Armensko kraljestvo tudi Kraljevina Velike Armenije ali preprosto Velika Armenija (, ), je bila starodavna monarhija na Bližnjem vzhodu, ki je obstajalo od leta 321 pr. n. št. do 428 n. št. Njegova zgodovina je razdeljena na zaporedne vladavine treh kraljevih rodbin: Orontidov (321 pr. n. št. - 200 pr. n. št.),Mach Chahin (2001). Kingdom of Armenia. Surrey: Routledge. p185–190. Artaksiadov (189 pr. n. št. –12. n. št. ) in Arsakidov (52–428).

Izvor kraljestva leži v eni od satrapij perzijskega Ahemenidskega cesarstva, imenovane Armenija (Satrapija Armenija), ki je nastala iz ozemlja kraljevine Ararat (860 pr. n. št. – 590 pr. n. št.), potem ko jo je osvojilo Medijsko cesarstvo leta 590 pr. n. št. Satrapija je postala kraljestvo leta 321 pr. n. št., v času vladavine rodbine Orontidov po osvojitvi Perzije s strani Aleksandra Velikega, ki je bila nato vključena kot eno helenističnih kraljestev Selevkidskega cesarstva.

Pod Selevkidi (312–63 pr. n. št.) je bil armenski prestol razdeljen na dva dela - Armenia Maior in Sofene - oba sta prešla na člane rodbine Artaksiadov leta 189 pr. n. št. Med vzhodno širitvijo Rimske republike je Kraljevina Armenija pod Tigranom Velikim, od 83. do 69. pr. n. št., dosegla svoj vrhunec, potem ko je ponovno vključila Sofene in osvojila preostala ozemlja propadajočega Selevkidskega cesarstva ter tako učinkovito končala svoj obstoj in Armenijo postavila za kratko obdobje kot imperij, dokler ga ni leta 69 osvojil Rim. Preostali kralji Artaksiadov so vladali kot Rimski vazali, dokler jih leta 12 niso strmoglavili zaradi zavezništva z glavnim rivalom Rima v regiji, Partskim cesarstvom.

Med rimsko-partskimi vojnami je bila v Armeniji ustanovljena rodbina Arsakidov, ko je bil Tiridat I. Armenski, član partske rodbine Arsakidov, leta 52 razglašen za kralja Armenije. Armenija je v večini svoje zgodovine v tem obdobju močno tekmovala med Rimom in Parti in armensko plemstvo je bilo razdeljeno med prorimske, propartske ali nevtralne. Od leta 114 do 118 je Armenija na kratko postala provinca rimskega cesarstva pod cesarjem Trajanom. Kraljevina Armenija je pogosto služila kot država stranka ali vazal na meji obeh velikih imperijev in njihovih naslednikov, bizantinskega in sasanidskega cesarstva. Leta 301 je Tiridat III. Armenski razglasil krščanstvo za državno religijo Armenije, s čimer je Armensko kraljestvo postalo prva država, ki je uradno sprejela krščanstvo.

Med bizantinsko-sasanidskimi vojnami je bila Armenija leta 387 končno razdeljena na Bizantinsko Armenijo in leta 428 na perzijsko satrapijo Armenijo.

Zgodovina Izvor

Geografsko Armensko višavje, tedaj imenovano Višavje Ararat (asirsko: Urartu), je bilo prvotno poseljeno s pra-armenskimi plemeni, ki še niso bila enotna država ali narod. Višavje so najprej združila plemena v bližini jezera Van v kraljestvo Van (urartsko Biainili). Kraljestvo je tekmovalo z Asirijo zaradi nadvlade v Višavju Ararat in rodovitnem polmesecu. V knjigi Geneza je višavje Ararat (svetopisemska hebrejščina הָרֵי אֲרָרָט, tiberijsko hārēy Ǎrārāṭ, septuaginta τὰ ὄρη τὰ Ἀραράτ) izraz, ki se uporablja za poimenovanje območja, v katerem počiva Noetova barka po potovanju. Ustreza starodavnemu asirskemu Urartu, eksonimu za kraljestvo Van.

Obe kraljevini sta v 6. stoletju pred našim štetjem padli pod perzijskimi napadalci s sosednjega vzhoda (Medijci, za njimi so bili Ahemenidski Perzijci). Njeno ozemlje je bilo spremenjeno v satrapijo, imenovano Armenija (staroperzijsko Armina, elamitsko Harminuya, akadsko Urashtu). Rodbina Orontidov je tri stoletja vladala kot satrapi Ahemenidskega cesarstva do poraza cesarstva proti makedonskemu Aleksandru Velikem v bitki pri Gavgameli leta 331 pr. n. št.. Po Aleksandrovi smrti leta 323 pr. n. št. je makedonski general z imenom Neoptolem pridobil Armenijo, dokler ni umrl leta 321 pr. n. št. in so se Orontidi vrnili, ne kot satrapi, ampak kot kralji.

