Požar v predoru pod Mont Blancom leta 1999

Požar v predoru pod Mont Blancom je bil katastrofalen požar, ki se je zgodil 24. marca 1999 potem, ko je belgijski tovornjak, ki je prevažal moko in margarino, v predoru zajel požar.

Požar je trajal 53 ur in dosegel temperaturo 1000 °C ter pri tem uničil 18 tovornjakov, 10 avtomobilov, 1 motorno kolo, 1 kombi, vključno s tremi gasilskimi vozili. 39 ljudi je umrlo v požaru, zaradi velike škode pa je bil predor zaprt 3 leta. Popravila in preiskave, ki so sledile, so ugotovile pomembne varnostne pomanjkljivosti: nujni postopki in varnostni ukrepi niso bili upoštevani že veliko let.

Ozadje

Ko je bil leta 1965 uradno odprt 11,6 km dolg predor pod Mont Blancom, je veljal za enega najdaljših in najvarnejših predorov na svetu. Predor je postal najpomembnejši prevoz v Alpah, saj je zmanjšal čas, ki je bil potreben za prečkanje meje iz Francije v Italijo in obratno. Skozi predor na dan pripelje več, kot pet tisoč vozil.

Požar Zjutraj 24. marca 1999 je na francoski strani predora ob 10:46 prispel belgijski hladilni tovornjak znamke Volvo FH12, katerega voznik je bil 57-letni Gilbert Degrave, v prikolici tovornjaka pa je prevažal 12 ton moke in 9 ton margarine. Tovornjak je v predor vstopil ob 10:47, začetna vožnja skozi predor pa je bila rutinska.

Po poročanju dokumentarnega programa National Geographica Seconds from Disaster sta se ogenj in dim pojavila ob 10:49. Kmalu zatem je Degrave ugotovil, da je nekaj narobe, ko so vozila, ki so vozila iz nasprotne smeri, oddajala svetlobne signale proti njemu; v ogledalu je opazil bel dim, ki se je valil izpod njegove kabine. To še ni veljalo za požarno nesrečo. Pravzaprav je bilo v preteklih 35 letih v predoru 16 primerov, ko je na tovornjakih izbruhnil požar, vendar so vse na kraju samem pogasili vozniki tovornjakov.

Ob 10:53 je Gilbert Degrave ustavil tovornjak 6 kilometrov od francoskega vhoda, v bližini točke 21, da bi z gasilnim aparatom poskušal pogasiti ogenj, vendar se je moral umakniti, ko je prišlo do izbruha plamenov, kar je povzročilo, da je ogenj zajel prikolico. Degrave je zapustil svoje vozilo in začel bežati proti italijanski strani predora.

Ob 10:54 je voznik iz točke 22 poklical in sprožil alarm. Ob 10:55 so uslužbenci predora sprožili požarni alarm in ustavili nadaljnji promet. V tistem trenutku je bilo v predoru, ki so vstopili s francoske strani, vsaj 10 avtomobilov in 18 tovornjakov. Nekaj vozil z italijanske strani je uspelo prevoziti ustavljen goreči tovornjak Volvo, ne da bi se ustavilo. Nekaterim avtomobilom s francoske strani se je uspelo obrniti v ozkem dvopasovnem predoru in se odpeljati nazaj v Francijo, vendar je navigacija po cesti v gostem dimu, ki je hitro napolnil predor, to hitro onemogočila, zaradi česar je ostalo ujetih veliko vozil.

Med 10:53 in 10:57 je dim zajel več kot pol kilometra predora na francoski strani. Večji tovornjaki so obtičali, saj niso imeli dovolj prostora za obračanje, vzvratna vožnja pa ni bila mogoča.

Večina voznikov je ostala v svojih vozilih ter zaprla okna in čakala na reševalce. Prezračevalni sistem v predoru je strupeni dim pognal nazaj v predor hitreje, kot bi lahko kdorkoli stekel na varno. Ti hlapi so hitro napolnili predor in omejili kisik, zaradi česar so onesposobili vozila, vključno z gasilskimi vozili, ki so jih gasilci morali zapustiti. Številni vozniki v bližini požara, ki so poskušali zapustiti svoja vozila in pobegniti v varnostna zaklonišča, so hitro padli v nezavest zaradi strupenega dima, ki je vseboval ogljikov monoksid in cianid.

Ob 10:57 in 10:59 sta se na razpletajočo se nesrečo odzvali dve gasilski vozili iz Chamonixa. Medtem se je v predoru električna napeljava stalila, zaradi česar je v predoru nastala tema. Zaradi dima in zaradi zapuščenih vozil, ki so jima blokirala pot, gasilska vozila niso mogla nadaljevati in so se bila prisiljena ustaviti 1200 metrov stran od gorečega tovornjaka. Ker ni bilo druge možnosti, so gasilci zapustili svoja vozila in se zatekli v dve zasilni gasilski kabini (majhni prostori z zaprtimi protipožarnimi vrati, nameščeni v stenah vsakih 600 metrov).

