Baškirji (baškirsko Башҡорттар, latinizirano Bashqorttar, IPA [bɑʃqortˈtɑr]; ) so kipčaška, turška etnična skupina, domorodna v Rusiji. Skoncentrirani so v Baškortostanu, republiki Ruske federacije in v širši zgodovinski regiji Badzhgard (Baškirija), ki se razteza na obeh straneh |Urala, kjer se vzhodna Evropa sreča s severno Azijo. Manjše skupnosti Baškirjev živijo tudi v Republiki Tatarstan, oblasteh Permskega okraja, Čeljabinsk, Orenburga, Tjumena, Sverdlovska in Kurgana ter drugih oblasteh Rusije; precejšnje manjšine obstajajo v Kazahstanu in Uzbekistanu.
Večina Baškirjev govori baškirski jezik, ogrožen jezik, ki je tesno povezan s tatarskim in kazahstanskim jezikom, ki spadata v kipčaško vejo turških jezikov; imajo skupne zgodovinske in kulturne sorodnosti s širšimi turškimi narodi. Baškirji so večinoma sunitski muslimani hanefijske vere madhab, ki sledijo doktrini džadida. Prej nomadski in močno neodvisni Baškirji so postopoma prišli pod rusko oblast od 16. stoletja; od takrat so igrali pomembno vlogo v zgodovini Rusije, ki je dosegla vrhunec v njihovem avtonomnem statusu znotraj Ruskega imperija, Sovjetske zveze in postsovjetske Rusije.
Etnonim O etimologiji in resničnem pomenu endonima Bashqort se že dolgo razpravlja.
Ime Bashqort je znano že od 10. stoletja, večina raziskovalcev je ime etimologizirala kot »glavni/vodja/glava« (bash) + »volk« (qort je arhaično ime za žival), torej »volčćji vodja« (iz prednik totemskega junaka).
Ta prevladujoča ljudska etimologija se nanaša na legendo o selitvi prvih sedmih baškirskih plemen iz doline reke Sir Darja v regijo Volga-Ural. Legenda pripoveduje, da je Baškirjem dala zeleno in rodovitno zemljo boginja plodnosti Tengrisma Umay (lokalno znana tudi kot Omay-äsa), zaščitena z legendarnimi Uralskimi gorami (v skladu z znamenito baškirsko epsko pesnitvijo Ural-Batir). Poslan je bil volk, da bi ta plemena vodil v njihovo obljubljeno deželo, torej bash-qort, 'vodeči volk'. Etnografi V. N. Tatiščev, P. I. Ričkov in Johann Gottlieb Georgi so podali podobne etimologije v 18. stoletju.
Čeprav je to prevladujoča teorija za etimologijo izraza bashqort, so bile oblikovane druge teorije: Leta 1847 je zgodovinar V. S. Jumatov ugibal, da je bil prvotni pomen "čebelar" (qort je spremenil pomen v sodobnem jeziku Baškirjev in zdaj pomeni "čebela"). Zgodovinar in etnolog A. E. Alektorov je predlagal, da je Bashqort pomenil »različen narod«. Antropolog R. M. Jusupov je menil, da je Bashqort prvotno lahko bila iranska sestavljena beseda, ki pomeni »otroci volka« ali »potomci junakov«, na podlagi besed bacha - potomec, otrok in gurd - junak ali gurg - volk. Zgodovinar in arheolog Mihail Artamonov je predlagal, da je beseda pokvarjeno ime Bušxk''' (ali Bwsxk), plemena Skiti, ki je živelo na območju, ki je danes znano kot Baškortostan.Peter B. Golden, Haggai Ben-Shammai & András Róna-Tas, The World of the Khazars: New Perspectives, Leiden/Boston, Brill, 2007, pp. 422. Po mnenju orientalista Douglasa Mortona Dunlopa je etnonim Bashqort izpeljan iz beshgur (ali bashgur), kar v sodobnem jeziku pomeni »pet plemen«. Etnolog N. V. Bikbulatov je predlagal, da izraz izvira iz imena legendarnega hazarskega vojskovodje po imenu Bašgird, ki je vladal območju ob reki Jaiıq. Etnolog R. G. Kuzeev je etnonim izpeljal iz morfemov bash »vodja, glava« in qort »pleme«. Zgodovinar in jezikoslovec András Róna-Tas je trdil, da je etnonim Baškir bolgarski turški refleks madžarskega endonima Magjar (ali staromadžarskega Majer).
Zgodovina Izvor Baškirsko skupino so tvorila turška plemena južnosibirskega in srednjeazijskega izvora, ki so se pred selitvijo na južni Ural precej časa potepala po stepah Aral-Sir Darja (današnji osrednji-južni Kazahstan) in prišla v stik z plemena Pečenegi-Oguzi in Kimak-Kipčaki. Zato je mogoče opaziti, da Baškirji izvirajo iz istih plemen, ki sestavljajo sodobne Kazahstance, Kirgize in Nogajce, vendar je prišlo do precejšnje kulturne in majhne etnične izmenjave s plemeni Oguških Turkov.
