Edvardijanski barok je neobaročni arhitekturni slog mnogih javnih stavb, zgrajenih v britanskem imperiju v edvardijanskem obdobju (1901−1910).
Opis Značilnosti edvardijanskega baročnega sloga izvirajo iz dveh glavnih virov: arhitekture v Franciji v 18. stoletju in sira Christopherja Wrena v Angliji v angleškem baroku. Glavni predstavnik je bil sir Edwin Lutyens, ki je v poznih 1910-ih in 1920-ih letih oblikoval številne poslovne zgradbe v velikem slogu (grand style), kot ga je sam imenoval. To obdobje britanske arhitekturne zgodovine velja za retrospektivno, saj je bilo sočasno z art nouveaujem.
Podrobnosti edvardijanske baročne arhitekture vključujejo rustiko, po navadi je skrajnejša pri tleh, ki se pogosto pretirava pri obokanih odprtinah (po francoskem zgledu); kupolaste strešne paviljone in osrednje višje stolpaste elemente, ki ustvarjajo živahno strešno silhueto; oživitev italijanskih baročnih elementov, kot so pretirani sklepniki, segmentni ločni pedimenti, stebri z vpetimi bloki, pritrjeni bloki, podobni porušenim oknom; kolonade (včasih pari) stebrov v jonskem slogu in kupolaste stolpe, zelo podobne Wrenovemu za Kraljevo mornariško akademijo v Greenwichu. Nekatere edvardijanske baročne zgradbe imajo podrobnosti iz drugih virov, kot so nizozemski zatrepi na hotelu Piccadilly v Londonu.
Nekatere stavbe Admiralty Arch (Admiralski slavolok), London (1912) Belfastska mestna hiša (1906) Cardiffska mestna hiša, Cardiff (1906) Hanover Building (Hanovrska stavba), Manchester (1909) Mitchellova knjižnica, Glasgow, William B. Whitie (1906–11) Vojno ministrstvo, London (1906) Westminster Central Hall, London (1912)
Zunanje povezave Edwardian Baroque Carnegie Libraries in Glasgow, Scotland
Kategorija:Neobaročna arhitektura