Vojna dveh rož

Vojna dveh rož je bila državljanska vojna v Angliji, ki se je odvijala med letoma 1455 in 1485. V njej so se bojevali pristaši rodbine Lancaster, ki je imela v grbu rdečo vrtnico, in rodbine York, ki je imela v grbu belo vrtnico. To je značilen spopad med starim fevdalnim slojem (Lancaster) in novim plemstvom, ki se je ukvarjalo s trgovino in je bilo blizu meščanstvu. Med vojno so padli številni aristokrati in skoraj vsi princi obeh rodbin, zmaga pa je pripadla Henriku VII., sorodniku rodbine Lancaster in začetniku dinastije Tudor. Henrik VII. se je naslanjal na novo plemstvo in meščane ter tako začel obdobje absolutizma v Angliji.

Ime se je v 16. stoletju splošno uporabljalo na podlagi scen iz Shakespearjeve (1564–1616) drame Henrik VI., kjer nasprotni strani v drami izbereta različno obarvane vrtnice. Čeprav so vrtnice v vojni občasno uporabljali kot simbol, je večina udeležencev uporabljala grbe svojih fevdalcev.

V vojni dveh rož sta sodelovala plemstvo in vojska njihovih vazalov. Biti podpornik ene od sprtih rodbin je pomenilo biti odvisen glede porok ali rodbinskih zvez med družinami, ki so jim bili obljubljeni fevdalni naslovi in dodeljena posestva. Tako je imel vodja rodbine Lancaster nekaj časa naslov grof Richmond, vodja rodbine York pa grof Cambriški. Rodbina Lancaster je večino zaveznikov našla na severu in zahodu dežele, York pa je imel podporo v glavnem na jugu in vzhodu.

Vzroki spora

Vzroki spora so bili tekmovalnost med dvema vejama rodbine Plantagenet, dvema dinastičnima rodbinama Lancaster in York, ki se je začela s padcem angleškega kralja Riharda II., ki ga je z oblasti zrušil njegov bratranec Henrik Bolingbroški, vojvoda Lancastrski, leta 1399, in ki je bil vnuk Edvarda III. po njegovem tretjem sinu Johnu Gauntskem. Ker bi krono Edvarda III. po vrstnem redu prvenstva moral naslediti drugi sin Lionel, vojvoda Clarenski, so v rodbini York menili, da na tej podlagi rodbini York pripada močnejša pravica do angleškega prestola. Po mnenju družine York je bila pravica Henrik Bolingbroški (kasneje kralja Henrika IV.) do angleškega prestola na zelo trhlih temeljih. Vladavino Lancastrov so podporniki Yorkov trpeli, dokler ni prišel na oblast izrazito nepriljubljen in duševno bolan kralj Henrik VI. Že v vsem tem času je bilo več uporov, ki so bili zatrti, in v katerih so Yorki poudarjali svojo pravico do krone.Wars of the Roses - Britannica Online thumb|180px|Henrik IV. thumb|180px|levo|Henrik V.

Začetki sporov

Ko je leta 1413 umrl kralj Henrik IV., ga je nasledil njegov sin in naslednik Henrik V., ki je bil velik vojak in je dosegel velike vojaške uspehe proti Francozom v stoletni vojni, kar je zelo prispevalo k njegovi priljubljenosti in mu je omogočilo utrditi položaj Lancastrov glede na rodbino York.

Henrik V. je vladal le kratek čas, leta 1422 ga je nasledil duševno bolan in nesposoben sin Henrik VI., ki je bil obkrožen z nepriljubljenimi regenti in svetovalci. Najbolj znana med njimi sta bila Edmund Beaufort, drugi vojvoda Somerseta, in William de la Pole, prvi vojvoda Suffolka, ki je bil obdolžen slabega vodenja vojnih operacij proti Franciji v stoletni vojni.

thumb|180px|Henrik VI., kralj Anglije in Francije Med vladanjem Henrika VI. so bili vsa prej pridobljena ozemlja in angleške zmage v Franciji (iz časa Henrika V.) izgubljeni. Henrik VI. je bil slab in neučinkovit kralj. Bolehal je tudi za duševno boleznijo, ki jo je verjetno nasledil od deda Karla VI., kralja Francije. Ker so pripadniki rodbine York menili, da je Henrik VI. nesposoben za vladarja, so začeli postavljati vprašanje o njegovi legitimnosti in zahtevali svojo pravico do krone na podlagi rodu po Lionelu Clarenceu, drugem sinu kralja Edvarda III. Plantageneta.

