Jagelonska dinastija ali preprosto Jagelonci (poljsko Jagiellonowie, litovsko Jogailaičių dinastija) so bili vladarska dinastija. Ustanovil jo je litovski veliki knez Jogaila, ki je bil leta 1386 krščen, se poročil s poljsko kraljico Jadvigo in bil kronan kot poljski kralj Vladislav II. Jagiełło. Dinastija je od 14. do 16. stoletja vladala v več srednjeevropskih državah. Družinski člani so bili kralji Poljske (1386–1572), litovski veliki vojvode (1377–1392 in 1440–1572), kralji Ogrske (1440–1444 in 1490–1526) in kralji Češke in volilni knezi (1471–1526). Dinastija je bila mlajša veja Gediminovičev.
Z Lublinsko unijo, sklenjeno leta 1569, je bila ustanovljena personalna unija Kraljevine Poljske in Velike litovske kneževine, imenovana Republika obeh narodov, v kateri so vladali Jagelonci. Eden od njih je od leta 1440 do 1444 vladal hkrati Poljski in Ogrski, dva pa Češki in Ogrski (1490–1526). V slednjih so za njima vladali Habsburžani.
Obdobje vladavin zadnjih dveh jagelonskih kraljev Sigismunda I. in Sigismunda II., ali bolj splošno 16. stoletje, se šteje za poljsko zlato dobo z vzponom poljske renesanse. Kulturni razcvet je imel svojo materialno osnovo v blaginji elit, tako zemljiškega plemstva kot mestnega patricijata v velikih središčih, predvsem v Krakovu in Gdansku.
Ime thumb|Na koncu 15. stoletja so Jagelonci vladali na obsežnem ozemlju od Baltskega do Črnega in Jadranskega morja thumb|Evropa v poznem 15. stoletju
Dinastija je dobila ime po njenem ustanovitelju Jogaili. Njegovo ime pomeni "močni jezdec" in je sestavljeno iz litovskih besed joti (jezditi) in gailus (močan, krepak).
Preddinastično ozadje Vladavina jagelonskih neposrednih predhodnikov Pjastov (vladali od okoli 962 do 1370) se je končala s smrtjo kralja Kazimirja III. Velikekga. Neposredni predniki Jageloncev so bili veliki litovski knezi Gediminoviči. Njihova kneževina je bila naseljena z Litovci in Rusini.
Jogaila je sprva vladal kot veliki litovski knez. Po sklenitvi Krevske unije leta 1385 se je pokristjanil in poročil z enajstletno kraljico Jadvigo Poljsko, hčerko ogrskega kralja Ludvika I. Luksemburškega iz Anžujske dinastije. Jogaila je kot njen sovladar postal iure uxoris poljski kralj in ustanovitelj dinastije. Anžujci so bili druga, Jagelonci pa tretja dinastija poljskih kraljev.
Kraljevina Poljska Jogaila in Vladislav III. Poljsko-litovska unija left|thumb|Jogaila, kasneje kralj Vladislav II. Jagielo (okoli 1352/1362-1. junij 1434), je bil veliki litovski vojvoda (1377–1434), sovladar Kraljevine Poljske (1386–1399) in nato do svoje smrti poljski kralj
Leta 1385 je bila med kraljico Jadvigo Poljsko in Jogailo, velikim litovskim vojvodom, sklenjena Krevska unija, ki je določala, da se bo Jogaila krstil in se poročil z Jadvigo, Litva in Poljska pa se bosta združili v eno državo. Unija naj bi okrepila oba naroda v skupnem boju proti Tevtonskemu in Livonskemu viteškemu redu in vse večji grožnji Moskovske velike kneževine. Unija je bila edinstvena v Evropi, ker je povezovala državi na nasprotnih straneh civilizacijske ločnice med zahodnim katoliškim ter vzhodnim pravoslavnim svetom.Krzysztof Baczkowski. Dzieje Polski późnośredniowiecznej (1370–1506) (Zgodovina poznosrednjeveške Poljske (1370–1506)). Fogra, Kraków 1999. str. 55.
Namen Krevske unije je bil ustvariti skupno državo pod vodstvom Vladislava II. Jagiela, vendar se je zamisel poljske vladajoče oligarhije o vključitvi Litve v Poljsko izkazala za nerealno, ker bi med Poljsko in Litvo ali litovskimi frakcijami prišlo do ozemeljskih sporov in vojskovanja. Litovci so včasih celo ugotovili, da je smiselno sklepati zavezništvo s tevtonskimi vitezi proti Poljakom. Dinastična unija pod jagelonskimi kralji je poljske ozemeljske apetite usmerila proti vzhodu.Wyrozumski 1986, str. 178–180. Politični vpliv jagelonskih kraljev se je v tem obdobju zmanjšal, kar je spremljala vedno večja vloga zemljiškega plemstva v centralni vladi in notranjih zadevah, država kot taka pa se je stabilizirala. Jagelonsko obdobje poljske zgodovine se pogosto obravnava kot obdobje največje politične moči, velikega razcveta, v poznejši fazi pa zlata doba poljske kulture.
