Nicolás Maduro Moros, venezuelski politik, * 23. november 1962, Caracas, Venezuela.
Od leta 2013 in 2026 je 46. predsednik Venezuele, pred tem, med leti 2006 in 2013 je bil zunanji minister ter od 2012 do 2013 podpredsednik v vladi Huga Cháveza.
Sprva kot voznik avtobusa in sindikalist se je Nicolas Maduro hitro začel zanimati za politiko. Bil je del ožjega kroga sodelavcev voditelja Huga Cháveza in nazadnje nejgov podpredsednik. Po Chavezovi smrti je Maduro postal predsednik Venezuele. Njegov mandat je zaznamovan z globoko politično, gospodarsko in družbeno krizo v Venezueli, prav tako z očitki diktatorskega vodenja. Po prevzemu oblasti leta 2013 je nadaljeval politiko svojega predhodnika, vendar brez njegove karizme in z bistveno težjimi razmerami. Državo so prizadeli padec cen nafte, hiperinflacija, pomanjkanje osnovnih dobrin ter množično izseljevanje prebivalstva. Madurovo vladanje spremljajo obtožbe o avtoritarnosti, omejevanju svobode medijev, oslabitvi demokratičnih institucij in spornih volilnih procesih.
Opozicija in del mednarodne skupnosti njegove legitimnosti ne priznavata, podpirajo pa ga zavezniki, med njimi Kuba, Rusija in Kitajska. Madurova vlada je pogosto uporabljala represivne ukrepe proti protestnikom in političnim nasprotnikom. Hkrati Maduro poudarja odpor proti ameriškemu vplivu in sankcijam, ki jih krivi za poglabljanje krize. Podporniki ga vidijo kot branilca suverenosti in socialnih programov, kritiki pa kot odgovornega za institucionalni razkroj in slabe humanitarne razmere.
3. januarja 2026 ga je ameriška vojska zajela v Caracasu in ga odpeljala na sojenje v Združene države Amerike, kjer ga sumijo dejanj, povezanih s preprodajo droge in terorizmom.
Mladost Nicolás Maduro Moros se je rodil 23. novembra 1962 v Caracasu v delavski družini. Njegov oče Nicolás Maduro García je bil pomemben sindikalni voditelj. Njegova mati Teresa de Jesús Moros se je rodila v Cúcuti, kolumbijskem mestu na meji z Venezuelo. Maduro je odraščal na ulici Calle 14 v Los Jardines, El Valle, delavski soseski na zahodnem obrobju Caracasa. V družini je bil edini sin, ob njem so odraščale še sestre María Teresa, Josefina in Anita. Okolje Madurovega odraščanja so zaznamovale socialne razlike in politične napetosti.
Izobraževal v javnem srednješolskem sistemu v Caracasu, kjer je obiskoval licej José Ávalos. Po končani srednji šoli ni nadaljeval univerzitetnega študija. Njegovo nadaljnje znanje in politične izkušnje so se oblikovale predvsem skozi delo, sindikalno dejavnost in politično udejstvovanje.
Že v mladosti se je zanimal za politiko in družbena gibanja, zlasti za levičarske ideje. Po končanem šolanju je delal kot voznik avtobusa v caracaškem metroju. V tem obdobju se je aktivno vključil v sindikalno gibanje in postal znan kot sindikalni organizator.
Politična kariera levo|sličica|Srečanje MBR-200 leta 1997, Maduro na levi Skozi sindikalno delo je razvil retorične in organizacijske sposobnosti ter navezal politične stike. V mladih letih se je približal bolivarskemu gibanju, ki je kasneje oblikovalo politično pot Huga Cháveza. Maduro je v tem času utrdil svojo ideološko usmeritev proti imperializmu in socialni neenakosti.
Leta 2000 je bil izvoljen v državni zbor. Imenovan je bil na številne položaje v venezuelski vladi pod Chavezom, kjer je bil leta 2006 zunanji minister. V tem času je bil opisan kot »najbolj sposoben administrator in politik v Chavezovem notranjem krogu«. sličica|Prisega na mesto predsednika leta 2013 Po Chávezovi smrti 5. marca 2013 je Maduro prevzel pristojnosti in odgovornosti predsednika. Na posebnih predsedniških volitvah 14. aprila 2013 je Maduro dobil 50,62 % glasov kot kandidat Združene socialistične stranke Venezuele. 19. aprila je tudi uradno postal predsednik. "Nicolas Maduro prisegel kot novi venezuelski predsednik" . BBC News. 19. april 2013. Pridobljeno 19. aprila 2013.
