Grad Barletta (italijansko Castello di Barletta) je obalna trdnjava v mestu Barletta v italijanski deželi Apulija. Današnji kompleks je arhitekturni rezultat niza dozidav in predelav, ki so jih opravile vrste zaporednih rodbin od 11. do 18. stoletja. Prvotno je bila trdnjava, obdana z morjem, ki je zapolnilo tudi jarek okoli gradu in ga ščitila pred morebitnimi sovražnimi napadi, zgrajena za namen obrambe, danes pa je strateška točka mestnega življenja in pomembna znamenitost mesta. Renato Russo: Guida al Castello di Barletta e ai suoi segreti. Rotas, Barletta 2005. S. 23. Danes je sedež mestne knjižnice, mestnega muzeja ter sejne in razstavne dvorane.
Tam ohranjena dela vključujejo, razen domnevnega doprsnega kipa cesarja Fridrika II.Il busto nel Castello di Barletta Federico II di Svevia o Giulio Cesare? . In: Federico II. IlFieramosca.it. Abgerufen am 5. Oktober 2020. v apnencu, ki je iz 13. stoletja tudi »apostolov sarkofag«Il sarcofago degli apostoli da Barletta a Torino per la mostra sui Longobardi, tra storia e mito dalla fine dell’impero ai barbari . Archiviert vom Original am 8. Mai 2015. Abgerufen am 5. Oktober 2020. s kamnitim bas reliefom, prvo pričevanje krščanstva v Barletti, ki je iz 3. ali 4. stoletja.
Zgodovina Normansko obdobje (1046–1194) Hipoteze o nastanku prvega jedra sedanje trdnjave umeščajo njegov nastanek med letoma 1046 in 1050, pripisujejo ga Normanom in namigujejo, da temeljijo na navadi, značilni za to ljudstvo, da je ozemlje, ki ga je treba osvojiti potrebno utrditi z gradnjo stolpov v bližini. Zaradi tega je grof Peter Normanski v pripravah na napad na mesto Trani, ki je bilo pod bizantinsko oblastjo do leta 1054, zasedel nebranjeno ozemlje Barletta in zgradil obrambno trdnjavo jugozahodno od sedanjega mesta. Hkrati je bil zgrajen prvi obroč obzidja, ki je naselje razdelil na dve jedri, jedro Santa Maria v bližini trdnjave in stare marijanske stolnice v Barletti ter tisto San Giacomo na zahodu, okoli sedanje cerkve San Giacomo. Renato Russo: Barletta, la storia. Rotas, Barletta 2004. S. 79.
Prenos lastništva z normanskega grofa na njegovega sina Petra II. leta 1067 in kasnejša vojna za nasledstvo oblasti sta vključevala tudi Altaville iz Sicilije, s čimer je Apulija postala prizorišče odprte vojne, ki je zagotovila, da je ozemlje Barletta padlo pod oblast Viljema I. Sicilskega, ki je nasledil svojega očeta leta 1154 po smrti njegovih starejših bratov. Po uničenju Barija, med letoma 1156 in 1162, je Viljem, ki so ga poimenovali slabi, dal povečati grad tako, da je zgradil še dva stolpa, ki sta med seboj povezana s preprostim obzidjem, ki mu je bil kasneje dodan še četrti. Na jugozahodni strani kompleks preoblikujejo v manjši grad s psevdotrapezoidnim tlorisom. V kraljevi listini z datumom Lagopesole, 7. julija 1278, Karel I. Neapeljski piše o "porušitvi zidu in starega stolpa na strani sv. Marije", pri čemer se besedna zveza "stari stolp" nanaša na izvirni normanski stolp, saj je doba Staufovcev preblizu času prevoda. Leta 1172 je Viljem II. Siciliski, sin Viljema I., imenovan Dobri, ko se je vrnil iz Taranta in romal v svetišče nadangela Mihaela na Monte Sant'Angelo, bival v gradu Barletta in daroval velike vsote denarja duhovščini Barletta.
Od normanskega obdobja, ki se je končalo s smrtjo Tankreda, bratranca Viljema II., leta 1194, je na gradu ostal le jugovzhodni stolp, ki je bil s preobrazbami v 16. stoletju povišan in preurejen v južno kurtino, steno španskega kompleksa. Obsežna obnova, izvedena v 1980-ih, je zaradi pomanjkanja neposrednega dostopa do stolpa omogočila pogled v notranjost stolpa z obnovo odprtine v pritličju, zaščitene s kovinsko rešetko. Marcello Grisotti: Barletta, il castello, la storia, il restauro. Adda, Barletta 1995. S. 107.
