V zadnjem stoletju so se razvile različne panoramske vizije zgodovinskega procesa, ki je oblikoval aktualno špansko družbo. Znanstvene in tehnične dejavnosti so stare toliko, kot je star človek. Vzpostavitev prave tehnologije, ki je razumljena kot integracija sistematičnega znanja, materialnih virov, spretnosti in tehničnih postopkov, ki se uporabljajo za preoblikovanje produktivnega procesa z zavestno metodologijo, ki presega raven obrtnika, je morala počakati na sodobno dobo.
Le malo španskih znanstvenikov (z izjemo Serveta ali Cajala) je bilo protagonistov paradigmatskih sprememb, ki so zaznamovale zaporedne znanstvene revolucije. Velik del študij v zgodovini znanosti obsega spremljanje njihovega sprejema v Španiji, enako velja tudi pri tehnoloških prenosih. Znanost in tehnologija sta bili v Španiji do prve polovice dvajsetega stoletja "mejna realnost v svoji organizaciji in družbenem kontekstu", tako je takšna marginalizacija desetletja ostajala nekakšen nacionalni stereotip španščine, ki so jih razširjali in slavili nekateri tuji mediji, včasih zavrnjeni kot neprimerni ali žaljivi.
Sedanjost in norme V zadnjih letih je Španija dosegla visok položaj (deveta, s 2,5% objav) v mednarodni znanstveni uvrstitvi, vendar se sooča s hudimi zmanjšanimi proračuni zaradi krize. Ena od pomanjkljivosti španskega sistema znanosti in tehnologije (ali nacionalnega inovacijskega sistema) je bilo pomanjkanje naložb v raziskave in razvoj številnih zasebnih podjetij in posledično tudi njena odvisnost od javnih naložb, kar je opazna razlika z drugimi industrializiranimi državami. Vendar pa je od drugega desetletja 21. stoletja izstop zasebnih podjetij v tujini, povzročila potrebo po tekmovanju in preživetju na svetovnem trgu in ustvarjanju večje znanstvene in tehnološke uporabe ter posledično večje zasebne naložbe v raziskave.
Zgodovinski uvod Kljub metodološkim težavam (odsotnost pisnih virov) je bila v preteklih časih poskusna rekonstrukcija vidikov prednacionalne in predtehnološke misli (interpretacija in preoblikovanje narave) mogoča z analizo in interpretacijo paleolitske umetnosti, ki je imela na Iberskem polotoku vzorce izredne vrednosti; kot tudi z litičnimi tehnikami in celo z anatomskimi rekonstrukcijami.
Že v povsem zgodovinskem obdobju za Bližnji vzhod je bila vloga zahodnih dežel v trgovini na dolge razdalje s prvimi civilizacijami bistvena za vključitev tehnik metalurških del iz bronaste dobe; medtem ko so se tehnike metalurških del v železni dobi vključile konec drugega tisočletja pnš. in začetki 1. tisočletja pnš. Še težje je preveriti prihod drugih tehničnih manifestacij, kot so kolo, plug ali jadro.
Romanizacija je bila v Španiji zelo globoka in to nam kažejo tehnike gradnje, ki so omogočile tako končne rezultate kot sta Alkantarski most ali akvadukt v Segoviji, zapleteno postavitev ceste, prve hidravlične jezove, ali rudarske operacije vseh vrst.
Srednjeveška znanost v svojih naravnih omejitev, je imela nekaj svojih največjih dosežkov v kristjanjskih in muslimanskih kraljestvih.
Nekateri najpomembnejši znanstveniki iz helenističnega obdobja so potovali skozi Cádiz, to so bili: Polibio, Artemidoro in Posidonio, ki so imeli priložnost meriti tamkajšnje plimovanje (bolj viden pojav v Atlantiku kot v Sredozemlju) in predlagati njihove vzroke. sličica|zemljevid katalonije Prehodi med različnimi načini proizvodnje so pomenili tehnološke preobrazbe, ki so jih spodbudile ali upočasnile različne ekonomsko-socialne konfiguracije, ki so v španskem primeru potrjevale različne načine obnove tehnik kmetijstva, živinoreje in prehrambene industrije ter drugih vej izdelave; včasih z institucionalno pobudo ali z dinamiko produktivnih dejavnosti, ki so bile bolj ali manj predmet trgovinskih skrivnosti (nezdružljivost med delom in plemstvom, kvalifikacijo slabih in mehanskih delovnih mest). Najbolj spektakularni primeri so vodna kolesa na jugovzhodu Španije in druge namakalne tehnike, ki jih je uvedla ali izpopolnila arabsko-španska civilizacija.