Vojna s tevtonskimi vitezi thumb|250px|Jan Matejko: Krst Vladislava III. Poljskega na Vavelu leta 1425
Poljsko-litovsko-tevtonska vojna 1409–1411, ki se je začela z litovsko vstajo proti tevtonskemu redu v Samogitiji, je vključevala bitko pri Grunwaldu (Tannenberg) leta 1410, kjer sta poljska in litovsko-ruska vojska popolnoma premagali tevtonske viteze. Ofenziva, ki je sledila, je izgubila svojo ostrino z neučinkovitim obleganjem Malborka (Marienburg). Neuspeh, da bi zavzeli trdnjavo in uničili tevtonsko (pozneje prusko) državo, je imelo za Poljsko strašne zgodovinske posledice v 18., 19. in 20. stoletju. Drugi torunjski mir, sklenjen leta 1411, je dal Poljski in Litvi precej skromne ozemeljske prilagoditve, vključno z Žemitijo. Sledila so pogajanja in mirovni dogovori, ki se niso obnesli, več vojaških pohodov in arbitraž. Poskus nerešene arbitraže se je zgodil na Konstanškem koncilu (1414-1418).
Poljsko-ogrska unija Med husitskimi vojnami (1420–1434) so bili Jogaila, Vitautas in Sigismund Korbut vpleteni v politične in vojške manipulacije, povezane s češko krono. Husiti so leta 1420 krono najprej ponudili Jogaili. Največji nasprotnik združitve s husitsko češko državo je bil škof Zbigniew Oleśnicki.
thumb|left|300px|Stanisław Chlebowski: Smrt Vladislava III. v Varni; križarski pohod na Varno je bil niz spopadov med križarji in Osmanskim cesarstvom leta 1443 in 1444, ki so dosegli vrh s katastrofalnim porazom krščanske vojske v bitki pri Varni 10. novembra 1444
Jagelonska dinastija ni bila upravičena do dednega nasledstva poljske krone, saj je moral biti vsak nov kralj odobren s plemiškim konsenzom. Vladislav II. Jagelo je imel v poznih letih dva sinova s svojo zadnjo ženo Zofijo Halšansko. Plemstvo je leta 1430 privolilo v nasledstvo bodočega Vladislava III., vendar šele potem, ko je kralj popustil in zagotovil izpolnitev njihovih novih zahtev. Leta 1434 je Vladislev II. umrl. Za njegovega naslednika je bil kronan njegov mladoletni sin kot Vladislav III. Regentstvo je prevzel regentski svet pod vodstvom škofa Oleśnickega. Leta 1438 je češka protihabsburška opozicija, predvsem njene husitske frakcije, ponudila češko krono Kazimirju IV., mlajšemu sinu Vladislava II. Ideja, ki je bila na Poljskem sprejeta kljub nasprotovanja škofa Oleśnickega, je povzročila dve neuspešni poljski vojaški odpravi na Češko.
Po smrti velikega kneza Vitautasa leta 1430 se je Litva zapletla v notranje vojne in spopade s Poljsko. Mladoletnega Kazimirja IV., ki ga je Vladislav III. leta 1440 tja poslal kot svojega delegata, so Litovci presenetljivo razglasili za svojega velikega kneza in fant je ostal v Litvi.
Oleśnicki je ponovno pridobil nekaj prednosti in sledil svojemu dolgoročnemu cilju združitve Poljske z Ogrsko. Osmansko cesarstvo je takrat začelo nov krog evropskih osvajanj in ogrozilo Ogrsko, ki je potrebovala močnega poljsko-litovskega zaveznika. Leta 1440 je ogrski prestol prevzel poljski kralj Vladislav III. Mladi kralj je pod vplivom kardinala Juliana Cesarinija sprožil ogrsko vojno proti Osmanom leta 1443 in ponovno leta 1444. Cesarini in Vladislav III. sta bila ubita v bitki pri Varni leta 1444. Proti koncu Vladislavove vladavine je Poljsko praktično vodila magnatska oligarhija pod vodstvom Oleśnickega. Vladavini dostojanstvenikov je aktivno nasprotoval del plemstva. Njihov vodja Spytek iz Melsztyna je bil ubit med oboroženim spopadom leta 1439, kar je Oleśnickemu omogočilo, da je Poljsko očistil od preostalih husitskih simpatizerjev in brez omembe vrednega nasprotovanja sledil svojim ciljem.
