Veliko verskih predstavnikov svari pred evtanazijo in ji niso naklonjeni, po skupnostih pa se pojavljajo različna mnenja.

Budizem V budizmu se je razvilo več vej, ki različno razlagajo Budov nauk, zato ni povsem enotnega stališča glede evtanazije.Grove, Lovell in Best 2022, str. 4776 Kakorkoli, zdi se, da bi večina budistov raje podprla paliativno oskrbo (hospic), kot da bi si prizadevala za evtanazijo v terminalni fazi bolezni.Keown 2005, str. 114

Na splošno velja prepričanje, da je v poslednji fazi življenja bolje dopustiti naravno smrt, kot pa se zateči k evtanaziji, da bi končali življenje. Nekateri budisti vseeno zagovarjajo načelo avtonomije o osebni presoji glede izbire časa in načina smrti. To je sicer skladno z naukom o karmi, ki uči, da ima posameznik svobodno voljo in je odgovoren za svoje moralne odločitve.Keown 2005, str. 111

Poleg avtonomije je pomembna moralna vrednota budizma tudi sočutje. Nekateri budisti menijo, da se sme iz sočutja odvzeti življenje neozdravljivo bolnemu za lajšanje trpljenja. A takšna argumentacija vodi v konflikt z budističnim načelom spoštovanja življenja in neškodovanja.Keown 2005, str. 110–111 V meniškem pravilu, poznanem kot tretja parajika, Buda menihom prepoveduje odvzem človeškega življenja:»Če bi kateri koli bhikhu [budistični menih] namerno odvzel življenje človeškemu bitju ali mu poiskal morilca, ali hvalil prednosti smrti, ali ga spodbujal k smrti (tako): 'Moj dobri človek, kaj ti koristi to bedno, nesrečno življenje? Smrt bi bila zate boljša kot življenje,' ali s takšno idejo v mislih, s takšnim namenom v mislih na različne načine hvalil prednosti smrti ali ga spodbujal k smrti; tudi sam je premagan in ni več v skupnosti.« (Vin.iii.72)Keown 2005, str. 108Buddhaghosa prepoznava bistvo napačnega ravnanja [kot je pomoč pri samomoru] v tem, da se zavestno »za cilj postavi smrt« (VA.ii.464). Čeprav gre za dobronameren motiv, da se umirajočemu prihrani nepotrebne bolečine, pa sočutje v budizmu samo po sebi ne opravičuje vsega, kar se stori v njegovem imenu. Budisti hkrati ne verjamejo, da bi bilo potrebno življenje ohraniti za vsako ceno. Upravičeno je namreč zavrniti ali odtegniti zdravljenje, ki bi bilo v dani situaciji za bolnika nekoristno ali preveč obremenjujoče, saj razumejo zanikanje resničnosti človeške smrtnosti kot posledico zablode.Keown 2005, str. 113 Budizem svoje pripadnike uči, da sprejmejo svoje trpljenje in najdejo osvoboditev od trpljenja v razsvetljenju s sledenjem plemeniti osemčleni poti.

Hinduizem V hinduizmu obstajata glede evtanazije dva nasprotujoča si pogleda. Prvi pogled zagovarja, da oseba, ki pomaga končati boleče življenje, stori dobro dejanje in tako izpolni svoje moralne obveznosti. Drugi pogled pa zagovarja, da s tem, ko oseba pomaga končati življenje, tudi tisto, ki je polno trpljenja, zmoti čas cikla smrti in ponovnega rojstva ter tako stori slabo dejanje.

Drugi pogled nasprotuje evtanaziji in trdi, da tisti, ki sodelujejo pri evtanaziji, prevzamejo preostalo karmo bolnika. Isti argument nakazuje, da bi bilo slabo tudi umetno ohranjanje življenja osebe na aparatu za vzdrževanje življenjskih funkcij. Vendar uporaba naprave za vzdrževanje življenja kot del časovno omejenega zdravljenja ni slaba.BBC 2009

Pomembno hindujsko načelo je načelo nenasilja (ahimsa), ki prepoveduje nasilje ali kakršnokoli škodovanje drugim bitjem. Hindujci živijo tudi v skladu s svojo dharmo - moralnimi dolžnostmi in odgovornostmi. Dharma od hindujcev zahteva, da skrbijo za starejše člane svoje skupnosti.