Obdobje Staufovcev (1194–1266) thumb|left| Domnevni doprsni kip Friderika II, ohranjen znotraj gradu. Leta 1194 je ugledal luč sveta Friderik II., sin Henrika VI. kralja Sicilije in cesarja Svetega rimskega cesarstva in njegove žene Konstance Sicilske. Po smrti Henrika VI. 1197 in Konstanze leta 1198 je bil Friderik pod zaščito papeža Inocenca III.. Ta proces je povzročil obsežno vmešavanje Cerkve v kraljeve zadeve in povzročil nekaj pisem Inocenca III. iz leta 1202 za prvi zgodovinski dokaz, v katerem je omenjen Castello di Barletta.
Leta 1202 se je vnel spor o vladavini Kraljevine Sicilije, v katerem so sodelovali Nemci pod vodstvom Markwarda von Annweilerja in Diepolda von Schweinspeunta ter Francozi pod vodstvom Valterja III. Brienna. Diepold in Markward sta zahtevala pravico do vzgoje mladega Friderika II.; papež je nato imenoval Walterja III. Brienna, princa Tarantskega, vojvodo Apulijskega in grofa Lecceja, in ga izbral za svojega favorita, da bi ponovno vzpostavil nadzor nad Sicilskim kraljestvom. Papeževa pisma, poslana Gualtieri Sicaminò med 21. julijem in 24. septembrom 1202, prvič pričajo o odločilni vlogi gradu na jadranski obali v tem obdobju. 6. oktobra istega leta je moral Gualtieri v bližini kraja Kane (lat. Cannae) najprej odbiti napad Diepoldovih čet in nato, potem ko je zavzel Barletto in njegovo trdnjavo, obleganje čet Guglielma di Palearia.
Friderik je odraščal vzporedno z gradom Barletta, kjer je cesar bival ob različnih priložnostih od leta 1228 dalje. Potem ko je bil leta 1215 v Mainzu kronan za kralja Svetega rimskega cesarstva - in s tem za kralja Italijanov in Nemcev – ga je leta 1220 papež Honorij III. kronal za cesarja, se je leta 1228 iz Barletta odpravil na šesto križarsko vojno in po vrnitvi iz Svete dežele naslednje leto dva meseca preživel v mestu. Leta 1205 je bil trdnjavski kompleks nepravilen in asimetričen, daleč od običajnega gradbenega sloga fredericijanskih trdnjav. Zaradi tega je vladar posredoval med letoma 1224 in 1228, porušil vzhodni normanski del in zgradil fredericijanski Domus, pri čemer je poudaril dekorativne in arhitekturne vidike trdnjave in tistega, kar je bil prej majhen obrambni grad, da bi ga preuredili v kraljevi grad.
Po Friderikovi smrti leta 1250 ga je nasledil sin Konrad IV.. 21. maja 1254 je po smrti očeta, ki je umrl zaradi malarije v Lavellu, njegov sin Konradin postal dedič kraljestva, ko je bil star le dve leti; Manfred, biološki sin Friedricha II. in Konradov polbrat, je bil imenovan za njegovega skrbnika. Štirinajst let pozneje, po bitki pri Tagliacozzu med četami Anžujske hiše, Karlom I. Neapeljskim in gibelini, ki jih je podpiral Konradin, so slednjega najprej ujeli in nato obglavili. Tako se je švabska dinastija končala v korist Anžujcev s Karlom I. Anžujskim, ki je hkrati zavzel Barletto in njegovo trdnjavo.
Obdobje Anžujcev (1266–1442) Pomen Barletta in njegove trdnjave na eni strani ter sovraštvo, ki ga je Karl I. izražal do Staufovcev na drugi strani, sta ga od leta 1268 spodbudila, da je arhitekturno posegel v celotno trdnjavo in v mestno obzidje. Renato Russo: Barletta, la storia. Rotas, Barletta 2004. S. 114. V zvezi s tem izjemna dokumentacija, ki kaže postopni prehod od cilja pospeševanja normalnega vzdrževanja gradu k bistvenim spremembam obzidja, ki je predvidevala gradnjo Anžujskega "palacija" na severni strani, ki je izginil kot posledica španske ekspanzije in katerega temelji so po obnovi v 1980-ih služili kot cisterna, zamenjava 'starega stolpa' iz normanskih časov, ki se je podrl na jugovzhodnem vogalu, z okroglim stolpom, izkop jarka okoli gradu z izgradnjo zunanjega obrambnega obzidja na zahodu, imenovanega tudi "Taluto", utrjevanje že obstoječih zidov kurtine in izgradnja končnega dostopa v trdnjavo, imenovano Porta Trani, ki so na vzhodni strani kompleksa, ki je obrnjen proti mestu Trani.Marcello Grisotti: Barletta, il castello, la storia, il restauro. Adda, Barletta 1995. S. 39. thumb|links| Portret Joanne I. Neapeljske
Navedena dela, ki jih je po starodavnih registrih hiše Anžu naročil Karel I., je ustvaril Pierre d'Angicourt, nadzornik kraljeve kurije. Karel I. je umrl v Foggii leta 1285, nasledil pa ga je najprej Karel II. Anžujski in nato Robert I. Neapeljski. Slednji je med letoma 1308 in 1312 ugodil prošnji župnika Karla II., naj ujamejo viteze templjarje, ki so živeli v mestu in jih nato obdržijo v ječah gradu.
