thumb|220px|Vzhodna Afrika po geoshemi ZN Vzhodna Afrika je regija na vzhodnem robu afriške celine, ki jo odlikuje geografska, zgodovinska in kulturna krajina. Regija, opredeljena v različnih obsegih, je v shemi Statističnega oddelka Združenih narodov priznana kot obsegajoča 18 suverenih držav in 4 ozemelj.
Vzhodna Afrika je priznana kot zibelka zgodnjih modernih ljudi, ki so se prvič pojavili pred približno 200.000 leti, preden so se razširili po vsem svetu.
Definicije V ožjem smislu, zlasti v angleško govorečem kontekstu, se Vzhodna Afrika nanaša na območje, ki obsega Kenijo, Tanzanijo in Ugando, predvsem zaradi njihove skupne zgodovine pod Omanskim pomorskim imperijem in kot deli Britanskega vzhodnoafriškega protektorata in nemške vzhodne Afrike. V širših jezikovnih in geografskih razlagah izraz zajema dodatne države, kot so Džibuti, Eritreja, Etiopija in Somalija.
Vzhodnoafriška skupnost, gospodarski in politični blok, trenutno vključuje Demokratično republiko Kongo, Somalijo, Burundi, Kenijo, Ruando, Južni Sudan, Ugando in Tanzanijo. Predvsem se območje afriških Velikih jezer močno prekriva s temi državami.
Z nadaljnjo razširitvijo definicije Vzhodne Afrike, Afriški rog - ki obsega Džibuti, Eritrejo, Etiopijo in Somalijo, izstopa kot posebna geopolitična entiteta znotraj Vzhodne Afrike.Robert Stock, Africa South of the Sahara, Second Edition: A Geographical Interpretation, (The Guildford Press; 2004), p. 26 V bližini teh celinskih ozemelj so otoške države in ozemlja, kot so Sokotra, Komori, Mauritius, Sejšeli, Réunion, Mayotte in Razpršeni otoki v Indijskem oceanu.
Regije, vključno z deli Mozambika in Madagaskarja, ki so pogosto poravnane z južno Afriko, imajo pomembne zgodovinske in kulturne povezave z vzhodno Afriko, zlasti prek pomorskih omrežij Indijskega oceana. Včasih je delno vključen tudi Sudan, ker je član območja proste trgovine Skupnega trga za vzhodno in južno Afriko (COMESA).
Geografija V shemi geografskih regij Statističnega oddelka Združenih narodov 10-11-(16*) ozemelj sestavlja vzhodno Afriko: Tanzanija, Kenija, Uganda, Ruanda, Burundi, Demokratična republika Kongo in Južni Sudan so članice vzhodnoafriške skupnosti. Prvih pet je prav tako vključenih v območje afriških Velikih jezer. Burundi in Ruanda se včasih prav tako štejeta za del Srednje Afrike. Džibuti, Eritreja, Etiopija in Somalija so skupaj znane kot Afriški rog. Območje je najbolj vzhodna projekcija afriške celine. Komori, Mavricij in Sejšeli – majhne otoške države v Indijskem oceanu. Réunion, Mayotte (geografsko del Komorskih otokov) in Razpršeni otoki v Indijskem oceanu – francoska čezmorska ozemlja tudi v Indijskem oceanu. Mozambik in Madagaskar – pogosto veljata za del južne Afrike, na vzhodni strani podceline. Madagaskar ima tesne kulturne vezi z jugovzhodno Azijo in vzhodno Afriko ter otoki v Indijskem oceanu. Malavi, Zambija in Zimbabve – pogosto vključeni tudi v Južno Afriko in so prej sestavljali Srednjeafriško federacijo (zgodovinsko znano tudi kot Federacija Rodezije in Nyasalanda). Južni Sudan in Sudan – skupaj del doline reke Nil. Nahajajo se v severovzhodnem delu celine. Tudi članice območja proste trgovine Skupnega trga za vzhodno in južno Afriko (COMESA).
Geografija vzhodne Afrike je pogosto osupljiva in slikovita. Vzhodna Afrika, oblikovana z globalnimi tektonskimi silami plošč, ki so ustvarile Vzhodnoafriški tektonski jarek, je kraj Kilimandžara (5895 m) in Mount Kenya (5199 m), dveh najvišjih vrhov v Afriki. Vključuje tudi drugo največje sladkovodno jezero na svetu, Viktorijino jezero, in drugo najgloblje jezero na svetu, Tanganjiško jezero.
Edinstvena geografija in navidezna primernost za kmetovanje sta Vzhodno Afriko naredila tarčo evropskega raziskovanja, izkoriščanja in kolonializacije v 19. stoletju. Danes je turizem pomemben del gospodarstev Kenije, Tanzanije, Sejšelov in Ugande. Najbolj vzhodna točka celine, to je Ras Hafun v Somaliji, je arheološkega, zgodovinskega in gospodarskega pomena.