Ubijanje (evtanazija, umor, samomor) ovira napredek ubite duše k osvoboditvi. Zaradi kršitve načela nenasilja prinaša slabo karmo tudi morilcu. Nekateri hindujci verjamejo, da je upravičeno prositi zdravnika, naj pospeši smrt, če je človek dosegel stopnjo v življenju, ko zaradi bolezni ali slabosti ne more več pravilno častiti. To mnenje sicer ni splošno razširjeno.Pew Research Center 2013

V hinduizmu poznajo tudi samomor, ki ga spodbujajo verski razlogi. Ta praksa nekaterim odpira vrata tudi za evtanazijo in samomor s pomočjo, čeprav se bolj konservativni hindujci s tem ne strinjajo. Trpljenje namreč pripisujejo zakonu karme in če je človeku usojeno trpljenje, ga mora izpolniti v tem življenju, sicer se prenese v naslednjega.Grove, Lovell in Best 2022, str. 4775

V hinduizmu je idealna smrt zavestna smrt, kar pomeni, da bi bila paliativna oskrba problematična, če bi zmanjšala duševno budnost. Duševno stanje, zaradi katerega se oseba odloči za evtanazijo, lahko vpliva na proces reinkarnacije, saj so zadnje misli osebe pomembne za ta proces.

Obstaja torej več hindujskih stališč o evtanaziji. Večina hindujcev bi rekla, da zdravnik ne bi smel sprejeti pacientove prošnje za evtanazijo, saj bi se duša in telo ločila ob nenaravnem času. Rezultat bi škodoval karmi tako zdravnika kot bolnika. Drugi hindujci menijo, da evtanazija ni dovoljena, ker krši nauk ahimsa (ne škodovati). Vendar nekateri hindujci pravijo, da oseba s tem, ko pomaga končati boleče življenje, stori dobro dejanje in tako izpolni svoje moralne obveznosti.

Podobno je menil tudi veliki indijski hindujski mislec Mahatma Gandhi: »Če bi mojega otroka napadla steklina in ne bi bilo nobenega upanja, da bi mu olajšali agonijo, bi menil, da je moja dolžnost, da mu vzamem življenje.«Grove, Lovell in Best 2022, str. 4766

Islam Muslimani pri razpravah o pravilnem ravnanju ob koncu življenja upoštevajo tri osrednja načela: prepoved samomora, zapoved mučencem, naj ne hrepenijo po smrti in nauk o vnaprej določeni življenjski dobi vsake duše, ki jo je določil Bog.Brockopp 2003, str. 179 V Koranu je zapisano: »Nobena duša ne sme umreti, razen z Božjim dovoljenjem ob vnaprej določenem času.« (K 3, 145) Beremo še: »Abraham je rekel: 'Moj Gospod je, ki daje življenje in ubija.'« (K 2, 258)

Bog ima v islamu namreč popolno oblast nad življenjem in smrtjo, človeško življenje pa ima posebno vrednost in velja  za sveto.Grove, Lovell in Best 2022, str. 4772 Zato prepoved samomora [in aktivnih oblik evtanazije] izhaja iz načela spoštovanja življenja.Brockopp 2003, str. 183

Koran pravi, da »Bog daje življenje in smrt in on vidi vse, kar delate.« (K 3, 156) Pravi tudi: »Ne ubijajte se, saj je Bog gotovo usmiljen do vas.« (K 4, 29) Ker je življenje dano od Boga, ga torej lahko odvzame samo Bog.

Islam tako strogo prepoveduje samomor, uboj (razen v brezizhodni situaciji) in uboj na zahtevo, izjema pa je, kadar se neka terapija sploh ne začne oziroma se prekine.Mlinar 2005, str. 57 Pasivni način povzročitve smrti v nasprotju z aktivno evtanazijo ali pomočjo pri umiranju omogoča, da Božji načrt teče po svoji poti.

Pravna stališča šiitskih verskih pravnikov se sicer razlikujejo, a najvišji šiitski kleriki dosledno nasprotujejo praksi evtanazije in zdravniške pomoči pri samomoru. Sunitska misel pa ob tem še vztraja, da je za muslimane sicer sprejemljivo moliti za smrt in olajšanje, a da je treba svetosti življenja pripisati večjo vrednost kot kakovosti človeškega življenja.Grove, Lovell in Best 2022, str. 4773