Predsednik Venezuele Njegovo predsedovanje je sovpadalo s padcem družbenogospodarskega statusa Venezuele, kjer so se povečali kriminal, inflacija, revščina in lakota; analitiki so pripisali nazadovanje Venezuele tako gospodarski politiki Cháveza kot Madura, medtem ko je Maduro krivil špekulacije in gospodarsko vojno, ki so jo vodili njegovi politični nasprotniki. Zaradi pomanjkanja v Venezueli in znižanja življenjskega standarda so se v letu 2014 začeli protesti, ki so prerasli v dnevne pohode po vsej državi, na katerih je umrlo 43 ljudi. Vse to je vodilo v padec Madurove priljubljenosti Zaradi izgube priljubljenosti je na volitvah v državni zbor 2016 zmagala opozicija. sličica|Maduro in ameriški državni sekretar John Kerry (2016) Po vstopu v ustavno krizo, ko je vrhovno sodišče, zvesto Maduru, odvzelo mnoge pristojnosti Državnemu zboru, so leta 2017 izbruhnili večmesečni protesti, zaradi česar je Maduro pozval k spremembi ustave in povzročil najmanj 153 smrtnih žrtev. Na mednarodno kritiziranih volitvah 30. julija 2017, ki jih je Venezuelska opozicija bojkotirala, je bila izvoljena Ustavodajna skupščina Venezuele, večina njenih izvoljenih članov je podpirala Madura. Ustanovna skupščina je nato zelo omejila moč državnega zbora in sama postala glavno politično telo v državi. 20. maja 2018 je bil Maduro ponovno izvoljen kot predsednik na volitvah, ki jih veliko držav ni priznalo kot legitimne. Atlantski svet in Financial Times sta te volitve označila za farso. Udeležba je bila najnižja v sodobni Venezueli, nekateri opozicijski voditelji pa niso smeli sodelovati. Tako kot Chávez, je bil Maduro obtožen avtoritarnega vodstva, pri čemer so ga osrednji mediji opisali kot diktatorja, zlasti po prekinitvi gibanja za odpoklic predsednika, ki je bilo usmerjeno proti njemu. Po volitvah leta 2017 so ZDA sankcionirale Madura, tako da so zamrznili njegovo ameriško premoženje in mu prepovedali vstop v državo, z razlago, da je »diktator«. Večina narodov v Ameriki in zahodnem svetu je prav tako zavrnila priznanje ustavodajne skupščine in veljavnost njegove ponovne izvolitve leta 2018, nekatere države pa so uvedle lastne sankcije proti njemu in njegovi upravi. Zavezniki, kot so Kitajska, Kuba, Iran, Rusija in Turčija, so ponudili podporo in obsodili vmešavanje v notranje zadeve Venezuele. sličica|Maduro pri ruskem predsedniku Vladimirju Putinu, enem ključnem zaveznikov (2025) Kljub pobudam za odstop s položaja predsednika, ko je njegov prvi mandat potekel 10. januarja 2019, je predsednika Madura ustoličil predsednik Vrhovnega sodišča Venezuele Maikel Moreno. To je povzročilo splošno obsojanje; nekaj minut po zaprisegi je Organizacija ameriških držav na posebni seji Stalnega sveta odobrila resolucijo, v kateri je bil Maduro razglašen za nelegitimnega predsednika Venezuele, in pozvala k izvedbi novih volitev. Državni zbor je razglasil izredno stanje in nekateri narodi so umaknili svoja veleposlaništva iz Venezuele. Po njihovem prepričanju je njegova izvolitev nezakonita, zato naj bi Maduro s ponovnim prevzemom položaja spreminjal Venezuelo v nelegitimno de facto diktaturo.
Maduro se je na volitvah 28. julija 2024 potegoval za svoj tretji mandat. Zaznamovale so jih popoln Maudurov nadzor nad oblastjo in represija opozicije. Njegov glavni tekmec je bil Edmundo Gonzalez. Predvolilne ankete so napovedovale močno zmago Gonzaleza. Nacionalna volilna komisija, ki je pod nadzorom Madura, je razglasila zmago Madura z 51,20% glasov ne da bi objavila celotne rezultate, Also available from MSN. in Madura takoj proglasila za predsednika. Opozicija je objavila izpiske iz večine volišč, ki so pokazali močno zmago Gonzaleza. Večina svetovnih voditeljev ni priznala zmage Madura, volitve pa so bile označene za ponarejene. Po državi so izbruhnili masovni protesti v katerih je bilo ubitih več protestnikov, Maduro pa je zaprl nekatere opozicijske politike.
