thumb|desno|Zemljevid Asturije Asturija (, ), uradno Kneževina Asturija) je avtonomna skupnost s površino 10.600 km2 in s približno milijonom prebivalcev na severozahodu Španije.
Ozemeljsko se prekriva s provinco Asturijo in obsega le del ozemlja, ki ga je v srednjem veku zavzemalo večjo Astursko kraljestvo. Avtonomna skupnost, razdeljena na osem comarcas (okrožij), na vzhodu meji s Kantabrijo, na jugu z Leónom (Kastilija in Leon), na zahodu z Lugom (Galicija) in na severu s Biskajskim zalivom.
Asturija leži v gorskem okolju z veliko zelenja in bujno vegetacijo, zaradi česar je del zelene Španije. Regija ima morsko podnebje. Dobi veliko letnih padavin in malo sonca po španskih standardih ter ima zelo zmerne letne čase. Vročinski valovi so redki zaradi gora, ki blokirajo južne vetrove. Zime so za zemljepisno širino zelo blage, zlasti v bližini morske gladine.
Najpomembnejša mesta so glavno mesto skupnosti, Oviedo, pristanišče in največje mesto Gijón ter industrijsko mesto Avilés.
V Asturiji podeljujejo nagrado Princesa de Asturias za znanstveno, tehnično, kulturno in socialno delo posameznikov, skupin ali institucij v mednarodnem okolju, s poudarkom na hispanoameriškem področju.
Zgodovina Asturijo so naselili najprej pripadniki vrste homo erectus, nato neandertalci. Od obdobja spodnjega paleolitika in v času zgornjega paleolitika so za Asturijo značilne jamske poslikave na vzhodnem delu območja. V obdobju mezolitika se je razvila domača kultura, kultura Asturiense, kasneje pa so z uvedbo bronaste dobe nastali megaliti in tumuli. V železni dobi je ozemlje prišlo pod kulturni vpliv Keltov; lokalna keltska ljudstva, znana kot Asturi, so bila sestavljena iz plemen, kot so Luggones, Pesicos in drugi, ki so celotno območje naselili s castros (utrjena hribovska naselja). Danes asturski keltski vplivi ostajajo v krajevnih imenih, kot so reke in gore.
Z osvajanjem Asturije s strani Rimljanov pod Avgustom (29–19 pr. n. št.) je regija vstopila v zapisano zgodovino. Asture so pokorili Rimljani, vendar jih niso nikoli popolnoma osvojili. Po nekaj stoletjih brez tuje prisotnosti so med germanskimi vpadi v poznem 4. stoletju našega štetja uživali kratko oživitev, ko so se v 5. stoletju našega štetja upirali napadom Svebov in Vizigotov, kar se je končalo z mavrsko invazijo na Španijo. Tako kot velja za Rimljane in Vizigote, tudi Mavrom ni bilo težko osvojiti gorskega ozemlja in dežele ob španski severni obali so za kratek čas postale del islamske Španije. Z začetkom mavrskega osvajanja v 8. stoletju je ta regija postala zatočišče krščanskih plemičev, leta 722 pa je bilo dejansko ustanovljeno neodvisna kraljevina Regnum Asturorum, ki naj bi postalo zibelka začetka Rekonkviste (ponovna osvojitev).
V 10. stoletju je Astursko kraljestvo odstopilo pot kraljestvu León, v srednjem veku pa je geografska izoliranost ozemlja omejila zgodovinske reference. Z uporom princa Henrika (kasnejšega Henrika II. Kastiljskega) v 14. stoletju je bila ustanovljena Asturijska kneževina. Najbolj znana zagovornika neodvisnosti sta bila Gonzalo Peláez in kraljica Urraca, ki so ju, čeprav sta dosegla pomembne zmage, na koncu porazile kastiljske čete. Po vključitvi v Kraljevino Španijo je Asturija španskemu dvoru zagotovila visoke aristokrate in igrala pomembno vlogo pri kolonizaciji Amerike. Od leta 1388 je bil dedič kastilijskega (kasneje španskega) prestola imenovan za princa Asturije. V 16. stoletju je število prebivalcev prvič doseglo 100.000, v naslednjem stoletju pa se je to število zaradi prihoda ameriške koruze podvojilo.
V 18. stoletju je bila Asturija eno od središč španskega razsvetljenstva. Priznani galicijski mislec Benito de Feijóo se je naselil v benediktinskem samostanu San Vicente de Oviedo. Gaspar Melchor de Jovellanos, polihistor in ugledni reformator in politik poznega 18. stoletja, se je rodil v obmorskem mestu Gijón.
