Fajumski portreti ali Portreti fajumskih mumij je sodoben izraz za naturalistične portrete na lesenih ploščah, pritrjenih na mumije iz višjega družbenega razreda iz rimskega Egipta. Pripadajo tradiciji tabelnega slikarstva, ki je ena najbolj cenjenih oblik umetnosti v klasičnem svetu. Fajumski portreti so edina velika umetnost iz te tradicije, ki je ohranjena.
Portreti mumij so bili najdeni po celotnem Egiptu, vendar so najpogostejši v oazi Fajum, zlasti iz Havare (od tod tudi skupno ime) in Hadrijanovega rimskega mesta Antinoopolis. Fajumski portreti se običajno uporablja kot slogovni, ne kot geografski opis. Medtem ko naslikani primeri mumij iz kartonskega obdobja izvirajo iz faraonskega obdobja, so portreti mumij iz Fajuma predstavljali novost iz časa rimske zasedbe Egipta. Berman, Lawrence, Freed, Rita E., and Doxey, Denise. Arts of Ancient Egypt. p.193. Museum of Fine Arts Boston. 2003.
Portreti izvirajo iz cesarske rimske dobe, od konca 1. stoletja pr. n. št. ali zgodnjega 1. st. n. št. Ni jasno, kdaj se je njihova proizvodnja končala, vendar nedavne raziskave kažejo, da v sredini 3. stoletja. So med največjimi skupinami med redkimi preživelimi tabelnimi slikami tradicije klasičnega sveta, ki se je nadaljevala v bizantinski in zahodni tradiciji v postklasičnem svetu, vključno z lokalno tradicijo koptske ikonografije v Egiptu.
Portreti so pokrivali obraze teles, ki so bili mumificirani za pokop. Obstoječi primeri kažejo, da so bili nameščeni na trakove, ki so bili uporabljeni za ovijanje teles. Skoraj vsi so se zdaj ločili od mumij. Običajno prikazujejo eno osebo, ki kaže samo glavo ali glavo in zgornji del prsnega koša, gledano frontalno. Z vidika umetniške tradicije podobe jasno izvirajo bolj iz grško-rimske umetniške tradicije kot egipčanske. Oakes, Lorna. Gahlin, Lucia. Ancient Egypt: An Illustrated Reference to the Myths, Religions, Pyramids and Temples of the Land of the Pharaohs. p.236 Hermes House. 2002.
Dve skupini portretov je mogoče ločiti po tehniki: enkavstične (vosek) slike in tempera. Prve so običajno višje kakovosti.
Trenutno je znanih približno 900 portretov mumij Corpus of all known specimens: Klaus Parlasca: Ritratti di mummie, Repertorio d'arte dell'Egitto greco-romano Vol. B, 1-4, Rome 1969-2003; a further specimen discovered since: Petrie Museum UC 79360, B. T. Trope, S. Quirke, P. Lacovara: Excavating Egypt, Atlanta 2005, p. 101, . Večina je bila najdena v nekropoli Fajum. Zaradi vroče suhe egipčanske klime so slike pogosto zelo dobro ohranjene in pogosto ohranjajo svoje briljantne barve, ki so navidezno neobčutljive.
Zgodovina raziskovanj
Pred 19. stoletjem Italijanski raziskovalec Pietro della Valle, ki je leta 1615 obiskal Sakaro in Memfis, je bil prvi Evropejec, ki je odkril in opisal portrete mumij. Prinesel jih je nekaj v Evropo, ki so zdaj v Albertinumu (Staatliche Kunstsammlungen Dresden). Barbara Borg: "Der zierlichste Anblick der Welt ...". Ägyptische Porträtmumien, Mainz 1998, p. 10f.
Zbiralci 19. stoletja Čeprav se je po tem obdobju zanimanje za antični Egipt nenehno povečevalo, še pred začetkom 19. stoletja niso bile znane nadaljnje najdbe portretov mumij. Izvor teh prvih novih najdb ni jasen; lahko prihajajo tudi iz Sakare ali morda iz Teb. Leta 1820 je baron iz Minotulija za nemškega zbiratelja pridobil več portretov, vendar so postali del celotne ladijske pošiljke egiptovskih artefaktov, izgubljenih v Severnem morju. Léon de Laborde je leta 1827 prinesel dva portreta, domnevno najdena v Memfisu, v Evropo, od katerih je danes mogoče videti enega v Louvru, drugega v Britanskem muzeju. Ippolito Rosellini, član Champollionove ekspedicije iz leta 1828/29 v Egipt, je prinesel še en portret v Firence. Je tako podoben de Labordovim primerom, da se zdi, da je iz istega vira. V 1820-ih letih je britanski generalni konzul v Egiptu Henry Salt poslal več portretov v Pariz in London. Nekateri od njih so bili dolgo obravnavani portreti družine tebanskega arhonta Polliosa Sotra, zgodovinski značaj, znan iz pisnih virov, vendar se je izkazalo, da je to napačno.