Selitev v dolino Južnega Urala je potekala med koncem 9. stoletja in začetkom 10. stoletja, vzporedno s selitvijo Kipčakov na sever.
Srednji vek
Prvo poročilo o Baškirjih je bilo morda v kitajski kroniki Knjiga Sui (636 n. št.). V rubriki Pripoved o ljudstvu Tiele je bilo imenovanih okoli 40 turških plemen Tiele; Baškirji bi lahko bili vključeni v to pripoved, če bi plemensko ime 比干 (mandarinsko Bǐgān < srednje kitajsko ZS: *piɪX-kɑn) brali kot 比千 (Bĭqiān < *piɪXt͡sʰen), po kitajskem učenjaku Rui Čuanming.
V 7. stoletju so bili Baškirji omenjeni tudi v armenskem Ashkharhatsuyts, najstarejša knjiga o geografiji v Matenadaranu.
Vendar se te omembe lahko nanašajo na predhodnike plemen Kipčak Baškirjev, ki so pred selitvijo potovali po regiji Aral-Sir Darja. Knjiga Sui je morda omenjala "Baškirje", ko so turška ljudstva še potovala po južni Sibiriji.
V 9. stoletju, med preseljevanjem Baškirjev v regijo Volga-Ural, so izpričana prva arabska in perzijska pisna poročila o Baškirjih. Sem spadajo poročila Sallama al-Tardjumana, ki je okoli 850 potoval na ozemlja Baškirjev in orisal njihove meje.
V 10. stoletju je perzijski zgodovinar in polimat Abu Zayd al-Balkhi Baškirje opisal kot ljudstvo, razdeljeno v dve skupini: ena je naseljevala južni Ural, druga pa je živela na Donavski ravnici blizu meja Bizanca. Ibn Rustah, sodobnik Abu Zayda al-Balkhija, je opazil, da so bili Baškirji neodvisno ljudstvo, ki je zasedlo ozemlja na obeh straneh grebena Uralskih gora med rekami Volga, Kama in Tobol ter gorvodno od reke Yaik.
Ahmad ibn Fadlan, veleposlanik bagdadskega kalifa Al-Muktadirja pri guvernerju Volške Bolgarije, je napisal prvi etnografski opis Baškirjev leta 922. Baškirji so bili po Ibn Fadlanu bojevit in močan narod, ki so ga on in njegovi spremljevalci (skupaj pet tisoč ljudi, vključno z vojaško zaščito) »pozor ... z največjo grožnjo«. Opisali so jih, da se ukvarjajo z govedorejo. Po ibn Fadlanu so Baškirji častili dvanajst bogov: zimo, poletje, dež, veter, drevesa, ljudi, konje, vodo, noč, dan, smrt, nebo in zemljo ter najvidnejšega, boga neba. Očitno se je islam že začel širiti med Baškirji, saj je bil eden od veleposlanikov muslimanski Baškir. Po pričevanju Ibn Fadlana so bili Baškirji Turki, ki so živeli na južnih pobočjih Urala in so zasedali ogromno ozemlje do reke Volge. Na jugu so mejili na Oguške Turke, na jugovzhodu na Pečenege in na zahodu na Bolgare.
Najzgodnejši vir, ki podaja geografski opis ozemlja Baškirjev, Mahmud al-Kašgarijev Divanu Lugat'it Turk (1072–1074), vključuje zemljevid z začrtano regijo, imenovano Fiyafi Bashqyrt (baškirske stepe). Kljub pomanjkanju veliko geografskih podrobnosti skica zemljevida kaže, da so Baškirji naseljevali ozemlje, ki meji na Kaspijsko jezero in dolino Volge na zahodu, Uralsko gorovje na severozahodu in dolino Irtiš na vzhodu, kar daje grob obris območja.
Said Al-Andalusi in Muhammad Al-Idrizi omenjata Baškirje v 12. stoletju. O Baškirjih so pisali tudi avtorji iz 13. stoletja Ibn Sa'id al-Maghribi, Yaqut al-Hamawi in Qazvini ter avtorja iz 14. stoletja Al-Dimaški in Abu'l-Fida.
Prvi evropski viri, ki so omenjali Baškirje, so bila dela Joannesa de Plano Carpinija in Williama iz Rubruquisa iz 13. stoletja.
Do leta 1236 je Džingiskan vključil dežele Baškortostana v svoje cesarstvo. V 13. in 14. stoletju je bil ves Baškortostan sestavni del Zlate horde. Brat Batu kana, Šeibani, je prejel baškirske dežele vzhodno od Uralskih gora.
Po razpadu Mongolskega cesarstva so bili Baškirji razdeljeni med Nogajsko hordo, Kazanski kanat in Sibirski kanat, ustanovljeno v 15. stoletju.
Sodobnost
Sredi 16. stoletja je Rusko carstvo postopoma osvojilo Baškirje. Primarni dokumenti, ki so se nanašali na Baškirje v tem obdobju, so bili izgubljeni, čeprav so nekateri omenjeni v šežerjih (družinskih drevesih) Baškirjev.
