Simon Vasiljovič Petljura ali Petlura () je bil ukrajinski politik in novinar, * 22. maj 1879, Poltava, Rusko carstvo, † 25. maj 1926, Pariz, Francija.
Med ukrajinsko vojno za neodvisnost, ukrajinsko-sovjetsko vojno 1917-1922 in poljsko-sovjetsko vojno po padcu Ruskega imperija leta 1917 je bil vrhovni komandant ukrajinske armade in predsednik Ukrajinske ljudske republike. Po zmagi boljševikov v državljanski vojni je odšel v izgnanstvo.
Ukrajinska ljudska armada je bila odgovorna za smrt več tisoč judovskih civilistov v pogromih med državljansko vojno. Petljuro je v Parizu leta 1926 umoril judovski anarhist Sholem Schwarzbard, ki je v pogromih izgubil družino.
Kariera do leta 1917 Rojen je bil v predmestju Poltave v Ruskem carstvu kot sin Vasilija Pavloviča Petljure in Olge Oleksijivne, rojene Marčenko, ki je bila kozaškega porekla. Oče je bil lastnik prevozniškega podjetja, materin oče pa pravoslavni hieromonah (duhovnik). Petljura je pridobil prvo znanje v župnijskih šolah in nameraval postati pravoslavni duhovnik.
Od leta 1895 do 1901 je študiral v ruskem pravoslavnem semenišču v Poltavi.Hunczak, T. Petliura, Symon. Encyclopedia of Ukraine. V semenišču se je leta 1898 pridružil društvu Hromada in bil zaradi članstva v Hromadi leta 1901 izključen iz semenišča. Leta 1900 se je vključil v Ukrajinsko revolucionarno stranko. Leta 1902 se je pod grožnjo aretacije preselil v Jekaterinodar v Kubanu, kjer je delal dve leti, sprva kot učitelj in pozneje kot arhivar Kubanske kozaške vojske. V Jekaterinodarju je pomagal urediti več kot 200.000 dokumentov. Decembra 1903 je bil aretiran zaradi organiziranja podružnice Ukrajinske revolucionarne stranke v Jekaterinodarju in objavljanja hujskaških proticarističnih člankov v ukrajinskem tisku zunaj cesarske Rusije, zlasti v Lembergu v Galiciji, ki je bil pod avstroogrsko oblastjo. Ko so ga marca 1904 proti varščini izpustili iz zapora, se je za kratek čas preselil v Kijev in nato v Lemberg.
V Lvovu je Petljura živel pod imenom Svjatoslav TagonAll pseudonyms and cryptonyms of Symon Petliura . in skupaj z Ivanom Frankom in Volodimirjem Hnatjukom delal kot urednik revije Literaturno-naukovji vistnik (Literarno-znanstveni glasnik) Znanstvenega društva Ševčenko in kot sourednik časopisa Volja. Napisal je tudi veliko člankov za ukrajinski tisk v Galiciji.
Konec leta 1905 so oblasti razglasile vsedržavno amnestijo in Petljura se je za kratek čas vrnil v Kijev, a se je kmalu preselil v rusko prestolnico Sankt Peterburg, da bi skupaj s Prokipom Ponjatenkom in Mikolo Poršom izdajal socialdemokratski mesečnik Vilna Ukrajina (Svobodna Ukrajina). Potem ko so ruski cenzorji julija 1905 to revijo zaprli, se je vrnil v Kijev, kjer je delal za časopis Rada (Svet). V letih 1907–1909 je postal urednik literarne revije Slovo (Beseda) in sourednik Ukrajine.
Ker so ruske carske oblasti ti publikaciji zaprle, se je moral Petljura znova seliti iz Kijeva. Leta 1909 je odšel v Moskvo, kjer je za kratek čas delal kot računovodja. Tam se je leta 1910 poročil z Olgo Bilsko (1885–1959), s katero je imel hčerko Lesjo (1911–1942). Od leta 1912 do maja 1917 je bil sourednik vplivne revije Ukrainskaja Žizn (Ukrajinsko življenje), pisane v ruskem jeziku.
Revolucija v Ukrajini Vzpon na oblast
Maja 1917 se je Petljura kot delegat udeležil Prvega vseukrajinskega kongresa vojaških poslancev v Kijevu. 18. maja je bil izvoljen za vodjo Ukrajinskega splošnega vojaškega komiteja, ki danes velja za prednika sodobnega ukrajinskega ministrstva za obrambo. Z razglasitvijo Centralnega sveta Ukrajine (Centralna rada) 28. junija 1917 je Petljura postal prvi sekretar (minister) za vojaške zadeve.