Nesporazumi na dvoru so se kazali v celi državi, v kateri se je krepila moč plemstva, plemiške družine so se spopadale zaradi zasebnih zadev, pri čemer so nekatere kazale vse manj spoštovanja do dvora in kralja. To obdobje je znano po mnogih osebnih vojnah med rodbinami, kar je imelo za posledico anarhijo v državi in končno upor proti Henriku VI. V te spore so bili vključeni tudi vojaki poražene angleške vojske v Franciji.

Rastoče družbeno nezadovoljstvo, plemiči so z zasebnimi vojskami jemali hrano prebivalstvu, ter korupcija na Henrikovem dvoru so ustvarili razmere za začetek državljanske vojne.

Leta 1453 je imel Henrik več izpadov duševne bolezni, zato je bil imenovan regentski svet na čelu z močnim in priljubljenim Rihardom Plantagenetom, vojvodom Yorka kot lordom pokroviteljem. Rihard je hitro onemogočil Lancastre na dvoru. Ko si je Henrik leta 1455 opomogel, je Riharda po nasvetu žene Margarete Anžujske izgnal z dvora.

Oboroženi spopadi

Ker je bil Henrik VI. neučinkovit in slab vodja, je močna, odločna in napadalna kraljica Margareta Anžujska postala dejanska voditeljica lancastrskega klana. Margareta je zgradila zvezo proti Rihardu Yorškemu, ki se je bil prisiljen upreti, kar je leta 1455 pripeljalo do prve bitke v vojni dveh rož, prve bitke pri St. Albansu, ki pomeni začetek glavnega obdobja oboroženega spopada med letoma 1455 in 1489. lijevo|thumb|180px|St. Albans

Rihard, vojvoda Yorški, je vodil majhno vojsko proti Londonu in se s Henrikovimi vojaki srečal pri St. Albansu, severno od Londona. 22. maja 1455 se je odvijala sorazmerno majhna prva bitka, a je bila prvi odkrit spopad v državljanski vojni. Rihardov cilj je bil pregnati "slabe Henrikove svetovalce". Posledica je bila lancastrski poraz. Nekaj pomembnih lancastrskih vodij je umrlo, rodbina York in njihovi zavezniki pa so si povrnili svoj vpliv. Nekaj časa je bil vtis, da sta sprti strani šokirani nad bitko, ki se je odvila, in storili so vse, da bi se pomirile nastale politične razlike.

V trenutkih, ko je imel Henrik drugi napad svoje duševne bolezni, so Yorki ponovno imenovali lorda pokrovitelja, Margareto pa potisnili ob stran, da je skrbela za svojega moža. Po prvi bitki pri St. Albansu je imel kompromis med sprtima stranema določen uspeh, a Yorki so do Henrikovega izboljšanja imeli prevladujočo vlogo v regentskem svetu.The War of the Roses - History.com

Težave so se ponovno pojavile, še posebej nerazčiščeno vprašanje, kdo bo nasledil Henrika na prestolu: Rihard, vojvoda Yorški, ali Henrikov sin Edvard. Margareta je zavračala vsako rešitev, ki bi njenemu sinu odvzela pravico do nasledstva. Samo vojna premoč rodbine York je vzdrževala status quo na dvoru. Gospodarske težave in slab položaj na zunanjepolitičnem področju so naredili svoje. Kralj in kraljica sta, da bi zaščitila svoj položaj, prvič v angleški zgodovini uvedla novačenje v vojsko. V tem času je Rihardu Nevillu iz družine York, grofu Warwiškemu (pozneje so ga imenovali "kingmaker", tisti, ki postavi kralja) rasla priljubljenost v Londonu, posebej pri močno rastočem trgovskem sloju.

levo|thumb|180px|Dvorec Ludlow

Sovražnost se je nadaljevala 23. septembra 1459 v bitki pri kraju Blore Heath v Staffordshiru, ko veliki lancastrski vojski ni uspelo preprečiti Yorkom, ki jih je vodil lord Salisburyjski, da se združijo z drugimi silami Yorka v dvorcu Ludlow.

Dvajset dni pozneje se je odvila naslednja bitka pri Ludford Bridgeu, v kateri so zmagale sile Lancastrov. Rihard Yorški, grofa Salisburyjski in grof Warwiški so morali pobegniti proti Calaisu. Rodbina Lancaster je prevzela nadzor, a Yorki so med letoma 1459 in 1460 začeli vrsto napadov iz smeri Calaisa na angleško obalo in pri tem izzivali kaos in nered.

Leta 1460 so Rihard Yorški, lord Salisburyjski in frof Warwiški vdrli v Anglijo in hitro našli zaveznike v Kentu in Londonu, kjer so tudi prej že imeli široko podporo. Podpiral jih je tudi papežev odposlanec. Tako ohrabreni in vojaško okrepljeni so korakali na sever. Henrik VI. je vodil vojsko na jug, Margareta s sinom princem Edvardom pa je ostala na severu. Bitka pri Northamptonu se je odvila 10. julija 1460 in poraz je bil katastrofa za rodbino Lancaster. Vojska Yorkov, ki jo je vodil grof Warwiški, je zaradi izdaje v lancastrskih vrstah močno porazila vojsko Lancastrov, pri čemer je bil ujet kralj Henrik VI. in zaprt v londonski Tower.

