Histórični materialízem je aplikacija dialektičnega materializma na zgodovinski razvoj družbe. Dialektični materializem poudarja, da ni misel tista, ki izoblikuje materialni svet (ta vključuje tudi družbene odnose), ampak je nasprotno materialni svet tisti, ki prvi določa stanje zavesti. Če to apliciramo na zgodovinski razvoj, to pomeni, da pri obravnavanju nekega konkretnega družbenega stanja, kot na primer družbene razredne strukture ali stanja svetovne politike, tega stanja nikoli ne smemo obravnavati kot nekaj, kar je popolnoma izolirano v času in bi obstajalo že od nekdaj, ampak nasprotno kot produkt dolgotrajne zgodovine. Marxove besede iz uvoda v Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta povzamejo bistvo:
»Ljudje delajo svojo lastno zgodovino, toda ne delajo je, kakor bi se njim zljubilo, ne delajo je v okoliščinah, ki so si jih sami izbrali, temveč v okoliščinah, na kakršne so neposredno zadeli, kakršne so bile dane in ustvarjene s tradicijo.«https://www.marxists.org/slovenian/marx-engels/1852/18st_brumaire/pogl01.htm
Temeljni koncepti
Baza in nadstavba
Družbeno bazo sestavljajo produkcijski odnosi, ki določajo, kdo ima nadzor nad družbeno produkcijo ter s kakšno metodo si prilašča njene produkte. Za razredne produkcijske odnose je značilna delitev družbe na dve večji skupini. Prva skupina je vladajoči razred, ki imajo monopol nad družbeno produkcijo. To jim tudi omogoča, da si prisvajajo sadove tujega dela; njim ni treba delati, ker jih vzdržuje nekdo drug, ker nekdo drug dela namesto njih. Ta nekdo drug je razred producentov, ki morajo torej vzdrževati sebe in vladajoči razred. S tem je tudi razviden prvi pogoj za obstoj razredne družbe; produktivne sile morajo biti dovolj razvite, da lahko družbeni presežek (oziroma presežek nad delom, ki ga posameznik potrebuje, da krije lastne potrebe) vzdržuje razred, ki ne delaEngels, Friedrich: Anti-Dühring. Dostopno na (v angleščini): https://www.marxists.org/archive/marx/works/download/Engels_Anti_Duhring.pdf. Zadnji dostop ob: 10.02.2018.
Načinov prilaščanja presežnega produkta je več. V primeru suženjstva je producent osebna lastnina izkoriščevalca (sužnjelastnika). V primeru fevdalizma je izkoriščevalec (aristokrat) lastnik zemlje, na kateri kmet živi, iz tega lastninskega naslova pa aristokrat od kmeta terja dajatve in tlako. V primeru kapitalizma ima izkoriščevalec (kapitalist) monopol nad produkcijskimi sredstvi, ki so nujna za potek produkcijskega procesa. Mezdni delavec razpolaga le z lastno delovno silo, ki jo mora oddajati v najem kapitalistu; ta si prilasti vse sadove njegovega dela, ker je lastnik produkcijskih sredstev in je zato produkcija v njegovi zasebni domeni.
Pomembna omejitev, ki določa, kakšni so razredni odnosi v danem trenutku na danem ozemlju, je razvitost produktivnih sil. Kapitalistični način produkcije na primer zahteva kolektivni značaj produkcije tudi znotraj individualnih obratov; zahteva razvito delitev dela in koncentracijo produkcijskih sredstev, ki presegata kmečko privatno lastnino (tj. samozadostno družinsko kmetijo), značilno za fevdalizem.
Družbeno nadstavbo sestavljajo tako njene institucije kot družbena zavest nasploh. Pod prve spadajo pravo, družina, država in vse ostale družbene institucije, tako represivne (npr. vojska in policija) kot ideološke (šolstvo, mediji, tudi cerkev)https://www.marxists.org/reference/archive/althusser/1970/ideology.htm. Primer druge so družbene norme in vrednote, morala in kultura, ki tvorijo družbeno ideološko nadstavbohttps://www.marxists.org/slovenian/marx-engels/1859/predgovor.htm.