Med 10:57 in 11:01 so se italijanski gasilci približali gorečemu tovornjaku na razdalji 300 metrov, dva od njih pa sta se lahko prebila do točke 21. Videla sta goreči tovornjak, ki je povzročil požar. Vendar je goreče gorivo steklo po cestišču, zaradi česar so eksplodirale pnevmatike in rezervoarji za gorivo, smrtonosni šrapneli pa so se dvignili v zrak in ogenj razširili na druga vozila. To je italijanske gasilce prisililo k umiku, rešili pa so 12 ljudi z italijanske strani.

Ob 11:10 je šest gasilcev iz Chamonixa vstopilo v predor, vendar so se bili prisiljeni ustaviti 2700 metrov stran od gorečega tovornjaka. Do 11:11 so prišli še drugi italijanski gasilci, da bi se spopadli s požarom. Ustaviti so se morali pri točki 22 in so zapustili svoja vozila ter iskali ujete skupine gasilcev, ki so se zatekli v gasilske kabine. Ko so ugotovili, da kabine ne nudijo veliko zaščite pred dimom, so začeli iskati vrata, ki so vodila do prezračevalnega jaška.

Do 11:30, 37 minut po začetku požara, je dim dosegel francoski vhod v predor, 6 kilometrov od gorečega tovornjaka ter se začel kaditi iz predora. Ob 11:39 je druga ekipa gasilcev vstopila v predor s francoske strani, vendar so se bili prisiljeni ustaviti 54800 metrov stran od gorečega tovornjaka.

Vse gasilce je pet ur pozneje rešila tretja gasilska ekipa, ki se je odzvala in do njih prišla preko prezračevalnega kanala; od 15 ujetih gasilcev jih je bilo 14 v resnem stanju, eden (njihov poveljnik) pa je kasneje umrl v bolnišnici.

Požar je gorel 53 ur in pri tem dosegel temperaturo več kot 1000 °C, predvsem zaradi količine margarine v gorečem tovornjaku, kar ustreza 23.000-litrskemu (5.100 imp gal; 6.100 US gal) tankerju za nafto. Ogenj se je razširil na druga bližnja tovorna vozila, ki so prav tako prevažala vnetljive tovore. Ogenj je ujel približno 40 vozil v gostem in strupenem dimu, ki je vseboval ogljikov monoksid in vodikov cianid. Zaradi vremenskih razmer je zrak tekel skozi predor z italijanske na francosko stran. Oblasti so učinek dima še poslabšale z vpihovanjem svežega zraka z italijanske strani, kar je stopnjevalo ogenj in hkrati ujelo strupene hlape v notranjosti. Ujeta so bila le vozila, ki so se pripeljala na francoski strani predora, medtem ko so vozila na italijanski strani požara večinoma ostala neprizadeta.

V vozilih je umrlo 29 ljudi, devet pa jih je umrlo pri poskusu pobega peš. Vsi umrli so bili na francoski strani in so se zaradi močne vročine na koncu spremenili v kosti in pepel. Od prvih petdesetih ljudi, ujetih v požaru, jih je 12 preživelo, vsi z italijanske strani. Nekaterim žrtvam je uspelo pobegniti v protipožarna zaklonišča. Med njimi je bil tudi Pierlucio Tinazzi, italijanski varnostnik, ki je poskušal rešiti ujete ljudi. Prvotna protipožarna vrata so bila zasnovana tako, da so zdržala le dve uri. Nekatera so bila v štiriintridesetih letih od izgradnje predora Mont Blanc nadgrajena, da so zdržala največ štiri ure.

Po koncu požara je trajalo več kot pet dni, da se je predor dovolj ohladil, in šele nato so se lahko začela popravila in preiskave.

Med žrtvami je bil tudi en Slovenec - glej seznam žrtev.

