Taranto (/təˈræntoʊ/, italijanščina [ˈtaːranto]; tarantino Tarantino, zgodnje italijansko Tarento; starogrško Τάρᾱς) je obalno mesto z okoli 200.000 prebivalci ob po njem imenovanem Tarantskem zalivu v deželi Apuliji v južni Italiji. Je glavno mesto pokrajine Taranto, ki služi kot pomembno trgovsko pristanišče in tudi glavno italijansko pomorsko oporišče.
Taranto, ki so ga ustanovili Špartanci v 8. stoletju pred našim štetjem v obdobju grške kolonizacije, je bil med najpomembnejšimi v Magna Graecia, postal je kulturna, gospodarska in vojaška sila, ki je rodila filozofe, stratege, pisce in športnike, kot so Arhit, Aristoksen, Livij Andronik, Herakleid, Iccus, Klinij, Leonidas, Lisis in Sosibij. Do leta 500 pred našim štetjem je bilo mesto med največjimi na svetu, s populacijo po ocenah do 300.000 ljudi. Sedemletna vladavina Arhita je zaznamovala vrhunec njegovega razvoja in priznanje njegove hegemonije nad drugimi grškimi kolonijami v južni Italiji.
V normanskem obdobju je postal prestolnica kneževine Taranto, ki je pokrivala skoraj vso peto Apulije.
Taranto je zdaj tretje največje celinsko mesto v južni Italiji (južno od Rima, približno južna polovica italijanskega polotoka), z dobro razvitimi livarnami jekla in železa, rafinerijami nafte, kemičnimi tovarnami, ladjedelnicami in tovarnami za predelavo hrane.
Pregled
Predzgodovina Taranta sega v leto 706 pr.n.št., ko je bil ustanovljen kot grška kolonija, ki so jo ustanovili Špartanci. Antično mesto je bilo na polotoku; sodobno mesto je bilo zgrajeno nad starogrškim mestom, od katerega je ostalo le nekaj ruševin, vključno z delom mestnega obzidja, dvema tempeljskima stebroma iz 6. stoletja pred našim štetjem in grobnicami.
Grški kolonisti iz Šparte so mesto poimenovali Taras (Τάρας; GEN Τάραντος Tarantos) po mitskem junaku Tarasu, Rimljani, ki so mesto povezali z Rimom s podaljškom Apijeve ceste, pa so ga imenovali Tarentum.
Otočka S. Pietro in S. Paolo (Sv. Peter in Sv. Pavel), skupaj znana kot otočje Cheradi, ščitita zaliv, imenovan Mar Grande (Veliko morje), kjer je trgovsko pristanišče. Taranto je znan po veliki populaciji delfinov in drugih kitov, ki živijo v bližini teh otokov. Drug zaliv, imenovan Mar Piccolo (Malo morje), tvori polotok starega mesta in ima uspešen ribolov.
Konec 19. stoletja je bil izkopan kanal, ki je ladjam omogočal vstop v pristanišče Mar Piccolo, staro grško mesto pa je postalo otok, povezan s celino z mostovi. Otočki in obala so močno utrjeni, Mar Piccolo pa je pomorsko pristanišče strateškega pomena. Zaradi prisotnosti teh dveh zalivov Taranto imenujejo tudi "mesto dveh morij".
Naravno pristanišče v Tarantu je postalo logično domače pristanišče za italijansko pomorsko floto pred in med prvo svetovno vojno. Med drugo svetovno vojno je Taranto zaslovel po britanskem zračnem napadu novembra 1940 na tukaj nameščeno pomorsko bazo Regia Marina, ki se danes imenuje bitka pri Tarantu.
Ime mesta izvira iz skupnega imena "tarantula", ki izvira iz izrazov tarantela, tarantizem in tarantula - čeprav na območju ne živi nobena vrsta pajkov iz družine Theraphosidae. V starih časih so prebivalci Taranta, ki jih je ugriznil veliki lokalni volčji pajek, Lycosa tarentula, nemudoma plesali dolg in energičen ples kot jig, da bi potili strup iz svojih por - čeprav strup volčjega pajka ni usoden za ljudi. Frenetični ples je postal znan kot Tarantela.
V geologiji je Taranto dal ime tarantski dobi pleistocenske epohe.
