Miroslav Krleža, hrvaški pisatelj, dramatik, pesnik, esejist in enciklopedist, * 7. julij 1893, Zagreb, † 29. december 1981, Zagreb.
Miroslav Krleža je po mnogih ocenah največji hrvaški književnik 20. stoletja. Rojen je bil v meščanski družini nižjega srednjega družbenega razreda (to obdobje je opisal v proznem delu »Djetinjstvo u Agramu« (1902–1903)). Obiskoval je vojaško kadetsko šolo v Pécsi (Madžarska), med I. svetovno vojno je pod vplivom jugoslovanske integralistične ideologije odšel v Srbijo.
Bil je član Slovenske in Hrvaške akademije znanosti in umetnosti.
Življenjepis Miroslav Krleža se je rodil leta 1893 v Zagrebu v civilni družini nižjega srednjega socialnega statusa (obdobje, opisano v impresivni prozi »Otroštvo v Agramu«). Obiskoval je klasično gimnazijo v Zagrebu in maturiral leta 1909.Koprek, Ivan, Thesaurus Archigymnasii, Zbornik radova u prigodi 400. godišnjice Klasične gimnazije u Zagrebu (1607. - 2007.), Zagreb, 2007., str. 925., Obiskoval je vojaško kadetsko šolo v Pécsu, tik pred prvo svetovno vojno, med balkanskimi vojnami, pa je pod vplivom jugoslovanske integralistične ideologije pobegnil v Srbijo. Leta 1913 je končal vojaški študij na Ludoviški akademiji v Pešti. V Srbijo je prišel prek Pariza in Soluna z namenom, da bi bil prostovoljec v srbski vojski. Osumljen je, da je vohun, so ga srbske oblasti izgnale. Vrnil se je v Avstro-ogrsko in bil aretiran v Zemunu na podlagi naloga za prijetje, ki ga je izdal Ludoviceum. Leta 1915 je bil mobiliziran kot domobranec in poslan na bojišče v Vzhodno Evropo (Galicija), kjer je doživel Brusilovsko ofenzivo. Kratek čas je bil na bojišču, preostanek vojne je zaradi slabega zdravja preživel v vojaških bolnišnicah in zdraviliščih, objavil pa je tudi prve literarne in časopisne članke.
Medvojno obdobje Po nastanku Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev se je Krleža, navdušen nad Leninom in sovjetsko revolucijo, vključil v komunistično gibanje novonastale države in razvil močno literarno dejavnost: takrat, skoraj do Radićevega atentata, je pisal v srbski ekavici, tako kot številni drugi od južnega unitarizma opiti hrvaški pisatelji (Šimić, Ujevič, Cesarec, Majer, Cesarič, Donadini, Andrić, ...). Že v poznih 1920-ih je bil prevladujoča osebnost v literarnem življenju jugoslovanske države in je nekatere najmočnejše dosežke na vseh področjih (poezija, roman, dramatika, esejistika, memoaristika, polemika in publicistika, romani) objavil v 1930-ih, v času krepitve desnih in levih totalitarizmov.