Gorovja Vzhodne Afrike so Ras Dašan (Ras Dashen) (4620 m), Batu (4307 m), Njiru (2805 m), Moroto (3084 m), Mount Elgon (4321 m), Mount Kenya (5199 m) in Ruvenzori (5109 m). Zaradi visoke lege je podnebje suho in hladno kljub temu, da leži regija ob ekvatorju.
Reke Vzhodne Afrike so Modri Nil (Abaj, Abay), Tana, Viktorijin Nil in Vebi Džuba.
Nekateri deli vzhodne Afrike so bili znani po koncentracijah divjih živali, kot je "velikih pet": slon, bivol, lev, črni nosorogEmslie, R. (2012). Diceros bicornis. The IUCN Red List of Threatened Species in leopard, čeprav populacije v zadnjem času zaradi vse večjega stresa upadajo, zlasti nosoroga in slona.
Demografija Vzhodna Afrika je imela leta 2000 ocenjeno 260 milijonov prebivalcev. Do leta 2050 naj bi to število doseglo 890 milijonov, s povprečno stopnjo rasti 2,5 % na leto. Pričakuje se, da se bo število prebivalstva leta 2000 v 21. stoletju povečalo za petkrat, do leta 2100 na 1,6 milijarde (ocene ZN iz leta 2017). V Etiopiji je leta 2016 ocenjeno 102 milijona prebivalcev.
Jeziki Na Afriškem rogu in v dolini Nila prevladujejo afroazijski jeziki, vključno z jeziki kušitske (kot so beja, oromo in somalščina), semitske (kot so amharščina, arabščina in tigrinja) in omotske (kot je volajta) veje.
Na območju afriških Velikih jezer so najbolj razširjeni nigersko-kongoški jeziki bantujske veje. Med temi jeziki so kikuju, luhja, kinjarvanda, kirundi, kisukuma, luganda in mnogi drugi. Svahili, z vsaj 80 milijoni govorcev kot prvi ali drugi jezik, je pomemben trgovski jezik na območju Velikih jezer. Uradni status ima v Tanzaniji, Keniji in Ugandi.
Nilotski jeziki, kot so luo, kalenjin, masaj in nuer, se govorijo v manjšem številu, predvsem v afriških Velikih jezerih in dolini Nila.
Indoevropski jeziki, kot so angleščina, francoščina, portugalščina in italijanščina, ostajajo pomembni v višjih ustanovah v nekaterih delih širše regije.
Zgodovina Prazgodovina Glede na teorijo o nedavnem afriškem poreklu sodobnega človeka, ki je večinoma prevladujoče prepričanje med večino arheologov, se je Vzhodna Afrika na območju afriških Velikih jezer prvič pojavila anatomsko moderni človek. Obstajajo različne teorije o tem, ali je šlo za en eksodus ali za več; model večkratne razpršitve vključuje teorijo južne razpršitve.Searching for traces of the Southern Dispersal , by Dr. Marta Mirazón Lahr, et al. Nekateri raziskovalci menijo, da je bila Severna Afrika regija Afrike, iz katere so sodobni ljudje prvi odšli s celine.
Glede na genetske in fosilne dokaze je bilo postavljeno, da se je arhaični Homo sapiens razvil v anatomsko sodobnega človeka na Afriškem rogu pred približno 200.000 leti in se od tam razpršil. Priznanje Homo sapiens idaltu in Omo Kibiš kot anatomsko modernih ljudi bi upravičilo opis sodobnih ljudi z imenom podvrste Homo sapiens sapiens. Zaradi svoje zgodnje datacije in edinstvenih fizičnih značilnosti idaltu in kibiš predstavljata neposredne prednike anatomsko modernih ljudi, kot nakazuje teorija izven Afrike.
Leta 2017 najdbe sodobnih človeških ostankov, ki segajo pred približno 300.000 leti v Džebel Irhoud v Maroku, kažejo, da so se sodobni ljudje pojavili prej in morda na večjem območju Afrike, kot se je prej mislilo.
Vzhodna Afrika je ena najzgodnejših regij, kjer naj bi živel Homo sapiens. Leta 2018 so bili najdeni dokazi izpred približno 320.000 let na kenijskem najdišču Olorgesailie o zgodnjem pojavu sodobnega vedenja, povezanega s Homo sapiensom, vključno z: trgovskimi mrežami na dolge razdalje (ki vključujejo blago, kot je obsidian), uporabo pigmentov in možna izdelava izstrelkov. Avtorji treh študij iz leta 2018 opažajo, da so dokazi o tem vedenju približno sodobni najzgodnejšim znanim fosilnim ostankom Homo sapiensa iz Afrike (kot na primer v Džebel Irhoudu in Florišadu), in kažejo, da se je zapleteno in sodobno vedenje že začelo v Afriki približno v času nastanka Homo sapiensa.
