Potres v Bamu leta 2003 je 26. decembra ob 01:56 UTC (5:26 po iranskem standardnem času) prizadel provinco Kerman v jugovzhodnem Iranu. Sunek je imel trenutno magnitudo 6,6 in največjo Mercallijevo intenziteto IX (silovito). Potres je bil še posebej uničujoč v Bamu, saj je število žrtev znašalo najmanj 34.000 ljudi in do 200.000 ranjenih. Učinke potresa je poslabšala uporaba blatne opeke kot standardnega gradbenega materiala; veliko struktur na tem območju ni bilo v skladu s potresnimi predpisi iz leta 1989.
Po potresu so ZDA Iranu ponudile neposredno humanitarno pomoč, država pa je v zameno obljubila, da bo spoštovala dogovor z Mednarodno agencijo za jedrsko energijo, ki podpira večji nadzor njenih jedrskih interesov. Skupaj je poročalo, da je 44 držav poslalo osebje za pomoč v operacijah pomoči in 60 držav je ponudilo pomoč.
Po potresu je iranska vlada resno razmišljala o selitvi prestolnice Teheran v strahu, da bi tam prišlo do potresa. Potres je imel na številne žrtve psihološke posledice še leta zatem. V Iranu je bil vzpostavljen nov institucionalni okvir za reševanje problemov urbanističnega načrtovanja in rekonstrukcijo mesta Bam v skladu s strogimi potresnimi predpisi. Ta proces je pomenil prelomnico, saj so vladni ministri in mednarodne organizacije v okviru tega okvira sodelovali z lokalnimi inženirji in lokalnim prebivalstvom, da bi organizirali sistematično obnovo mesta.
Ozadje Mesto Bam
Pred potresom je imel Bam približno 97.000 prebivalcev. Bilo je eno najbolj priljubljenih turističnih območij v Iranu, ena njegovih najbolj priljubljenih znamenitosti pa njegova 2000 let stara citadela Bam iz blatne opeke. Med obdobjem Safavidov (1501–1736) je bil Bam veliko trgovsko središče zaradi svoje lege ob Svilni cesti. Njegov pomen je postopoma upadal po napadu Afganistancev leta 1722 in je služil kot vojaško taborišče do opustitve leta 1932. Mesto je postalo turistična atrakcija leta 1953, ko se je začela obnova stare četrti Bam.
Iransko izobraževanje o potresih V Iranu je malo izobraževanja o potresih, čeprav je Mednarodni inštitut za potresno inženirstvo in seizmologijo leta 1990 ustanovil Oddelek za javno izobraževanje, da bi izboljšal »kulturo varnosti, preprečevanja in pripravljenosti na potres med vsemi skupinami družbe«. Oktobra 2003 je Bahram Akasheh, profesor geofizike na Teheranski univerzi, učinke javne nevednosti o potresih označil za »strupene«.
Tektonika
Iran trpi zaradi pogostih potresov, pri čemer se manjši potresi pojavljajo skoraj vsak dan. Ta potres se je zgodil kot posledica napetosti, ki so nastale zaradi premikanja ene tektonske plošče, Arabske plošče, proti severu proti drugi, Evrazijski plošči, s približno 3 centimetri na leto. Zemljina skorja se deformira kot odziv na gibanje plošče v širokem območju, ki zajema širino Irana in sega proti severu v Turkmenistana. Potresi nastanejo kot posledica reverznega in zmičnega preloma v coni deformacije.
Predhodna analiza vzorca seizmičnih valov, ki so sevali po potresu 26. decembra 2003, je bila skladna s tem, da je potres povzročil desno stransko zdrsno gibanje na prelomu, usmerjenem sever-jug. Potres se je zgodil na območju, znotraj katerega so bili predhodno kartirani veliki zdrsni prelomi v smeri sever-jug, desno-stranski, epicenter pa je blizu predhodno kartiranega, sever-juga usmerjenega preloma Bam. Vendar pa bodo potrebne preiskave na terenu, da se ugotovi, ali se je potres zgodil na prelomu Bam ali na drugem. Potres v Bamu je 100 kilometrov južno od uničujočih potresov 11. junija 1981 (magnituda 6,6, približno 3000 smrti) in 28. julija 1981 (magnituda 7,3, približno 1500 smrti). Te potrese je povzročila kombinacija vzvratnega gibanja in zdrsa na prelomu Gowk, usmerjenem sever-jug.