Metafora baze in nadstavbe ni naključna. Osnovne značilnosti ideološke nadstavbe so namreč pogojene z njeno ekonomsko bazo. Nekateri koncepti, kot na primer družina in pravo, so dovolj abstraktni, da preživijo spremembe družbenega reda; s tem dajejo vtis, da so univerzalni in večni. Kar pa ne drži: dober primer nadstavbe, ki se prilagaja glede na bazo, je ravno pravo. Pri lastninskem pravu se, na primer, spreminja, kaj spada pod lastnino (v primeru suženjstva, na primer, tudi ljudje); nadalje pravo ne določa produkcijskih odnosov, ampak so nasprotno produkcijski odnosi tisti, ki določajo pravo, ki določajo, kaj v zakonih pomenijo sicer abstraktne besede, kot na primer »lastnina« in »svoboda«. Tako je tudi treba razumeti Marxov in Engelsov odziv na ugovore na zahtevo po odpravi privatne lastnine:
»[Buržoaziji] Vaše ideje same so proizvodi meščanskih produkcijskih in lastninskih razmerij, tako kot je vaše pravo le v zakon povzdignjena volja vašega razreda, volja, katere vsebina je podana v materialnih življenjskih pogojih vašega razreda.«https://www.marxists.org/slovenian/marx-engels/1840s/manifesto/ch02.htm
Dinamika družbenega razvoja Produktivne sile niso statične; tekom zgodovine se razvijajo. Pri tem pa stopijo v konflikt s prevladujočimi produkcijskimi odnosi, ki postanejo za nadaljnji razvoj produktivnih sil ovira
V primeru fevdalizma so takšno oviro predstavljali cehi, ki so zahtevali monopol nad svojo produkcijsko sfero, sam obseg produkcije pa so strogo omejevali tako, da so omejevali število mojstrov (obrtnikov). To je stopalo v nasprotje tako z odprtjem novih trgov (z odkritjem novih celin) kot z razvojem manufaktur. Slednje so zahtevale veliko število delavcev, delo obrtnika pa so razbile na vrsto enostavnih nalog, ki se jih je dalo bistveno hitreje naučiti (strojna produkcija je trende le še pospešila). Vse navedeno je vodilo v slabitev in dokončno odpravo cehovhttps://www.marxists.org/slovenian/marx-engels/1840s/manifesto/ch01.htmhttps://www.marxists.org/archive/marx/works/1867-c1/ch14.htm. Manufaktura in nadalje strojna produkcija sta tudi odpravili kmečko privatno lastnino; kmečka domača delavnica se ni mogla kosati s produktivnostjo kapitalistične produkcijeEngels, Friedrich. 1977. »Položaj delavskega razreda v Angliji« V: Izbrana dela (prvi zvezek): Ljubljana: Cankarjeva založba. Dostopno na (v angleščini): https://www.marxists.org/archive/marx/works/download/pdf/condition-working-class-england.pdf. Zadnji dostop ob: 27.02.2018.
V primeru kapitalizma razvoj produkcije pričenjajo omejevati že sami zakoni kapitalistične produkcije iz dveh razlogov. Prvič: ker se produkcija usmerja glede na tržne potrebe in je namenjena maksimiranju profita namesto kritju družbenih potreb. Drugič: ker s konkurenco iz cirkulacije izpade del kapitala, ki bi bodisi krožil po nižji (in zato nezadovoljivi) profitni meri bodisi bi moral izpodriniti kapital, ki je že v cirkulaciji (s čimer se ne bi nič spremenilo)https://www.marxists.org/archive/marx/works/1894-c3/ch15.htmhttps://www.marxists.org/archive/marx/works/1867-c1/ch32.htm.
V obeh primerih so produktivne sile in produkcijski odnosi v čedalje večjem konfliktu; pojavi se potreba po novih produkcijskih odnosih. Ti se vzpostavijo z revolucijo, ki zamenja družbeno ekonomsko bazo, s tem pa tudi njeno ideološko nadstavbo. Za dokončne spremembe nadstavbe morajo biti zaključene spremembe v ekonomski bazi; če ta pogoj ni izpolnjen, je nadstavba spremenjena le na nivoju besed, ne pa tudi vsebine.
Althusser dopolnjuje, da iz tega ne sledi nujno, da mora biti ekonomska baza tista, ki sproži vsakršno spremembo; iniciativa lahko pride tudi iz nadstavbe. Ne glede na to, kdo poda iniciativo, pa je za vsakršne trajne spremembe nujno, da spremembam v eni sferi sledijo spremembe v drugi sferi. To velja toliko bolj za revolucionarne pobude, ki jih poda nadstavba; če ekonomska baza ni zmožna izpolniti postavljenih zahtev, končni rezultat ni revolucija, ampak izpad nadstavbe, status quo pa se ohranihttps://www.marxists.org/archive/marx/works/1850/peasant-war-germany/ch06.htm. Primeri aplikacije historičnega materializma
Nastanek kapitalizma
Primer nezgodovinske obravnave družbenega sistema je tako imenovani ekonomski izvirni greh kapitalizma. Po tej verziji nastanka kapitalizma naj bi ta nastal, ker je nekoč obstajala peščica marljivih in varčnih posameznikov, ki so zaradi teh lastnosti prevladali nad »leno« in »potratno« večino; prvi naj bi danes bili buržoazija, drugi pa proletarcihttps://www.marxists.org/archive/marx/works/1867-c1/ch26.htm.