Leta 1343 ga je po smrti Roberta I. Neapeljskega nasledila njegova vnukinja Ivana I. Neapeljska, žena Andreja Madžarskega, mlajšega brata ogrskega in poljskega kralja Ludvika I.; vladala je skoraj 40 let v težkem času, začenši z umorom njenega moža Andreja leta 1345 in zasenčeno z govoricami, da je šlo za zaroto kraljice Joane. Konec Ivanine vladavine je prišel leta 1382, ko je Karel III. Neapeljski, mož njene vnukinje Margarete, po zavzetju Neaplja in ujetju vladarja ukazal, da se kraljico zadavi in njeno vladanje konča. Naslednje leto se je, po vojni za nasledstvo, končalo z zmago Karla III. na stroške Ludvika I. Anžujskega, vnuka Ivane I., grad Barletta pa je na Karlov ukaz zasedel Raimondo Orsini del Balzo. Karlu III. je sledil leta 1386 njegov sin Ladislav Neapeljski, ki je vladal do svoje smrti leta 1414; nato je oblast prešla na njegovo sestro Ivano II. Neapeljsko. Ta je ostala brez dedičev in je za svoje naslednike določila najprej Alfonsa V. Aragonskega, ki se je imenoval "Magnanimo", in kasneje Ludvika III. Anžujskega, kar je leta 1424 izzvalo nasledstveno vojno med obema, ki se je nadaljevala v spopadu med Alfonsom V. in Ludovikovim bratom Renejem I. Anžujskim in končala leta 1442 s pristopom na neapeljski prestol s strani vladarja rodbine Aragon.
Obdobje Aragoncev (1442–1501) thumb| Nagrobna plošča Giovannija Castriote - Skenderbega, kastelana iz Barletta od 1750 do 1762 V času vladavine Aragoncev, ki je v mestu Barletta trajala od 1442 do 1501, je bila okrepljena obramba trdnjave in mestnega obzidja, zlasti v letih 1458, 1461 in 1481. Po smrti Alfonsa V. leta 1458 ga je Ferdinand I. Neapeljski, znan kot Ferrante d'Aragona, nasledil na neapeljskem prestolu. Kronan je bil 4. februarja 1459 v stolnici v Barlettu. Vladar je preživel še dve leti v Apuliji, potoval po obali iz strahu pred sovražnimi napadi iz notranjosti, nato pa se je naselil v gradu Barletta, da bi se posvetil brezdelju in zabavi pri mestnih patricijih, ne da bi pazil na pristop čet Janeza II. Lotarinškega. Obleganje so preprečili možje pod vodstvom Georgea Kastriote z vzdevkom Skenderbeg, ki so se pridružili regentu Aragoncev, ki jim je ta nato zaupal zaščito mesta Barletta in se vrnil v Kampanijo. V trdnjavski dvorani, kjer je ohranjen doprsni kip cesarja Friderika II., je grb Skenderbega in spominska plošča kot dokaz prihoda Jurija Kastriote. V teh letih je vladar prekopal jarek in razširil pristanišče Barletta, da bi ga prilagodil gospodarskim potrebam tistega časa.
Zadnje desetletje 15. stoletja je zaznamovala velika politična nestabilnost, ki jo je narekovala vrsta prestolonaslednikov, začenši s smrtjo Ferdinanda I. leta 1494 in s Friderikom I. Neapeljskim, zadnjim vladarjem aragonske hiše, ki je vladal do 1501. Ne moremo mu pripisati nobenih zaslug razen krepitve obstoječe obrambe.
Dogodki, ki so pripeljali špansko dinastijo na oblast in pripeljali do Izziva Barletta, so sledili spopadu Ferdinanda II. Aragonskega, imenovanega »katoliški«, s Francozi pod Ludvikom XII., ki je dosegla vrhunec s špansko zmago leta 1503 v bitkah pri Cerignoli in Gariglianu, po kateri so Španci do konca istega leta osvojili celotno Neapeljsko kraljestvo.
Špansko obdobje (1504–1707) thumb| Grad Barletta z jugovzhoda po španskih predelavah