Znanost in tehnologija v srednjem veku
Znanost in tehnologija v Vizigotski španiji Če si kaj zasluži ime za vizigotsko znanost je to nekaj besedil, ki so ostale od Vizigotske Kraljevine Toledo (549-711), med katerimi so etimologije svetega Izidorja Seviljskega. Kakorkoli že, je bilo cerkveno področje tisto, kjer je bilo čutiti sledove intelektualnega življenja izven klasične ali krščanske tradicije: škofje in španski samostan, ki je skupaj z drugimi kasnejšimi primeri meniškega življenja oddajnik kulture zahodne Evrope. V Suveškem kraljestvu (ki se je ohranil več kot stoletja na severozahodu Iberskega polotoka) je podobno vlogo izvajal tudi San Martin de Braga.
Znanost in tehnologija v Al-Andaluzu: muslimanska Španija Al-Andaluz je bil razvit kot urbana civilizacija, z visoko stopnjo pismenosti in kultur vseh vrst znanosti in tehnologije, ki so bile vključene v trgovske mreže na dolge razdalje, medtem ko je ostala Zahodna Evropa v dolgotrajnem procesu ruralizacije ki se je vrnila v krizo tretjega stoletja.
Sprva je bila arabska kultura značilna za sinkretični sprejem klasično grško-rimske kulture, judovsko-krščanske in perzijske, ki pa ni bila omejena zgolj na reprodukcijo, ampak je ustvarila tudi transcendentne lastne prispevke, od katerih jih je bilo veliko na Iberskem polotoku. Že v 9. stoletju, Hispano-Vizigoti, ki so ostali kristjani pričajo, da je bil kulturni prestiž njihovih muslimanskih vladarjev to, da so mladi prenehali z gojenjem latinskih črk in se rajši posvetili arabskim.
Univerze in prevajalske šole Vloga škofovske šole je bila odločilna v času, ko so kralji želeli, da je poučevanje tudi laično z ustvarjanjem prvih Studium generale, ki so se pojavili v 13. stoletju.
Značilnost teh univerz je skrb za študente katerega koli družbenega razreda, ki je vredno učenja. V Salamanci se to kaže v nastanku (1401) kolegija de San Bartolomé, ki ga je ustanovil Diego de Anaya, za študente, ki niso imeli sredstev. Temu kolegiju je sledilo še nekaj drugih šol.
Znanost in tehnologija v zlati dobi Zlata doba je zelo primeren izraz za označevanje briljantnosti kulturne zgodovine Španije na kronološkem področju, ki zajema 16. in 17. stoletje, čeprav je njena natančna dimenzija ponavadi med letoma 1492 in 1681 (ali omejena na obdobje španske hegemonije v Evropi, med letoma 1521 in 1648). Prvorazredni znanstveno-tehnični dogodek v obdobju je mogoče najti pri uvajanju tiskarskega tiska v Španiji (Juan Párix, Sinodal de Aguilafuente, Segovia, 1472); medtem ko je končna točka ponavadi ugotovljena v filozofsko-medicinsko-kemijskem pismu od Juan de Cabriada (1687), ko je španski upad (ki se je že več kot pol stoletja popolnoma zavestno zavzel za intelektualno elito) povezal s splošno krizo evropske zavesti, ki je sledila razsvetljenju 18. stoletja.
Španska renesansa in španski barok sta obdobja impresivne umetniške produkcije, pa tudi na vseh področjih intelektualne produkcije. V znanosti in tehnologiji se odprejo z Age of Discovery, ki je postavila Španijo v središče sveta: po odkritju Amerike (Krištof Kolumb, 1492) in odprtju azijske poti po južnem koncu Afrike ( Bartolomeo Dias, 1488, Vasco da Gama, 1497), je pogodba z Tordesillasom (1494) dobesedno razdelila (z najsodobnejšimi geografskimi merili v času določanja poldnevnika) svet ki ga je treba še odkriti med kraljevstvom Kastilijo in Portugalsko, ki ga je prvič obiskala španska ekspedicija (ekspedicija Magallanes-Elcano, 1519-1522).
Po drugi strani sistematično izkoriščanje pridobljenega znanja ni bilo doseženo; na primer, znanstvena ekspedicija v novi Španiji, Mehiki, ki jo je vodil med 1571 in 1577 Francisco Hernandez de Toledo in ki je proizvedla velike količine zapiskov in ilustracij, ni bila ustrezno objavjena;izvirnik, ki je bil shranjen v knjižnici El Escorial pa je bil izgubljen v požaru leta 1671.
