Burren

Burren (irsko Boireann, kar pomeni 'velika skala') je okoljsko pomembna regija v severozahodni grofiji Clare na Irskem, v kateri prevladuje ledeniško preoblikovan kras (ali včasih glaciokras Burren National Park - Geology – »Burren je med najlepšimi primeri ledeniške-kraške pokrajine na svetu. Vsaj dve ledeni dobi sta znani na območju Burrena.«). Odvisno od opredelitve meri 250 km² do 560 km². Ime se najpogosteje nanaša na območje znotraj kroga vasi Ballyvaughan, Kinvara, Tubber, Corofin, Kilfenora in Lisdoonvarna.

Del Burrna je narodni park, najmanjši od šestih narodnih parkov na Irskem, medtem ko sta celotno območje Burrna in sosednje ozemlje z Moherskimi klifi del geoparka.

Obseg Medtem ko se ime na splošno uporablja za apnenčasto višavje severozahodne grofije Clare, točen obseg območja ni jasno opredeljen in se geološko širi v grofijo Galway. Omejujeta ga Atlantski ocean in zaliv Galway, sem pa spadajo tudi Aranski otoki.

V skladu z eno od opredelitev se Burren razteza južno do črte obalnega letovišča Lahinch do Corofina in je na vzhodu omejen s črto približno od Kinvare do samostana Kilmacduagh blizu Gorta, kar vključuje mesto Ennistymon in Moherske klife.

Program Burren na primer opredeljuje regijo tako, da se razteza v planote Gort, ki med drugim zajema park Coole in presihajoča jezera (turlough) okoli njega, na jugu pa se razteza do Ruana in Crusheena, na jugozahodu meji na Doolin, Lisdoonvarno, Kilfenoro in Corofin.

Tako se navedena velikost Burrna giblje med okoli 250 kvadratnih kilometrov (osrednji del izpostavljenega apnenca) do 360 kvadratnih kilometrov (vsi predeli apnenca) in 560 kvadratnih kilometrov (s približno 200 kvadratnih kilometrov nižavja). Približno 60 % višavja ima skladovne plošče (lašti; ).

Podnebje Burren ima nenavadno zmerno podnebje za zahodno Irsko. Povprečne temperature so od 15 °C v juliju, 4 do 6 °C januarja, medtem ko temperatura tal običajno ni nižja kot 6 °C (razen konec leta 2010, ko je bilo daljše obdobje snega). Ker trava raste, ko se temperatura dvigne nad 6 °C, to pomeni, da ima Burren (kot sosednji Aranski otoki) enega najdaljših letnih časov na Irskem ali v Veliki Britaniji, zato je tu pestra in bogata rast rastlin.European Forum on Nature Conservatism and Pastoralism: The Burren - Facts

Območje ima približno 1525 milimetrov letnih količin padavin (več kot dvakrat več kot v vzhodni Irski) s povprečno stopnjo nad 160 milimetrov mesečno od oktobra do januarja.

Konec maja je najbolj sončno, pa tudi najprimernejše obdobje za ogled cvetja s svišči in velesami.

Edmund Ludlow je med boji proti gverilcem v Burrnu leta 1651/52 izjavil: (Burren) je dežela, v kateri ni dovolj vode za utopitev človeka, ni dovolj lesa, da bi ga obesili, niti zemlje, da bi ga pokopali ... ... in vendar je njihovo govedo zelo debelo, saj je trava, ki raste na tej zemlji med skalami, ki so iz apnenca, zelo sladka in hranljiva.

Geologija

Stratigrafija Območje je nastalo iz debelega zaporedja sedimentnih kamnin, večinoma apnencev, pa tudi peščenjakov, muljevcev in meljevcev. Vse trdne kamnine, ki so izpostavljene na površini, so iz karbona, na globini pa so stari rdeči peščenjaki devonske starosti, ki nato prekrivajo skale nižje paleozojske dobe. Na površini na tem območju ni vidnih nobenih predkarbonskih kamnin. Apnenec, ki izvira iz viselske dobe zgodnjega karbona, je nastal kot usedlina v tropskem morju pred približno 325 milijoni let. Sloji vsebujejo fosilne korale, kriinoide, morske ježke in amonite. Ta postelja apnenca je debela do 800 metrov. Na severu in zahodu leži na polici Galwayevega granita, ki je podpiral zgornje plasti, kar je preprečilo premike, ki so ustvarili "zasukane" hribe Knockanes in Mullaghmore. Apnenec se razprostira tudi pod zalivom Galway do Aranskih otokov in na vzhodu do Gortove planote.

