Realizem (izraz izhaja iz latinščine res – stvar, realis – resničen, predmeten) je večpomenski pojem, ki se pojavlja v umetnosti, književnosti, slikarstvu in filozofiji. Realizem, ki ga včasih v umetnosti imenujejo naturalizem, je na splošno poskus resničnega predstavljanja teme brez izumetničenja in izogibanja umetniškim konvencijam ali neverjetnim, eksotičnim in nadnaravnim elementom. Realizem je v umetnosti prevladoval v mnogih obdobjih in je lahko v veliki meri stvar tehnike in treninga ter izogibanja stilizaciji.
V likovni umetnosti je iluzionistični realizem natančen prikaz življenjskih oblik, perspektive in podrobnosti svetlobe in barve. Toda realistična ali naturalistična umetniška dela so lahko tudi ali namesto iluzionističnega realizma 'realistična' v svoji vsebini in poudarjajo ponižno, grdo ali nečisto. To je značilno za realistično gibanje 19. stoletja, ki se je začelo v Franciji v 1850-ih, po revoluciji 1848 in tudi socialni realizem, regionalizem ali kitchen Sink realizem. Realistični slikarji so zavrnili romantiko, ki je v poznem 18. stoletju prevladala v francoski literaturi in umetnosti.
V drugih umetnostih so se pojavljala različna gibanja, kot so operni slog verismo, literarni realizem, gledališki realizem in italijanska neorealistična kinematografija.
Likovne umetnosti
Realizem je natančen, podroben in točen prikaz v umetnosti vizualnega videza prizorov in predmetov, tj. naslikano je v fotografski natančnosti. Realizem v tem smislu imenujemo tudi naturalizem, mimesis (v literarni kritiki in filozofiji,) ali iluzionizem. Realistična umetnost je nastajala v mnogih obdobjih in je v veliki meri stvar tehnike in treninga ter izogibanja stilizaciji. V evropskem slikarstvu postane še posebej zaznamovan v staronizozemskem slikarstvu Roberta Campina, Jana van Eycka in drugih umetnikov v 15. stoletju. Vendar se takšen 'realizem' pogosto uporablja za prikazovanje angelov s krili, ki jih umetniki niso videli v resničnem življenju. Prav tako slikarji umetnostnega gibanja realizma 19. stoletja, kot je Gustave Courbet, nikakor niso posebej znani po natančnem upodabljanju vizualnih pojavov. Prav izbira in obravnava teme opredeljuje realizem kot gibanje v slikarstvu, ne pa natančna pozornost do vizualnih pojavov. Drugi izrazi, kot so naturalizem, naturalistični in "veristični", se ne izognejo isti dvoumnosti. Stremmel, Kerstin, Realism, pp. 6–9, 2004, Taschen, Finocchio, Ross. "Nineteenth-Century French Realism". In Heilbrunn Timeline of Art History. New York: The Metropolitan Museum of Art, 2000–. online (October 2004)
Iluzionistični realizem
Razvoj vse bolj natančne predstavitve vizualnih pojavov stvari ima v umetnosti dolgo zgodovino. Vključuje elemente, kot so natančen prikaz anatomije ljudi in živali, perspektive in vplivov na daljavo ter podrobnih vplivov svetlobe in barve. Umetnost mlajšega paleolitika v Evropi je dosegla izjemno stvarne upodobitve živali, staroegipčanska umetnost pa je razvila konvencije, ki vključujejo tako stilizacijo kot idealizacijo, ki je kljub temu omogočila, da so zelo učinkovite in dosledno nastajale zelo učinkovite upodobitve. Splošno je znano, da je starogrška umetnost dosegla velik napredek pri predstavitvi anatomije in je odtlej ostala vpliven model. Nobeno originalno delo na ploščah ali stenah velikih grških slikarjev ni ohranjeno, toda iz literarature in preživelega korpusa izpeljanih del (večinoma grško-rimskih del v mozaiku) je razvidno, da je bil iluzionizem zelo cenjen v slikarstvu. Znana zgodba Plinija starejšega o pticah, ki kljuvajo grozdje, ki jih je naslikal Zeuksid v 5. stoletju pred našim štetjem, je morda legenda, vendar nakazuje težnjo grškega slikarstva. Rimske slike poleg natančnosti v obliki, svetlobi in barvi kažejo neznanstveno, vendar učinkovito znanje o predstavljanju oddaljenih predmetov, manjših od bližjih in predstavljajo pravilne geometrijske oblike, kot sta streha in stene sobe v perspektivi. Ta napredek iluzionističnih učinkov nikakor ni pomenil zavračanja idealizma; kipi grških bogov in junakov poskušajo natančno predstaviti idealizirane in lepe oblike, čeprav so ostala dela, kot so glave grdega Sokrata, smela pasti pod te idealne lepotne standarde. Rimski portretiranci, kadar niso pod prevelikim grškim vplivom, kažejo večjo zavezanost resničnemu prikazu svojih tem.
