Stolnica svete Elizabete (, ; , ) je gotska stolnica v Košicah. Je največja cerkev na Slovaškem in ena najvzhodnejših gotskih stolnic v Evropi.
Zapis o obstoju Kasse (slov. Košice) iz leta 1230 je povezan z obstojem župnijske cerkve. V procesu preobrazbe naselja iz podeželske skupnosti v mesto so se vsa obdobja uspehov in neuspehov odrazila v stolnici Svete Elizabete.
Po zgodovinskih in arheoloških virih je bila današnja stolnica zgrajena na mestu prejšnje cerkve, prav tako posvečene sveti Elizabeti Ogrski. Omenjena je bila v dokumentih iz let 1283 in 1290, v katerih je egerski škof Andrej II. izvzel župnijo Košice iz dekanijeve jurisdikcije.Slovak Republic.org; retrieved 19 June 2013Historia , Dom Rimkat; retrieved 19 June 2013.
Opis
Stolnica sv. Elizabete je največja cerkev na Slovaškem s skupno površino 1200 kvadratnih metrov in sprejme več kot 5000 ljudi. Je glavna cerkev v nadškofiji Košice.
Cerkev je dolga 60 metrov in široka 36 metrov; višina severnega stolpa je 59 metrov. Osrednja ladja je dolga 24 m, ladje pa 12 m. Gradnja cerkve je vplivala na gradbeno dejavnost v okoliških mestih, kot so Prešov, Bardejov, Sabinov in Rožnava, vplivala pa je tudi na gradnjo drugih cerkva na Poljskem in v Transilvaniji.
Gotska stolnica v Košicah je sestavljena iz kora s petstransko apsido, pet ladjami, dveh stolpov, ravne zakristije na severni strani ter dveh kapelic in predhodne kapele na južni strani. Stolnica ima edinstveno notranjo razporeditev, v kateri osrednjo ladjo in štiri stranske ladje na sredini prečka transept enake višine in širine kot osrednja ladja, ki skupaj tvorijo grški križ.
Ta velik osrednji prostor se dviga v središču cerkve in skupaj s tremi enakimi zunanjimi zatrepi z bogato okrašenimi portali predstavlja vrhunec srednjeveške kamnoseške umetnosti v srednji Evropi. Kompleks stolnice in sosednjih stavb (kapela sv. Mihaela in Urban Tower) so bili leta 1970 razglašeni za spomenike kulturne dediščine.
Zgodovina Prvotna cerkev Najstarejša košanska cerkev je verjetno nastala sredi 11. stoletja in je bila posvečena svetemu Mihaelu. Zgrajena je bila v romanskem slogu na istem mestu kot sedanja cerkev. Cerkev se omenja v najstarejših pisnih virih mesta iz leta 1230. Ko so se v 1240-ih v Košice naselili nemški kolonisti in je sveta Elizabeta postala zavetnica mesta, so ji cerkev ponovno posvetili.
Po tej spremembi so cerkev sredi 13. stoletja začeli urejati v gotskem slogu. Cerkev je ohranila romanski stolp, dobila pa je tudi gotski obok in stransko kapelo.Jump up ↑ In: Dóm sv. Alžbety – Košice [online]. Slovakia.travel, 2005, rev. 2010, [cit. 2011-07-19]. Available online (in Slovak)
Proti vzhodu usmerjena kapela je merila 11,5 krat 10,25 metra, z glavno ladjo 27,8 krat 14 metrov , kar ji je dalo skupno površino 520 kvadratnih metrov. Ta župnijska cerkev je okoli leta 1380 pogorela, vendar so jo obnovili in služila do izgradnje sedanje stolnice. Do danes je ohranjenih več romanskih artefaktov, kot so kipec Ive, bronast krstilnik in več nagrobnikov.Jump up ↑ Skočit nahoru ↑ DUCHOŇ, Jozef. Priamy predchodca Dómu svätej Alžbety. korzár.sk. 1. 2006.Available online; ISSN 1335-4566.
Prva gradbena faza: konec 14. stoletja do leta 1420 Požar, ki je leta 1380 uničil stolnico sv. Elizabete, je povzročil gradnjo nove cerkve. Premožni domačini so financirali gradnjo s podporo monarha Sigismunda Luksemburškega.Jump up ↑ ↑ Skočit nahoru k: a b DUCHOŇ, Jozef. O posvätnej bazilike svätej Alžbety [online]. Košice: cassovia.sk, 22.12.2000, [cit. 2011-07-19]. Available online (in Slovak) Za gradnjo je podaril precejšnjo vsoto denarja. Gradnjo cerkve je podpirala tudi papeška kurija. Leta 1402 je papež Bonifacij IX. izdal odpustno bulo. Vsem romarjem, ki so prispevali za košansko cerkev, so bili odpuščeni grehi. Natančen datum izgradnje nove cerkve ni znan, vendar naj bi bil med letoma 1380 (požar stare cerkve) in 1402, ko obstaja prvi pisni zapis. Prva faza gradnje je trajala verjetno do leta 1420.