Kazimir IV. Jagelo Po smrti Vladislava III. je poljsko plemstvo pozvalo njegovega brata, velikega litovskega kneza Kazimirja, da prevzame izpraznjeni poljski prestol. Kazimir je bil trd pogajalec in ni sprejel pogojev poljskega plemstva za svojo izvolitev. Bil je slabo izobražen. Nikoli ga niso učili latinščine in ni bil usposobljen za vladarske dolžnosti, čeprav je bil edini brat zakonitega suverena. Pogosto se je zanašal na svoj instinkt in imel malo političnega znanja, a se je kljub temu zelo zanimal za diplomacijo in gospodarske zadeve v državi. V mladosti je bil njegov mentor in učitelj ves čas škof Zbigniew Oleśnicki. Škof je bil do njega zadržan, ker je bil prepričan, da bo neuspešen monarh.
thumb|300px|Trinajstletna vojna — Bitka pri Hojnicah leta 1454
Zaradi nenadne smrti Sigismunda Kęstutaitisa je položaj litovskega velikega vojvode ostal prazen. Trakajski vojvoda Jonas Goštautas in drugi litovski magnati so podprli Kazimirja kot kandidata za njegovega naslednika, velik del poljskega plemstva pa je pričakoval, da bo trinajstletni deček postal podregent poljskega kralja v Litvi. Kazimirja so litovski magnati povabili v Litvo, in ko je leta 1440 prispel v Vilno, ga je svet gospode 29. junija 1440 razglasil za velikega vojvodo Litve. Po triletnem medvladju po smrti kralja Vladislava III., ubitega v bitki pri Varni leta 1444, je bil Kazimir 25. junija 1447 kronan za poljskega kralja. Leta 1454 se je poročil z Elizabeto Avstrijsko, hčerko pokojnega cesarja Alberta II. Habsburškega in Elizabete Češke. Cesar Svetega rimskega cesarstva je postal ženin daljni sorodnik Friderik Habsburški, ki je do Kazimirjeve smrti vladal kot Friderik III. Jagelonci so s poroko okrepili vezi z vladarji Ogrske in Češke in hkrati zaradi notranjih sporov med Habsburžani dobili nasprotnika v cesarju Frideriku III. Kazimir se je po prevzemu oblasti na Poljskem osvobodil nadzora litovske oligarhije. V Vilenskem prvilegiju iz leta 1447 je razglasil, da ima litovsko plemstvo enake pravice kot poljska šlahta. Sčasoma je uspel odstraniti z oblasti kardinala Oleśnickega in njegovo kliko in svojo moč utemeljil na mlajšem srednjem plemstvu. V svojo korist je rešil tudi spor s papežem in krajevno cerkveno hierarhijo glede pravice do zasedbe prostih škofovskih mest.
Trinajstletna vojna (1454–1466) centre|thumb|525x525px|Grad Malbork med trinajstletno vojno (1460)
Leta 1447 je Pruska konfederacija zaprosila Kazmirja za pomoč proti Tevtonskemu redu. Kralj je pomoč obljubil in separatistične pruske regije razglasil za protektorat poljskega kraljestva. Ko pa so se uporniška mesta uprla Tevtonskemu redu, se je začela trinajstletna vojna (1454–1466). Kazimir in Pruska konfederacija sta premagala Tevtonski red in zasedla njegovo prestolnico Marienburgu (grad Malbork). S sklenitvijo Drugega torunjskega miru leta 1466 je Tevtonski red priznal poljsko suverenost nad zahodnimi pruskimi pokrajinami, Kraljevo Prusijo in preostalimi ozemlji Tevtonskeg reda. Država Tevtonskega reda je postala vovodina. Poljska je ponovno pridobila Pomerelijo in z njo pomemben dostop do Baltskega morja ter Varmijo. Vojskovanje se je s kopnega preselilo tudi na morje, kjer so se ladje Danziga (Gdańsk) uspešno borile proti danski in tevtonski floti. Drugi poljske ozemeljski pridobitvi ali bolje rečeno povrnitvi v 15. stoletju, sta bili vojvodina Oświęcim in vojvodina Zator na meji Šlezije z Malopoljsko, opazen napredek pa je bil dosežen tudi pri vključevanju pjastovskih mazovskih vojvodin pod poljsko krono.
Turške in tatarske vojne Vpliv Jagelonske dinastije v Srednji Evropi je začel rasti. Leta 1471 je Kazimirjev sin Vladislav postal kralj Češke, leta 1490 pa še Ogrske.