Rodbina Orontidov

Oront III. in vladar Male Armenije, Mitridat I., sta se priznala za neodvisna in tako povzdignila nekdanjo armensko satrapijo v kraljestvo in nastali sta kraljevina Armenija in Mala Armenija. Oront III. je prav tako premagal tesalskega poveljnika Menona, ki je hotel zajeti Sperove rudnike zlata.

Oslabljen zaradi Selevkidskega cesarstva, ki je nasledilo Makedonsko cesarstvo, je bil leta 200 / 201 pr. n. št. odstavljen zadnji orontidski kralj, Oront IV., kraljestvo pa je prevzel poveljnik Selevkidskega cesarstva Artaš I., za katerega se domneva, da je bil povezan z rodbino Orontidov.

Artaksiadi

Vpliv Selevkidskega cesarstva nad Armenijo je oslabel, potem ko so ga v bitki pri Magneziji (Magnezija na Meandru) leta 190 pr. n. št. premagali Rimljani. Tako je istega leta ustanovil helenistično armensko državo Artaksij I. ob armenskem kraljestvu Sofene pod vodstvom Zariadra. Artaksij je zajel Yervandašat, združil Armensko višavje na račun sosednjih plemen in ustanovil novo kraljevsko prestolnico Artaksata blizu reke Aras. Po besedah Strabona in Plutarha je Hanibal Barca dobil gostoljubje na armenskem dvoru Artaksija I. Avtorja dodajata apokrifno zgodbo o tem, kako je Hanibal načrtoval in nadziral zgradbo Artaksata.George Bournoutian. (2006). A Concise History of the Armenian People: From Ancient Times to the Present. Costa Mesa, CA: Mazda, p. 29. . Novo mesto je bilo postavljeno na strateškem položaju na stičišču trgovskih poti, ki so povezale starogrški svet z Baktrijo, Indijo in Črnim morjem, kar je Armencem omogočalo uspeh. Tigran Veliki je videl priložnost za širitev v stalnih civilnih prepirih proti jugu. Leta 83 pr. n. št. je na povabilo ene od skupin v meddržavnih državljanskih vojnah vstopil v Sirijo in se kmalu uveljavil kot vladar Sirije, s čimer je Selevkidsko cesarstvo tako rekoč končal - in mirno vladal 17 let. Tigran Veliki je v zenitu svoje vladavine razširil ozemlje Armenije zunaj Armenskega višavja nad dele Kavkaza in območja, ki je danes jugovzhodna Turčija, Iran, Sirija in Libanon, s čimer je postal ena najmočnejših držav vzhodno od Rima.

Rimska oblast

Armenija je leta 66 pr. n. št., po bitki pri Tigrankertu in končnem porazu zaveznika Armenije Mitridata. VI. Pontskega, padla pod rimski vpliv. Mark Antonij je vdrl v kraljestvo in ga premagal leta 34 pr. n. št., vendar so Rimljani izgubili hegemonijo med vojno Antonija in Oktavijana v letih 32.–30. pr. n. št.. Leta 20. pr. n. št. je Avgust sklenil premirje s Parti, s čimer je Armenija postala varovalni pas med obema glavnima silama.

Avgust je leta 6. n. št. postavil Tigrana V. kot kralja Armenije, vendar je vladal z Erato Armensko, princeso Kraljevine Armenije in članico dinastije Artaksiadov. Rimljani so nato za vazalnega kralja namestili Mitridata Armenskega. Mitridata je aretiral Kaligula, a ga je pozneje obnovil Klavdij I.. Pozneje je bila Armenija pogosto središče prepira med Rimom in Parti, pri čemer sta obe veliki sili podpirali nasprotne suverene in uzurpatorje. Parti so Armenijo podjarmili leta 37, toda leta 47 so Rimljani ponovno prevzeli nadzor nad kraljestvom. Leta 51 je Armenija padla v Ibersko invazijo, ki so jo podpirali Parti, pod vodstvom Radamista. Tigran VI. Armenski je vladal od leta 58, ko ga je ponovno namestila rimska podpora. Obdobje nemirov se je končalo leta 66, ko je Tiridata VI. Armenskega za kralja kronal Neron. V preostalem obdobju je Armensko kraljestvo Rim še vedno de jure smatral za vazalno državo, čeprav je bila vladajoča rodbina partskega izvora. Sodobni rimski pisci so menili, da je Neron de facto dal Armenijo Partiom.Redgate, Anne Elizabeth (2000). The Armenians (First ed.). Massachusetts: Blackwell Publishers Inc. pp. 88–91. .

Arsakidi

Pod Neronom so se Rimljani bojevali (55–63) proti Partskemu cesarstvu, ki je vdrlo v Kraljevino Armenijo, zavezano z Rimljani. Potem ko so leta 60 pridobili Armenijo, nato pa jo izgubili leta 62., so Rimljani poslali Legio XV. Apollinaris iz Panonije z Korbulonom, legatus Sirije. Leta 63, okrepljen z legijami III. Gallica, V. Macedonica, X. Fretensis in XXII. Deiotariana, je general Korbulon stopil na ozemlja Vologasa I. Partskega, ki je nato vrnil armensko kraljestvo Tiridatu, bratu kralja Vologasa I.