V obdobju Ruskega imperija so se v Baškortostan začeli seliti Rusi in Tatari, kar je povzročilo končne demografske spremembe v regiji. Rekrutacija Baškirjev v rusko vojsko in plačilo visokih davkov sta pritiskala na mnoge Baškirje, da so sprejeli bolj ustaljen življenjski slog in počasi opustili svojo starodavno nomadsko pastirsko preteklost.
V poznem 16. in zgodnjem 19. stoletju so Baškirji zasedli ozemlje od reke Silve na severu, do povodja reke Tobol na vzhodu, srednjega toka reke Jaik (Ural) na jugu; na Srednjem in južnem Uralu, Cis-Uralu, vključno z ozemljem Volge in Trans-Uralstom, ter vzhodnem bregu reke Volge na jugozahodu.
Baškirski upori v 17.–18. stoletju
Baškirji so sodelovali v uporih 1662–1664, 1681–84 in 1704–11. Leta 1676 so se Baškirji uprli pod vodstvom vodje po imenu Seyid Sadir ali 'Seit Sadurov' in ruska vojska je imela velike težave pri končanju upora. Baškirji so se ponovno dvignili leta 1707, pod Aldarjem in Kûsyomom, zaradi zaznanega slabega ravnanja cesarskih ruskih uradnikov.
Ob ustanovitvi Orenburga leta 1735 se je zgodil četrti upor, ki je trajal šest let.Акманов И. Г. Башкирские восстания XVII–XVIII вв. Феномен в истории народов Евразии. - Уфа: Китап, 2016 Ivan Kirillov je oblikoval načrt za izgradnjo utrdbe, ki se bo imenovala Orenburg pri Orsku na sotočju reke Or in reke Ural, jugovzhodno od Urala, kjer so se srečale baškirske, kalmiške in kazahstanske dežele. Dela na utrdbi Orenburg so se začela v Orsku leta 1735. Vendar je bilo leta 1743 mesto Orenburg premaknjeno še 250 km zahodno na njegovo sedanjo lokacijo. Naslednja načrtovana gradnja naj bi bila utrdba na Aralskem jezeru. Posledica utrdbe ob Aralskem jezeru bi vključevala prečkanje Baškirjev in dežel kazaške Male horde, od katerih so nekatere pred kratkim ponudile nominalno pokornost ruski kroni.
Južno stran Baškirije je razdelila Orenburška linija utrdb. Utrdbe so potekale od Samare ob Volgi vzhodno do povirja reke Samare. Nato je prestopila do sredine reke Ural in sledila toku reke vzhodno in nato severno na vzhodni strani Urala. Nato je šla proti vzhodu ob reki Uy do Ust-Uisk na reki Tobol, kjer se je povezala z slabo opredeljeno »sibirsko linijo« vzdolž meje gozdne stepe.
Leta 1774 so Baškirji pod vodstvom Salavata Yulajeva podprli Pugačev upor. Leta 1786 so Baškirji dosegli status brez davkov; in leta 1798 je Rusija izmed njih oblikovala neregularno baškirsko vojsko.
Napoleonske vojne Med napoleonskimi vojnami so številni Baškirji služili kot plačanci v ruski vojski za obrambo pred francoskimi napadalci med Napoleonovo invazijo na Rusijo. Kasneje so bili baškirski bataljoni najbolj opazni borci med napoleonskimi vojnami na severnonemški in nizozemski planoti. Nizozemci in Nemci so Baškirje imenovali »severni Amuri«, verjetno zato, ker prebivalstvo ni vedelo, kdo so pravzaprav Baškirji in od kod prihajajo, zato je uporaba »Amurcev« v imenu lahko približek; ti bataljoni so veljali za osvoboditelje od Francozov, vendar sodobni ruski vojaški viri Baškirjem ne pripisujejo teh dosežkov. Ti polki so sodelovali tudi v bitki pri Parizu in kasnejši okupaciji Francije s strani koalicijskih sil.
Ustanovitev Prve republike Baškortostan
Po boljševiški revoluciji leta 1917 je Vsebaškirski Qoroltays (konvencija) sklenil, da je treba v Rusiji oblikovati neodvisno Baškirsko republiko. Kot rezultat, je 15. novembra 1917 Baškirski regionalni (osrednji) Shuro (svet), ki ga je vodil Äxmätzäki Wälidi Tıwğan, razglasil ustanovitev prve neodvisne Baškirske republike na območjih s pretežno baškirskim prebivalstvom: provincah Orenburg, Perm, Samara in Ufa in avtonomna entiteta Baškurdistan 15. novembra 1917. S tem je Baškortostan dejansko postala prva demokratična turška republika v zgodovini.
Baškirska Avtonomna sovjetska socialistična republika Marca 1919 je bila na podlagi dogovorov ruske vlade ustanovljena Baškirska avtonomna sovjetska socialistična republika.
Druga svetovna vojna Med drugo svetovno vojno so baškirski vojaki služili v Rdeči armadi za obrambo Sovjetske zveze in se borili proti Nemcem med nemško invazijo na Sovjetsko zvezo.
Druga deklaracija o neodvisnosti