alt=Reševalno vozilo zdravstvenega doma Ajdovščina|sličica|249x249_pik|Reševalno vozilo zdravstvenega doma Ajdovščina Zdravstvo v Sloveniji je zasnovano po načelu univerzalnega zdravstvenega sistema in financirano po Bismarckovem modelu. Javni zdravstveni sistem se pod okriljem Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije pretežno financira iz prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, dodatna sredstva pa se zagotavljajo s sistemom prostovoljnega dopolnilnega zavarovanja ter v manjši meri iz državnega proračuna. Storitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja nudijo tri zavarovalnice. Leta 2017 so nacionalni zdravstveni izdatki predstavljali 8,0 % BDP, pri čemer so 5,8 % BDP predstavljala sredstva, zbrana v okviru obveznega zavarovanja ali namenjena iz proračuna.
Večina izvajalcev zdravstvene dejavnosti v Sloveniji je javnih ustanov, manjši delež pa pripada zasebnim in koncesionarskim izvajalcem. Storitve zasebnih izvajalcev se financirajo samoplačniško oz. v okviru dodatnega zdravstvenega zavarovanja.
Izzivi zdravstvenega sistema veljajo v Sloveniji za enega najbolj perečih družbeno-političnih problemov. Kljub temu zdravstveni sistem od prvih let po ustanovitvi neodvisne Republike Slovenije ni bil deležen večjih reform.
+ Statistični podatki Podatek (vir) Vrednost Leto Nacionalni zdravstveni izdatki kot % BDP (OECD) 8,0 % 2017 Nacionalni zdravsteni izdatki v USD/osebo (OECD) 2775 $ 2017 Nacionalni zdravsteni izdatki iz javnih sredstev kot % BDP (OECD) 5,8 % 2017 Nacionalni zdravstveni izdatki iz prostovoljnih sredstev kot % BDP (OECD) 2,2 % 2017 Nacionalni zdravstveni izdatki iz samoplačniških sredstev kot % BDP (OECD) 1,0 % 2017 Izdatki za zdravila kot % skupnih izdatkov za zdravstvo (OECD) 18,3 % 2016 Število zdravnikov na 1000 prebivalcev (OECD) 3,0 2016 Število zdravnikov na 1000 prebivalcev (SZO) 2,5 2009 Število zdravnikov splošne in družinske medicine na 100.000 prebivalcev (SZO) 49,78 2013 Število zdravstvenikov na 1000 prebivalcev (OECD) 9,7 2016 Število psihiatrov na 1 milijon prebivalcev (Eurostat) 128 Število kliničnih psihologov na 100.000 prebivalcev (SZO) 3 2018 Število kliničnih psihologov na 100.000 prebivalcev (Evropska komisija) 13 2015 Število zobozdravnikov na 10.000 prebivalcev (SZO) 6,839 2016Število zobozdravnikov na 1.000 prebivalcev (OECD)0,72 Število farmacevtov na 10.000 prebivalcev (SZO) 6,526 2016 Število diplomantov medicine na 100.000 prebivalcev (OECD) 15,9 2016 Število diplomantov zdravstva na 100.000 prebivalcev (OECD) 90 2016 Število diplomantov dentalne medicine na 100.000 prebivalcev (Eurostat) 3,3 2016 Število bolniških postelj na 1000 prebivalcev (OECD) 4,5 2017 Uvrstitev na lestvici učinkovitosti zdravstvenih sistemov članic SZO (SZO) 38/191 2000 Uvrstitev na Bloombergovi lestvici najbolj zdravih držav (Bloomberg) 24/169 2019 Uvrstitev na lestvici Evropskega indeksa zdravja potrošnikov 21/35 2018
Zgodovina
Avstro-Ogrska, Kraljevina SHS in Kraljevina Jugoslavija (pred letom 1945) thumb|right|250px|Zdravniško osebje pri operaciji ok. 1930 V času pred prvo svetovno vojno je bil zdravstveni sistem v slovenskih deželah primerljiv s tistimi v drugih delih Avstro-Ogrske. V tem obdobju se je zdravstvena oskrba zagotavljala v okviru zasebnega zdravstvenega sistema. Prvi koraki razvoja sistema zdravstvenega zavarovanja so se zgodili v drugi polovici 19. stoletja, ko so zdravstveno zavarovanje razširili na železniške delavce, uvedli pa so tudi kritje poškodb. V avstrijskem delu države so leta 1887 po Bismarckovem modelu uvedli obvezno zdravstveno zavarovanje za kritje poškodb, leto pozneje pa so vanj vključili še druge zdravstvene stroške; dve tretjini dajatev so prispevali delavci, eno pa delodajalci.
