Cerkvena arhitektura se nanaša na arhitekturo stavb krščanskih cerkva. Razvijala se je v dveh tisoč letih krščanske religije, deloma z inovacijami in deloma z imitiranjem drugih arhitekturnih slogov, kot tudi odzivanjem na spreminjajoča se prepričanja, prakse in lokalne tradicije. Od rojstva krščanstva do danes so najpomembnejši predmeti preobrazbe za krščansko arhitekturo in oblikovanje velike cerkve Bizanca, romanske opatijske cerkve, gotske stolnice in renesančne bazilike s svojim poudarkom na harmoniji. Te velike, pogosto okrašene in arhitekturno prestižne zgradbe so bile prevladujoče lastnosti mest in podeželja, v katerih so stale. Vendar pa so bile v krščanstvu veliko številčnejše župnijske cerkve, ki so bile žarišče krščanske pobožnosti v vsakem mestu in vasi. Medtem ko nekatere veljajo za vzvišeno arhitekturno delo, ki ustreza velikim stolnicam in cerkvam, se je večina razvila po enostavnejših poteh, pri čemer se je pokazala velika regionalna raznolikost in pogosto lokalna ljudska tehnologija in dekoracija.
Stavbe so bile sprva urejene iz tistih, ki so bile prvotno namenjene drugim namenom, vendar so z vzponom izrazito cerkvene arhitekture cerkvene zgradbe vplivale na posvetne, ki so pogosto posnemale religiozno arhitekturo. Uporaba novih materialov, kot sta jeklo in beton, je v 20. stoletju vplivala na zasnovo cerkva. Zgodovina cerkvene arhitekture se deli glede na obdobja ter na države ali regije in po verski pripadnosti. Zadeva je zapletena zaradi dejstva, da so bile stavbe, postavljene z enim namenom, morda ponovno uporabljene za druge, da lahko nove gradbene tehnike omogočajo spremembe v slogu in velikosti, da lahko spremembe liturgične prakse spremenijo obstoječe zgradbe in da stavbo, ki jo je zgradila ena verska skupina, lahko uporablja naslednica z različnimi nameni.
Izvor in razvoj cerkvene stavbe Najpreprostejša cerkvena stavba obsega en sam prostor za zbiranje, zgrajen iz lokalno razpoložljivega materiala in z enakimi gradbenimi znanji kot domače stavbe. Takšne cerkve so na splošno pravokotne, toda v afriških državah, kjer so krožna stanovanja pravilo, so lahko cerkve tudi krožne. Preprosta cerkev je lahko zgrajena iz blatne opeke, protja in polnila, lesa ali ruševin. Lahko je pokrita s slamo, skodlami, valovito pločevino ali bananinimi listi. Toda cerkvene kongregacije si od 4. stoletja dalje prizadevajo za izgradnjo cerkvenih stavb, ki bi bile trajne in estetsko prijetne. To je privedlo do tradicije, ko so kongregacije in lokalni voditelji vlagali čas, denar in osebni ugled v gradnjo in okrasitev cerkva.
Lokalna cerkev je pogosto najstarejša zgradba in je večja od drugih vse do 19. stoletja, razen morda skednja. Cerkev je pogosto zgrajena iz najbolj trpežnega materiala, ki je na voljo, pogosto je to kamen ali opeka. Zahteve bogoslužja so na splošno terjale, da se cerkev razprostira iz enega samega prostora na dva glavna prostora, enega za občestvo (cerkvena ladja) in tistega, v katerem je duhovnik izvajal obrede maše (kot). K taki strukturi je bila pogosto dodana stranska ladja, stolp, kapele in zakristija ter včasih transepta in mrliške kapelice. Dodatno prostori so lahko del prvotnega tlorisa, vendar je bila v primeru številnih starih cerkva stavba razširjena po delih, različni deli pa pričajo o njeni dolgi arhitekturni zgodovini.
Začetki
V prvih treh stoletjih zgodnjekrščanske cerkve je bilo prakticiranje krščanstva nezakonito, zgrajenih je bilo malo cerkva. Na začetku so kristjani častili skupaj z Judi v sinagogah in v zasebnih hišah. Po ločitvi Judov in kristjanov so slednji še naprej častili v hišah ljudi, znanih kot hišne cerkve. To so bili pogosto domovi premožnejših pripadnikov vere. Sveti Pavel v svojem prvem pismu Korintčanom piše: »Pozdravljajo vas Cerkve v Aziji. Iskreno vas v Gospodu pozdravljata Ákvila in Priska in Cerkev, ki se zbira v njuni hiši.«Sveto pismo, Korintčanom 16:19
Nekatere domače stavbe so bile prilagojene za delovanje kot cerkve. Ena najzgodnejših adaptiranih rezidenc je cerkev v Dura Europos, zgrajena kmalu po letu 200 našega štetja, kjer so z odstranitvijo zidu iz dveh sob uredili eno in postavili podij. Desno od vhoda je bila majhna soba spremenjena v krstilnico.