Ponovno, po daljšem obdobju, je prišlo do odkritja več mumijskih portretov. Leta 1887 je Daniel Marie Fouquet slišal za odkritje številnih portretov v jami. Nekaj dni kasneje se je odpravil na pregled, vendar je prišel prepozno, saj so iskalci uporabili poslikane plošče za drva v treh prejšnjih hladnih nočeh v puščavi. Fouquet je pridobil preostala dva od prvih petdesetih portretov. Čeprav je natančna lokacija te najdbe nejasna, je verjeten vir er-Rubayat. Na tej lokaciji, kmalu po Fouquetovem obisku, je dunajski trgovec z umetninami Theodor Graf našel še nekaj podob, ki jih je poskušal prodati čim bolj donosno. Za objavo najdb je poklical znanega egiptologa iz Leipziga, Georga Ebersa. Izdelal je predstavitvene mape za oglaševanje svojih najdb po vsej Evropi. Čeprav je bilo o arheoloških najdbah le malo znanega, je Graf šel tako daleč, da je portrete pripisoval znanim ptolemajskim faraonom po analogiji z drugimi umetninami, predvsem portreti kovancev. Nobena od teh asociacij ni bila posebej dobro argumentirana ali prepričljiva, vendar so pritegnile veliko pozornosti, nenazadnje tudi zato, ker je dobil podporo znanih znanstvenikov, kot je Rudolf Virchow. Posledično so portreti mumij postali središče velike pozornosti Barbara Borg: "Der zierlichste Anblick der Welt ...". Ägyptische Porträtmumien, Mainz 1998, p. 13f., 34ff.. Do konca 19. stoletja je njihova zelo specifična estetska izdelava naredila zbirko iskano in je bila distribuirana po svetu.
Arheološka študija: Flinders Petrie
Vzporedno se je začelo bolj znanstveno delo s portreti. Leta 1887 je britanski arheolog Flinders Petrie začel izkopavanja pri Havari. Odkril je rimsko nekropolo, ki je v prvem letu izkopavanja dala 81 portretnih mumij. Na razstavi v Londonu so ti portreti privabili veliko množico. Naslednje leto je Petrie nadaljeval z izkopavanji na isti lokaciji, zdaj pa je trpel zaradi konkurence nemškega in egiptovskega trgovca z umetninami. Petrie se je vrnil pozimi leta 1910/11 in izkopal še 70 portretnih mumij, od katerih so bile nekatere zelo slabo ohranjene Petrie: Roman Portraits and Memphis IV, p. 1. Z redkimi izjemami Petrieve študije še vedno predstavljajo edine primere mumijskih portretov, ki so bili doslej odkriti kot rezultat sistematičnega izkopavanja in so bili pravilno objavljeni. Čeprav objavljene študije niso povsem v skladu s sodobnimi standardi, ostajajo najpomembnejši vir za iskanje kontekstov portretnih mumij.
Zbiralci poznega 19. in zgodnjega 20. stoletja Leta 1892 je nemški arheolog von Kaufmann odkril tako imenovano Alinejino grobnico, v kateri so bili trije mumijski portreti; med najbolj znanimi danes. Drugi pomembni viri takšnih najdb so Antinopolis in Akhim. Francoski arheolog Albert Gayet je delal v Antinopolisu in našel veliko ustreznega gradiva, vendar njegovo delo, tako kot delo mnogih njegovih sodobnikov, ne ustreza sodobnim standardom. Njegova dokumentacija je nepopolna, veliko njegovih najdb ostaja brez konteksta.
Muzeji Danes so portreti mumij zastopani v vseh pomembnih arheoloških muzejih sveta. Na ogled so številni primeri, predvsem v Britanskem muzeju, Narodnem muzeju Škotske, Metropolitanskem muzeju umetnosti v New Yorku in Louvru v Parizu. Ker so bili večinoma odkriti z neprimernimi in neprofesionalnimi sredstvi, so skoraj vsi brez arheološkega konteksta, kar dosledno zmanjšuje kakovost arheoloških in kulturno-zgodovinskih informacij, ki jih zagotavljajo. Posledica tega je, da je njihov splošni pomen kot tudi njihove posebne razlage še vedno sporen. <ref name="Hoesch">Nicola Hoesch: Mumienporträts in: Der Neue Pauly, Bd. 8 (2000), p. 464</ref>
Materiali in tehnike Večina slik prikazuje formalni portret posamezne figure, ki gleda proti gledalcu naravnost ali pod kotom, ki je običajno rahlo obrnjen od celotnega obraza. Figure so predstavljene kot doprsne na enobarvnem ozadju, ki je v nekaterih primerih okrašeno. Posamezniki so tako moški kot ženske in se gibljejo v starosti od otroštva do starosti.