Prvi bolezenski sklad obveznega zdravstvenega zavarovanja po zgledu nemškega modela so v slovenskih deželah ustanovili leta 1889 v Ljubljani, pozneje pa so ga ustanovili tudi v drugih mestih po deželi. Skladi so delavcem zagotavljali zdravstveno in socialno varstvo. Socialno varstvo ob poškodbah pri delu so financirali izključno delodajalci. Konec leta 1889 je bilo na območju Zgornje Koroške in Spodnje Štajerske zavarovanih približno 11 % prebivalstva. Skladi zdravstvenega zavarovanja so delovali do razpada Avstro-Ogrske ob koncu prve svetovne vojne. Leta 1919 so na območju Slovenije ustanovili Združenje skladov zdravstvenega zavarovanja. Po vojni je sistem zdravstvenega zavarovanja prešel v t. i. »vejna zavarovanja«, ki so nudila zdravstveno zavarovanje nekaterim večjim družbenim skupinam, npr. rudarjem, železarjem in osebju Ljubljanske univerze. Kmetijski delavci, ki so predstavljali največji del prebivalstva, niso bili vključeni v takratni sistem zdravstvenega zavarovanja.
V obdobju do leta 1945 so se v slovenskih deželah začeli razvijati javno in osnovno zdravstvo ter zdravstveni zavodi.
Socialistična republika Slovenija (1945–1991) thumb|right|250px|Cepljenje proti otroški paralizi v Mariboru leta 1957 V SR Sloveniji je do leta 1954 veljal model socialnega zdravstvenega zavarovanja; delavci in upokojenci so bili skupaj z družinskimi člani vključeni v sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki pa ni zajemal delavcev v kmetijstvu, samozaposlenih, obrtnikov in nekaterih drugih ekonomskih skupin. Socialno zavarovanje je združevalo zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in porodniško zavarovanje. Večino sredstev so prispevali delodajalci in delojemalci, država pa je prispevala nekatera sredstva za vojake in veterane. Socialno zavarovanje so upravljale država ali regionalne ljudske skupščine. Razpršenost finančne izpostavljenosti v primeru regionalnih presežnih stroškov je bila dosežena z vzajemnim zavarovanjem med posameznimi skladi na nacionalni ravni. Med letoma 1954 in 1955 je bilo zdravstveno zavarovanje ločeno od pokojninskega, obsegalo pa je delavce, javne uslužbence, obrtnike in samozaposlene, pozneje pa v manjši meri tudi kmetijske delavce, ki so pridobili minimalne pravice zdravstvenega varstva. Odmerne stopnje so bile za različne skupine zavarovancev različne. Ponudnike zdravstvenega zavarovanja so upravljali predstavniki delodajalcev in posameznih zavarovancev. Leta 1965 je v Sloveniji delovalo 15 zavodov zdravstvenega zavarovanja. Polne pravice zdravstvenega zavarovanja so na kmetijske delavce razširili leta 1972 na podlagi referenduma; tako so bile zagotovljene razmere za zdravstveno zavarovanje, ki je obsegalo vse prebivalstvo. Nova Socialistična federativna republika Jugoslavija, ustanovljena leta 1974, je glavno vlogo financiranja zdravstvenega varstva prenesla na »samoupravljajoče skupnosti interesa v zdravstvu«: lokalna združenja ljudi iz ene ali več skupnosti, ki so štela najmanj 150.000 oseb, so pridobila dolžnost upravljanja vseh zavarovalniških fondov.
thumb|Gradnja kliničnega centra leta 1967 Zdravstveni sistem je bil v SR Sloveniji postopoma preoblikovan; zdravstvene ustanove so bile podržavljene, zasebno zdravstvo je bilo ukinjeno, zdravniki pa so postali državni delavci. Primarne zdravstvene storitve so nudili zdravstveni centri; ti so med drugim vključevali tudi ginekološke, zobozdravstvene ter pediatrične in mladinske zdravstvene storitve. Prišlo je do zatona splošne medicine zaradi poveličevanja ostalih specializacij na primarnem nivoju. V obdobju po koncu druge svetovne vojne pa do 1970-ih let je prišlo tudi do pospešenega razvoja zdravstvene infrastrukture, ki jo je financirala država in kasneje delno tudi skladi zdravstvenega zavarovanja na okrožnem nivoju. Ob uvedbi nove zvezne ustave leta 1974 so bili uvedeni regionalni zdravstveni centri, ki so zaobjemali bolnišnice, primarno zdravstvo, lekarne in regionalne ustanove javnega zdravja. Ti naj bi v celoti zagotavljali vse preventivne in kurativne zdravstvene storitve. Nova ureditev izvajanja zdravstvenega varstva je bila podvržena neprimernemu cenovnemu nadzoru ter naraščajoči birokratizaciji zdravstva.