Med napoleonskimi vojnami je bila Asturija prva španska provinca, ki se je umaknila Francozom 10. maja 1808 po abdikaciji kralja Ferdinanda VII.. V Oviedu so se začeli nemiri, 25. maja pa je lokalna vlada uradno napovedala vojno Napoleonu z 18.000 možmi, in se uprla invaziji.
Industrijska revolucija je v Asturijo prišla po letu 1830 z odkritjem in sistematičnim izkoriščanjem premogovnikov in tovarn železa v rudniških bazenih Nalón in Caudal. Hkrati je prišlo do znatnega preseljevanja v Ameriko (zlasti v Argentino, Urugvaj, Portoriko, Kubo in Mehiko); tisti, ki so uspeli v tujini, so se v domovino pogosto vračali precej bogatejši. Ti podjetniki so bili skupaj znani kot Indianos, saj so obiskali in bogateli v Zahodni Indiji in širše. Dediščino teh bogatih družin je še danes mogoče videti v Asturiji: številne velike 'modernistične' vile so posejane po vsej regiji, pa tudi kulturne ustanove, kot so brezplačne šole in javne knjižnice.
Asturija je igrala pomembno vlogo v dogodkih, ki so privedli do španske državljanske vojne. Oktobra 1934 so asturski rudarji in drugi delavci uprizorili oboroženo vstajo, da bi nasprotovali prihodu na oblast desne stranke CEDA, ki je v centralistični vladi Druge španske republike dobila tri ministrska mesta. Mesec dni je odbor Ljudske fronte imel nadzor v južni Asturiji, lokalni odbori delavcev pa so se pojavili drugje v regiji. Vojni odbor, v katerem so prevladovali podporniki anarho-sindikalistov, je prevzel oblast v Oviedu. Čete pod poveljstvom takrat neznanega generala po imenu Francisco Franco Bahamonde so bile pripeljane iz španskega Maroka, da bi zatrele upor. Franco je uporabil taktiko, običajno rezervirano za čezmorske kolonije, pri čemer je uporabil čete španske legije in maroške čete: sledilo je hudo zatiranje.
Posledično je Asturija med špansko državljansko vojno ostala zvesta republikanski vladi in je bila prizorišče izjemne obrambe na ekstremnem terenu, bitke pri El Mazucu (glej tudi: Suvereni svet Asturije in Leona). S tem, ko je Franco sčasoma prevzel nadzor nad vso Španijo, je bila Asturija, ki je bila tradicionalno povezana s špansko krono, od leta 1939 do Frankove smrti leta 1975 znana le kot provinca Oviedo, leta 1977. V 1950-ih in 1960-ih se je industrijski napredek Asturije nadaljeval z ustanovitvijo nacionalnih podjetij, kot sta Ensidesa in Hunosa, vendar so bila 1980-ta leta desetletje dramatičnega prestrukturiranja industrije.
30. decembra 1981 je Asturija postala avtonomna skupnost v okviru decentralizirane teritorialne strukture, določene z ustavo iz leta 1978. Rafael Luis Fernández Álvarez, ki je pred tem opravljal funkcijo predsednika regionalnega sveta, je postal prvi predsednik Kneževine Asturije po sprejetju avtonomije. Asturska regionalna vlada ima obsežne pristojnosti na pomembnih področjih, kot so zdravje, izobraževanje in varstvo okolja. Sedanji predsednik, izvoljen leta 2019, je Adrián Barbón (PSOE).
Administrativne in druge enote Asturija je teritorialno organizirana v 78 občinah, nadalje razdeljena na župnije.
Župnija je pododdelek asturske občine. Trenutno obstaja 857 župnij, ki se združujejo v 78 občin v regiji in običajno sovpadajo s cerkvenimi delitvami.
Asturija je prav tako razdeljena na osem comarcas, ki niso upravne enote. Uporabljajo se le kot sistem za homogenizacijo statističnih podatkov Kneževine.
Geografija
Kantabrijsko gorovje (Cordillera Cantábrica) tvorijo naravno mejo Asturije s provinco León na jugu. Na vzhodnem območju narodni park Picos de Europa vsebuje najvišje in verjetno najbolj spektakularne gore, ki se na vrhu Torrecerredo dvignejo na 2648 metrov. Druge pomembne značilnosti tega pretežno apnenčastega območja so naravni park Redes (Parque Natural de Redes) na osrednjem vzhodu, osrednji Ubiñas južno od Ovieda in naravni park Somiedo (Parque Natural de Somiedo) na zahodu. Kantabrijsko gorovje ponujajo možnosti za dejavnosti, kot so plezanje, hoja, smučanje in jamarstvo, skupaj pa se raztezajo približno 200 kilometrov, vse do Galicija zahodno od Asturije in Kantabrije na vzhodu. Podobne možnosti so na voljo popotnikom Asturije, ki jih zanima vrh Caldoveiro.
