Sveti odred Tebancev (starogrško: , Hieròs Lókhos) je bila četa izbranih vojakov, sestavljena iz 150 moških parov, ki so v 4. stoletju pr. n. št. predstavljali elitno jedro tebanske vojske in končali špartansko prevlado. Bili so ključni za zmago v bitki med Tebanci in Špartanci pri Levktri leta 371 pr. n. št. Filip II. Makedonski je enoto v bitki pri Heroneji leta 338 pr. n. št. uničil.
Nastanek sličica|300x300_pik| Ruševine starodavne tebanske trdnjave Kadmeja Najzgodnejši zapis, ki Sveti odred omenja po imenu, je iz leta 324 pr. n. št. v nagovoru atenskega logografa Dinarha proti Demostenu. Omenja Sveti odred pod vodstvom in poveljstvom tebanskega generala Pelopida, ki je bil skupaj z Epaminondom odgovoren za poraz Špartancev v odločilni bitki pri Levktri (371 pr. n. št.).
Plutarh (46–120 n. št.), rojen v vasi Heroneja, je vir najpomembnejšega ohranjenega poročila o Svetem odredu. Sveti odred naj bi prvotno ustanovil boeotarh Gorgidas kmalu po izgonu špartanske posadke iz tebanske utrdbe Kadmeje. Makedonski avtor Polyaenus iz 2. st. n. št. v svojih Stratagemi v vojni navaja Gorgidasa kot ustanovitelja Svetega odreda. Vendar pa Dio Krizostom (ok. 40-120 n. št.), Hieronimus iz Rodosa (okoli 290-230 pr. n. št.) in Atenej iz Naukratije (okoli 200 n. št.) pripisujejo ustanovitev Epaminondasu.
Vprašanje, kdaj natančno je Sveti odred nastal in ali je nastal pred ali po Platonovem Simpoziju (okoli 424–347 pr. n. št.) in podobno naslovljenem simpoziju njegovega tekmeca Ksenofonta (ok. 430–354 pr. n. št.), je bilo dolgo predmet razprav. Splošno sprejet datum nastanka Svetega odreda je v času med 379 in 378 pr. n. št. Pred tem je govora o elitnih tebanskih silah, katerih število je bilo prav tako 300. Herodot (okoli 484-425 pr. n. št.) in Tukidid (okoli 460-395 pr. n. št.), pišeta oba o elitni enoti 300 Tebancev, zaveznikov Perzijcev, ki so jo Atenci v bitki pri Plateji (479 pr. n. št.) uničili. Herodot jih opisuje kot »prve in najboljše« () med Tebanci. Diodor tudi navaja 300 izbranih moških () v bitki pri Deliumu (424 pr. n. št.), ki jo sestavljajo heníohoi (, "kočijaži") in parabátai (, »ki hodijo poleg«). Čeprav nihče med njimi Svetega odreda ne omenja poimensko, so se verjetno nanašali nanj ali vsaj na njegove predhodnike. Zgodovinar John Kinloch Anderson meni, da je Sveti odred dejansko sodeloval pri Deliumu in da Gorgidas enote ni ustanovil, temveč le prenovil.
V večni debati okoli Ksenofontovih in Platonovih del je Sveti odred igral pomembno vlogo kot možnost ugotoviti, kdo od njiju je prvi zapisal svojo različico Simpozija. Ksenofontov Sokrat v svojem simpoziju navade ljubimce v bitkah mestnih držav postavljati drugega poleg drugega ne odobrava z utemeljitvijo, da je bila navada zanje lahko da sprejemljiva, za Atence pa sramota. Tako Platon kot Ksenofont sta bila Atenca. Po mnenju britanskega klasičnega učenjaka sira Kennetha Doverja je bilo to jasen namig na Sveti odred, ki je odražalo Ksenofontovo sodobno, čeprav anahronistično mnenje o tebanskih navadah, saj je dramatičen datum samega dela okoli 421 pr. n. št.
Vendar pa je Fedrusov govor v Platonovem simpoziju o vojski ljubimcev najbolj znana omemba Svetega odreda čeprav tehnično gledano ne govori o Svetem odredu, saj gre v govoru za hipotetično vojsko.Footnote 23, p. 182 Dover trdi, da je Platon svoj simpozij napisal kot prvi, saj Platonov Fedrus govori, kot da organizacija še ne obstaja. Priznava pa, da je Platon hipotezo Fedrusu morda enostavno dal na jezik glede na domnevni zgodnejši dramatični datum dela (ok. 401 pr. n. št.). To nakazuje, da je bil Platon v svojem simpoziju bolj pozoren na svojo kronologijo kot pa Ksenofont, kar je lahko dokaz, da se je Platon za svojega časa prav dobro zavedal Svetega odreda.