Nekatere cerkvene zgradbe so bile zgrajene posebej kot cerkveni sklopi, na primer tista nasproti palače cesarja Dioklecijana v Nikomediji. Uničenje je bilo zapisano tako: Ko je tisti dan zasijal, je v osmem mandatu konzula Dioklecijana in sedmem Maksimijana nenadoma, medtem ko še ni bilo svetlobe, prefekt z glavnimi poveljniki, tribunami in častniki zakladnice prišel v cerkev v Nikomediji, vrata prisilno odprli in povsod iskali idola Božanstva. Najdene so bile knjige Svetega pisma in jih zažgali; pripomočke in pohištvo so zaplenili. Tista cerkev, ki stoji na dvignjenih tleh, je bila na pogled palača; Dioklecijan in Galerij sta stala kot na stražnem stolpu in se dolgo prepirala ali bi jo bilo treba zažgati. Prevladoval je Dioklecijanov občutek, ker se je bal, da ne bi zažgal tako velik požar, da bi lahko zažgal del mesta, kajti cerkev so obdajalo številne in velike stavbe. Potem so pretorijske straže postavile bojno vrsto in s sekirami in drugimi železnimi pripomočki v nekaj urah izravnale to zelo visoko zgradbo s tlemi.
Od hišne cerkve do cerkve Od 1. do zgodnjega 4. stoletja je večina krščanskih skupnosti častila v zasebnih domovih, pogosto na skrivaj. Nekatere rimske cerkve, na primer bazilika San Clemente v Rimu, so zgrajene neposredno nad hišami, v katerih so častili zgodnji kristjani. Druge zgodnje rimske cerkve so zgrajene na mestih krščanskega mučeništva ali na vhodu v katakombe, kjer so pokopavali kristjane.
Z zmago rimskega cesarja Konstantina I. v bitki pri Milvijskem mostu leta 312 je krščanstvo postalo zakonita in nato privilegirana religija Rimskega cesarstva. Vera, ki se je že širila po Sredozemlju, se je zdaj izrazila v stavbah. Krščanska arhitektura je bila narejena tako, da je ustrezala državljanskim in cesarskim oblikam, zato je bazilika, velika pravokotna sejna dvorana postala na splošno na vzhodu in zahodu, model za cerkve, z glavno in stranskimi ladjami ter včasih galerijami in svetlobnim nadstropjem. Medtem ko so imele državljanske bazilike apsido na obeh koncih, je imela krščanska bazilika navadno eno samo apsido, v kateri sta škof in prezbitri sedeli na podiju za oltarjem. Medtem ko so bile poganske bazilike osredotočene na cesarjev kip, so se krščanske bazilike osredotočile na evharistijo kot na simbol večnega, ljubečega in odpuščajočega Boga.
Prve zelo velike krščanske cerkve, zlasti Santa Maria Maggiore, San Giovanni v Lateranu in Santa Costanza, so bile zgrajene v Rimu v začetku 4. stoletja.
Značilnost zgodnjekrščanske cerkvene zgradbe
Cerkvena zgradba, kot jo poznamo, je nastala iz številnih značilnosti antičnega rimskega obdobja: hišna cerkev atrij bazilika bema mavzolej: centralno načrtovana stavba tloris križa: latinski križ ali grški križ
Atrij Ko so zgodnjekrščanske skupnosti začele graditi cerkve, so narisale eno posebno značilnost hiš pred njimi, atrij ali dvorišče s kolonado, ki ga obdaja. Večina teh atrijev je izginila. Lep primer ostaja pri baziliki San Clemente v Rimu, še ena je bila zgrajena v romanskem obdobju v baziliki svetega Ambroža v Milanu. Potomce teh atrijev je mogoče videti v velikih kvadratnih križnih hodnikih, ki jih najdemo ob številnih stolnicah in v ogromnih kolonadnih trgih pri bazilikah svetega Petra v Rimu in sv. Marka v Benetkah ter Camposanto (Sveto polje) pri stolnici v Pisi.
Bazilika Zgodnja cerkvena arhitektura ni črpala svoje oblike iz rimskih templjev, saj slednji niso imeli velikih notranjih prostorov, na katerih bi se lahko srečevala kongregacija. Rimska bazilika, ki se je uporabljala za sestanke, trge in sodišča, je bila model za veliko krščansko cerkev in je dala ime krščanski baziliki.