Dolžina razpoke potresa je bila ocenjena na okoli 24 kilometrov. Več kot polovica potresa je nastala v njegovem južnem segmentu približno 13 kilometrov, kjer je zdrs dosegel največ do 270 centimetrov, kar je povzročilo velik padec napetosti vsaj 6 MPa. Podatki optičnega daljinskega zaznavanja kažejo, da prelom Bam ni en sam prelom, ampak je sestavljen iz 4–5 km širokega sistema prelomov z glavno vejo, ki poteka med mestoma Bam in Baravat. Prelom, ki ga je pretrgal potres v Bamu, naj bi se raztezal vzdolž severozahodne veje tega prelomnega sistema od Bama proti jugu. Na podlagi teh rezultatov znanstveniki domnevajo, da je potres v Bamu pretrgal skrito prelomnico in da je v tem procesu sodelovala nenavadno močna hrapavost, ki je povzročila obsežno opustošenje potresa
Škoda in žrtve
Potres se je zgodil 26. decembra 2003 ob 01:56 UTC (5:26 zjutraj po iranskem standardnem času). Njegov epicenter je bil približno 10 kilometrov jugozahodno od starodavnega mesta Bam. Največja intenzivnost je bila v Bamu in Baravatu, največja škoda pa je bila koncentrirana v radiju 16 kilometrov okoli mesta.
Najmanj 26.271 ljudi je bilo ubitih in 30.000 ranjenih. Z vidika človeških izgub je bil potres najhujši v zgodovini Irana. BBC je poročal, da je bilo veliko žrtev zmečkanih med spanjem. Ubitih je bilo enajst tisoč učencev in tudi 1/5 od 5400 lokalnega učiteljskega osebja. To je povzročilo velik problem za lokalni izobraževalni sistem.
Do 90 % stavb in infrastrukture na območju Bama je bilo poškodovanih ali uničenih, pri čemer je bilo 70 % hiš popolnoma uničenih ter 70–90 % stanovanjskih območij Bama. Zaradi tega je okoli 100.000 ostalo brez strehe nad glavo. V Baravatu ni stala niti ena hiša. Pomembno regionalno središče v 16. in 17. stoletju je Bam vseboval veliko stavb, ki niso bile zgrajene, da bi preživele takšne potrese. Številne hiše v Bamu so bile domače izdelave, njihovi lastniki pa pri gradnji niso uporabili kvalificirane delovne sile ali ustreznih gradbenih materialov, ki bi bili odporni proti potresom. Te so bile pogosto zgrajene v tradicionalnem slogu iz blatne opeke. Mohsen Aboutorabi, profesor arhitekture na Univerzi v Srednji Angliji, je pokazal pomanjkanje dobrih gradbenih materialov tako, da je v Bamu udaril dve opeki skupaj, kar je povzročilo razpoke. Po drugi strani so bili iranski predpisi, določeni v iranskem seizmološkem kodeksu iz leta 1989, bolje uveljavljeni v visokih stavbah in nebotičnikih.
Eden od razlogov za veliko število žrtev je bil ta, da so se težke strehe zrušile, ko so zidovi začeli padati, tako da je v njih ostalo nekaj zračnih žepov. Prah in pomanjkanje kisika sta prispevala k zadušitvi preživelih. Iranska vlada je obljubila, da bo preganjala vsakogar, ki bo kršil gradbene predpise, in celo ustanovila posebno enoto, ki se bo ukvarjala s tem vprašanjem.
Študija 210 žrtev je pokazala, da je vsaka oseba v povprečju preživela 1,9 ure pod porušenimi zgradbami. Med žrtvami jih je približno 19 imelo kompartment sindrom, 32 jih je imelo okvarjeno ledvično delovanje, pogosti pa so bili tudi zlomi njihovih kosti. Zaradi teh zlomov so bile pogoste tudi poškodbe živčevja.
Citadela Bam je pred potresom veljala za eno najbolje ohranjenih citadel iz blata. Večji del je bil uničen, vključno z velikim kvadratnim stolpom.
Oskrba z elektriko in vodo je bila zaradi potresa prekinjena. Po glavnem sunku je Bam prizadelo najmanj 29 resnih popotresnih sunkov.
Potres je prizadel veliko število šolam. Po ocenah je bilo ubitih 1200 učiteljev in 10.000 učencev. Ali Zang-Abadi, vodja izobraževanja v Bamu, je stanje opisal kot »močno potrebujejo psihološko pomoč, ker so moralno uničeni«. Okrog 5. januarja so bili učitelji registrirani za nadaljevanje izobraževanja.
Odziv Odnosi Iran–Združene države Amerike Odnosi med ZDA in Iranom so se zaradi potresa otoplili. Ameriško-iranski odnosi so bili v prvih letih predsedovanja Georgea W. Busha napeti, kar je doseglo najnižjo raven po govoru o osi zla, ki ga je imel predsednik George W. Bush. Vendar pa je po potresu tiskovni predstavnik Bele hiše Scott McClellan spregovoril v imenu predsednika Busha: »Naše misli in molitve so s tistimi, ki so bili poškodovani, in z družinami tistih, ki so bili ubiti«.
