Okcitanija

Okcitanija (francosko: Occitanie, okcitansko in katalonsko Occitània) je od 30. septembra 2016 nova francoska administrativna regija celinske Francije, sestavljena iz nekdanjih regij Languedoc-Roussillon in Jug-Pireneji.number or usual name=n° 2016-1264, date in French 28 septembre 2016, full name=portant fixation du nom et du chef-lieu de la région Occitanie, language=fr,

Sodobna upravna regija je dobila ime po večji kulturni in zgodovinski regiji Okcitaniji, ki ustreza južni tretjini Francije. Območje Okcitanije, kakršno je danes, zajema ozemlje, podobno tistemu, ki so mu vladali grofje Toulouški v 12. in 13. stoletju. Zastavo z grbom grofov Toulouških, pogovorno imenovanim okcitanski križ ali toulouški križ, uporablja sodobna regija in je tudi priljubljen kulturni simbol.

Geografija

Trenutno je Okcitanija drugo največje območje v celinski Franciji, obsega površino več kot 72.724 km² in ima 5.839.867 prebivalcev. Na jugovzhodu ima sredozemsko obalo, na vzhodu je soseda Provansa-Alpe-Azurna obala, na vzhodu Auvergne-Rona-Alpe in Nova Akvitanija, na zahodu in severozahodu, pa tudi tuje meje Andore (Canillo, Encamp, La Massana, Ordino) in Španije (Aragonija in Katalonija) na jugu.

Toponim O teritorialni reformi francoskih regij, ki je bila sprejeta leta 2014, so razpravljali vrsto let. Zakon o reformi je kot začasno ime nove regije uporabljal vezana imena predhodnic: Languedoc-Roussillon in Jug-Pireneji, po abecedi. Za večino združenih regij je novi regionalni svet nato predlagal stalno ime, ki bi nadomestilo to začasno ime. 24. junija 2016 je regionalni svet Languedoc-Roussillon-Jug-Pireneji po dolgotrajnem javnem posvetovanju sprejel ime Okcitanija. Začasno ime regije je bilo umaknjeno 30. septembra 2016, ko je začelo veljati novo ime.

Novo ime Okcitanija izhaja iz zgodovinskega imena širše regije in se nanaša na zgodovinsko rabo okcitanskega jezika na tem ozemlju in na različna narečja, ki se tako imenujejo za besedo òc, okcitanska beseda za oui oz. 'da'. Približno 450.000 francoskih Kataloncev, ki živijo v regiji (ali Severni Katalonci, kot se večinoma imenujejo sami), je v resoluciji regionalne skupščine izrazilo razočaranje, ker novo ime ne upošteva njihove navzočnosti. 10. septembra 2016 je v Perpignanu demonstriralo približno 10.000 ljudi (po podatkih policije 7800), ki so zahtevali, da ime združene regije vsebuje besedo Pays catalan (dobesedni prevod: 'katalonska država').

Departmaji Code Grb Departma Prefektura Imenovan po Št. preb. (2013)09FoixAriège (reka)152.68411AudeCarcassonneAude (reka)364.87712AveyronRodezAveyron (reka)277.74030Gardreka Gardon733.20131Zgornja GaronaToulousereka Garona1.298.56232GersAuchGers (reka)190.27634MontpellierHérault (reka)1.092.33146LotCahorsLot (reka)173.75848MendeLozère (gora)76.60765TarbesPireneji228.86866PerpignanPireneji462.70581TarnAlbiTarn (reka)381.92782Tarn in GaronaMontaubanreki Tarn in Garona250.342

Glavne občine (prebivalstvo 2013 /2023) Toulouse (466.297 /514.819) Montpellier (272.084 /310.240) Nîmes (150.564 /151.839) Perpignan (120.959 /121.616) Béziers (74.811 /81.545) Montauban (57.921 /62.945) Albi (49.475 /51.290)