Kasneje v karbonu (približno 318 milijonov let) sta apnenec prekrila temnejši pesek in blato, ki se je kasneje spremenilo v vrsto skrilavca (spodnji clarski skrilavec) in peščenjaka (zgornji millstone grit). Te plasti so dosegle debelino do 330 metrov v severnem delu Clare. Ti zgornji sloji so ščitili spodaj ležeči apnenec pred erozijo več milijonov let, preden so jih večinoma odstranili ledeniki, razen na jugozahodu, kjer še vedno segajo od Doolina do Slieve Elva, Lisdoonvarna, Kilfenora in zahodne obale jezera Inchiquin. Otok iz skrilavca je hrib Poulacapple, jugozahodno od Ballyvaughana, kjer se na vrhu neprepustnih slojev skrilavca oblikuje višavje.

Lokalno geološko zaporedje sestavljajo naslednje formacije, od katerih so nekatere razdeljene na različne člane. Najmlajše skale so na začetku seznama, najstarejše na dnu. Prve tri navedene so namurske starosti in so mešanica muljevcev, peščenjakov in meljevcev, preostanek pa so apnenci viselske starosti. osrednja skupina Clare formacija Gull Island formacija Clare Shale formacija Slievenaglasha člen Lissylisheen člen Ballyelly člen Fahee North člen Ballinyja Burrnova formacija člen Ailwee člen Maumcaha člen Hawkhill člen Fanore člen Black Head formacija Tubber člen Finavarra člen katedrale člen Newtown člen Fiddauna člen Cregmahon

Kvartar V poznejšem kvartarnem obdobju (z začetkom pred milijonom let) je nastala večja denudacija. Ledeniki so se po regiji večkrat širili in se umikali. Od zadnjih dveh obdobij je bila prva izrazitejša in je zajela ves Burren. Zadnja rast ledenega pokrova je bila bolj omejena in je vplivala samo na vzhodni Burren.

Posledica tega je, da je Burren med najboljšimi primeri ledeniško preoblikovane kraške pokrajine na svetu. Učinki zadnjega ledeniškega obdobja (Midlandian) so najbolj dokazljivi, saj je led med to poledenitvijo prekrival Burren. Učinek zgodnejše zakrasitve (erozija raztapljanja) je bil odpravljen z zadnjo ledeno dobo. Kakršna koli površinska zakraselost, ki jo je zdaj videti, je nastala pred približno 10.000 leti in burrenski kras je geološko zelo mlad.

Procesi raztapljanja so razširili in poglobili škraplje apnenčastega tlaka. Obstoječe linije stikališč v skali (vertikalne razpoke) prispevajo k nastanku obsežnih razpok, ločenih s škrapljami. Zakrasela formacija olajša nastanek podzemne drenaže. Ta je ustvarila številne jamske sisteme, od katerih je bilo raziskanih več kot 50 kilometrov. Najdostopnejša je jama Aillwee.

Zaradi omenjenih procesov je v regiji zelo malo trajnih površinskih rek. Caher, ki teče v morje pri Fanoru, je ena najbolj stabilnih. Nekatere velike doline, ki večinoma tečejo v smeri jug proti severu, so še danes vidne in so ostanki predglacialnih rečnih dolin. Reke so izginile s površine, ko so bile zgornje plasti kamna odstranjene.

Druge značilne lastnosti Burrna so zaprte približno okrogle depresije brez površinskih odprtin za vodo (imenovane polje). Okoli 100 jih obstaja, večinoma so v vzhodnem Burrnu. Najopaznejša so polja Kilcorney, Poulawilan, Caherconnel in Carran, ki se običajno raztezajo od severovzhoda do jugozahoda. Največja je depresija Carran, dolga več kot 3000 m, široka 1600 m in globoka več kot 5 m. Tu so predglacialne reke na območju najprej erodirale zgornje plasti in začele raztapljati izpostavljeni apnenec. Nastalo je nekaj manjših jam (na primer Glen Clab).

Ledeniki so na tlaku odlagali tudi številne granitne in apnenčaste balvane. Včasih so bili na drugi strani zaliva Galway. Granitni balvani so večinoma na severu Burrna. Zadnji ledeni pokrov je prišel s severovzhoda in večinoma odlagal apnenčaste balvane. Na griču Slieve Elva so danes vidni na nadmorskih višinah do 300 metrov. Značilno terasiranje hribov je nastalo, ko so se navpični sklepi izsušili in so veliki bloki apnenca razpadli ter bili dodatno erodirani.