ZDA so Iranu ponudile neposredno humanitarno pomoč, ki je bila sprva zavrnjena, kasneje pa sprejeta. 30. decembra je bila 81-članska ekipa za ukrepanje ob izrednih dogodkih napotena v Iran prek vojaških letal ZDA, ki so jo sestavljali oddelki za iskanje in reševanje, koordinatorji pomoči in zdravstvena podpora, kar je povzročilo, da so prva letala ameriške vojske pristala v Iranu po več kot 20 letih. leta. Sankcije so bile začasno ustavljene, da bi pomagali reševalnim prizadevanjem.
Iran je v zameno obljubil, da bo spoštoval sporazum z Mednarodno agencijo za jedrsko energijo, ki podpira boljše spremljanje njegovih jedrskih interesov. Zaradi tega je državni sekretar ZDA Colin Powell predlagal neposredne pogovore z Iranom v prihodnosti, vendar je tudi dejal, da so ZDA še vedno zaskrbljene zaradi drugih iranskih vprašanj, kot sta možnost terorizma in podpora države Hamasu.
Odziv na pomoč in reševanje iz ZDA je bil mešan. Zdravniki in civilisti na prizorišču so ga dobro sprejeli, vendar pa je v nasprotju s to podporo IRNA, državni radio v Iranu, obtožila Združene države nezakonitega vmešavanja v notranje zadeve. Khatami, čeprav ni kritiziral pomoči ZDA, je izrazil obžalovanje zaradi politizacije tega dogodka. Notranji minister Abdolvahed Mousavi Lari je sprejel pomoč ZDA, zavrnil pa je pomoč Izraela zaradi političnih napetosti med državama in pomanjkanja Irana, ki priznava državo Izrael.
Pomoč Ameriški koordinator pomoči Bill Garvelink je Bam opisal kot »dobesedno kup ruševin«. Iranski predsednik Mohammad Khatami je potres označil za »nacionalno tragedijo« in vse Irance pozval, naj pomagajo žrtvam. Nesreča je prinesla takojšnje obljube o pomoči, kar je povzročilo izjavo predsednika Khatamija, da je »duh človečnosti in prijaznosti živ«. Vrhovni voditelj ajatola Ali Hamenej je 29. decembra obiskal poškodovana območja in pozval vse Irance in mednarodne organizacije, naj kakor koli pomagajo.
Mednarodna federacija Rdečega križa in ZN sta 8. januarja na konferenci v Bamu skupaj sprožila mednarodno prošnjo za pomoč in apelirala na 42 milijonov dolarjev oziroma pričakovala 31,3 milijona dolarjev. V odgovor so poročali, da je 44 držav poslalo osebje za pomoč pri operacijah, 60 držav pa je ponudilo pomoč po potresu. Do 15. januarja je Svetovni program ZN za hrano (WFP) razdelil približno 100.000 obrokov hrane. Združeni narodi so poslali strokovnjake za usklajevanje pomoči. Rdeči polmesec je postavil šotore za namestitev preživelih.
Ljudska republika Kitajska je bila ena prvih držav, ki je zagotovila pomoč. Ko so izvedeli za potres, so takoj poslali 43-člansko reševalno ekipo. Skupno je njena vlada donirala 15 milijonov juanov (1,81 milijona ameriških dolarjev). Številni posamezniki in podjetja so tudi donirali denar in/ali zaloge.
81-članska ekipa za odzivanje na nujne primere je sodelovala z 11-člansko delovno skupino USAR okrožja Fairfax (VA-TF1), 57-člansko mednarodno medicinsko/kirurško odzivno ekipo (IMSuRT) in 6-člansko skupino za podporo upravljanju (MST) iz zvezne Agencija za upravljanje v izrednih razmerah (FEMA). USAID in OFDA sta poslali pet zračnih prevozov zalog za pomoč, vključno s 1146 šotori, 4448 kuhinjskimi kompleti, približno 12.500 odejami in 430 zvitki plastične folije, kar je stalo 543.605 $. Ministrstvo za obrambo ZDA (DOD) je poslalo sedem C-130 s približno 68 tonami medicinskega materiala in 2000 odejami, ki so prav tako pomagale pri pomoči.
V terenski bolnišnici IMSuRT so od 31. decembra do 4. januarja zdravili 727 pacientov, vključno z operacijami in posttravmatskimi primeri šoka. Bolnišnica IMSuRT se je zaprla 5. januarja in od takrat naprej je odgovornost prevzela terenska bolnišnica Mednarodne zveze Rdečega križa (IFRC), ki je 13. januarja poročala o 550 ambulantnih bolnikih na dan. Tistega dne je IFRC objavila, da je iransko društvo Rdečega polmeseca ( IRCS) je poslal 75 prostovoljcev, organiziranih v 11 skupin za zdravljenje šoka preživelih po potresu in zagotavljanje psihološke podpore.