Sestava Po Plutarhu je Gorgidas izbral 300 borcev zgolj na podlagi njihovih sposobnosti, ne glede na družbeni sloj. Sestavljalo ga je 150 moških parov, vsak par pa je bil sestavljen iz starejšega erasta (, "ljubimec") in mlajšega erômenosa (, "ljubljeni"). Atenej iz Naukratije tudi piše, da so Sveti odred sestavljali »ljubimci in njihovi ljubljenci, kar kaže na dostojanstvo boga Erosa, saj se odločajo raje za veličastno smrt kot pa za nečastno in obsodbe vredno preživetje«, Polienus pa piše, da Sveti odred sestavljajo moški, ki so si »vdani drug drugemu, iz vzajemne vezi ljubezni«. Dinarhus in drugi zgodovinarji ne pojasnjujejo izvora prilastka svet v nazivu Sveti odred. Toda Plutarh trdi, da je tako zaradi svetih zaobljub med ljubimcem in ljubljenim izmenjanih v svetišču Iolausa (enega od ljubimcev Herakleja) v Tebah. Omenja pri tem tudi Platonov oris ljubimca kot »prijatelja, ki ga je bog navdihnil«.
Sveti odred je bila nameščen v Kadmeji kot stalna sila, verjetno za obrambo pred prihodnjimi poskusi tujih sil, da bi zavzele utrdbo. Občasno so jo imenovali »Mestna četa« () zaradi njihovega vojaškega usposabljanja in nastanitve na stroške beocijskega polisa. Njihova redna priprava je vključevala rokoborbo in ples. Zgodovinar James G. DeVoto poudarja, da je Gorgidas prej služboval kot hiparh (konjeniški častnik), zato so verjetno šli tudi skozi konjeniško šolanje. Natančne starosti pripadnikov enote v starih pričevanjih niso zabeležene. Vendar pa jih primerjamo s špartansko elitno enoto Hippeis ()Hippeis, dobesedno "konjenica", je tudi generično ime za grške elitne enote, ki so štele 300 do 1000 mož. Prvotno so se borili na konjih, v 4. stoletju pr. n. št. predvsem kot hopliti, to je kot težka pehota. Primerjaj z vitezi (DeVoto, 1992) in atenskimi rekruti epheboi (ἔφηβοι), DeVoto ocenjuje, da so pripravnike kot polnopravne člane vključili v Sveti odred v starosti od 20 do 21 let; pri tem so njihovi erastai bili odgovorni za njih opremo. Verjetno so službo končali stari 30 let.
Vojaška zgodovina sličica|287x287_pik| Zemljevid starodavne Grčije, ki z glavnimi področji Beocije (pod vodstvom Teb), Lakonije (Šparte) in Atike (Atene) Po Plutarhu je Gorgidas prvotno uvrstil Sveti odred v prve vrste falang redne pehote. Leta 375 pr. n. št. so poveljstvo nad odredom zaupali mlajšemu beotarhu Pelopidu, enemu prvotnih tebanskih izgnancev, ki je vodil sile, ki so ponovno zavzele Kadmejo. Pod Pelopidom je bil Sveti odred združen v eno samo enoto udarnih čet. Njihova glavna naloga je bila uničiti sovražnika s tem, da se v bitki lotijo in pobijejo najboljše borce in voditelje sovražnika.
Vpadi Agesilaja II. Sveti odred je bil prvič vpleten v boje ob začetku beotske vojne leta 378 pr. n. št.. Bilo je med slavnim obračunom med atenskim poveljnikom plačancev (in kasnejšim strategom) Habriasom (umrl 357 pr. n. št.) in špartanskim kraljem Agesilajem II. (444 pr. n. št. - 360 pr. n. št.). Pred ustanovitvijo Svete zveze pod Gorgidasom so Atenci pomagali tebanskim izgnancem, da Šparti odvzamejo nadzor nad Tebami in utrdbo Kadmejo. Atene so se nato odkrito pridružile Tebam proti Šparti. Poleti 378 pr. n. št. je Agesilaj vodil špartansko odpravo proti Tebam iz boetskega mesta Tespije, (ki je takrat še bilo zaveznik Šparte).
Špartance so tebanske sile nekaj dni zadrževale na palisadah okoli tebanskega ozemlja. Špartanci so utrdbe prebili in prodrli na tebansko podeželje, nato pa opustošili tebanska polja. Čeprav so se Atenci v tem času pridružili tebanskim silam, so jih Špartanci po številu presegali. S padcem palisad so imeli dve možnosti, da se ali umaknejo za obzidje Teb ali pa se sovražniku uprejo in na prostem soočijo s Špartanci. Izbrali so slednje in svoje sile razporedili po grebenu nizkega nagnjenega hriba nasproti špartanskih sil. Gorgidas in Sveti odred so zasedli prve vrste tebanskih sil na desni, Habrias in izkušena sila najemniških hoplitov pa so zasedli prve vrste atenskih sil na levi.