Obravnava pacientov z duševnimi težavami je potekala v okviru dispanzerjev za mentalno zdravje na primarnem nivoju; tim so sestavljali psihiater, klinični psiholog ter medicinska sestra. Pediatrični timi so vključevali tudi logopeda, pedagoga in pa socialnega delavca.
V SFRJ je v obdobjih gospodarskih kriz in nestabilnosti prihajalo do skrajno škodljivih finančnih učinkov na ponudnike zdravstvenih storitev. Plače v zdravstvenem sektorju so bile nižje od tistih v ostalih evropskih državah. Prav tako je bilo upravljanje zdravstvenega sistema neučinkovito. Zdravstveni sistem je v času 1970-ih in 1980-ih let zaznamovalo širjenje obsega in dostopa do zdravstvenih storitev in, hkrati, stalni finančni izzivi. Finančne težave je dodatno stopnjevala neučinkovita in potratna zdravstvena oskrba ter uporaba vprašljivih zdravstvenih pristopov. Do leta 1990 je bil zdravstveni sistem Slovenije na robu propada.
Republika Slovenija (od 1991) Slovenski zdravstveni sistem se je za časa tranzicije soočal z resnimi strukturnimi težavami. V začetku 1990-ih let se je zdravstveni sistem soočal s hudimi finančnimi primanjkljaji in posledično nelikvidnostjo. S sprejetjem Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju leta 1992 se je pričelo celokupno restrukturiranje slovenskega zdravstvenega sistema. Zakonska reforma je uvedla tako obvezno kot prostovoljno zdravstveno zavarovanje ter ponovno uvedla zasebne zdravstvene storitve. Zakon je državo določil kot odgovorno za oblikovanje strategije za razvoj javnega zdravja, zagotavljanje sistema javnih zdravstvenih storitev, nadziranje zdravstvenih storitev in zavarovanja, izobraževanja zdravstvenega osebja in izvajanje nalog javnega zdravja. Država je prav tako prevzela odgovornost za ustanavljanje (in lastništvo) zdravstvenih ustanov na sekundarnem in terciarnem nivoju ter odgovornost za financiranje investicij v napredno zdravstveno opremo in zgradbe. Občine so bile določene kot ustanovitelji in lastniki zdravstvenih ustanov primarnega zdravstva ter kot odgovorne za investicije v primarno zdravstvo in plačevanje prispevkov za posameznike brez prihodkov. Delodajalci so bili določeni kot odgovorni za zdravje in varnost na delovnem mestu ter financiranje dela prispevkov zdravstvenega zavarovanja zaposlenih ter varstva v primeru poškodb ali poklicnih obolenj. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) je bil določen kot odgovoren za nacionalen sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja (vključno z vzpostavitvijo pogodb z izvajalci, lekarnami in dobavitelji medicinskih materialov) in nekatere druge naloge. Državne zdravstvene institucije in njihovi zaposleni so bili določeni kot odgovorni za izpolnjevanje zdravstvenih načrtov in implementacijo strokovnih ter javnozdravstvenih direktiv in pa pogajanje o plačilu zdravstvenih storitev. Osebni zdravniki, katerih izbira je bila svobodna, so bili pooblaščeni za izdajanje receptov, vrednotenje delovne sposobnosti, upravljanje z zdravstveno dokumentacijo in napotitve specialistom, medtem ko so ostali zdravniki izgubili omenjene kompetence (tako so lahko posamezniki brez izbranega osebnega zdravnika izgubili dostop do zdravstvenih storitev). Kot osebni zdravnik je bil lahko izbran splošni zdravnik, pediater ali ginekolog. Uvedeni so bili tudi osebni zobozdravniki. Osebni zdravniki so bili uvedeni z namenom izboljšanja poznavanja in zaupanja pacienta ter lažjega nadziranja zdravstvenega stanja pacienta.
Financiranje Slovenija spada med države z univerzalnim zdravstvenim sistemom in z Bismarckovim modelom financiranja zdravstvenega varstva. Financiranje zdravstvenega varstva se deli na javna sredstva (ki zajema tako sredstva, zbrana v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja, kot proračunska sredstva), zasebna sredstva iz prostovoljnega dodatnega zavarovanja in zasebnih sredstev v okviru samoplačništva.