V tem obdobju je bila cerkev zgrajena kot petladijska bazilika. Nova stolnica je bila zgrajena okoli prvotnih temeljev. Najprej so bile zgrajene južne poligonalne ladje. Temu je sledila konstrukcija južnega ograjenega zidu, južnega portala in zahodnega zidu, kjer sta bili prvi dve ravni obeh stolpov sestavljeni tlorisu cerkve.Jump up ↑ Skočit nahoru ↑ DUCHOŇ, Jozef. Košice v stredoveku. Luxemburská éra. Zlatá doba kostolov [online]. Košice: cassovia.sk, 8.3.2002, [cit. 2011-07-19]. Available online (in Slovak).
Napreden gradbeni slog, povezan tudi s šlezijsko gotiko, je sodeloval tudi pri gradnji frančiškanske cerkve v severnem delu mesta. Iz leta 1411 se omenjata ravnatelj Mikuláš in Sigismundov gradbeni mojster Peter iz Budin.Jump up ↑ ↑ Skočit nahoru k: a b c d MENCL, Václav. Gotická architektúra Košíc. Vlastivedný časopis. 1966, roč. XV, čís. I, s. 3–25.
Druga gradbena faza: 1420–1440
Nova gradbena faza leta 1420 je predstavljala zanimivo inovacijo v konceptu arhitekture stolnice. Zaradi pomanjkanja pisne reference je arhitekt neznan. Cilji so bili pokončnost, lahki materiali in prostornost, kar je privedlo do izgradnje triladijske stolnice. Pri veliki spremembi načrta so glavni ladji dodali stranske ladje.
Ter so bile nekonvencionalno umeščene na sredino dolžine glavne ladje in nastal je edinstven prostor osrednje dvorane. Kiparsko okrasje portala glavne ladje in stranskih ladij se je zgledovalo po gotskih stavbah v Pragi in Krakovu in je bilo vključeno v drugo gradbeno fazo. Vpliv Parlerjevega zidarstva v praški stolnici svetega Vida iz druge polovice 14. stoletja se je pokazal v Kraljevem oratoriju in njegovem spiralnem stopnišču ter v motivu okroglih praporov oratorija in kamnite galerije nad zakristijo.
Nato se je gradnja stolnice nadaljevala s konstrukcijo severnega zunanjega obzidja, poligonalnim oklepom severne ladje (vzporednice južne apside) in osemstranimi zgornjimi nivoji Sigismundovega stolpa. Ob koncu druge gradbene faze je bila stolnica pripravljena za obokanje, zato je bilo treba staro cerkev podreti. Cerkev svetega Mihaela (danes kapela svetega Mihaela) je bila zgrajena hkrati z novo cerkvijo, vendar je bila dokončana leta 1400 in je prevzela funkcijo župnijske cerkve.Jump up ↑ Skočit nahoru ↑ LUKAČIN, Alfonz. Staviteľ chrámu. Košice: PressPrint, 1999. 125 s.; (in Slovak)
Tretja gradbena faza: 1440–1462 Po rušitvi stare cerkve sv. Elizabete so novo cerkev obokali z zvezdastim obokom. Posebne simetrične oblike obokov so se med seboj razlikovale in niso bile zložene od enega polja do drugega. V to tretjo gradbeno fazo sodi najnovejši del gradnje – zakristija in kapela.
Sigimundov stolp je bil dokončan in leta 1453 je bil v petem nadstropju stolpa izklesan nov mestni grb, ki ga je podelil Ladislav Posmrtni. Letnica 1462, ki je vklesana nad vhodnim portalom v stolp, je leto, ko so bila dela na stolpu končana.
Četrta gradbena faza: 1462–1490 Po dokončanju Sigimundovega stolpa se je pozornost usmerila na gradnjo južnega stolpa, ki je dobil ime po takratnem monarhu in soustvarjalcu gradnje stolpa Matiji Korvinu. Ta stolp je bil zgrajen v bolj okrašenem in navpičnem slogu kot severni stolp stolnice, ker se je gradbeni zid spremenil.
Istočasno sta bila dokončana južni ščit in portal in številni elementi prepoznavajo Matijevo velikodušnost. Med letoma 1464 in 1490 je v dokumentih omenjeni mojster Stephan Lapicidus ali mojster Štefan Staimecz iz Košic delal na gradnji stolnice.Jump up ↑ ↑ Skočit nahoru k: a b JUDÁK, Viliam. Katedrála – matka chrámov v diecéze. In Pútnik svätovojtešský 2011. [s. l.] : Spolok svätého Vojtecha . S. 55 (in Slovak)
Mojster Štefan je zgradil stranske ladje stolnice, ki niso bile vključene v prvotni tloris. Financirale so jih bogate mestne družine. Kapelo sv. Križa je plačal senator August Cromer leta 1475. Kapelo sv. Marije je plačal Satmary Rod leta 1477, do konca istega stoletja pa je bila na severni strani zgrajena kapela sv. Jožefa (ki ne obstaja več).