Umetnost pozne antike je znano zavrnila iluzionizem kot izrazno silo, spremembo, ki je že prišla v čas, ko je krščanstvo začelo vplivati na umetnost elite. Na zahodu se klasični standardi iluzionizma niso spet začeli vse do poznih srednjeveških in zgodnjih renesančnih obdobij, zato so jim pomagali najprej na Nizozemskem v začetku 15. stoletja in okoli 1470-ih v Italiji, z razvojem novih tehnik oljnega slikarstva, ki je omogočilo barvanje zelo subtilnih in natančnih vplivov svetlobe z zelo majhnimi čopiči in več plasti barve in glazure. Znanstvene metode predstavljanja perspektive so bile v Italiji razvite v zgodnjem 15. stoletju in so se postopoma širile po Evropi, natančnost v anatomiji pa je bila ponovno odkrita pod vplivom klasične umetnosti. Tako kot v klasičnih časih je tudi idealizem ostal norma.
Natančna upodobitev krajine v slikarstvu se je razvijala tudi v staronizozemski / zgodnji severni renesansi in italijanskem renesančnem slikarstvu, nato pa je bila na nizozemskem slikanju zlate dobe iz 17. stoletja postavljena na zelo visoko raven z zelo subtilnimi tehnikami upodabljanja različnih vremenskih razmer in stopnje naravne svetlobe. Potem ko je bil še en razvoj staronizozemskega slikarstva, je do leta 1600 evropsko portretiranje lahko dalo zelo dobro podobnost slikarstvu in kiparstvu, čeprav so teme pogosto idealizirali z gladkimi lastnostmi ali jim dali umetne poze. Slike tihožitij in tihožitja v drugih slikah so igrala pomembno vlogo pri razvoju iluzionističnega slikarstva, čeprav v nizozemskem izročilu cvetličnega slikarstva dolgo ni bilo 'realizma', saj so cvetje vseh letnih časov običajno uporabljali bodisi iz navade sestavljanja kompozicij iz posameznih risb ali kot namerna konvencija; veliki razstavni šopki v vazah, čeprav blizu sodobnim prikazom rezanega cvetja, na katerega so vplivali, so bili povsem netipični za navade iz 17. stoletja, kjer so bile rože razstavljene ena za drugo. Intrigantno je bilo, da je moralo biti tihožitje, ki je vodilo k razvoju iluzionističnega slikarstva, enako pomembno tudi v opuščanju v kubizmu.
Realizem ali naturalizem kot upodobitev navadnih, vsakdanjih predmetov
Prikaz navadnih, vsakdanjih predmetov v umetnosti ima tudi dolgo zgodovino, čeprav so bili pogosto stisnjeni na robove kompozicij ali prikazani v manjšem obsegu. Deloma je bilo to zato, ker je bila umetnost draga in navadno naročena iz posebnih verskih, političnih ali osebnih razlogov, ki je takšnim prizorom omogočila le razmeroma malo prostora ali truda. Drolerija na robu srednjeveških iluminiranih rokopisov včasih vsebujejo majhne prizore vsakdanjega življenja, razvoj perspektive pa je v mnogih prizorih, postavljenih na prostem, ustvaril velika območja ozadja, ki bi jih lahko naredili bolj zanimive, če bi vključili majhne figure, ki govorijo o njihovem vsakdanjem življenju. Srednjeveška in zgodnja renesančna umetnost je po konvenciji po navadi pokazala nesvete figure v sodobnem oblačenju, zato tudi religioznih ali zgodovinskih prizorov, postavljenih v antični čas, ni bilo treba prilagajati.
Staronizozemsko slikarstvo je prineslo slikanje portretov ljudi čim nižje družbeni lestvici kot so uspešni flandrijski trgovci, v nekaterih od njih, zlasti Arnolfijeva poroka Jana van Eycka (1434) in pogosteje v verskih prizorih, kot je triptih oltarja Mérode, avtorja Roberta Campina in njegove delavnice (okrog 1427), vključujejo zelo podrobne upodobitve notranjosti srednjega razreda, polne ljubeče upodobljenih predmetov. Vendar so ti predmeti vsaj v veliki meri tam, ker vsebujejo plasti kompleksnega pomena in simbolike, ki podrejajo kakršno koli zavezanost realizmu zaradi sebe. Cikli Delo mesecev poznosrednjeveške umetnosti, katerih številni primeri so preživeli iz knjige uric, se osredotočajo na kmete, ki se skozi letne čase ukvarjajo z različnimi nalogami, pogosto v bogatem krajinskem ozadju in so bili pomembni tako pri razvoju krajinske umetnosti kot v upodobitvah vsakdanjih delavskih ljudi.