Geografija
Taranto gleda na Jonsko morje. Je 14,5 metra nad morsko gladino. Zgrajen je bil na ravnici, ki poteka sever/severozahod–jugovzhod, in jo od severozahoda proti vzhodu obdaja planota Murgia. Njegovo ozemlje se razteza na 209,64 kvadratnih kilometrov in je večinoma pod vodo. Zanj so značilni trije naravni polotoki in umetni otok, ki je nastal z izkopavanjem jarka med gradnjo aragonskega gradu. Mesto je znano kot "mesto dveh morij", ker ga obliva Mar Grande (Veliko morje) v zalivu med Punta Rondinella na severozahodu in Capo San Dante na jugu ter ogromen rezervoar Mar Piccolo (Malo morje).
Mar Grande in Mar Piccolo
Mar Grande je pogosto znano kot Veliki morski zaliv, saj je tam pristanišče ladij. Od Mar Piccolo ga loči rt, ki zapira zaliv in vodi do umetnega otoka. Ta otok je tvoril srce prvotnega mesta in je s celino povezan z mostoma Ponte di Porta Napoli in Ponte Girevole. Mar Grande od Jonskega morja ločijo Capo San Vito, Isole Cheradi svetega Petra in Pavla in trije otoki San Nicolicchio, ki jih jeklarna ILVA v celoti vključi. Slednji tvorijo majhen arhipelag, ki zapira lok in ustvarja naravni zaliv Mar Grande.
Mar Piccolo velja za laguno, zato predstavlja težave z izmenjavo vode. Ponte Punta Penna Pizzone je tako rekoč razdeljen na dva, ki povezuje Punta Penna s Punta Pizzone. Prvi od njih tvori grob trikotnik, katerega vogali so odprtina na vzhodu in kanal Porta Napoli, ki ga povezuje z Mar Grande na zahodu. Druga polovica tvori elipso, katere glavna os meri skoraj 5 kilometrov od jugozahoda proti severovzhodu. Reka Galeso se izliva v prvo polovico.
Obe vodni telesi imata nekoliko različne vetrove in plimovanje, njuni podvodni izviri pa imajo različno slanost. Ti vplivajo na tokove na površju in v globinah Mar Grande in obeh polovic Mar Piccolo. V Mar Grande in v severnem delu Mar Piccolo je nekaj podvodnih izvirov, imenovanih citri, ki nosijo nepitno sladko vodo skupaj s slano vodo. To ustvarja idealne biološke pogoje za gojenje sredozemskih školjk, lokalno znanih kot cozze.
Podnebje Podnebje mesta, ki ga beleži vremenska postaja v bližini vojaškega letališča Grottaglie, je vroče poletno mediteransko podnebje, značilno za Sredozemlje s pogostimi celinskimi značilnostmi.
Pomlad je običajno mila in deževna, niso pa redki nenadni hladni časi s severa in vzhoda, ki pogosto povzročijo sneženje. Povprečna letna količina padavin je dokaj nizka (tudi za južno Italijo), saj meri le 425 milimetrov na leto.
Poletje je vroče in vlažno, s povprečno temperaturo 29 °C.
28. novembra 2012 je velik tornado F3 udaril v pristanišče Taranto in poškodoval jeklarno Taranto; okoli 20 delavcev je bilo poškodovanih, še en moški je bil pogrešan.
Zgodovina
Taranto so leta 706 pred našim štetjem ustanovili Dorci, grški priseljenci iz Šparte, njegov izvor je nenavaden: ustanovitelji so bili Partenijci ("sinovi devic"), sinovi neporočenih špartanskih žensk in Perijeci (svobodni moški, ne pa državljani Šparte); s temi izvenzakonskimi zvezami so Špartanci izredno dovolili povečati predvideno število vojakov (vojaki so lahko postali le državljani Šparte) med krvavimi mesenijskimi vojnami, vendar so bile pozneje retroaktivno razveljavljene, sinovi pa so bili nato dolžni za vedno zapusti Grčijo. Falanth, partenijski vodja, je odšel v Delfe, da bi se posvetoval z orakljem: zmeden odgovor je pristanišče Taranto označil za nov dom izgnancev. Partenijci so prispeli v Apulijo in ustanovili mesto ter ga poimenovali Taras po sinu grškega morskega boga Pozejdona in lokalne nimfe . Satiriona. Po drugih virih je mesto ustanovil Heraklej. Še ena tradicija navaja Tarasa kot ustanovitelja mesta; simbol grškega mesta (pa tudi sodobnega mesta) prikazuje legendo o Tarasu, ki se je rešil iz brodoloma z jahanjem delfina, ki mu ga je poslal Pozejdon. Taranto je povečal svojo moč in postal trgovska sila in suvereno mesto Magne Graecie , ki je vladalo grškim kolonijam v južni Italiji.