Notranjost iz tega časa je delo mojstra Štefana – kamniti pastoforij, verjetno pa tudi relief sv. Elizabete na steni zakristije. Takrat so cerkev opremili z bogatim gotskim pohištvom, od katerega se do danes ni ohranilo dosti. Ohranjen je glavni oltar svete Elizabete med letoma 1474 in 1477 neznanega umetnika.
Končna faza gradnje: 1491–1508 Po smrti Matije Korvina se je začela tekma za prestol na Ogrskem. Takrat je poljsko-latvijski regent Ivan I. Albert napadel mesto Košice. To je bilo prvič, da so na Košice streljali topovi. Cerkev je bila močno poškodovana, njeno obnovo pa je zadolžil Nikolaus Krumpholz iz Niša. Pri obnovi mu je pomagal gradbeni mojster Vaclav iz Prage. Po dokumentih iz obdobja na kordonu zahodne fasade je bila prezidava izvedena med letoma 1496 in 1498.
Leta 1508 je bil dokončan prezbiterij; to velja za leto, ko je bila gradnja stolnice končana. To dejstvo potrjuje zvitek pergamenta z letnico in imenom gradbenega mojstra Krumpholza, ki so ga po veliki prezidavi cerkve leta 1908 našli v stebru prezbiterija.Jump up ↑ ↑ Skočit nahoru k: a b ŠAŠKY, Ladislav. Stav Dómu svätej Alžbety v Košiciach. Vlastivedný časopis. 1966, roč. XV, čís. I. Available online; ISSN 1335-4566.
Obdobje reformacije Leta 1556 je Košice prizadel velik požar, ki je poškodoval tudi stolnico. Zgorelo je ostrešje cerkve in velik del notranjosti. Vsa potrebna popravila so opravili gradbeni mojster Stanislaus iz Krakova, gradbena mojstra Johann in Gebriel ter kamnoseški mojster Matyas.
Po tem so cerkev upravljali protestanti. Cerkev so imeli v lasti do leta 1604, ko so jo katoličani nasilno zasedli, skupaj z Egerjevim kapitljem. Ta dogodek je postal eden glavnih razlogov protihabsburškega upora Štefana Bočkaja, ki je cerkev dodelil kalvinistom.
Cerkev je bila leta 1671 po odločitvi cesarja Leopolda I. vrnjena egerskemu kapitlju. V tem času so bila opravljena potrebna popravila in v cerkev postavljen kapiteljski zaklad. Med uporom grofa Emerika Thökölyja de Késmárka (1682–85) so cerkev prevzeli protestanti. Leta 1685 je bila cerkev trajno vrnjena katoliški skupnosti.
Baročno obdobje Leta 1706 je bila cerkev med okupacijo Franca II. Rákóczija poškodovana. Najbolj poškodovana sta bila zahodna in južna stran cerkve. V 18. stoletju je bilo več delov cerkve popravljenih in olepšanih.
V drugi polovici 18. stoletja je imela cerkev že 14 oltarjev (danes jih je 10). Baročno-rokokojska čelada z razglednim delom je po požaru leta 1775 dobil Sigimundov stolp.
Večja prezidava v letih 1877–1896 Leta 1872 je bila ustanovljena Madžarska komisija za začasne spomenike, sekretar komisije pa Imre Henszlmann. Večja rekonstrukcija je bila izvedena od 1877 do 1896 in je bila glavna prednostna naloga Komisije za spomenike. Financirana je bila večinoma iz državnega proračuna madžarske vlade. Za glavnega arhitekta rekonstrukcijskih del je bil imenovan Imre Steindl, profesor srednjeveške arhitekture na Tehnični univerzi v Budimpešti in najbolj znan arhitekt madžarske neogotike.
Na podlagi razpok v obokih je odločil, da je razporeditev stebrov v ladjah glavni razlog za slabo stanje statike stolnice. Izdelal je popolnoma novo rekonstrukcije, kjer je bila triladijska stolnica prezidana v petladijsko in dodani loki v stranskih ladjah.
Prvotno srednjeveški zvezdasti loki na glavnih in stranskih ladjah so bili prezidani v mrežaste. Stari kor je bil odstranjen in na njegovem mestu je Steindl zgradil razširjene replike z več stebri. Naslednja dela so vključevala zunanjost – prilagoditev zunanjih sten, podpora stebrov, žlebov in rezbarskih del oken, dekoracijo portalov in spremembo strehe Matijevega stolpa.