile glavno orožje. Oblačila, ki so vsebovala predvsem nakit, so značilna za Adlerbergovo skupino.
Arheološki dokazi kažejo, da je bila unjetiška kovinska industrija, četudi aktivna in inovativna, namenjena izdelavi orožja in okraskov predvsem kot statusni simbol za vodilne osebe, ne pa za široko uporabo v gospodinjstvih ali za opremljanje velikih bojnih sil - razvoj, ki bo počakal do kasnejših obdobij v Evropski zgodovini. Toda Adlerbergovo pokopališče v Hofheim am Taunus (Nemčija) je vsebovalo pokop moškega, ki je umrl od puščice, kamnita puščična glava je bila še vedno v roki.
Slavni Nebesni disk iz Nebre je povezan z osrednjimi nemškimi skupinami Unjetiške kulture.
Grobovi S tehničnega vidika se unjetiške grobnice lahko razdeli v dve kategoriji: ploščate grobove in gomile. Steffen C. 2010, Die Prunkgräber der Wessex-und der Aunjetitz-Kultur, BAR International Series 2160 Unjetiška kultura je izvajala skeletne pokope, občasno pa se je uveljavljala tudi kremacija.
Tipično unjetiško pokopališče je bilo v bližini naselja, po navadi na griču ali brežini in v bližini potoka ali reke. Razdalja med pokopališčem in sosednjim naseljem zelo redko presega kilometer. Grobovi so bili običajno prostorsko urejeni, v simetričnih vrstah ali s potmi Butent-Stefaniak B. 1997, Z badań nad stosunkami kulturowymi w dorzeczu górnej i środkowej Odry we wczesnym okresie epoki brązu, Prace Komisji Archeologicznej 12, Wrocław-Warszawa-Kraków. Orientirani so bili glede na zvezde in relativen položaj Sonca na obzorju med letom, kar kaže na precej napredno prazgodovinsko astronomsko opazovanje. Romanow J., Wachowski K., Miszkiewicz B. 1973, Tomice, pow. Dzierżoniów. Wielokulturowe stanowisko archeologiczne, WrocławPokutta D 2013, Population Dynamics, Diet and Migrations of the Únětice culture in Poland, Gothenburg, p.71-74
Ploščati grobovi Tipični ploščati grob je pravokotna ali ovalna jama (dolga 1,0-1,9 m, široka 0,6-1,2 m in globoka 0,30-1,5 m). Odvisno od oblike dna in globine, grobove lahko razdelimo na štiri podvrste Pokutta D. 2013, Population Dynamics, Diet and Migrations of the Únětice culture in Poland, Gothenburg, p.52-59: pravokotne, konkavne, trapezoidne ali peščena ura
Ena od najpomembnejših značilnosti je položaj telesa v grobni jami. Umrli so bili pokopani vedno v smeri sever-jug, z glavo proti jugu, obrazom na vzhod. Telo je ležalo v grobu navadno v rahlo skrajšanem položaju. Izjeme od tega pravila so občasne.