Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) imenuje kraje svetovne dediščine, ki so pomembni kot svetovna naravna ali kulturna dediščina. Kraje svetovne dediščine ureja Unescova konvencija iz leta 1972. Kulturna dediščina je sestavljena iz spomenikov (kot so arhitekturna dela, monumentalne skulpture ali napisi), skupin stavb in najdišč (vključno z arheološkimi najdišči). Naravne značilnosti (ki jih sestavljajo fizične in biološke formacije), geološke in fiziografske formacije (vključno z habitati ogroženih vrst živali in rastlin) ter naravna območja, ki so pomembna z vidika znanosti, ohranjanja narave ali naravnih lepot, so opredeljena kot naravna dediščina. Libanonska republika je konvencijo sprejela 30. oktobra 1990. V državi je sedem območij svetovne dediščine, nadaljnjih sedem pa je na začasnem seznamu. Pet mandatov je bila članica Odbora za svetovno dediščino.

Vsa libanonska območja svetovne dediščine so kulturna. Vsa razen dveh območij svetovne dediščine v Libanonu so bila vpisana na seznam leta 1984. UNESCO tri območja uvršča med ogrožena: Mednarodni sejem Rachid Karami-Tripoli, ruševine Tira in gradove na gori Amel; tretje je tudi najnovejše, vpisano na seznam, leta 2026.

Območja svetovne dediščine Spodnji seznam vsebuje sliko mesta ali dela mesta; ime, kot ga je vpisal UNESCO; Lokacija; država pogodbenica predlagateljica; merila, ki jih območje izpolnjuje, vključno s tem, ali je kulturno, naravno ali mešano; površina v hektarjih in hektarjih, brez varovalnih pasov, z vrednostjo nič, kar pomeni, da UNESCO ne objavlja nobenih podatkov; leto vpisa mesta; in opis mesta.

Ime Unesco slovensko ime Slika Lokacija Kriterij Površinaha Leto Opis AndžarRuševine Andžarja LbnBeka guvernat, Kulturno:LbnAnj(iii)(iv) — 1984 Mesto Andžar, ustanovljeno v zgodnjem 8. stoletju, je bilo po padcu Omajadskega kalifata hitro opuščeno, ostale pa so ruševine obzidij, stolpov, palač, mošej in kopališč, ki predstavljajo primer urbanističnega načrtovanja iz obdobja Omajadov. BaalbekRuševine Baalbeka LbnBaalbek-Hermel guvernat, Kulturno:LbnBal(i)(iv) — 1984 Feničansko mesto Baalbek, prej znano kot Heliopolis, gosti nekaj največjih in najbolje ohranjenih rimskih templjev, vključno s templjem Jupitra, Venere in Bakhov tempelj. BiblosRuševine Biblosa LbnLibanonske gore guvernat, Kulturno:LbnByb(iii)(iv)(vi) — 1984 Biblos je bil neprekinjeno naseljen že od neolitika in je bil eno najstarejših mest feničanskega izvora. Od takrat je bil priča perzijski, rimski, križarski in otomanski okupaciji, vsaka pa je vplivala na njegovo arhitekturo. Biblos je imel tudi pomembno vlogo pri širjenju feničanske abecede. Ouadi Qadisha (the Holy Valley) and the Forest of the Cedars of God (Horsh Arz el-Rab)Dolina KadišaSveta dolina (Ouadi Kadiša) in gozd božjih ceder LbnSeverni Libanon guvernat, Kulturno:LbnOua(iii)(iv) — 1998 Dolina Kadiša je nudila zavetje krščanskim skupnostim že od začetkov krščanstva, kjer je bilo veliko samostanov in puščavnic. Gozd božjih ceder je med zadnjimi lokacijami, kjer še raste Cedrus libani (Libanonska cedra), zgodovinsko eden najbolj cenjenih gradbenih materialov. Mednarodni sejem Rachid Karami-Tripoli LbnSeverni Libanon guvernat, Kulturno:LbnOua(ii)(iv) — 2022Mednarodni sejem Rachid Karameh v Tripoliju v severnem Libanonu, je leta 1962 zasnoval brazilski arhitekt Oscar Niemeyer na 70 hektarjev velikem območju med zgodovinskim središčem Tripolija in pristaniščem Al Mina. Sejem je bil vodilni projekt modernizacijske politike Libanona v 1960-ih. TirRuševine Tira LbnJužni Libanon guvernat Kulturno:LbnTyr(iii)(vi) 1984 Staro feničansko mesto Tir je bilo ena najpomembnejših pomorskih velesil v vzhodnem Sredozemlju in domnevno je bilo tam odkrito vijolično barvilo. Obstoječi arheološki ostanki segajo predvsem v rimski čas, vključno s termami, areno, cesto s stebriščem, slavolokom zmage, akvaduktom in hipodromom. Gradovi na gori Amel† LbnSeverni guvernat 1810; Kulturno:LbnTyr(ii), (iv) 2026 Teh pet gradov, vsi zgrajeni na visokih grebenih, ponazarja kulturno izmenjavo, ki je potekala na Bližnjem vzhodu. Prav tako dokumentirajo razvoj arhitekture devet stoletij, ki se je uporabljala do konca 19. stoletja, vključno z razvojem utrjene arhitekture med križarskimi vojnami. Prvi zgrajeni grad je bil Qalaat Al Chakif (znan tudi kot Beaufortov grad; na sliki). Okoli leta 1137 je jeruzalemski kralj zgradil omenjeni grad. Razširili so ga Ajubidi, Mameluki in Al Saabi, lokalni fevdalni guvernerji. Velja za dobro ohranjen primer srednjeveškega gradu na Bližnjem vzhodu. Preostali štirje gradovi, Qalaat Tibnin, Qalaat Chakra (grad Dubieh), Qalaat Deir Kifa (grad Maron) in Qalaat Chama', so bili vsi zgrajeni kot križarska postojanka v začetku 12. stoletja. Qalaat Al Chakif, ki je zdaj delno uničen, so dodatno gradili Ajubidi, Mameluki in Al Asgheir, lokalni fevdalni guvernerji. Poleg tega so ohranjene tudi značilnosti iz bizantinskega obdobja do poznega 19. stoletja. V primeru Qalaat Tibnin obstajajo dokazi o podrobnostih iz bronaste dobe.