Ko se bliža druga svetovna vojna, Krleževa vera v komunizem slabi in upada: pojav, delno povezan z odporom do kanonov socialnega realizma, ki je postal obvezen v času zrelega stalinizma, še bolj pa v čistkah, v katerih je Stalin izkoreninil večino stare boljševiške garde in tudi vse Krleževe prijatelje, ki so končali kot izgnanci v komunistični obljubljeni deželi. Zgrožen nad vsemi možnostmi na politično-ideološkem meniju - od liberalno-imperialnih demokracij, ki so ga odvrnile zaradi protihrvaške mahinacije Antante, poznejših geopolitičnih manipulatorjev v Versaillesu, preko nacističnega in fašističnega totalitarizma, ki ga je označil za slepo ulico civilizacije, do komunistične diktature (začetno navdušenje nad načrtno družbo socialne in nacionalne pravičnosti je ob realnosti realnega socializma pojenjalo), je Krleža drugo svetovno vojno sprejel tako rekoč sam in se sprl z nekdanjimi tovariši iz komunistične partije, a so si ga vseeno želeli za podpredsednika AVNOJ. Čepo, Zlatko. Zvane Črnja: Sukobi oko Krleže (1983.) (ocjene i prikazi) // ČSP, Vol. 16, br. 1 (1984.), str. 123. – 126. 126.,
Druga svetovna vojna Po razglasitvi NDH se je Krleža znašel v Zagrebu. Luigi Salvini, takratni kulturni ataše italijanskega veleposlaništva v Zagrebu,Stanko Lasić, knjiga treća, 150-151. mu je ponudil prepustnico za Italijo, a jo je zavrnil, kot tudi odhod v partizane, ker mu je bilo vseeno, kot je rekel Krleža, ali ga »Dido (Eugen ) Dido Kvaternik) Lasić, knjiga treća, 28 i 31. ali Đido (Milovan Đilas)Lasić, knjiga treća, 28 i 32. ubijejo«. Kmalu se je pokazalo, da mu oblast NDH ne grozi, ne glede na to, da je Krleža vse predvojno obdobje deloval s skrajno levih stališč. Oblasti NDH so Krleži zaradi vsenarodne sprave ponujale različne funkcije, ki pa jih je vse zavrnil. Poglavnik Ante Pavelić mu je 23. septembra 1943 ponudil mesto intendanta HNK, nakar je zavrnil mesto profesorja hrvaške književnosti na Univerzi v Zagrebu in vodstva v Univerzitetni knjižnici.Lasić, knjiga treća, str. 42. Krleža noče sodelovati, ko ga k temu izrecno povabi minister za šolstvo in bogoslužje Mile Starčević. Mile Budak, ki se je s Krležo večkrat osebno srečal in je imel do njega več kot zaščitniški odnos vso vojno, je ponudil, da bi revijo Hrvatska urejala v nevtralnem duhu v nevtralni Švici. Krleža je tudi to zavrnil. Krleža se je med vojno večkrat zatekel k zdravniku Đuru Vranešiću, ki je bil brutalno ubit v čistkah novega komunističnega režima in ki ga tudi Krleža ni uspel rešiti.Lasić, knjiga treća, str. 45 Titovemu posredniku in kiparju Antunu Augustinčiću je Krleža povedal, da ostaja na partijski liniji, a predvojno prijateljstvo s Titom mu je po vojni dobesedno rešilo življenje. Krleža je pisal tudi med vojno in snoval svoje dnevniške zapise za dramo Aretej.
Socialistična Jugoslavija thumb|220px|Miroslav Krleža je svoj ugledni položaj v komunistični partiji in osebno prijateljstvo z Josipom Brozom Titom izkoristil za zaščito identitete hrvaškega jezika: brez Krleževe zaščite bi bila Deklaracija o imenu in položaju hrvaškega knjižnega jezika težko dosegljiva ideja. V ozračju nekakšne liberalizacije je leta 1950 ustanovil Jugoslovanski leksikografski zavod, današnji Leksikografski zavod Miroslava Krleže, tako rekoč edino »jugoslovansko« ustanovo s središčem na Hrvaškem ter z govori in referati deluje kot promotor umetniške svobode in osvoboditve od omejitev socialnega realizma. Leta 1961 je bil eden od ustanoviteljev revije Razreda za književnost HAZU (Hrvaška akademija znanosti in umetnosti) Foruma.HINA/HS: Čuvar i promicatelj književne vrsnoće, Hrvatsko slovo, petak, 28. listopada 2011., str. 22. Leta 1967 je podpisal Deklaracijo o imenu in položaju hrvaškega knjižnega jezika. Po podpisu deklaracije je moral Krleža odstopiti s položaja v Centralnem komiteju Zveze komunistov Hrvaške (CK SKH), potem ko naj bi bila v tem dokumentu izražena jugoslovanska komunistična gonja za "nacionalizmom". A brez njegove podpore bi bila Deklaracija težak projekt: Krleža je bil še vedno osebni prijatelj Josipa Broza Tita in je bil redka oseba, ki je lahko družbeno »preživela« kritike močnega Vladimirja Bakarića s parlamentarne govornice na račun poslancev. podpisnikov deklaracije; kritika, ki je večino podpisnikov stala družbene degradacije, brez Krleževega pokroviteljstva pa bi podpisnike zagotovo preganjali.usp. Berislav Jandrić, "Sveučilišni nastavnici Filozofskog fakulteta u Zagrebu u obrani sastavljača i potpisnika Deklaracije o nazivu i položaju hrvatskoga književnog jezika" , Školski vjesnik - Časopis za pedagoška i školska pitanja, Vol.59 No.3. Rujan 2010., citat stenografskog zapisnika iz 1967., na str. 401, o partijskoj kazni v. str. 404. V času hrvaške pomladi je simpatiziral z zahtevami pomladi, a se je umaknil, ko je postalo jasno, da se je Tito odločil razbiti hrvaško narodno gibanje (Krležev edini uspešen poseg je bilo znižanje Tuđmanove zaporne kazni). Do konca življenja je delal na Leksikografskem zavodu, zadnja leta pa je bil slabega zdravja in napol paraliziran. To obdobje Krleževega življenja je izčrpno predstavljeno v nekonvencionalnih večzavednih monografijah Enesa Čengića.
