Štefan Uroš II. Milutin () znan kot Štefan Milutin (), posmrtno znan kot Sveti kralj (), je bil član dinastije Nemanjić in od leta 1282 do 1321 kralj Srbije, * okoli 1253, † 29. oktober 1321.

Bil je eden od najmočnejših vladarjev srednjeveške Srbije. Krepko se je upiral poskusom bizantinskega cesarja Mihaela VIII. Paleologa, da bi po Drugem lyonskem koncilu leta 1274 pravoslavnemu Balkanu vsilil katoliško vero. Kot večina vladarjev iz dinastije Nemanjić je bil tudi Milutin razglašen za svetnika. Praznuje se 30. oktobra.Ćirković 2004, str. 49-52, 61-62.

Mladost thumb|150px|levo|Mladi princ Milutin, freska v samostanu Sopoćani

Milutin je bil najmlajši sin kralja Štefana Uroša I. in njegove žene Helene Anžujske. Po nepričakovanem odstopu brata Štefana Dragutina je Milutin zasedel srbski prestol. Ob kronanju je bil star 29 let. Takoj po prihodu na oblast je napadel bizantinsko ozemlje v Makedoniji. Leta 1282 je osvojil severne dele Makedonije, vključno s Skopjem, ki je postalo njegova prestolnica. Bizantinski cesar Mihael VIII. Paleolog se je začel pripravljati na vojno, vendar je pred zaključkom priprav umrl. Naslednje leto je Milutin z bratovo pomočjo prodrl globoko na bizantinsko ozemlje vse do Kavale.

Leta 1284 je osvojil severno Albanijo z Dračem. Vojno stanje je trajalo do leta 1299, ko je njegova četrta žena postala Simonida, hčerka bizantinskega cesarja Andronika II. Plaeologa. Milutin je kot njeno doto lahko obdržal vsa osvojena bizantinska ozemlja.Bogdan Popović, Jovan Skerlić (1932). Srpski književni glasnik. str. 388. Pridobljeno 20. decembra 2013.

Vojna z Bolgari in Mongoli Na koncu 13. stoletja sta bolgarska fevdalna gospoda Drman in Kudelin skupaj vladala v pokrajini Braničevo kot neodvisna ali skoraj neodvisna kneza. Stalno sta napadala Sremsko kraljestvo Štefana Dragutina v Mačvi, ki je bila pred tem v posesti Elizabete Ogrske. Ogrska kraljica je leta 1282-1284 poskušala z vojsko osvojiti Braničevo, vendar ji to ni uspelo in ropanje se je nadaljevalo.

thumb|left| Anastas Jovanović (1853): Zmaga kralja Milutina nad Tatari

Naslednji pohod v Braničevo sta organizirala Dragutin in Elizabeta leta 1285. Tudi ta je spodletel. Sledili so maščevalni roparski pohodi obeh bratov na Milutinovo kraljestvo. Drmana in Kudelina je uspela poraziti šele združena vojska Dragutina in srbskega kralja Štefana Milutina leta 1291. Braničevo je Dragutin priključil k svojemu kraljestvu.

Na Dragutinovo priključitev se je odzval bolgarski despot Šišman, od leta 1280 vladar skoraj neodvisne Vidinske kneževine, in napadel srbske posesti. Šišman je bil vazal Nogaja, kana Zlate horde. Na srbsko ozemlje je prodrl vse do Hvosna, potem pa se je moral zaradi srbskega protinapada umakniti v Vidin. Milutin je opustošil Vidin in Vidinsko kneževino in prisilil Šišmana na beg preko Donave. Po poroki srbskega župana Dragoša s Šišmanovo hčerko, sta sprta vladarja postala zaveznika. Kasneje je Milutin svojo hčerko Ano poročil s Šišmanovim sinom Mihaelom, ki je leta 1323 postal bolgarski car.

thumb|250px|Trdnjava Novo brdo, ki jo je leta domnevno 1285 zgradil Štefan Milutin

Nogaj kan je zaradi Milutinove vojne z Vidinsko kneževino organiziral pohod proti Srbiji. MIlutin je uspel skleniti mir in za talca na Nogajev dvor poslal svojega sina Štefana Dečanskega. Na dvoru je ostal do Nogajeve smrti leta 1299.

Milutinov in Dragutinov fevd Po sklenitvi miru z Bizantinskim cesarstvom leta 1299 so se med Milutinom in Dragutinom začeli spori. Dragutin je posedoval ozemlje od Braničevega na vzhodu do reke Bosne na zahodu. Njegova prestolnica je bil Beograd. Vojna med bratoma z občasnimi spopadi je trajala do Dragutinove smrti leta 1314. Med vojno je Milutin imenoval Štefana Dečanskega za regenta v Zeti, sedanji Črni gori. To je hkrati pomenilo, da je za svojega naslednika izbral njega in ne Dragutinovega sina Štefana Vladislava II.