Predhodni seznam Poleg lokacij, vpisanih na Seznam svetovne dediščine, lahko države članice vodijo seznam predhodnih lokacij, ki jih lahko upoštevajo za nominacijo. Nominacije za Seznam svetovne dediščine so sprejete le, če je bila lokacija že prej uvrščena na predhoden seznam. Libanon na svoj predhoden seznam uvršča sedem lokacij. + Ime Slika Lokacija (guvernat) Leto vpisa UNESCO kriterij Opis Zgodovinsko središče Saide Južni guvernat 2019 iii, iv (kulturno) Zgodovinsko središče Saide, ki ga sestavljajo različne srednjeveške in osmanske stavbe, ki jih branita dve citadeli, grad Saint Louis in grad Sidon More, je 40 kilometrov južno od Bejruta. Severno mejo določa ribiško pristanišče, na jugu pa jo omejuje Tell. Saida je glavno mesto Južnega guvernata. Njeno ime morda izvira iz imena Canaan, najstarejšega Noetovega sina. Od obdobja bakrene dobe je naseljeno s človeškim prebivalstvom. V Bratovščini, arheološkem najdišču jugovzhodno od Saide, so odkrili tempelj in bronasto nekropolo. Sveta gora Hermon in z njo povezani kulturni spomeniki Beka guvernat 2019 iii, iv (kulturno) Je južno od meje Beka, med Sirijo in Libanonom, in je dostopna iz Račhaje. Etimološko ime izhaja iz korena ḥrm, kar pomeni 'sveto'. V arabščini se imenuje Jabal al-šajk, kar dobesedno pomeni 'gora poglavarja'. Ker je najvišja točka na vzhodni obali Sredozemskega morja, se dviga na 2814 metrov. Libanonci so goro imeli za sveto znamenitost, omenjena je bila v Epu o Gilgamešu. Poleg tega so jo častili tudi Rimljani. Pod Mojzesom in Jozuetom je bila severozahodna meja izraelskega osvajanja. Vendar pa prva naselja segajo v leto 200 pr. n. št. Goro Hermon je Jezus Kristus izbral za lokacijo svojega spremenjenja. V Svetem pismu jo poznamo pod različnimi imeni: na primer Hermon, ki so ga dali kanaanski častilci Baala v Knjigah kraljev; Sirion, ki so ga dali Feničani; in Senir, ki so ga dali Amorejci. Po letu 200 pr. n. št. so ga zasedli Selevkidi. Kmalu zatem so Iturejci na tem območju ustvarili kneževino, ki je po padcu Halkida razpadla. Po razpadu je gora prišla pod oblast Agripe I. in Agripe II., oba iz Herodove dinastije. Po koncu 1. stoletja našega štetja je bila vzpostavljena skupna oblast med mesti Damask, Sidon in Paneas. Kraj je bil neprekinjeno naseljen do 3. stoletja. Na vrhu stoji starodavni tempelj. Kasr Antar, kot ga poznamo danes, je in je bil najvišji tempelj antičnega sveta. Iz leta 300 našega štetja so na gori Hermon našli več kot 30 templjev in svetišč, kar še povečuje njen zgodovinski pomen. Poleg tega, da je sveti kraj za krščansko in muslimansko skupnost, je pomemben tudi za Druze. Ob njenem vznožju ležita dva glavna izvira reke Jordan. Rt Ras al-Qalaat / Rt Ras Al Natour / Rt Ras el-Mlelih Severni guvernat 2019 iii, v (kulturno) Ešmunov tempelj Severni guvernat 2019 iii, iv (kulturno) Starodavno mesto Tripoli Južni guvernat 2019 iv (kulturno) Arheološko najdišče Nahr el-Kalb Severni guvernat 2019 iii, vi (kulturno) Zgodovinsko središče mesta Batroun Severni guvernat 2019 iv, v (kulturno) Batroun leži na južni obali Libanona na skalnatem rtu. Je približno 54 kilometrov severno od Bejruta in ima površino 4,68 km2. Nenehno je bilo naseljeno že od bronaste dobe. Bilo je del Asirije, Makedonije, Selevkidov, Itureje, Banu Ammarja, Mamelukov in križarskih držav. Glavne zgodovinske stavbe in starodavna tržnica Batroun, ki jo je mogoče videti danes, so zgrajene iz peščenjaka, pridobljenega v mestu. To je zato, ker je bilo mesto obnovljeno sredi 19. stoletja. Trgovine starega suka se odpirajo na uličice skozi vrata z nizkimi loki. Hiše nad trgovinami se odpirajo na iste uličice skozi balkone, obešene na kamnite ali lesene zanke.

Opombe

Sklici

Zunanje povezave UNESCO World Heritage Centre – Official site List of UNESCO World Heritage Sites – Official site VRheritage.org – documentation of World Heritage Sites Worldheritage-Forum – Information and Weblog on World Heritage Issues

Kategorija:Kraji svetovne dediščine v Libanonu Libanon