Literarno ustvarjanje Krleža je ustvaril ogromen opus (po različnih ocenah njegova zbrana dela obsega med 50 in 80 zvezkov), ki zajema tako osrednje literarne in umetniške zvrsti kot netipične ali obrobne zapise (enciklopedične zapise, korespondenco na različne teme, potopise, ...) . Zgodnji vplivi vključujejo skandinavske dramatike, kot sta Henrik Ibsen in August Strindberg ter filozof Friedrich Nietzsche, ki so se jim kasneje pridružili proza in poezija Krausa, Rilkeja in romaneskno delo Prousta. Čeprav je pogosto izražal odpor in prezir do Dostojevskega, se v mrzličnih dialogih Krleževih romanov in dram kaže sled ruskega pisatelja, pa tudi impresionizem in ekspresionizem, ki sta v prvih dveh desetletjih 20. stoletja prevladovala na nemško govorečem prostoru. thumb|220px|Krležev kip v Zagrebu
Čeprav je izšlo že več edicij, še vedno ni nobene, ki bi zajemala celoten Krležev opus. Poleg tega tak morebiten poskus ovira dejstvo, da je avtor sam ves čas posegal v svoja že objavljena dela.
Poezija Krležev pesniški opus je čista izjema od njegovega lastnega izreka: »Kdor je spodletel na vseh področjih življenja, se mora ukvarjati s poezijo in politiko«. Res je, začelo se je z glagolskimi, Whitmanovimi in Verhaernovimi panteistično vzvišenimi »simfonijami« (»Pan«, 1917, »Tri simfonije«, 1917), nabreklim besednim ognjemetom, ki naj bi puščal vtis ekstatičnega veselja do življenja v kateri se posameznik izgubi v, zanj osvobajajočih, ritmih kozmosa. Vendar je bil rezultat daleč od pričakovanega (kot so ugotovili drugi vitalistični panteisti, ki so takrat pustošili po literarni Evropi): polomljena sintaksa, številne bizarne asociacije in šepavi ritmi so pripeljali srbskega pesnika in kritika Simo Pandurovića do ironičnega komentarja o nekem Krleževem verzu, v katerem na značilen groteskno-hiperbolični način oznanja uničenje lastnih možganov: »Ne dvomimo, da bo gospod Krleža uspel v svojih namerah!«
Tej fazi so sledila zrelejša dela, objavljena v štirih zbirkah v letih 1918 in 1919 ter v liričnih delih zgodnjih 1930-ih. Za ta dela lahko rečemo, da kažejo vpliv srednjeevropske protivojne poezije in ekspresionistične poetike. Dominantna senzibilnost je paradoksalna mešanica otopele odtujenosti in sočutja; najboljše pesmi so nabite s podobami družbene bede in v njih tečejo asociativni tokovi, ki v središče pesniške podobe vrtinčijo več različnih miselnih in čutnih vozlišč. Splošni vtis tega dela Krleževe poezije je zrelost, v kateri se hiperrazdražena senzibilnost mladeniča z zgodnjim nacionalističnim literarnim kompleksom iz zgodnje faze preoblikuje v močan in impresiven lirični korpus modernistične pristranskosti – korpus, v katerem vplivi različnih (dadaizem, nadrealizem, formalizem, ekspresionizem, ...). thumb|220px|left|Petrica Kerempuh, glavni lik Krleževe Balade o Petrici Kerempuhu