Žrtve Seznam žrtev po narodnosti +Narodnost Mrtvi Francija18Italija13Belgija2Združeno Kraljestvo1Luksemburg1Nizozemska1Slovenija1Hrvaška1 Nemčija1 Skupaj 39 Med žrtvami je bil tudi en Slovenec, 45-letni Janez Mandelj, voznik tovornjaka iz slovenskega podjetja Evrotek.https://www.facebook.com/1695444234/posts/24marec-1999mineva-27-let-od-kar-je-zadnji%C4%8D-v-predor-mogo%C4%8Dne-gore-mont-blanc-zap/10216597306720535/

Dejavnosti po dogodku

Popravila sličica|301x301_pik|Postaja za termografski pregled na italijanski strani. Zaradi velike škode je bil predor skoraj 3 leta zaprt za promet. Za popravila in preiskave so porabili 481 milijonov dolarjev. Med popravili so uvedli različne varnostne izboljšave in spremembe. Zgrajena so bila dodatna ognjevarna zaklonišča z računalniško videonadzorno povezavo do nadzornega centra predora, vzporedni prezračevalni jaški skozi katere se pretaka čist zrak in manjša gasilska postaja na sredini predora. Na obeh straneh predora so zgradili postajo za dalinjski pregled vozil oz. tovora, ki pred vstopom v predor zaznajo pregrevanje. Predor je bil za promet znova odprt 9. marca 2002, vendar samo za avtomobile, motoriste in kombije, leto pozneje pa še za tovornjake in druga tovorna vozila.

Obtoženi in sojenje Januarja 2005 se je v Grenoblu v Franciji začelo sojenje 16 ljudem in podjetjem, obtoženim kazenske odgovornosti za nesrečo. Obtoženci so bili:

Gilbert Degrave, belgijski voznik tovornjaka, ki je začel požar, Volvo, proizvajalec tovornjaka, ki je začel požar, Francoski in italijanski vodja predora, podjetji ATMB in SITMB, osebje za varnostno zakonodajo, župan Chamonixa, višji uradnik francoskega ministrstva za javna dela.

Sojenje je potekalo šest mesecev. Italijansko podjetje SITMB, ki je bilo odgovorno za opravljanje predora, je moralo plačati 13,5 milijona evrov oz. odškodnine svojcem nesreče. Na sojenje so poklicali tudi Eduarda Balladurja, bivšega direktorja francoskega podjetja, ki je upravljalo predor (od leta 1968 do 1980), in predsednika francoske vlade. Spraševali so ga o varnostnih ukrepih, ki jih je in, ki jih ni sprejel. Balladur je za katastrofo okrivil dejstvo, da sta predor ločeno upravljali dve podjetji - francosko in italijansko - ki v nastali situaciji nista delovali koordinirano.

Preiskava nesreče ni uspela ugotoviti natančnega vzroka požara. Eno od mnenj je bilo, da je nekdo malomarno odvrgel cigareto proti tovornjaku, ta pa je nato padla v cev za dovod zraka v motor, kjer se je vnel zračni filter. Drugi so za požar okrivili napako na električni napeljavi tovornjaka, mehanično napako ali slabo vzdrževanje tovornjaka. Nekateri so dejali, da se je tovornjak pregrel med vzponom do predora, zaradi 4 kilometre dolgega strmega klanca, ki je potreben za doseg predora na francoski strani. Preiskava ni odkrila dokazov o konstrukcijski napaki vozila. Najbližji detektor dima ni deloval, francoske reševalne službe pa niso uporabljale iste radijske frekvence kot službe v predoru.

27. julija 2005 je bilo 13 oseb spoznanih za krive:

Gerard Roncoli, vodja varnosti v predoru, je bil obsojen na 6 mesecev zaporne kazni in še dodatni 2 leti pogojne zaporne kazni - to je bila tudi najvišja izrečena kazen, Gerard Roncoli pa je bil edini, ki je mogel v zapor, Remy Chardon, bivši predsednik francoskega podjetja za upravljanje predora, je bil obsojen na 2 leti pogojnega zapora in 18 000 dolarjev kazni, Gilbert Degrave, voznik tovornjaka, ki je zagorel, je dobil 4 mesece pogojne zaporne kazni, Michel Charlet, župan Chamonixa, je dobil 6 mesecev pogojne zaporne kazni in 150 000 dolarjev kazni, sedem drugih ljudi, vključno z italijanskim vodjem varnosti v predoru, je bilo odpuščenih in so prejeli denarne kazni. Tri podjetja so prejela po 180 000 dolarjev kazni. Proizvajelec tovornjaka Volvo je bil oproščen.

Sklici

Viri in opombe https://www.theguardian.com/inequality https://www.dw.com/en/guilty-verdicts-in mont-blanc-tunnel-fire-trial/a-1661569 https://www.dw.com/en/the-security-features-of-the-mont-blanc-tunnel/a-18591388 https://www.chamonix.net/english/news/2009-03-23.htm https://www.dnevnik.si/122511 https://www.sta.si/398341/pozar-pod-mont-blancom-morda-terjal-40-zivljenj Povzeto iz dokumentarnega filma Seconds from disaster: Mont Blanc Tunnel Inferno.

Kategorija:Katastrofe leta 1999 Predor pod Mont Blancom Kategorija:Katastrofe v Italiji Kategorija:Katastrofe v Franciji