Septembra 2019 so znanstveniki poročali o računalniški določitvi navidezne oblike lobanje zadnjega običajnega človeškega prednika sodobnega človeka na podlagi 260 CT-pregledov/H. sapiens, predstavnik najzgodnejšega Homo sapiensa, in predlagali, da je Homo sapiens nastal pred 350.000 do 260.000 leti z združitvijo populacij v Južni in Vzhodni Afriki.
teorija selitvene poti Iz Afrike je verjetno potekala v vzhodni Afriki skozi Bab el Mandeba. Danes je Rdeče morje v ožini Bab-el-Mandeba široko približno 19 kilometrov, vendar je bilo pred 50.000 leti veliko ožje in morska gladina je bila 70 metrov nižja. Čeprav ožine niso bile nikoli popolnoma zaprte, so morda bili vmes otoki, do katerih je bilo mogoče priti s preprostimi splavi.
Nekaj najzgodnejših skeletnih ostankov hominina so našli v širši regiji, vključno s fosili, odkritimi v dolini Avaš v Etiopiji, kot tudi v Koobi Fora v Keniji in soteski Olduvai v Tanzaniji.
Južni del vzhodne Afrike so do nedavnega zasedali kojsanski lovci-nabiralci, medtem ko so v Etiopskem višavju osel in poljščine, kot je tef ( Eragrostis tef), omogočile začetek kmetijstva okoli 7000 pr. n. št..Jared Diamond; Guns, Germs and Steel: The Fate of Human Societies; p. 103; Nižinske ovire in bolezni, ki jih prenaša muha cece, pa so oslu in kmetijstvu preprečile, da bi se razširila proti jugu. Šele v zadnjem času se je poljedelstvo razširilo v bolj vlažna območja južno od ekvatorja s širjenjem goveda, ovac in poljščin, kot je proso. Jezikovna porazdelitev kaže, da se je to najverjetneje zgodilo iz Sudana v območje afriških Velikih jezer, saj imajo nilotski jeziki, ki so jih govorili ti predbantujski kmetje, svoje najbližje sorodnike v srednjem porečju Nila.
Antika Džibuti, Eritreja, Etiopija, Somalija in obala Rdečega morja v Sudanu veljajo za najverjetnejšo lokacijo dežele, ki so jo Stari Egipčani poznali kot Punt. Prva omemba starega kraljestva sega v 25. stoletje pred našim štetjem. Starodavni Puntiti so bili narod ljudi, ki so imeli tesne odnose s faraonskim Egiptom v času faraona Sahureja in kraljice Hačepsut.
Aksumsko kraljestvo je bil trgovski imperij s središčem v Eritreji in severni Etiopiji. Obstajala je od približno 100–940 n. št., zraslo je iz protoaksumskega obdobja železne dobe okoli 4. stoletje pr. n. št., da bi doseglo pomembnost do 1. stoletja n. št. Kraljestvo je omenjeno v Periplusu Eritrejskega morja kot pomemben trg za slonovino, ki so jo izvažali po vsem starem svetu. Aksumu je takrat vladal Zoskal, ki je upravljal tudi pristanišče Adulis. Aksumski vladarji so olajšali trgovino s kovanjem lastne aksumske valute. Država je prav tako vzpostavila svojo hegemonijo nad propadajočim kraljestvom Kuš in redno vstopala v politiko kraljestev na Arabskem polotoku ter sčasoma razširila svojo oblast nad regijo z osvojitvijo Himjaritskega kraljestva.
Širjenje Bantu
Med 2500 in 3000 leti so bantu govoreča ljudstva začela tisočletja dolgo serijo selitev proti vzhodu iz svoje domovine okoli južnega Kameruna. Ta širitev Bantujcev je uvedla kmetijstvo v velik del območja afriških Velikih jezer. V naslednjih petnajstih stoletjih so Bantujci počasi okrepili kmetovanje in pašništvo v vseh primernih regijah vzhodne Afrike, pri čemer so navezali stike z avstronezijsko in arabsko govorečimi naseljenci na južnih obalnih območjih. Slednji so razširili islam tudi na obalni pas, vendar je večina Bantujcev ostala privržencev afriške tradicionalne vere.
V obdobju mnogih stoletij so večino ljudstev, ki so lovili in iskali hrano, razselili in absorbirali prihajajoče skupnosti Bantujcev, pa tudi kasnejše skupnosti Nilotov. Širitev Bantujcev je bila dolga serija fizičnih migracij, širjenje jezika in znanja ven v in iz sosednjih populacij ter ustvarjanje novih družbenih skupin, ki vključujejo medsebojne poroke med skupnostmi in majhne skupine, ki se selijo v skupnosti, in majhne skupine, ki se selijo na nova območja.