Španske univerze v zlati dobi Španske univerze, v glavnem tiste, ki so imele glavne kolegije (Salamanca, Alcalá in Valladolid), pa tudi druge univerze, visokošolske ustanove ali studiji so aktivno sodelovali v kulturnem razkošju zlate dobe, vendar niso bile tako kot druge evropske univerzitetne ustanove središče prenovitega gibanja znanstvenih misli, ki so pripeljale do znanstvene revolucije.
Šola v Salamnci, ki jo sestavljajo teologi in pravniki, zelo vplivni pri oblikovanju sodobnih družbenih ved: ekonomije (arbitrarizma), prava in politične teorije.
Veliko je bilo tudi španskih učiteljev, ki so poučevali na univerzah širom Evrope, za katere je bilo dojemanje Španije in njenih intelektualcev ambivalentno, zelo hvalevredno v nekaterih primerih in zelo kritično v drugih, zlasti zaradi tem anti-španske propagande, ki so prejele ime črne legende.
Ženske v znanosti in kulturi španske zlate dobe Razpravlja se, ali je izjemno besedilo Nova filozofija o naravi človeka delo Migela Sabuce ali njegove hčere Olive Sabuco. V tem primeru bi bili pred eno od redkih ženskih znanstvenih osebnosti moderne dobe.
Druge slavne pisateljice so bile: Beatriz Galindo , ki je pisala poezijo v latinščini in pokazala znanje o teologiji in medicini - nekateri komentarji so pripisani Aristotelu ali Luisa de Medrano, ki je učila na Univerzi v Salamanci. Florencia Pinar, Isabel Vergara, etc.
Protireformacija je v veliki meri preusmerila dejavnost žensk z intelektualnimi ambicijami v religiozno sfero (cerkev sv. Terezije, sestra Juana Ines de la Cruz, sestra María de Jesús de Ágreda ali Juliana Morella).
Poleg literarnega sveta je stopnja integracije žensk v tehnične poklice, ki je že bila malo dokumentirana, skrita s splošno nevidnostjo vsega, kar se nanaša na zgodovino žensk, omejeno na njihovo refleksijo v likih fiktivnih romanov in iger ter resničnih primerov, tako da so povzročili škandal ali presenečenje: kot Elena ali Eleno de Céspedes (kirurg, ki ga je inkvizicija obsodila za predstavljanje kot moški, ko je bila ženska) ali Catalina de Erauso (nuna, ki je bila integrirana v vojsko).
Znanost in tehnologija v razsvetljenstvu v prvi polovici stoletja je bila predstavljena zaslužena dejavnost zelo prestižnih osamljenih osebnosti, kot so Benito Jerónimo Feijoo, ali temelj ustanov velikanske književne projekcije (Kraljeva akademija, Akademija za zgodovino) in znanstveni, kot je Kraljeva vojaška akademija za matematiko in utrdbo iz Barcelone (1720) ali šole Guardiamarinas de Cádiz (1717), iz katere sta nastali dve najpomembnejši osebnosti stoletja: Jorge Juan in Antonio de Ulloa (geodetska misija v Peru, 1734 ekspedicija, usklajena s Francijo - Condamine - za merjenje stopnje poldnevnika).
Po drugi strani pa je bila konec stoletja povezava med španskimi in evropskimi znanstvenimi ustanovami veliko bolj pogosta; in se je izkazala za dovolj privlačno za tuje osebnosti, kot je bil Alexander von Humboldt, katerega izvrstna ekspedicija na Kanarske otoke in Ameriko pripelje do neverjetnega odkritja osrednje planote. Je tudi prvi, ki pravilno izvaja in razlaga altimetrične meritve, ki mu omogočajo izdelavo topografskega profila Iberskega polotoka, od Valencie do La Coruñe (kljub temu je pomembno, da Španija ni bila njegova prva izbira ali predlog).
Nedvomno sta botanika in mineralogija najpomembnejši znanosti v španskem prispevku k vodilni znanstveni produkciji tega obdobja. Trenutki, ki so bili briljantni, so bili odkritja volframa, zaradi preiskav Juan Josea Delhuarja in Fausta Delhuarja; očiščenje platine François Chavaneau in odkritje vanadija leta 1801 (ki bi ga lahko imenovali rionio v čast Andrésja Manuela del Ría, profesorja kemije in mineralogije). V botaniki je treba navesti študije o flori nove Granade, ki jo je izdelal Celestino Mutis, ki je bil tudi izjemen zdravnik, jezikoslovec in izumitelj.