Islamski kodeks medicinske etike iz leta 1981 tako zavrača tudi argumente ubijanja iz usmiljenja in predstavi pomen paliativne oskrbe v izredni ali končni fazi življenja:»Ubijanje [ali pomoč pri samomoru] iz usmiljenja, tako kot samomor, nima podpore, razen v ateističnem načinu razmišljanja, ki verjame, da našemu življenju na zemlji sledi praznina. Prav tako zavračamo trditev o ubijanju zaradi bolečih, brezupnih bolezni, saj ni človeške bolečine, ki je ne bi bilo mogoče v veliki meri premagati z zdravili ali z ustrezno nevrokirurgijo.«Brockopp 2003, str. 182

Judovstvo V nekanoničnem babilonskem talmudu, ki govori o žalovanju, je zapisano, da »je treba umirajočega vsekakor obravnavati kot živega človeka«. Rabin Moses Maimonides tako zabeleži naslednji komentar: »Kdor zapre umirajočemu oči, medtem ko ga zapušča njegova duša, preliva kri. Nekaj časa je treba počakati, kajti morda je to le nemoč« (Hilkot Avel).Mlinar 2005, str. 56 Rabin Jehuda Hassid pa pravi, da je ob umirajočem treba ustaviti vsako dejavnost, ki bi umirajočemu smrt bodisi oddaljevala bodisi jo pospeševala.Mlinar 2005, str. 56–57

Rabin Feinstein je leta 1976 glede podaljševanja življenja rekel, da ni dovoljeno podaljševati življenja, če bi bili prepričani, da bi človek brez teh sredstev umrl. Umetna sredstva človeku povzročajo trpljenje; zavlačevanje smrti povzroča trpljenje, ne pa prihod naravne smrti. To ne pomeni, da se je Feinstein izrekel za odklop tehnične pomoči, pač pa je poudaril, da mora zdravnik to ugotoviti že prej, preden koga priklopi na aparate.

Za nekatere judovske mislece je najosnovnejši razlog za nasprotovanje evtanaziji ta, da krši Božji in človeški zakon. Ti pisci navajajo svetopisemsko razodetje Božje prepovedi ubijanja iz Prve Mojzesove knjige 9 in Druge Mojzesove knjige 20.Mackler 2003, str. 65 »Če kdo prelije človeško kri, bo človek prelil njegovo kri. Zakaj po svoji podobi je Bog ustvaril človeka.« (1 Mz 9,6) Ob tem ortodoksni rabin Immanuel Jakobovits poudarja »nedotakljivost svetosti človeškega življenja«.Mackler 2003, str. 67

Že tradicionalno judovsko pravo posameznikom namreč prepoveduje, da bi se poškodovali ali ubili, pa tudi, da bi poškodovali ali ubili druge - tudi s privolitvijo žrtve. Eliezer Jehuda Waldenberg razlaga, da »človekovo življenje ni njegova last, temveč last Svetega, Blagoslovljenega [Boga].« Po judovskem prepričanju je namreč Bog ustvaril celotno vesolje, vključno s telesom vsakega človeka in je zato njegov lastnik. Bog je človeku zaupal življenje v varstvo, zato ima vsak posameznik zaradi Božjega zaupanja odgovornost do Boga, da ohrani svoje življenje in zdravje.Mackler 2003, str. 66

Ortodoksni rabin J. David Bleich predstavi podoben argument v dveh točkah: »Ubijanje iz usmiljenja je prepovedano kot neupravičen poseg v področje, ki ga mora urejati le Bog sam«; poleg tega pa »je življenje, ki ga spremlja bolečina ... videti bolj zaželeno kot smrt«.

Poziv k ustreznemu sočutju najdemo tudi pri judovskih piscih, kot je Dorff: »Pri oskrbi bolnikov moramo poskrbeti, da so zadovoljene njihove telesne potrebe in da je njihov zadnji čas življenja psihološko, čustveno in versko čim bolj smiseln. Z drugimi besedami, naše sočutje se mora izražati na te zahtevne načine, ne pa s privolitvijo v prošnjo za pomoč pri umiranju.«Mackler 2003, str. 69

Krščanstvo

Katoliška cerkev Katoliška cerkev strogo nasprotuje aktivnim oblikam evtanazije in samomoru s pomočjo. Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu drugega vatikanskega koncila tako imenuje »vse, kar nasprotuje življenju, kakor raznovrstni uboji, rodomori, splavi, evtanazija in tudi radovoljni samomor … sramota …, ki okužuje človeško kulturo (in) omadežuje bolj tiste, ki se tako vedejo, kot tiste, ki trpe krivico« (GS 27).Mlinar 2005, str. 303