Administracija ameriškega predsednika Donalda Trumpa je 24. novembra 2025 Madura in njegove vladne zaveznike uradno označila za člane tuje teroristične skupine. Združene države Amerike so začele tudi močno omejevati venezuelsko trgovanje z nafto po morju.
Ameriško zajetje sličica|306x306_pik|Zajeti Maduro na ladji USS Iwo Jima 3. januarja 2026 so ameriške sile v nočni akciji nezakonito ugrabile Madura in njegovo ženo. Generalni sekretar ZN Antonio Guterres je izjavil, da je "globoko zaskrbljen, ker pravila mednarodnega prava niso bila spoštovana". Prepeljali so ju v Metropolitanski priporni center v Brooklynu, kot začasna predsednica Venezuele pa je prisegla podpredsednica Delcy Rodríguez.
Očitki
Kršitve človekovih pravic Venezuelska organizacija za človekove pravice PROVEA je identificirala več kot 43.000 ljudi, katerih "pravica do osebne integritete" je bila kršena od začetka Madurovega mandata leta 2013, vključno z 1.652 ljudmi, ki so bili mučeni, 7.309 ljudmi, ki so bili podvrženi "krutemu, nečloveškemu in ponižujočemu" ravnanju ali kaznovanju, in najmanj 28 ljudmi, ki so bili ubiti v zaporih v državi.
Pravosodje Neodvisna mednarodna misija za ugotavljanje dejstev o Venezueli je 16. septembra 2021 objavila svoje drugo poročilo o razmerah v državi, v katerem je ugotovila, da je bila neodvisnost venezuelskega pravosodnega sistema pod Madurom globoko spodkopana do te mere, da je igral pomembno vlogo pri pomoči državni represiji in ohranjanju nekaznovanosti države za kršitve človekovih pravic. V dokumentu so bile opredeljene pogoste kršitve dolžnega postopka ter sodniki, ki so vzdrževali pridržanja ali obtožbe na podlagi manipuliranih ali izmišljenih dokazov, dokazov, pridobljenih z nezakonitimi sredstvi, in dokazov, pridobljenih s prisilo ali mučenjem; v nekaterih pregledanih primerih sodniki tudi niso zaščitili žrtev mučenja, temveč so jih vrnili v centre za pridržanje, kjer je so bili deležni mučenja. Poročilo je tudi ugotovilo, da so bili tožilci in sodniki na vseh ravneh priča ali so bili deležni zunanjega vmešavanja v odločanje in da je več poročalo o prejemanju navodil bodisi od sodne ali tožilske hierarhije bodisi od političnih uradnikov o tem, kako odločati o primerih.
Svoboda medijev Med Madurovim prvim mandatom, med letoma 2013 in 2018, je bilo zaprtih 115 medijskih hiš, med njimi 41 časopisov, 65 radijskih postaj in 9 televizijskih programov. V prvih sedmih mesecih leta 2019 je Venezuelski inštitut za tisk in družbo ugotovil vsaj 350 primerov kršitev svobode izražanja.
Homofobija Kot zunanji minister je Maduro pred venezuelskimi predsedniškimi volitvami leta 2012 člane opozicije označil za "snobe" in "male pedre". Med predsedniško kampanjo leto kasneje je napade proti gejem uporabil kot politično orožje, predstavnike opozicije pa je označil za "pedre". Leta 2017 je izrazil osebno podporo istospolnim porokam.
Zasebno Maduro je bil vzgojen v katoliški veri. Leta 2012 je The New York Times poročal, da je bil privrženec indijskega hindujskega guruja Sathya Sai Babe in da ga je v Indiji obiskal že leta 2005. V intervjuju iz leta 2013 je Maduro izjavil, da so bili njegovi stari starši Judje sefardskega mavrskega porekla in da so se v Venezueli spreobrnili v katolicizem.
Maduro je bil poročen dvakrat. Prvič z Adriano Guerra Angulo, s katero je imel edinega sina Nicolása Madura Guerra, znanega tudi pod vzdevkom "Nicolasito", ki je bil imenovan na več visokih vladnih položajev, vodjo posebnega inšpektorskega telesa predsedstva, vodjo Nacionalne filmske šole in je poslanec v Narodni skupščini Venezuele. sličica|Maduro in žena Cilia leta 2019