Kapitalizem je nasprotno nastal s pomočjo prvotne akumulacije kapitala. Pri tej akumulaciji so ključne tri metode; izkoriščanje novih kolonialnih ozemelj, koncentracije bogastva v rokah trgovcev ter ekspropriacija (razlastitev) kmečkega prebivalstvahttps://www.marxists.org/archive/marx/works/1867-c1/ch31.htm. Na tem mestu zadostuje opazka, da kapitalizem ni nastal zaradi zaslug ekonomsko racionalnih in preračunljivih posameznikov, ampak zaradi zgodovinskega razvoja evropske družbe. To velja tako za buržoazijo, ki si je monopol nad produkcijskimi sredstvi (ključni pogoj za obstoj kapitalizma) pridobila s prvotno akumulacijo, kot za nastanek razreda mezdnih delavcev, ki je bil ena izmed žrtev prvotne akumulacije kapitala.
Razvoj kapitalizma pod zunanjimi pritiski
V deželah, ki so kapitalizem »uvozile« od zunaj, se ta razvije drugače kot v deželah, kjer se razvil »organsko«. Med že razvitimi kapitalističnimi deželami in deželami, kjer se mora kapitalizem pod zunanjim pritiskom šele dokončno razviti, je najpomembnejša razlika v hitrosti kapitalističnega razvoja. Ta vodi v dve večji posledici.
Prva posledica je poostren razredni antagonizem med buržoazijo in novonastalim proletariatom; razmerje moči je močno nagnjeno v prid buržoaziji, kar ima posledice tudi na splošnem življenjskem položaju novonastalega delavskega razreda. Takšen razvoj dogodkov ni omejen le na dežele, ki morajo »nadoknaditi« za razvitimi kapitalističnimi deželami, ampak je splošna značilnost začetnih faz v razvoju kapitalizma. V prvem zvezku Kapitala Marx pod poglavjem »Tako imenovana prvotna akumulacija kapitala« navaja, da se položaj kmetov s tranzicijo v proletariat ni izboljšal, temveč poslabšal; k temu je pripomogla tudi država, ki je postavljala maksimalno mezdo ter se znašala nad klateži (ti so bili »stranska posledica« relativne preobljudenosti)https://www.marxists.org/archive/marx/works/1867-c1/ch28.htm.
Druga posledica je, da v deželi sobivata tako kapitalizem kot ostanki predhodne razredne družbe (večinoma fevdalizma). Posledica tega je, da znotraj iste dežele potekata dva razredna boja; prvi razredni boj je boj med proletariatom in buržoazijo, drugi pa med kmetom in zemljiškim posestnikom. Ta boja se medsebojno prepletata (toliko bolj, ker obstajajo tudi družinske vezi med delavci in kmeti). Tako pride do združitve interesov proletariata in kmetov; buržoazija in aristokracija sta sicer v medsebojnih konfliktov, a se v boju pred grožnjo revolucije delavcev in kmetov poenotitahttps://www.marxists.org/archive/trotsky/1930/hrr/ch03.htm https://www.marxists.org/archive/lenin/works/1905/tactics/ch10.htmhttps://www.marxists.org/reference/archive/mao/selected-works/volume-1/mswv1_1.htmhttps://www.marxists.org/archive/lenin/works/1905/tactics/ep-s1.htm.
Podoben vpliv je v takšnih deželah možno zaslediti tudi na področju njihove filozofije. Marx in Engels sta v delu »Sveta družina« pripomnila, da je (klasična) nemška filozofija prevzela »najslabše obeh svetov«; iz francoske buržoazne revolucije je prevzela liberalni individualizem, iz nemškega fevdalizma teološko filozofsko podlagohttps://www.marxists.org/archive/marx/works/1845/holy-family/index.htm.
Imperializem
Pojmovanje imperializma, ki njegove izvore išče bodisi v sami narave države bodisi v individualnih »zablodah« znotraj vladajočega razreda, trpi za veliko pomanjkljivostjo, da samega imperializma ne obravnava v njegovem zgodovinskem kontekstu. Po eni strani je imperializem obstajal že pred kapitalizmom; kolonializem, ena izmed značilnosti imperializma, je bila celo eden izmed pomembnejših faktorjev tako imenovane prvotne akumulacije kapitala, ključne za nastanek kapitalizma. Po drugi strani pa imperializem ni le zgodovinska dediščina, ki jo kapitalizem prevzame od svojih predhodnikov, ampak je posledica razvoja kapitalističnega načina produkcije.