V 16. stoletju se je pojavljala moda za upodabljanje prizorov ljudi na velikih slikah, ki delajo, zlasti na tržnicah s hrano in kuhinjah: v mnogih je hrana deležna tolikšnega pomena kot delavci. Umetnika sta Pieter Aertsen in njegov nečak Joachim Beuckelaer na Nizozemskem, ki delujeta v bistvu manierističnem slogu, v Italiji pa mlada[Annibale Carracci v 1580-ih, ki je uporabil zelo zemeljski nepoliran slog, z Bartolomeom Passerottijem nekje med obema. Pieter Bruegel starejši je pripeljal do velikih panoramskih prizorov kmečkega življenja. Takšni prizori so delovali kot uvod v priljubljenost prizorov dela v žanrskem slikarstvu v 17. stoletju, ki so se pojavljali po vsej Evropi, saj je nizozemsko slikarstvo zlate dobe sprožilo več različnih podvrst takšnih prizorov, Bamboccianti (čeprav večinoma iz Nizozemskih dežel) v Italiji in Španiji žanr bodegones ter vpeljava neidealiziranih kmetov v zgodovinske slike Jusepeja de Ribere in Velázqueza. Brata Le Nain v Franciji in številni flamski umetniki, vključno z Adriaenom Brouwerjem in Davidom Teniersom starejšim in mlajšim, so slikali kmete, vendar le redko meščane. V 18. stoletju so majhne slike delavcev ostale priljubljene, večinoma naslikane po nizozemski tradiciji, predvsem pa ženske.
Veliko umetnosti, ki prikazuje običajne ljudi, zlasti v tiskani obliki, je bilo komično in moralistično, toda zdi se, da je zgolj revščina subjektov razmeroma redko del moralnega sporočila. Od srede 19. stoletja naprej se je to spremenilo, poudarjale so se težave življenja revnih. Kljub temu, da ta trend sovpada z obsežnimi migracijami s podeželja v večini Evrope, so slikarji še vedno po navadi slikali revne podeželske ljudi, pri čemer so ilustratorji, kot je Gustave Doré, v veliki meri prikazali grozote mestnih slumov. Prenatrpanost mestnih uličnih prizorov je bila priljubljena pri impresionistih in sorodnih slikarjih, zlasti tistih, ki prikazujejo Pariz.
Srednjeveške iluminatorje rokopisov so pogosto zaprosili za ponazoritev tehnologije, vendar so se po renesansi takšne slike nadaljevale v knjižni ilustraciji in tisku, vendar z izjemo morskega slikarstva v veliki meri izginile v likovni umetnosti do zgodnje industrijske revolucije, prizore ki so jih naslikali nekateri slikarji denimo Joseph Wright iz Derbyja in Philip James de Loutherbourg. Takšnih predmetov se verjetno ni uspelo dobro prodati, opazna je odsotnost industrije, razen nekaj železniških prizorov, v slikarstvu vse do poznega 19. stoletja, ko so dela začeli naročati industrialci ali ustanove v industrijskih mestih, pogosto v velikem obsegu in včasih deležne kvazi-junaške obravnave.
Ameriški realizem, gibanje zgodnjega 20. stoletja, je eno izmed mnogih sodobnih gibanj, ki v tem smislu uporabljajo realizem.
Realistično gibanje
Realistično gibanje se je začelo sredi 19. stoletja kot reakcija na romantiko in zgodovinsko slikarstvo. Realistični slikarji so v korist upodobitev 'resničnega' življenja uporabljali običajne delavce in navadne ljudi v običajnem okolju kot subjekte svojih del. Glavni slikarji so bili Gustave Courbet, Jean-François Millet, Honoré Daumier in Jean-Baptiste-Camille Corot. Po Rossu Finocchiju, nekdanjem oddelku za evropsko slikarstvo v Metropolitanskem muzeju umetnosti, so realisti uporabili nepreverjen detajl, ki prikazuje obstoj običajnega sodobnega življenja, sovpadajoč v sodobni naturalistični literaturi Zolaja, Balzaca in Flauberta.