Rembrandt Harmenszoon van Rijn, holandski slikar in grafik, * 15. julij 1606 v Leidnu, † 4. oktober 1669, Amsterdam.
Velja za enega najpomembnejših baročnih slikarjev.
Življenjepis Rembrandt je bil rojen 15. julija 1606 v Leidnu kot osmi od devetih otrok. Oče Gerritszoon Harmen van Rijn je bil mlinar in mati Neeltgen Willemsdochter van Zuytbrouck pekova hči. V letih 1612-1616 je obiskoval osnovno šolo in med letoma 1616-1620 strogo kalvinistično latinsko šolo.Kristin Bahre u. a. (Hrsg.): Rembrandt. Genie auf der Suche. DuMont Literatur und Kunst, Köln 2006. Seite 24. Za tem se je vpisal na filozofsko fakulteto Univerze v Leidnu, ki jo je kmalu zapustil, da bi se usposobil za slikarja. Od 1620 do 1624 je bil učenec Jacoba van Isaacsz Swanenburgha, v Italiji izobraženega slikarja in arhitekta. Leta 1624 je šestmesečno pripravništvo opravil še pri zgodovinskem slikarju Pietru Lastmanu v Amsterdamu.Michael Bockemühl: Rembrandt. Taschen, Köln 2001. Seite 94. Ta ga je seznanil s chiaroscúrom, načinom upodabljanja svetlobe in senc za prikaz dramatičnosti.
Leta 1625 se je Rembrandt vrnil v Leiden in ustanovil s prijateljem Janom Lievensom lastno slikarsko delavnico. V začetku je posnemal dela učitelja Lastmana. Po treh letih ustvarjanja je izdelal tudi prve jedkanice. V novembru 1628 ga je obiskal tajnik guvernerja Frederick Henry Constantijn Huygens. Bil je navdušen nad njegovim delom, tako da mu je v letih 1629 in 1630 odkupil dve sliki. Aprila 1630 je Rembrandtu umrl oče.
Po prvem uspehu se je leta 1631 preselil v Amsterdam. Kupil je veliko delavnico in že kmalu dobil prva naročila bogatih trgovcev za slikanje portretov. Guverner Friderik Henrik Oranski mu je naročil sliko Jezusovo trpljenje (tudi Jezusov pasijon). Leta 1632 je prejel tudi naročilo za sliko Anatomija dr. Tulpa. V tem letu je izdelal 30 slik. Stanoval je pri Hendricku van Uylenburghu, trgovcu z umetninami, ki je postal njegov družabnik in mu priskrbel mnoga naročila.
Leta 1634 se je poročil z družabnikovo nečakinjo in hčerjo bogatega patricija, Saskijo van Uylenburgh. Pridružil se je cehu sv. Luke, kar mu je omogočilo neodvisnost ter posedovanje vajencev in študentov. Leta 1639 je kupil hišo v kateri danes domuje Rembrandtov muzej. Trije sinovi so mu umrli, preživel je le Titus, rojen 1641. V juniju 1642 mu je umrla žena. V tem času je naslikal svojo najznamenitejšo sliko Nočna straža (Menjava straže). Po vseh družinskih tragedijah je njegova volja za slikanje nekoliko upadla.
Leta 1642 je zaposlil vdovo Geertge Dircx, da bi pazila sina, ta pa ga je leta 1649 tožila, da je razdrl zaroko. Pritožil se je in leto kasneje dosegel, da je šla v prevzgojni dom. Leta 1647 je najel mlado služkinjo Hendrickje Stoffels, ki je do svoje smrti leta 1663 ostala njegova gospodinja in ljubica. Njen obraz je na več slikah. Leta 1654 je rodila prvo hčer Cornelijo.
Rembrandt je v tem obdobju naslikal vrsto mojstrovin in vrezal tudi jedkanic. Zaslužil je tudi s poučevanjem. Imel je dovolj naročil, vendar je zašel v dolgove. Leta 1656 je bankrotiral, v naslednjih dveh letih je moral prodati hišo in umetnine, katerih lastnik je bil. Sin Titus in Hendrickje sta ustanovila podjetje in zaposlila Rembrandta, skupaj so se preselili v Rozengracht, predmestje Amsterdama. Leta 1662 je naslikal Židovsko nevesto, kar je bila posledica druženja z židovsko skupnostjo v novem okolju kamor se je preselil. Hendrickje Stoffels je umrla leta 1663. 7. septembra 1668 je umrl sin Titus, ki se je šest mesecev prej poročil. Rembrandtov vnuk se je rodil 22. marca 1669, 4. oktobra istega leta pa je umrl tudi slikar.