Hidrografija thumb|275px|Naravna hidrologija porečja Garone. Regija Occitanie v veliki meri prekriva ozemlje porečja Garone. Ta reka teče čez približno 250 km na ozemlju regije ali skoraj polovico francoskega toka reke (522 km 21) med francosko-špansko mejo pri Pont-du-Roy (Fos, Haute-Garonne) in mejo z Novo Akvitanijo v Lamagistère (Tarn-et-Garonne). Njeno porečja obsega 55.600 km2 v Franciji, kar ustreza skoraj vsej nekdanji regiji Jug-Pirrneji, severno od Languedoc-Roussillon (zlasti Lozère) in del severa nekdanje Akvitanije. Devet od desetih glavnih pritokov Garone (ki dosežejo ali presežejo 100 km) se v celoti ali večinoma izlivajo v Okcitanijo: Lot (približno 400 km od 485 km celotne dolžine reke, ki teče od vzhoda do zahoda na desnem bregu Garone, v Lozèreju, Aveyronu in v departmaju Lot), Tarn (380,2 km od vzhoda proti zahodu na desnem bregu, v Lozère, Aveyron nato v departmajih Tarn, Haute- Garonne in Tarn-et-Garonne), Ariège (163,2 km od juga, juga-vzhoda do severozahoda na desnem bregu, v Pyrénées-Orientales, departmajih Ariège in Haute- Garonne), Gers (približno 150 km od 175 km reke, ki teče od juga proti severu na levem bregu, v Hautes-Pyrénées in v departmaju Gers), Save (148,4 km od juga oz. zahoda proti severovzhodu na levem bregu, v Hautes-Pyrénées, Gers in Haute-Garonne), Baïse (140 km od 188 km celotnega toka, ki teče od juga proti severu na levem bregu, v Hautes-Pyrénées in v Gersu), Gimone (135,7 km od juga-jugozahoda do severovzhoda na levem bregu, v Hautes-Pyrénées, Gers, Haute-Garonne in Tarn- et-Garonne), Arrats (131 km naravnega toka in 162 km canal de la Neste od juga-jugozahoda do severovzhoda na levem bregu, v Hautes-Pyrénées, Haute-Garonne, Gers in Tarn-et-Garonne) in Louge (100 km od jugozahoda do severovzhoda na levem bregu, v Haute-Garonne).

Vzhodna meja regije, Gard in Lozère, je povezana s porečjem Rone. Natančneje, vključuje zahodni del delte Rone v Camargueu: Petite Camargue. Dva pritoka, večja od 100 km, na desnem bregu Rone, tečeta od severozahoda proti jugovzhodu v departmajih Lozère in Gard: Cèze (128,4 km) in Gardon (127,3 km).

Porečje Loare se na svojem toku nanaša na majhen del regionalnega ozemlja in sicer na 22 občin na severovzhodu Lozère, departmaju, kjer je najdaljši pritok Loire, Allier (420,7 km od juga do severa na obali levo od Loare, od tega le 30 km v Lozèreju, ima svoj izvir (na Moure de la Gardille v Margeride). Trojno stičišče porečij med porečji Rone, Garone in Loare je na vrhu Planas (1271 m), blizu meje med občinama Belvezet in Allenc v Lozèreju.

Med temi tremi povodji se obrežje ravnice Languedoc prečkata še dve reki, ki so sorazmerno pomembni za južni pluvio-nivalni režim, Aude (224 km od juga proti severu in nato od zahoda proti vzhodu, v Pirenejskih orientih, v Ariège, v departmaju Aude in v Hérault-u) in Têt (115,8 km od zahoda proti vzhodu, v Pirenejskih vzhodih). V sedimentne kamnine v regiji (zlasti v južnem vznožju Centralnega masiva) so številne reke in potoki izkopali globoke kanjone ali soteske. Soteska Tarna, soteska Héraulta, soteska Gardon, soteska Allier, na primer.

Številne lagune ali obalni ribniki ob sredozemski obali, ločeni od morja z obalnimi nasipi, ki so nastali z sedimentnimi nanosi Rone in so z njo povezani s kanali, lokalno imenovanimi graus. Najpomembnejše v regiji, ki je tudi največje vodno telo (druga francoska sredozemska laguna in tretje največje naravno vodno telo v Franciji, za Ženevskim jezerom in laguno Berre), je Étang de Thau (75 km2), ki je v Héraultu, med Agde in Sète. Druge pomembne lagune so Bages-Sigean (55 km2, v Aude), Salses-Leucate (54,8 km2, med Pyrénées-Orientales in Aude) in l'Or (ali Mauguio , 31,4 km2, na meji med Héraultom in Gardom).

Topografija in geologija thumb|Topografska karta Grand Sud-Ouest. thumb|Topografska karta obale Golfe du Lion v regiji. Regija pokriva del dveh glavnih gorskih območij na jugu Francije: severno pobočje Pirenejev in južni del Centralnega masiva. Pirenejski masiv pokriva okoli 15.000 km2 v regiji in zajema bolj ali manj pomembne dele Hautes-Pyrénées, Haute-Garonne, Ariège, Aude in Pyrénées-Orientales. Tako predstavlja 85,5 % vseh francoskih Pirenejev in približno petino ozemlja regije. Del alpskega pasu iz eocenske dobe se razteza od vzhoda do zahoda in označuje mejo s Španijo. Regija vključuje francoska pobočja osrednjih Pirenejev (najvišja in z najmanjšim številom prehodov med Francijo in Španijo; najvišja točka regije in francoskih Pirenejev je tam, Vignemale s 3298 m) in vzhodni ali katalonski Pireneji (najvišji vrh Karlita z 2921,66 m, vendar je Canigou, ki dominira nad ravnico Roussillon z vrhom 2784 m najbolj markanten v katalonskih Pirenejih). Relief je zaznamovan z zelo strmimi dolinami orientacije jug-sever, redkimi in visokimi prelazi, številnimi gorskimi hudourniki (imenovanimi gaves), zgornji deli dolin se končajo v krnicah (Gavarnie, Troumouse ali Marcadau v Hautes-Pyrénées), odsotnosti velikih jezer v primerjavi z Alpami, na primer in redka poseljenost (27,5 prebivalcev na km2 leta 2006).