Njegova neodvisnost in moč sta se končali, ko so se Rimljani razširili po vsej Italiji. Taranto je zmagal v prvi od dveh vojn proti Rimu za nadzor nad južno Italijo: pomagal mu je Pir, kralj grškega Epira, ki je presenetil Rim z uporabo vojnih slonov v bitki, česar Rimljani še niso videli. Rim je zmagal v drugi vojni leta 272 pr. n. št. To je Taranto pozneje odrezalo od središča sredozemske trgovine, tako da je Via Appia povezala neposredno s pristaniščem Brundisium (Brindisi).
Antična umetnost Tako kot številne grške mestne države je tudi Taras izdal lastne kovance v 5. in 4. stoletju pred našim štetjem. Imenovan je bil Nomos, tlačno ulit srebrnik, katerega težo, velikost in čistost je nadzorovala država. Visoko umetniški kovanci so predstavljali simbol mesta, Tarasa, ki ga je rešil delfin, na hrbtni strani pa je podoben hipokampu, mešanici konjske ribe, ki je v mitologiji upodobljena kot zver, ki je vlekla Pozejdonovo kočijo.
Taras je bil tudi središče uspešne, okrašene grške lončarske industrije v 4. stoletju pr. n. št. Večina južnoitalijanskih grških posod, znanih kot bazilikatska posoda, je bila izdelana v različnih delavnicah v mestu.
Žal se nobeno od imen umetnikov ni ohranilo, zato so bili sodobni raziskovalci dolžni dati prepoznavnim umetniškim rokam in delavnicam vzdevke glede na tematiko njihovih del, muzeje, ki jih posedujejo, ali posameznike, ki so dela razlikovali od drugih. Nekateri najbolj znani apulijski vazoslikarji v Tarasu se med drugim imenujejo: slikar Iliupersis, slikar Likurg, slikar Gioia del Colle, slikar Darius, slikar podzemlja in slikar Beli Sakkos.
Izdelki, ki so jih izdelovale te delavnice, so bile običajno velike, izdelane posode, namenjene mrliški rabi. Izdelane oblike so bile: krater z volutami, lutrofor, patera, oinohoe, lekit, ribji krožnik itd. Okras teh posod je bil rdeč lik (s figurami e v rdeči glini, ozadje pa je bilo prevlečeno s črnim sijajem), s preslikavo (sovradipinto) v belih, rožnatih, rumenih in rjavih lističih.
Slog risb je pogosto razkošen in okrašen, kot je bila že moda v Atenah v 4. stoletju. Začnejo se pojavljati tudi značilne južnoitalijanske poteze. Številne figure so prikazane sedeče na skalah. Cvetlični motivi postanejo zelo okrašeni, vključno s spiralno vinsko trto in listi, vrtnicami, lilijami, makom, listi lovorja in akanta. Pogosto je tematika sestavljena iz naiskos prizorov (prizorov, ki prikazujejo kip pokojnika v naosu, miniaturnem templju ali svetišču). Najpogosteje prizor naiskosa zaseda eno stran vaze, mitološki prizor pa drugo. Podobe, ki prikazujejo številne grške mite, so znane le iz južnoitalijanskih vaz, saj se zdi, da so imele atenske bolj omejen repertoar upodobitev.
Druga svetovna vojna Bitka pri Tarantu se je zgodila v noči z 11. na 12. november 1940 med drugo svetovno vojno med britanskimi pomorskimi silami pod admiralom Andrewom Cunninghamom in italijanskimi mornarskimi silami pod vodstvom admirala Iniga Campionija. Kraljeva vojna mornarica (Royal Navy’’) je izvedla prvi pomorski zračni napad od ladje na ladjo v zgodovini z uporabo 21 zastarelih dvokrilnih torpednih bombnikov Fairey Swordfish z letalonosilke HMS Illustrious v Sredozemskem morju. Napad je prizadel bojno floto Regia Marine, ki je bila zasidrana v pristanišču Taranto, z uporabo zračnih torpedov kljub plitvini vode.
Občinski stečaj 2006 Občina Taranto je 31. decembra 2005 razglasila stečaj, saj je imela nakopičene obveznosti v višini 637 milijonov EUR. To je bila ena največjih finančnih kriz, ki je kdaj prizadela občino.
Razglasitev stečaja je 18. oktobra 2006 izdal stečajni upravitelj Tommaso Blonda. Imenovan je bil po odstopu županje Rossane Di Bello zaradi njene 16-mesečne zaporne kazni zaradi zlorabe položaja in ponarejanja dokumentov v zvezi s preiskavami pogodbe o upravljanju mestne sežigalnice, ki je bila dodeljena Termomeccanici.
Okolje