Delo V pismu Huygensu je Rembrandt ponudil edino ohranjeno razlago tega, kaj je želel doseči s svojo umetnostjo: največje in najbolj naravno gibanje, prevedeno iz de meeste en de natuurlijkste beweegelijkheid. Trdi se tudi, da beseda beweegelijkheid pomeni 'čustvo' ali 'motiv'. Ali se to nanaša na cilje, materialne ali drugačne, je stvar interpretacije; kakor koli že, kritiki so še posebej opozorili na način, kako je Rembrandt brez težav združil zemeljsko in duhovno.Hughes, p. 6
Poznavalci so do sredine 20. stoletja trdili, da je Rembrandt izdelal več kot 600 slikTable comparing various catalogues, skoraj 400 jedkanic in 2000 risb.Art of Northern Europe, Institute for the Study of Western Civilization. Novejše raziskave, od 1960-ih do danes (pod vodstvom Raziskovalnega projekta Rembrandt), pogosto kontroverzne, kažejo na njegov preverjen opus iz okoli 300 slik. Njegove grafike, tradicionalno vse imenovane jedkanice, čeprav so mnoge v celoti ali delno izdelane z gravuro in včasih v tehniki suhe igle, imajo veliko bolj stabilen skupni seštevek. Strokovnjaki sodijo, da jih je nekaj manj kot 300 (posamezne matrice imajo več stopenj). Verjetno je Rembrandt v življenju naredil veliko več risb kot 2000, vendar so obstoječe bolj redke, kot se domneva. Dva strokovnjaka trdita, da število risb, katerih avtorski status lahko štejemo za dejansko 'določen', ni večje od približno 75, čeprav je med poznavalci končno število sporno. Seznam naj bi bil predstavljen na znanstvenem srečanju februarja 2010.
V preteklosti so vsaj 90 slik šteli za Rembrandtove avtoportrete, zdaj je znano, da je učencem v okviru njihovega usposabljanja dal kopirati lastne avtoportrete. Sodobna raziskava je število avtorskih originalov zmanjšala na največ 40 slik, pa tudi nekaj risb in 31 jedkanic, ki vključujejo številne najpomembnejše podobe skupine.White and Buvelot 1999, p. 10. Nekatere ga prikazujejo, kako pozira v navidezno zgodovinski modni obleki ali pači obraz. Njegove oljne slike zasledujejo napredek od negotovega mladeniča, skozi čudovitega in zelo uspešnega portretista 1630-ih, do težavnih, a izjemno močnih portretov njegove starosti. Skupaj dajejo izjemno jasno sliko o človeku, njegovem videzu in psihološki podobi, kar razkriva njegov močno razbrazdan obraz.
Na svojih portretih in avtoportretih nagne obraz portretiranca tako, da greben nosu skoraj vedno tvori razmejitveno črto med močno osvetljenimi in senčnimi predeli. Rembrandtov obraz je obraz, ki je delno zasenčen; in nos, svetel in očiten, potisnjen v uganko poltonov, služi za usmerjanje gledalčeve pozornosti in za dramatizacijo delitve med poplavo svetlobe - izjemno jasnostjo - in zajetno mračnostjo.Taylor, Michael (2007).Rembrandt's Nose: Of Flesh & Spirit in the Master's Portraits p. 21, D.A.P./Distributed Art Publishers, Inc., New York '
V številnih biblijskih delih, vključno z Dviganje križa, Jožef pripoveduje svoje sanje in Kamenjanje svetega Štefana se je Rembrandt naslikal kot lik v množici. Durham trdi, da je bilo to zato, ker je bila Biblija za Rembrandta »nekakšen dnevnik, poročilo o trenutkih v njegovem lastnem življenju«.Durham, p. 60.
Med vidnejšimi značilnostmi Rembrandtovega dela so njegova uporaba chiaroscúro, gledališka uporaba svetlobe in sence, ki izhaja od Caravaggia ali, bolj verjetno, od nizozemskega caravaggista, vendar prilagojenega za zelo osebna sredstva.Bull, et al., pp. 11–13. Izstopata tudi njegova dramatična in živahna predstavitev tem, brez toge formalnosti, ki so jo pogosto kazali njegovi sodobniki in globoko sočutje do človeštva, ne glede na bogastvo in starost. Njegova ožja družina - njegova žena Saskia, njegov sin Titus in njegova zunajzakonska žena Hendrickje - so se pogosto pojavljali na njegovih slikah, od katerih so bile mnoge mitske, biblijske ali zgodovinske teme.