Asturska obala je obsežna s stotinami plaž, zalivov in naravnih morskih jam. Pomembni primeri so Playa del Silencio (Plaža tišine) v bližini ribiške vasice Cudillero (zahodno od Gijona), pa tudi številne plaže, ki obkrožajo poletno letovišče Llanes, kot so Barro, Ballota in Torimbia (slednja pretežno nudistična plaža). Večina asturskih plaž je peščenih, čistih in obrobljenih s strmimi pečinami, na vrhu katerih ni nič nenavadnega videti kako se pase živina.
Ključne značilnosti asturske geografije so njene robustne obalne pečine in gorska notranjost. Podnebje močno zaznamuje Zalivski tok. Ker spada v Kantabrijski pas, znan kot Zelena Španija, ima vse leto veliko padavin. Poletja so blaga, na obali imajo zime tudi relativno ugodne temperature, redko tudi zmrzal. Mraz je še posebej občutljiv v gorah, kjer je sneg od oktobra do maja. Tako dež kot sneg sta redni vremenski značilnosti asturskih zim. V obalnih ali blizu obalnih območjih so dnevne temperature običajno povprečno okoli 12 ° C - 13 ° C pozimi in 22 ° C - 23 ° C poleti.
Onesnaženje Ta del Španije je eden najbolj ohranjenih v celotni državi in poln vegetacije in divjih prostorov. Ima dva najpomembnejša naravna parka v Španiji in je zelo znan po območjih Picos de Europa in Somiedo.
Območje Gijón je bilo v poročilu Mednarodnega inštituta za uporabne sisteme znanosti, kjer so bile predvidene razmere za leto 2030, označeno in izpostavljeno kot eno od žarišč onesnaženja v zahodni Evropi iz leta 2015. Gijón je bil kljub precej večjemu številu prebivalcev v mestih, kot sta Madrid in Barcelona, precej višji od katerega koli drugega španskega metro območja. To so pripisali težkim industrijskim dejavnostim. Ker je onesnaževanje zunanjega zraka glavni vzrok prezgodnje smrti v Evropi , je prekomerno onesnaževanje velika skrb za Asturijo. Večina prebivalstva Asturije živi na razdalji 25 kilometrov od pristanišča Gijón, zato bi onesnaženje verjetno močno vplivalo na prebivalstvo.
Študija španske vlade, ki je bila opravljena leta 2010 v zvezi s pričakovano življenjsko dobo v relativnih skupnostih, je bila v Asturiji najnižja (povezana z Andaluzijo) glede pričakovane življenjske dobe moških s 76,7 let od odčitkov iz leta 2007. Vendar je bila pričakovana življenjska doba žensk 84 let normalna med avtonomnimi skupnostmi. Vendar je celo pričakovana življenjska doba moških le malo pod zahodnoevropskimi standardi in pretirana zaradi visoke pričakovane življenjske dobe Španije. Glede na to, da mnogi Asturijci živijo v sorazmerni bližini močno industrijskih območij Gijóna, te številke (zlasti glede relativnega zdravja žensk) še vedno prispevajo k stališču, da je Gijón varno mesto za življenje. Glede na poročilo se je pričakovana življenjska doba "brez invalidnosti" znatno povečala tako za moške kot za ženske na tem območju od leta 1986.
Posodobitev: elektrarna na premog Aboño je izpolnila zahtevo španske vlade/EU po namestitvi opreme za drastično zmanjšanje emisij. Tudi druga dva velika onesnaževalca - Arcelor Gijón in Arcelor Avilés - sta za isto najavila naložbo v višini 100 milijonov evrov. Te tovarne so bile glavni vzrok za visoko onesnaženje območja v zraku.
Demografija Po popisu leta 2020 ima regija 1.018.784 prebivalcev, kar predstavlja 2,1 % prebivalstva Španije, gostota prebivalstva pa 96 ljudi na kvadratni kilometer.
Astursko prebivalstvo ima najvišjo stopnjo umrljivosti v Španiji in najnižjo stopnjo skupne rodnosti (1,03), najnižjo v Evropski uniji.
Priseljenci niso tako visoki kot v drugih španskih regijah, saj po popisu leta 2017 priseljenci predstavljajo le 3,65 % prebivalstva.
Jeziki