Zakon o soglasju

Ohrabreni s tem velikim vojaškim uspehom so Yorki zahtevali svojo pravico do prestola. Njihova vojska je vkorakala v London na čelu z Rihardom Yorškim v paradi, značilni za vladarja. Parlament se je sestal in Rihard je zahteval svojo pravico. Njegova največja zaveznika grofa Warwiški in Salisburyjski se nista strinjala z njegovo zahtevo parlamentu. V tem trenutku nista imela namere odstavili Henrika, ampak samo njegove vplivne svetovalce iz klana Lancaster.

Naslednji dan je Rihard kot dokaz svoje pravice prikazal natančno rodoslovje svoje rodbine, ki kaže na rod Lionela Clarencea, drugega sina Edvarda III. Parlament je pristal, da bo proučil njegovo zahtevo, a je izglasoval, da Henrik VI. mora ostati kralj. Kompromis je bil dosežen oktobra 1460 z zakonom o soglasju (Act of Accord), ki je določal, da bo po Henrikovi smrti Rihard Yorški nasledil krono in je odvzel pravico do nasledstva Henrikovemu sinu Edvardu. Rihard je sprejel ta kompromis. Dobil je to, kar je zahteval, še posebej je bilo pomembno, da je v času Henrikovega življenja dobil položaj zaščitnika kraljestva (Protector of the Realm), kar mu je dalo moč upravljanja v Henrikovem imenu. Henrikova žena Margareta je bila s sinom Edvardom izgnana iz Londona. Zakon o soglasju je bil nesprejemljiv za Lancastre, ki so se zbrali okoli Margarete in na severu Anglije zbirali veliko vojsko.

levo|thumb|180px|Ruševine dvorca Sandal

Rihard Yorški je skupaj z grofom Salisburyjskim zapustil London ob koncu leta 1460, da bi utrdil svoj položaj proti lancastrskim silam na severu, in se ustalil blizu mesta York. Rihard je vodil obrambo poleg dvorca Sandal blizu Wakefielda za božič 1460. Čeprav je bila lancastrska vojska dvakrat večja, je Rihard 30. decembra 1460 ukazal napad. Njegova vojska je bila v bitki poražena. Ta bitka je bila kasneje imenovana bitka pri Wakefieldu. Rihard, grof Salisburyjski in mlajši Rihardov 17-letni sin so v bitki umrli. Margareta je ukazala glave vseh treh natakniti ob vhodu v York.

Edvard IV. thumb|Edvard IV. Angleški|Edvard VI. Zakon o soglasju in dogodki pri Wakefieldu so 18-letnega Rihardovega sina Edvarda, grofa Mercije, naredila za vojvodo Yorka in prestolonaslednika. Grofa Salisburyjskega je nasledil grof Warwiški kot največji posestnik v Angliji.

Margareta je po teh dogodkih odpotovala na Škotsko na pogovore o možnosti škotske pomoči. Marija, škotska kraljica, je obljubila vojaško pomoč Margareti pod pogojem določenih ozemeljskih koncesij in poroke njene hčerke z Edvardom. Margareta je pristala na te pogoje.

Edvard Yorški je medtem prišel s svojo vojsko iz Walesa in premagal vojsko Lancastrov v bitki pri Mortimer’s Crossu v Herefordshiru. Margareta je s svojo vojsko korakala na jug in spotoma plenila in pustošila državo. V Londonu grofu Warwiškemu ni uspelo zbrati vojske za spopad z Margareto in se ji brez Edvarda ni mogel upreti v bližini Londona v drugi bitki pri St. Albansu. Margareta je v tej bitki gladko in odločilno zmagala nad silami Yorka, ki so pobegnile in zapustile London ter za seboj pustile tudi ujetega kralja Henrika VI., ki so ga našli pod nekim drevesom.

Kot so lancastrske sile napredovale proti jugu, je v Londonu rasel strah pred opustošenjem. Prebivalci Londona so zaprli mestne vhode in zavrnili Margaretini vojski dostavo hrane, zato je opustošila okoliške kraje Hertfordshira in Middlesexa.

Med tem je Edvard Yorški napredoval proti Londonu z zahoda, kjer je združil sile s poraženim grofom Warwiškim, kar je sovpadalo z Margaretinim odhodom proti Dunstablu. To je omogočilo Edvardu in grofu Warwiškemu, da z vojsko vkorakajo v London, kjer so jih navdušeno pričakali in oskrbeli.