Obdobja, teme in slog V svoji karieri je Rembrandt kot svoje glavne predmete jemal teme portretno, krajinsko in pripovedno slikarstvo. Nazadnje so ga še posebej hvalili sodobniki, ki so ga kot mojstrskega tolmača svetopisemskih zgodb hvalili zaradi njegove veščine predstavljanja čustev in pozornosti do podrobnosti. Slogovno so njegove slike napredovale od zgodnjega 'mehkega' načina, za katerega je bila značilna fina tehnika v upodabljanju iluzionistične oblike, do pozne 'grobe' obdelave bogato razgivanih barvnih površin, kar je omogočilo iluzionizem oblike, ki ga nakazuje otipna kakovost same barve.van de Wetering, pp. 160, 190.
Vzporeden razvoj je mogoče opaziti v Rembrandtovi veščini tiskarja. V jedkanicah njegove zrelosti, zlasti od poznih 1640-ih, se je svoboda in širina njegovih risb in slik izrazila tudi v tiskanem mediju. Dela zajemajo širok spekter predmetov in tehnik, včasih puščajo velike površine belega papirja, da predlagajo prostor, včasih pa uporabljajo zapletene mreže linij za ustvarjanje bogatih temnih tonov.
V času Rembrandtovega leidenskega obdobja (1625–1631) je bil Lastmanov vpliv najbolj viden. Verjetno je tudi Lievens v tem času močno vplival na njegovo delo. Slike so bile precej majhne, a bogate s podrobnostmi (na primer s kostumi in nakitom). Prednjačile so bile religiozne in alegorične teme, pa tudi tronije (v nizozemščini 16. ali 17. stoletja za 'obraz' - pogosta vrsta ali skupina vrst del v nizozemskem slikarstvu zlate dobe in flamskem baroku, ki kažejo pretiran izraz obraza ali značilnost kostuma.). Leta 1626 je Rembrandt ustvaril svoje prve jedkanice, katerih široka razširjenost je v veliki meri predstavljalo njegovo mednarodno slavo. Leta 1629 je zaključil Skesanec Juda vrne srebrnike in Umetnik v svojem ateljeju, deli, ki dokazujeta njegovo zanimanje za ravnanje s svetlobo in raznolikostjo barv ter predstavljata prvi pomemben napredek v njegovem slikarskem razvoju.van de Wetering, p. 284-285.
V zgodnjih letih v Amsterdamu (1632–1636) je Rembrandt začel risati dramske biblijske in mitološke prizore v visokem kontrastu in v velikem formatu (Samsonova oslepitev, 1636, Belšazarjeva gostija, okoli 1635, Danaa, 1636, kasneje predelana), poskuša posnemati Rubensov baročni slog. Z občasno pomočjo pomočnikov v Uylenburghovi delavnici je naslikal številna naročila portretov, tako majhne (Jacob de Gheyn III.) kot velike (Portret ladjedelničarja Jana Rijcksena in njegove žene, 1633, Anatomija dr. Tulpa, 1632). van de Wetering, p. 286-287.
V poznih 1630-ih je Rembrandt ustvaril nekaj slik in veliko jedkanic krajin. Te krajine so pogosto poudarjale naravno dramo z izruvanimi drevesi in zloveščim nebom (Hiše pred nevihtnim nebom, ok. 1641; Tri drevesa, 1643). Od leta 1640 je njegovo delo postalo manj živahno in bolj trezno v tonu, kar je verjetno odražalo osebno tragedijo. Biblijski prizori so zdaj pogosteje izhajali iz Nove zaveze kot iz Stare zaveze, kot je to veljalo že prej. Leta 1642 je naslikal sliko Nočna straža, najpomembnejše od najpomembnejših skupinskih portretnih naročil, ki jih je prejel v tem obdobju in s pomočjo katerih je iskal rešitve za kompozicijske in pripovedne probleme, ki jih je poskušal v prejšnjih delih.
V desetletju po Nočni straži so se Rembrandtove slike zelo razlikovale po velikosti, temi in slogu. Prejšnja težnja po ustvarjanju dramatičnih učinkov predvsem zaradi močnih kontrastov svetlobe in sence se je umaknila uporabi čelne razsvetljave ter večjih in bolj nasičenih barvnih površin. Hkrati je postavil figure vzporedno z ravnino slike. Te spremembe lahko razumemo kot premik k klasičnemu načinu kompozicije in glede na bolj izrazito uporabo čopičev lahko kažejo na poznavanje beneške umetnosti (Suzana in starca, 1637–47).van de Wetering, pp. 163–65. Hkrati se je opazno zmanjšalo število slikarskih del v korist jedkanic in risb krajin. V teh grafičnih delih se je sčasoma naravna drama naredila prostor za tihe nizozemske podeželske prizore.