Tako rimske bazilike kot rimske terme so imele v svojem središču veliko obokano zgradbo z visoko streho, ki jo je na obeh straneh podpirala vrsta spodnjih prostorov ali širok arkadni hodnik. Pomembna značilnost rimske bazilike je bila, da je imela na obeh koncih štrlečo eksedro ali apsido, polkrožni prostor, pokrit s polkrožno kupolo. Tu so sodili magistri, ki so imeli sodišče. Prešla je v cerkveno arhitekturo rimskega sveta in je bila na različne načine prilagojena kot značilnost stolnične arhitekture.
Najzgodnejše velike cerkve, kot je bazilika sv. Janeza v Lateranu v Rimu, so bile sestavljene iz bazilike z enim apsidalnim koncem in dvorišča ali atrija na drugem koncu. Ko se je razvijalo krščansko bogoslužje, so procesije postale del postopkov. Procesijska vrata so bila tista, ki so vodila od najbolj oddaljenega konca stavbe, medtem ko so bila vrata, ki jih je javnost najbolj uporabljala, morda tista osrednja na eni strani stavbe, kot v baziliki ko je bila sodišče. Tako je v mnogih stolnicah in cerkvah.
Bema Ko se je število duhovščine povečevalo, majhna apsida, ki je vsebovala oltar ali oltarno mizo, na kateri sta bila v obredu svetega obhajila ponujena zakramentalni kruh in vino, ni zadostovala za njihovo namestitev. Dvignjen podij imenovan bema, je bil del mnogih velikih bazilikalnih cerkva. V primeru bazilike svetega Petra in San Paolo fuori le Mura (sv. Pavla zunaj zidov) v Rimu se je ta bema razširila bočno onstran glavne dvorane in tvorila dva kraka, tako da je stavba dobila obliko T s štrlečo apsido. Od tega začetka se je tloris cerkve razvil v tako imenovan latinski križ, ki je oblika večine zahodnih stolnic in velikih cerkva. Kraka križa imenujemo transept.
Mavzolej Eden od vplivov na cerkveno arhitekturo je bil mavzolej. Mavzolej plemenitega Rimljana je bil kvadratna ali okrogla kupolasta struktura, v kateri je bil sarkofag. Cesar Konstantin I. je za hčerko Costanzo zgradil mavzolej s krožnim osrednjim prostorom, obdanim s spodnjim ambulatorijem ali obhodom, ločenim s kolonado. Pokopališče Santa Costanza je postalo mesto čaščenja in tudi grobnica. Gre za eno najzgodnejših cerkvenih zgradb, ki je bila centralna in ne vzdolžna. Konstantin je bil odgovoren tudi za gradnjo krožne, mavzoleju podobne cerkve Božjega groba v Jeruzalemu, ki je posledično vplivala na tloris številnih zgradb, vključno s tistimi, ki so bile zgrajene v Rimu, da bi lahko pospravili posmrtne ostanke proto-mučenika Štefana, San Stefano Rotondo in bazilika San Vitale v Raveni.
Starodavne krožne ali poligonalne cerkve so razmeroma redke. Majhno število, kot je Temple Church, London, je bilo zgrajeno med križarskimi vojnami v imitaciji cerkve Božjega groba kot osamljeni primeri v Angliji, Franciji in Španiji. Na Danskem so takšne cerkve v romanskem slogu veliko večje. V nekaterih delih Vzhodne Evrope so tudi okrogle stolpom podobne iz romanskih časov, vendar so večinoma ljudske arhitekture in majhnega obsega. Druge, kot je Rotunda svetega Martina v Višegradu na Češkem, so natančno podrobne.
Krožna ali poligonalna oblika se je naslonila na tiste stavbe znotraj cerkvenih kompleksov, ki opravljajo funkcijo, v kateri je zaželeno, da ljudje stojijo ali sedijo okoli, s centraliziranim fokusom. V Italiji so krožno ali poligonalno obliko uporabljali skozi srednjeveško obdobje za krstitve, v Angliji pa so jo prilagodili kapiteljskim dvoranam. V Franciji so stranske ladje sprejele poligonalni tloris, v Španiji pa se je enaka oblika pogosto uporabljala kot kapela.
Razen Santa Costanza in San Stefano je bilov Rimu še en pomemben kraj čaščenja, ki je bil prav tako krožen, ogromen starodavni rimski Panteon, s številnimi nišami, ki jih zapolnjujejo kipi. Tudi ta je moral postati krščanska cerkev in svoj slog podariti razvoju katedralne arhitekture.
Latinski in grški križ Večina stolnic in velikih cerkva ima tloris križa. V cerkvah zahodnoevropske tradicije je tloris po navadi vzdolžen, v obliki tako imenovanega latinskega križa, z dolgo ladjo, ki jo prečka transept. Transept je lahko zelo štrleč kot v York Minstru ali pa sploh ne, kot v stolnici v Amiensu.