Ker se ni strinjal s politiko takratnega predsednika generalnega sekretariata Volodimirja Viničenka, je Petljura zapustil vlado in postal komandant 3. Gajdamaškega pehotnega polka Svobodne Ukrajine s sedežem v Harkovu. Januarja–februarja 1918 je bil Gajdamaški polk premeščen v Kijev, da bi zatrl vstajo delavcev kijevskega arzenala in obranil mesto pred boljševiško Rdečo gardo.
Po državnem udaru 28. aprila 1918 in ustanovitvi Hetmanata je administracija hetmana Pavla Skoropadskega aretirala Petljuro in ga za štiri mesece zaprla v Bili cerkvi.
Petljura je sodeloval v protihetmanskem udaru novembra 1918 in postal član Direktorata Ukrajine kot poveljnik njenih vojaških sil. Po padcu Kijeva februarja 1919 in Viničenkovem odhodu iz Ukrajine je Petljura 11. februarja 1919 postal vodja Direktorata. Kot poveljnik vojske in države se je naslednjih deset mesecev še naprej boril proti boljševiškim in belim silam v Ukrajini.
Leto 1919 Z izbruhom sovražnosti med Ukrajino in Sovjetsko Rusijo januarja 1919 in Viničenkovo emigracijo je Petljura postal vodilna osebnost Direktorata. Pozimi 1919 je Petljurova vojska izgubila večino Ukrajine, vključno s Kijevom, v korist boljševikov in se do 6. marca umaknila v Podolje. Spomladi 1919 mu je uspelo preprečiti državni udar, ki ga je zaradi Petljurovega sodelovanja s socialisti organiziral Volodimir Oskilko. Med letom je Petljura še naprej branil novonastalo republiko pred napadi boljševikov, belih Rusov Antona Denikina in romunsko-poljskih čet. Do jeseni 1919 je bila večina Denikinovih belih ruskih sil poražena in boljševiki so postali prevladujoča sila v Ukrajini.
thumb|200px|Poljski general Antoni Listowski in Simon Petljura v Berdihivu med kijevsko ofenzivo leta 1920 250px|thumb| Józef Piłsudski in Simon Petljura v Kijevu maja 1920
Leto 1920 5. decembra 1919 se je Petljura umaknil na Poljsko, ki ga je pred tem priznala za vodjo zakonite vlade Ukrajine. Aprila 1920 je kot vodja Ukrajinske ljudske republike v Varšavi podpisal zavezništvo s poljsko vlado, s katerim se je strinjal z mejo na reki Zbruh in Poljski priznal pravico do Galicije v zameno za vojaško pomoč pri strmoglavljenju boljševiškega režima. Poljske sile, okrepljene s preostalimi Petljurovimi enotami, približno dve diviziji, so 7. maja 1920 napadle Kijev, kar se je izkazalo za prelomnico v poljsko-sovjetski vojni 1919–1921. Po začetnih uspehih so se morale sile Piłsudskega in Petljure umakniti do reke Visle in v poljsko prestolnico Varšavo. Poljska vojska je na koncu premagala ruske boljševiške sile, Rdeča armada pa je kljub temu ostala v delih Ukrajine, zato Ukrajinci niso mogli vzpostaviti svoje neodvisnosti. Petljura je vodil zadeve ukrajinske vlade iz izgnanstva v Tarnówu v Malopoljski. Ko je sovjetska vlada v Moskvi zahtevala Petljurovo izročitev, so ga Poljaki na skrivaj preselili iz Tarnówa v Varšavo.
Obdobje po revoluciji Boljševistična Rusija je vztrajno zahtevala Petljurovo izročitev. Ob ustanovitvi Sovjetske zveze 30. decembra 1922 je Petljura pod zaščito več poljskih prijateljev in kolegov, kot je bil Henrik Józewski, konec leta 1923 zapustil Poljsko in odšel v Budimpešto, od tam na Dunaj in v Ženevo, dokler se ni v začetku leta 1924 za stalno naselil v Parizu. V Parizu je urejal časopis Trizub v ukrajinskem jeziku.
Promoviranje ukrajinske kulturne identitete Petljura je v času vodenja Direktorata aktivno podpiral ukrajinsko kulturo tako v Ukrajini kot v ukrajinski diaspori.
Podpiranje kulture v Ukrajini Petljura je uvedel podelitev naslova "Ljudski umetnik Ukrajine" umetnikom, ki so pomembno prispevali k ukrajinski kulturi. Nagrada s podobnim imenom se je nadaljevala tudi po pomembnem prelomu pod sovjetskim režimom. Med prejemniki tega priznanja je bil tudi slepi kobzar Ivan Kučuhura-Kučerenko.