Leta 162–165 je cesar Lucij Ver vodil še en pohod, potem ko je Vologas IV. Partski napadel Armenijo in na njen prestol postavil svojega glavnega generala. Da bi se boril proti partski grožnji, se je Ver odpravil proti vzhodu. Njegova vojska je dosegla pomembne zmage in se ponovno lotila prestolnice. Sohaem iz Sofene, rimski državljan armenske narodnosti, je bil nameščen za novega vazalnega kralja. Toda med epidemijo znotraj rimskih sil so Parti leta 166 zavzeli večino izgubljenega ozemlja. Sohaem se je umaknil v Sirijo, rodbina Arsakidov pa se je vrnila na oblast v Armeniji.

Po padcu rodbine Arsakidov v Perziji si je uspešno Sasanidsko cesarstvo prizadevalo za ponovno vzpostavitev perzijskega nadzora. Sasanidski Perzijci so zasedli Armenijo leta 252. Vendar je leta 287 rimska vojska Tiridata III. Armenskega postavile za kralja Armenije. Po širjenju krščanstva v Armeniji z Gregorjem Razsvetiteljem so Tiridati sprejeli krščanstvo in ga naredili za uradno religijo svojega kraljestva. Tradicionalni datum prehoda Armenije v krščanstvo je določen leta 301, to je ducat let pred spreobnitvijo rimskega cesarja Konstantina Velikega in milanskim ediktom.

Leta 387 se je Kraljevina Armenija razdelila med Vzhodnorimsko in Perzijsko cesarstvo. Zahodna Armenija je najprej ostala provinca rimskega cesarstva pod imenom Armenia Minor, kasneje pa bizantinska Armenija; Vzhodna Armenija je ostala perzijsko kraljestvo, dokler leta 428 lokalno plemstvo kralja ni odstavilo, Sasanidi pa so namesto njega postavili guvernerja, in začelo se je obdobje Marzpanata (armensko Մարզպանական Հայաստան – Marzpanakan Hayastan) nad perzijsko Armenijo. Ti deli zgodovinske Armenije so bili do muslimanskega osvajanja Perzije trdno pod nadzorom Perzije, medtem ko so bizantinski deli v 7. stoletju ostali bizantinski, tudi po vdorih arabske vojske. Leta 885 je Armenija po letih rimske, perzijske in arabske vladavine, v času rodbine Bagratuni, ponovno pridobila neodvisnost.

Vojska Pod Tigranom Velikim Vojska Kraljevine Armenije je dosegla vrhunec v času vladavine Tigrana Velikega. Po avtorju Knjige o Juditi je imela njegova vojska kočije in 12.000 konjenikov, najverjetneje težke konjenike ali katafrakte, enoto, ki so jo pogosto uporabljali tudi Selevkidi in Parti. Njegovo vojsko je sestavljalo predvsem 120.000 vojakov pehote in 12.000 nameščenih lokostrelcev, kar je tudi pomembna značilnost partske vojske. Tako kot Selevkidi so bili večina Tigranove vojske pešaki. Judovski zgodovinar Jožef Flavij govori o 500.000 moških, vključno s spremstvom taborov. Te so sestavljale kamele, osli in mule, ki so jih uporabljali za prtljago, ovce, govedo in koze za hrano, pravijo, da jo je imel vsak človek v izobilju in zlato in srebro. Tako je bila marširajoča armenska vojska navedena kot »ogromna, nepravilna sila, preštevilčna, kot kobilice ali prah zemlje«, za razliko od mnogih drugih ogromnih vzhodnih vojsk tistega časa. Manjša vojska Kapadokije, grško-feničanska in nabatejska na splošno niso bile enake po številu vojakov, saj je organizirana rimska vojska s svojimi legijami Armencem predstavljala veliko večji izzi.

Verjetnost, da so bile številke izraelskih zgodovinarjev tistega časa pretirane, je znatna, če upoštevamo dejstvo, da so hazmonejski Judje izgubili vojno proti Tigranu.

"Plutarh je zapisal, da lahko armenski lokostrelci s svojimi smrtno natančnimi puščicami streljajo do 200 metrov daleč. Rimljani so občudovali in spoštovali pogum in bojevit duh armenske konjenice - jedro Tigranove vojske. Rimski zgodovinar Salustij Krisp je zapisal, da je bila armenska [Ayrudzi - 'konjeniki'] konjenica »izjemna po lepoti svojih konj in oklepov«. Konji v Armeniji so že od antičnih časov veljali za najpomembnejši del in ponos bojevnika.Gevork Nazaryan, Armenian Empire.

Ajrudzi