Slikana površina
Večina ohranjenih mumijskih portretov je bila naslikana na ploščah, izdelanih iz različnih uvoženih vrst trdega lesa, vključno z hrastom, lipo, platano, cedro, cipresami, figovcem in citrusi Wrede, LÄ IV, 218. Les je bil narezan na tanke pravokotne plošče in gladek. Dokončane plošče so bile postavljene v plasti ovoja, ki je zaprl telo in so bile obdane s trakovi iz blaga, kar je dalo učinek okenske odprtine, skozi katero je bil viden obraz pokojnika. Portreti so bili včasih poslikani neposredno na platno ali krpice ovitka mumije (kartonsko slikanje).
Slikarska tehnika Lesena površina je bila včasih pripravljena za barvanje s plastjo mavca. V nekaterih primerih je napolnjena plast pokazala pripravljalno risbo. Uporabljeni sta bili dve slikarski tehniki: enkavstično (vosek) slikarstvo in tempera z živalskim lepilom. Enkavstične podobe so presenetljive zaradi kontrasta med živimi in bogatimi barvami in sorazmerno velikimi potezami čopiča, ki ustvarjajo "impresionističen" učinek. Slike tempere imajo fino gradacijo tonov in barv, ki dajejo bolj zadržan videz. V nekaterih primerih je bil uporabljen zlati list za upodobitev nakita in vencev. Obstajajo tudi primeri hibridnih tehnik ali odstopanj od glavnih tehnik.
Portreti razkrivajo široko paleto slikarskega znanja in spretnosti pri predstavljanju realističnega videza. Naturalizem portretov se pogosto razkriva v znanju o anatomski strukturi in kvalificiranem modeliranju oblike z uporabo svetlobe in sence, kar večini figur daje videz tridimenzionalnosti. Razvrščeni telesni toni so okrepljeni s sencami in poudarki, ki kažejo smerno osvetlitev.
Predmeti in družbeni kontekst slik Ljudje Fayuma V obdobju grško-rimske vladavini je Egipt gostil več grških naselij, večinoma skoncentriranih v Aleksandriji, pa tudi v nekaterih drugih mestih, kjer so grški naseljenci živeli skupaj s sedmimi do desetimi milijoni domorodnih Egipčanov Adams, Winthrope L. in Bugh, Glenn Richard, ed. "The Hellenistic Kingdoms". The Cambridge Companion to the Hellenistic World. Cambridge: Cambridge University Press, 2006, p. 39. Najstarejši grški prebivalci Fajuma so bili vojaški veterani in cleruchs (elitni vojaški uradniki), ki so jih naselili Ptolemajci na obnovljenih zemljiščih. Stanwick, Paul Edmund. Portraits of the Ptolemies: Greek Kings as Egyptian Pharaohs. Austin: University of Texas Press. 2003, p. 23 Domorodni Egipčani so se prav tako nastanili v Fajumu iz cele države, zlasti v delti Nila, Zgornjem Egiptu, Oxyrhynchusu in Memfisu, da bi se lotili dela, ki je bilo vključeno v proces melioracije tal, kot je bilo potrjeno z osebnimi imeni, lokalnimi kulti in najdenimi papirusi Bagnall, R.S. in Susan Walker, ed. Ancient Faces: Mummy Portraits in Roman Egypt (Metropolitan Museum of Art Publications). New York: Routledge, 2000, p. 27. Ocenjuje se, da je bilo v obdobju Ptolemajcev kar 30 odstotkov prebivalstva Fajuma grško, preostali pa so bili domači Egipčani. Do rimskega obdobja je bil velik del grškega prebivalstva Fajuma sestavljen bodisi iz heleniziranih Egipčanov ali ljudi mešanega egiptovsko-grškega izvora. Kasneje, v rimskem obdobju, so bili številni veterani rimske vojske, ki vsaj sprva niso bili egiptovski, ampak ljudje iz različnih kulturnih okolij, naseljeni na območju po zaključku službovanja in oblikovali družbene odnose in se družili z lokalnim prebivalstvom.