Podpiranje ukrajinske kulture v tujini Za enega od vzvodov za pridobivanje mednarodne podpore je imel prepoznavnost ukrajinske umetnosti prek kulturnih izmenjav. Aktivno je podpiral predvsem delo kulturnih voditeljev, kot so bili koreograf Vasil Avramenko, dirigent Oleksander Košec in bandurist Vasil Jemec. Omogočal jim je mednarodna potovanja in spodbujal zavest o ukrajinski kulturi. Košec je ustanovil ukrajinsko glasbeno skupino Capella in jo popeljal na mednarodne turneje po Evropi in Ameriki. Eden od koncertov skupine Capella je navdihnil Georgea Gershwina, da je napisal Summertime, ki temelji na ukrajinski uspavanki Oj hodit son kolo vikon (ukrajinsko Ой ходить сон коло вікон), kar bi se lahko prevedlo v Oj, spanec hodi okoli oken.Klymkiw, Walter. "Olexander Koshetz Ukraine's Great Choral Conductor." Forum 67, 1986: 15. Vsi trije glasbeniki so kasneje emigrirali v Združene države Amerike.
Življenje v izgnanstvu V Parizu je Petljura vodil vlado Ukrajinske narodne republike v izgnanstvu. Ustanovil je tednik Trizub ter nadaljeval z urejanjem in pisanjem številnih člankov pod različnimi psevdonimi (V. Marčenko, V. Salevski, I. Rokicki in O. Riastr)Encyclopedia of Ukraine – Paris–New York 1970, vol 6, str. 2029–2030. s poudarkom na vprašanjih, povezanih z nacionalnim zatiranjem v Ukrajini. Članki so bili pogosto napisani z literarnim pridihom.
Petljurova vloga v pogromih Petljura velja za kontroverzno osebnost, povezano s pogromi Judov med njegovo vladavino v Ukrajinski narodni republiki.Kas'yanov, Georgiy, Philipp Terr (2009). A Laboratory of Transnational History Ukraine and recent Ukrainian historiography. Budapest, Hungary: Central European University Press. str. 54. The Jewish card in Russian operations against Ukraine, Kyiv Post, 30. junij 2009. Po besedah Petra Keneza je "pred nastopom Hitlerja prišlo do največjega množičnega pomora Judov v Ukrajini v času državljanske vojne. Za poboje Judov so bili krivi vsi udeleženci spopada, tudi boljševiki; vendar je imela največje število žrtev ukrajinska Prostovoljna armada".Peter Kenez (1977). Civil War in South Russia, 1919-1920: The Defeat of the Whites. Berkeley: University of California Press. str. 166. Število Judov, ubitih v tem obdobju, je ocenjeno na med 50.000 in 200.000. Med letoma 1918 in 1921 je bilo v Ukrajini zabeleženih skupno 1236 nasilnih napadov na Jude. Med njimi so jih 493 izvedli vojaki Ukrajinske ljudske republike pod poveljstvom Simona Petljure, 307 neodvisni ukrajinski vojskovodje, 213 Denikinova vojska, 106 Rdeča armada in 32 poljska vojska.Richard Pipes. A Concise History of the Russian Revolution. Vintage Books. 1996. str. 262.Famous Assassinations in World History: An Encyclopedia, Michael Newton, two volumes, ABC-CLIO, 2014, str. 418-420
Novonastala Ukrajinska ljudska republika je Judom obljubila popolno enakopravnost in avtonomijo. Arnold Margolin, judovski pomočnik ministra v Petljurjevi vladi Ukrajinske ljudske republike, je maja 1919 izjavil, da je ukrajinska vlada Judom dala več pravic, kot so jih uživali pod katero koli drugo evropsko vlado.Strauss, ur. (1993). str. 1307–1309. Po letu 1918 so se v pogrome nad Judi vključile tudi vojaške enote. Pogromi na ukrajinskem ozemlju so se še naprej izvajali tudi med Petljurjevim mandatom vodje države (1919–1920).
Petljurjeva vloga v pogromih je bila predmet spora vse od njegovega atentata leta 1926 in sojenja Schwartzbardu, ki je sledilo. Leta 1969 je revija Jewish Social Studies objavila dve nasprotujoči si mnenji učenjakov Tarasa Hunczaka in Zose Szajkowskega o odgovornosti Petljure za pogrome nad Judi med njegovo vladavino v Ukrajini. Kasneje je revija objavila pismi obeh avtorjev. .
Po besedah Hunczaka si je Petljura ob številnih priložnostih dejavno prizadeval zaustaviti protijudovsko nasilje in uvedel smrtno kazen za izvajanje pogromov. V nasprotju z njim ga drugi obtožujejo, da ni naredil dovolj za zaustavitev pogromov in da se je bal kaznovati častnike in vojake, ki so sodelovali pri zločinih proti Judom, ker se je bal, da bi izgubil njihovo podporo.Strauss, ur. (1993). str. 1321.Friedman (1976).
Atentat thumb|250px|Ukrajinski predsednik Viktor Juščenko in sporoga Katerina polagata cvetje na grob Simona Petljure v Parizu leta 2005