Proti koncu ledene dobe so se ledeniki za nekaj časa končali v Fanoru. Takrat sta se griča Slieve Elva in Knockauns dvignila nad okoliškimi ledenimi polji. Doline, ki so obrnjene proti zalivu Galway, so se močno razširile zaradi delovanja ledu, najprej ko se je led preselil južno od Connemare in potem ko je ledeniška voda iskala odtok. Ko se je led končno umaknil, je zapustil moreno v dolinah in značilne drumline (večina jih je na vrhu skrilavca in peščenjaka na jugu). Dolina Caher je bila skoraj zadušena z odloženim peskom in kamenjem, prav tako pa se je naslanjal proti zahodnim pobočjem Slieve Elve. Ta zaščitni sloj sedimenta je znova omogočil, da so možni lokalni površinski tokovi.

Danes je najvišja točka višavja na griču Slieve Elva, ki je pokrit s skrilavcem, 345 metrov nad morsko gladino.

Tip pokrajine in habitati Poleg skalnih plošč (lašt) so pomembnejši pokrajinski tipi, ki zagotavljajo habitate za rastlinstvo in živalstvo, med njimi apnenčaste resave, suhi apnenčasti travniki, apnenčasti (kalcinirani ali okameneli) izviri, presihajoča vodna telesa, ki se imenujejo turloughs, barja, trstičevje, jezera, mokri travniki, grmičevje in svetel gozd ter nevtralni in izboljšani travniki.

Pedološke študije kažejo, da je bilo apnenčasto površje Burrena po zadnji poledenitvi nekaj časa prekrito s puhlico, ki pa je z zgodnjim (mezolitik, železna doba) izkoriščanjem zemljišč in redčenjem gozda, postopoma izginila. Druga značilnost teh laštov so clints, štirioglate plošče v katere razpada kamnina zaradi razpok, vzporednih s površjem.Jurij Kunaver, Burren, na apnencu je vse drugače, Geografski obzornik, 2026

Rastlinstvo in živalstvo

Rastlinstvo Burren je znan po svoji izjemni sestavi rastlin in živali, tu raste več kot 70 % irskih vrst rož.Clare, The Burrenbeo Trust: The Burren - Conservation Območje zaradi nenavadnega okolja omogoča rast arktičnim, sredozemskim in alpskim rastlinam.

Številne so redke irske vrste, od katerih so nekatere endemične. Druge se pojavljajo na podobnih kraških območjih v zahodni Irski. Značilne rastline so trava bilnica (Festuca indigesta), ki so jo videli leta 1949, Arenaria norvegica pa je bila označena le enkrat, leta 1961. Dve od 24 vrst regratov, najdenih tukaj, sta praktično edinstveni za Burren. 23 od 28 vrst kukavičevk, najdenih na Irskem, raste v Burrnu, vključno s Fuchsovo prstasto kukavico (Dactylorhiza fuchsii subsp. Okellyi).

Škraplje (razpoke v apnencu) zagotavljajo vlažno zavetje, ki omogoča rast številnim rastlinam, vključno s pritlikavim grmičevjem. Kjer je površina apnenčastega tlaka razbita v gramozu, je mogoče najti veliko trdnejših arktičnih ali alpskih rastlin, medtem ko je apnenčast tlak, ki je pokrit s tanko plastjo zemlje, poraščen s travo in zelnatimi rastlinami. Med cvetjem je znan spomladanski svišč, alpska rastlina s svetlo modrimi cvetovi, ki jih državna turistična organizacija Failte Ireland uporablja kot simbol za območje. Tu so še irske orhideje (Neotinea intacta) in krvavordeča krvomočnica (Geranium sanguineum). Med številnimi drugimi cvetovi so piramidasti pilovec (Anacamptis pyramidalis), Platanthera chlorantha, Neotinea maculata in alpska velesa (Dryas octopetala). V apnenčastih škrapljah je okoli 24 vrst praproti, kot so sredozemski venerini laski (Adiantum capillus-veneris).

Kisloljubne rastline, kot je jesenska vresa (Calluna), rastejo dobro na obližih kisle šote, ki jo učinkovito izolira od apnenčeve podlage.

Živalstvo Med več kot 30 vrstami metuljev in vešč, najdenih na Irskem, le dveh ni v Burrnu. Pomembni insekti so metulji: pomladni tratar (Boloria euphrosyne), Thecla betulae, travniški postavnež (Euphydryas aurinia) in navadni frfotavček (Leptidea sinapis); vešče, (Calamia tridens, ki je samo tu na Irskem), Gnophos dumetata in Zygaena purpuralis; trepetavke Doros profuges in vodni hrošč Ochthebius nilssoni. Ta zadnja vrsta je znana na samo petih krajih na svetu, na severu Švedske in na štirih lapornih jezerih v Burrnu.

Burren je eno glavnih vzrejnih območij na Irskem za kuno zlatico. Tu so tudi jazbeci, lisice in hermelini. Na pobočjih Burrna so črede divjih koz.

Vseh sedem vrst netopirjev na Irskem je mogoče najti v Burrnu.