Centralni masiv pokriva v regiji približno 26.000 km2, to je celotno Lozère, Aveyron in Lot, vzhodna meja Tarn-et-Garonne in jugovzhodna tretjina Tarna, pa tudi severne meje Aude, Hérault in Gard. To ustreza 30 % celotnega Centralnega masiva in nekaj več kot tretjini regionalnega ozemlja. Relief je razmeroma hribovit in zmerno visok zaradi starodavne geološke tvorbe (variskanska orogeneza), obsega planote in nizke ter srednje gore. Najvišja točka masiva v regiji je vrh Finiels na Mont Lozère (1699 m). Tu so močno erodirane kraške planote (apnenci), imenovane causse, vulkansko in granitno visokogorje (Aubrac na severu v Aveyronu in Lozère) ali kristalijske in sekundarne gorske verige (Margeride proti severovzhodu v Lozère, Cévennes proti vzhodu v Aveyronu.

Ta dva masiva se srečujeta na ravni Montagne Noire in masiva Corbières, ločena z ozkim pasom ravnega in nizkega gričevja. Ta geografski prag, ki se razteza v Naurouzeju (189 m), med Toulousom (Haute-Garonne) in Biterroisom (Hérault) preko Carcassonna (Aude), povezuje sedimentni bazen, ki sega proti zahodu do Atlantika (Akvitanska kotlina), na vzhodu pa peščeno obalno ravnico Sredozemskega morja (obala Languedoc). Ta se v svojem zaledju postopoma dviga proti planotam in goram Centralnega masiva s sistemom apnenčastih vmesnih reliefov, med 200 in 400 m nadmorske višine (Garrigues).

Regija ima omejene vire surovin, ki so jih v preteklosti izkoriščali. Omeniti je mogoče volfram, zlato, baker (izkoriščen že v neolitiku pred 5.000 leti), bituminozni skrilavci, cink in svinec ali uran. Južno od Centralnega masiva imajo tudi rezerve premoga, ki so jih uporabljali do leta 2001.

Ta posebna topografija in geološki okvir ter položaj regije prispevajo k ustvarjanju določenih lokalnih podnebnih posebnosti.

Kultura Zgodovinska identiteta

Nova upravna regija vključuje pokrajine in ozemlja raznovrstnega kulturnega in zgodovinskega izvora: Languedoc, katalonske dežele / Països Catalans (Roussillon, Cerdanya, Vallespir, Conflent, Capcir), okrožje Foix in vzhodni deli tistega, kar je bila prej Gaskonja (Armagnac, Comminges, Couserans, Bigorre, Condomois, Nébouzan, Rivière-Verdun) in Gujana (Carcin, Roergue). V času Ancien Régime je večina teh ozemelj spadala pod pristojnost Parlementa v Toulousu, ustanovljenega leta 1443.

Okcitanija Okcitanija"Définition de l’Occitanie" , spletna stran mesta Agen. (Occitània ali Óucitanìo v okcitanščini) je zgodovinska regija jugozahodne Evrope, v kateri je bila okcitanščina glavni pogovorni jezik. To ozemlje je bilo že v rimskih časih združeno najprej kot dunajska škofija in nato kot sedem provinc (Septem provinciae) ter v Akvitaniji v začetku srednjega veka (Aquitanica, vizigotsko kraljestvo v Toulousu), pred frankovskim osvajanjem. Za Okcitanijo je značilna okcitanska kultura, saj je bil srednji vek še en izraz romanske kulture v Franciji in v manjši meri v Italiji, Španiji in Monaku.Pierre Bec, The Occitan Language, Publisher Presses universitaires de France, Paris, 1986, pp. 3. Predstavljena in prepoznana je na institucionalnih mestih francoskih skupnosti, kot sta na primer svet Lot-et-Garonne in mesto Agen. "Definition of Occitanie" , site of the City of Agen

Languedoc