Agesilaj je najprej poslal izzivače, da preveri združene tebanske in atenske vrste. Tebanske in atenske sile so jih zlahka obvladale, verjetno tudi številčnejša konjenica. Nato je Agesilaj ukazal celotni špartanski vojski, naj napreduje. Morda je upal, da bo pogled na množične špartanske sile, ki se odločno bližajo, zadoščal, da ustrahuje tebanske in atenske sile in jim razbije vrste. Isto taktiko je Agesilaj uporabil proti argoškim silam v bitki pri Heroneji (394 pr. n. št.).
V tem trenutku je Kabrias dal svoje najbolj znano povelje. Komaj je ločilo obe vojski in Agesilaj je pričakoval, da bodo tebanske in atenske sile vsak trenutek naskočile. Namesto tega je Kabrias ukazal svojim možem na mesto voljno. Njegovi najemniški hopliti so vsi naenkrat prevzeli držo voljno - kopje dalje usmerjeno navzgor namesto proti sovražniku, ščit prislonjen na levo koleno, namesto dvignjen na rame. Ko je to videl, je Gorgidas ukazal tudi Sveti četi isto, kar so storili enako natančno in samozavestno kot na vojaških vajah. Drznost manevra in disciplinirana izvedba ukaza je Agesilaju zaprla sapo. Ko je videl, da njegov poskus izzvati tebanske in atenske sile ni uspel, je Agesilaj konec koncev ugotovil, da je pametneje sile umakniti nazaj v Tespijo.
Kmalu po padcu pri Tebah je Agesilaj razpustil svojo vojsko in se prek Megare vrnil na Peloponez. Pustil je generala Febidasa kot svojega harmosta (vojaškega guvernerja) v Tespijah, to je istega generala, ki je bil zaslužen za to, da je leta 382 pr. n. št. Šparta osvojila utrdbo Kadmejo. Febidas je začel z napadi na tebansko ozemlje, s Špartanci pod njegovim poveljstvom in tespijskimi obvezniki. Ti pohodi so postali tako uničujoči, da so se konca poletja Tebanci pod poveljstvom Gorgide odpravili proti Tespiji.
Febidas je zapletel napredujočo tebansko vojsko v spopad s svojimi peltasti. Lahka pehota je očitno bila za Tebance premočna in začeli so se umikati. Febidas jih je v upanju, da jih zmelje, nepremišljeno zasledoval. Tebanske sile pa so nenadoma obrnile in Febidasove sile naskočile. Febidasa je ubila tebanska konjenica. Vrste njegovih peltastov so se razsule in bežale nazaj v Tespije, tebanske sile pa so jih zasledovale. Razen Polienusa nihče ne omenja Svetega odreda poimensko, toda glede na to, da so bili pod poveljstvom Gorgidasa, so verjetno bili del tebanskih sil.
Kmalu zatem je Agesilaj odrinil znova proti Tebam. Po vrsti spopadov, ki jih je z nekaj težavami dobil, se je bil prisiljen spet umakniti, ko se je tebanska vojska, pojavila s polno silo. Diodor v tem trenutku opaža, da so se Tebanci odtlej neustrašno soočili s Špartanci. Gorgidas izgine iz zgodovine med letoma 377 in 375, ko je odgovornost za Sveti odred očitno prešla na Pelopida.Zgodovinar Louis Crompton je mnenja, da je Gorgidas padel v spopadu leta 378 pr. n. št. (Crompton, 2006)
Bitka pri Tegiri sličica|287x287_pik| Zemljevid starodavne Beocije, ki kaže lokacijo mesta Orhomenus Za enoto pod vodstvom Pelopida je prva zabeležena zmaga Svetega odreda bila v bitki pri Tegiri (375 pr. n. št.). Do nje je prišlo v bližini beotskega mesta Orhomenus, takrat še zaveznika Šparte. Ko je zvedela, da je špartanski garnizon v Orhomenusu odšel v Locris, se je Pelopidas hitro odpravil s Svetim odredom in nekaj konjenice v upanju, da med njihovo odsotnostjo mesto osvoji. Mestu so se bližali po severovzhodni poti, saj so bile vode Kopajskega jezera v tem času do roba polne. Ko so prišli do mesta, so izvedeli, da je bila iz Šparte poslana nova mora kot okrepitev za Orhomenus. Pelopidas se je odločil, da se umakne nazaj v Tebe po severovzhodni strani Kopajskega jezera. Vendar so prišli le do svetišča Apolona iz Tegire, kjer so naleteli na špartanske sile, ki so se vračale iz Locrisa.