Borbe za nadoblast thumb|250px|1. Milutinova država; 2. Dragutinova država; 3. Milutinove osvojitev do leta 1299; 4. Začasna izguba ozemlja v Humu

Milutin je 15. marca 1306 v darovnici samostanu Ratac za svojega bodočega naslednika uradno imenoval svojega sina Štefana.Zbornik radova Vizantoloshkog instituta. Institut. 2009. str. 338.

Srbska vojska se je leta 1312 udeležila bitke na Galipoliju, v kateri je bizantinski cesar Andronik II. Paleolog branil svoje cesarstvo pred Turki. Po številnih neuspelih poskusih ukrotitve Turkov ga je hitro razpadanje imperija prisililo, da je za pomoč zaprosil Srbijo. V bitki na Galipoliju so bili Turki odločilo premagani, Srbija pa je za pomoč v bitki dobila Kucovo.

Po smrti Štefana Dragutina leta 1314 je Milutin osvojil večino njegovega ozemlja, vključno z Beogradom. Beograd in Mačvo je leta 1319 osvojil Karel I. Ogrski, Braničevo pa je obdržal Milutin.

Leta 1314 je je Milutinu uprl sin Štefan Dečanski. Milutin ga je ujel in poslal v izgnanstvo v Konstantinopel, kjer naj bi ga oslepili. Do konca Milutinovega vladanja je za njegovega naslednika veljal najmlajši sin Štefan Konstantin. Milutin je pred smrtjo Štefanu Dečanskemu odpustil nepokorščino in mu leta 1321 dovolil vrnitev v Srbijo.

Družina Predniki

Družina S prvo ženo Jeleno iz nižjega srbskega plemstva je imel dva otroka:

kralja Štefana Uroša III. Ano Nedo, poročeno z bolgarskim carjem Mihaelom Šišmanom

Z drugo ženo Heleno, hčerko sebastokratorja Ivana I. Dukasa Tesalskega, ni imel otrok.

S tretjo ženo Elizabeto, hčerko Štefana V. Ogrskega in Elizabete Kumanke, je imel hčerko

Zorico, znano po vzdevku Carica

S četrto ženo Ano, hčerko Jurija I. Bolgarskega, je imel

protikralja Štefana Konstantina

S peto ženo Simonido, hčerko cesarja Andronika II. Paleologa, ni imel otrok.

Zapuščina thumb|250px|Milutinove relikvije v cerkvi Sv. nedelja v Sofiji

Na koncu Milutinovega vladanja je bila Srbija (za Ogrsko) druga najmočnejša država v jugovzhodni Evropi. Med njegovim vladanjem je srbski dvor privzel veliko običajev bizantinskega dvora, Srbijo pa je preplavila bizantinska kultura. Dobro znan je bil tudi kot ustanovitelj številnih samostanov: Gračanica, Naša gospa Ljeviška, cerkev Vavedenje v Hilandarju in več drugih.Todić 1999. Milutinovi smrti je sledila kratka državljanska vojna, po kateri je srbski prestol zasedel njegov najstarejši sin Štefan Dečanski.

Milutin spada med Sto najznamenitejših Srbov.

Milutinove nadarbine

Slika Ime Lokacija Datum 100px|center Samostan Bukovo Negotin, Srbija 13.-14. stoletje 150px Cerkev sv. Nikolaja Banjane, Severna Makedonija ca. 1300 150px Naša gospa Ljeviška Prizren, Kosovo 1306–1307 150px Kraljeva cerkev samostana Studenica Kraljevo, Srbija 1313–1314 150px Cerkev sv. Jurija Kumanovo, Severna Makedonija 1313–1318 150px Samostan Banjska okolica Zvečana, Kosovo 1318 130px|center Vhod v glavno cerkev (Teotokos) samostana Hilandar Gora Atos, Grčija 1320 150px Samostan Gračanica Gračanica, Kosovo 1321 150px Samostan Koroglaš okolica Negotina, Srbija 14. stoletje 150px Samostan Vratna okolica Negotina, Srbija 14. stoletje

Sklici

Viri

Ćirković, Sima M. (1991) Biografija kralja Milutina u Ulijarskoj povelji. in: Đurić V.J. [ed.] Arhiepiskop Danilo II i njegovo doba, Međunarodni naučni skup povodom 650 godina od smrti, decembar 1987, Beograd: Srpska akademija nauka i umetnosti / SANU - Odeljenje istorijskih nauka

Mošin, V. (1971) Povelje kralja Milutina - diplomatička analiza. Istorijski časopis, XVIII

Kategorija:Rojeni leta 1253 Kategorija:Umrli leta 1321 Kategorija:Nemanjići Kategorija:Srbski vladarji Kategorija:Srbski kralji Kategorija:Srbski svetniki Vzhodne pravoslavne cerkve Kategorija:Vladarji v 13. stoletju Kategorija:Vladarji v 14. stoletju